Avtor: Kajetan Gantar

Silvin pobeg

Kak mesec pozneje kot major Stamenković je prišel v Peggez Janez Zdešar, takrat še dijak, malo pred maturo. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se že od prej poznala; večkrat sva se srečala po maši ali po kaki drugi pobožnosti pred cerkvijo svetega Jožefa, kjer je ministriral in tudi sicer živahno deloval.
Zdešarjeva pripoved je bila še veliko bolj napeta in razburljiva kot Stamenkovićeva, saj ni skočil z vlaka, ampak je bil eden redkih, ki se mu je posrečilo pobegniti iz žrela smrti, iz taborišča na Teharjah. Pobeg njegove skupine iz dobro zastraženega koncentracijskega taborišča je bil naravnost spektakularno dejanje. Ker pa je Zdešar svoj pobeg sam zelo nazorno in nadrobno opisal v posebni knjigi, tega tukaj ne bom obnavljal.
Pozno jeseni pa je ilegalno prišla čez mejo v Lienz tudi Silva Vončina, sestrična moje mame. Od številne mamine »žlahte« mi je bila Silva najbolj pri srcu; menda me je že kot dojenčka cele dneve pestovala in me zlepa ni spustila iz rok. Pozneje sem jo občudoval tudi zato, ker je bila neverjetno podjetna in pogumna.
Silvi je že v zgodnjem otroštvu, komaj je imela dve leti, umrla mama in zapustila šest nepreskrbljenih otrok. Ker je bil njen oče po ženini smrti precej neroden in nebogljen, pa tudi nekoliko čudaški, je Silvo vzela k sebi njena teta Cilka, ki je stanovala na začetku Ulice na Grad, v skromnem enosobnem stanovanju, za cerkvijo svetega Florijana. Teta Cilka je kot dekle prišla s Kovačevega Rovta nad Idrijo, z revne bajtarske domačije, v Ljubljano; tu se je vse življenje preživljala kot snažilka. Ostala je neporočena, živela je zelo skromno in varčno. Čeprav je s svojimi pičlimi dohodki skrbela tudi za nečakinjo Silvo, je imela vedno nekaj prihrankov. »Za moj pogreb,« je rekla, »da ne boste imeli ob moji smrti z mano nobenih stroškov.« Pa ni bilo samo za pogreb. Kadar je bil kdo od sorodnikov v denarni stiski, mu je teta Cilka rada ponudila denar na posodo. Tudi dolgoročno in brez obresti. Bila je zelo pobožna, rada je prebirala mohorjevke in Sveto pismo, vsak dan je hodila k sveti maši. Tudi Silvo je lepo in skrbno vzgajala in pazila, da dekle ne bi zašlo v slabo družbo ali na kriva pota.
Sicer pa je Silva pred vojno vsak mesec enkrat ali dvakrat prihajala k nam v Celje na obisk. Ker je bil njen oče železničar, je imela na železnici režijsko karto in se je lahko z vlakom poceni vozila iz Ljubljane v Celje, kjer smo živeli pred vojno. Zelo je bila navezana na mojo mamo, ki je imela pač več posluha za njena mlada leta kot dobra, a morda nekoliko prestroga teta Cilka. Kadar je prišla Silva k nam v Celje, je lahko šla na ples, česar pri teti Cilki ni mogla. V naši družini smo vsi imeli Silvo zelo radi, imeli smo jo skoraj za člana družine; vedno smo jo nestrpno pričakovali, vsak njen obisk je bil za nas veselo doživetje, pravi praznik.
Še prav posebno dobro sem se z njo razumel jaz kot najstarejši; rada je z mano debatirala in politizirala in me utrjevala v domoljubju. Nekoč med okupacijo sva skozi okno videla, kako mimo cerkve svetega Florjana in mimo njene hiše na Ljubljanski grad koraka četa makaronarjev z italijansko trikoloro, pa mi je zarotniško zašepetala na uho: »Odpriva okno in zapojva Naprej zastava slave.« In sva odprla okno in zapela na ves glas, da so naju vojaki debelo gledali.
Silva je tik pred vojno končala trgovsko akademijo in se zaposlila v nekem denarnem zavodu. Vse kolegice v njeni službi so bile – z eno samo izjemo – aktivistke ali simpatizerke OF. Toda Silva se jih ni bala in pred njimi ni skrivala svojega prepričanja; dopovedovala jim je, kako je OF v resnici samo podaljšana roka Komunistične partije, ki ji ne gre za osvoboditev slovenskega naroda, ampak za revolucijo. Pred sodelavkami je glasno obsojala partizanske atentate, likvidacije in druga zločinska početja vosovcev in njihovih pomagačev.
Zato ni čudno, da se je maja 1945 tudi Silva umaknila iz Ljubljane in napotila čez Ljubelj. Njena skupina je že prešla na koroško stran, potem pa je ob vznožju nekam zašla in izgubila stik z glavnino, in nazadnje so jo prestregli partizani. Ti so nekaj moških takoj pobili, ženske pa zaprli v neko graščino in zastražili. Silva ni zatisnila očesa, ampak je skozi okno vso noč opazovala, kako se menjavajo in premikajo stražarji pred graščino. Ko je imela občutek, da je varno, je sredi noči skočila skozi okno, padla med koprive in se nato počasi splazila proč, do ceste. Tam je nekaj časa ždela in počivala v grmovju, malo pred jutranjim svitom pa se je odpravila na pot. Žal pa je zavila ravno v narobno smer. Že je prehodila dober del poti, potem pa se je znašla pred neko partizansko patruljo. Ta jo je zgrabila in pospremila na tovornjak, ki jo je odpeljal čez mejo. Nazadnje se je znašla v taborišču na Teharjah. Tam je več kot dva meseca prestajala vse mogoče muke in trpinčenja, lakoto in žejo, mraz in vročino, zasmehovanja in ponižanja.
V začetku avgusta so jo z nekaterimi drugimi ženskami odpustili iz taborišča na Teharjah in ji dali vozovnico za Ljubljano. Vendar partizanom ni zaupala, preveč se je od njih naužila hudega. Zato je takoj, ko se je vlak ustavil v Laškem, izstopila in se napotila dve uri peš po dolini Lahomnice do Male Breze, kjer so živeli neki naši daljnji sorodniki. Tam je preživela poldrugi mesec in delala kot dekla na kmetiji pri teti Julki in stricu Janezu. Ker pa je imela vtis, da je stric Janez – v nasprotju z drugimi kmeti v naselju – nekoliko rdeč, mu ni čisto vsega zaupala. Tudi mu ni povedala svoje resnične zgodbe, ampak si je nekaj izmislila: Med vojno je trpela hudo lakoto in zbolela, boji se, da ima kako senco na pljučih, mogoče je celo staknila jetiko. Zato ji je zdravnik priporočil, naj odide za nekaj časa na kmete, na sveži zrak. Stric Janez ji je najprej verjel, saj je bila v resnici živ okostnjak (drugačnih s Teharij ni bilo). Sčasoma pa so stric Janez in njegovi začeli sumiti, da s Silvino boleznijo in z njenim bivanjem v Mali Brezi ni vse čisto tako, kot jim je pripovedovala.
Zato je Silva poiskala neko zaupno osebo, ki je moji mami v Ljubljano prinesla njeno sporočilo: naj zanjo za nekaj dni najde kako skrivališče v Ljubljani. Moja mama bi jo seveda prav rada skrila sama pri sebi doma, ampak to ni bilo mogoče, preveč je bilo otrok pri hiši, sploh pa so na mamo, ker je njen mož šel »čez«, ves čas budno pazili zavedni hišni sostanovalci, ki ji drugače sicer niso hoteli nič hudega. Mama je našla neko družino na Dalmatinovi, kjer so bili pri hiši sami fantki (domnevam, da je bila to družina Tozonovih). Ta družina je Silvo že prej poznala in je bila – kljub tveganju – pripravljena nuditi ji za nekaj dni zatočišče v svojem stanovanju. Medtem je moja mama poiskala in našla stik z ilegalci, ki so v tistih časih ljudi reševali iz krempljev Ozne in jih spravljali čez mejo na varno.
Čez nekaj dni je mama s Silvo sedla na vlak in se z njo odpeljala v Kranjsko Goro. Silva si je kot dekla pri teti Julki in stricu Janezu opomogla, bila je spet čedno, privlačno dekle; imela je štiriindvajset let. Zvečer sta šli z mamo v Kranjski Gori v restavracijo. Silva in mama sta sami sedeli pri mizi, kar je nekdo v vojaški uniformi, po činu menda vodnik, vljudno vprašal, če lahko prisede. Seveda bi bilo zelo sumljivo, če bi ga zavrnili. Zaigrala je glasba, začel se je ples. Uniformirani sosed je Silvo zaprosil za ples, med plesom pa jo je začel nagovarjati: »Do devetih sem prost, potem moram na dolžnost, da popeljem patruljo v zasedo. Takrat je največ dela. Tisti čas skoraj vsakokrat koga ujamemo. Potem pa je navadno do jutra spet vse bolj mirno, vojaki ostanejo na položajih, jaz pa sem prost. Ob enajstih bom čakal tam in tam …« ji je govoril med plesom.
Silva si je njegove besede dobro zapomnila. Ob enajstih! Takrat bo idealna priložnost za pobeg! Po moji mami je to sporočila ilegalcu, s katerim je bila dogovorjena. In res se je ob enajstih v spremstvu ilegalca odpravila čez mejo in še pred jutranjim svitom se je znašla onkraj meje, na svobodi …
Silva je ostala v Peggezu manj kot dva meseca, potem se je odpravila naprej, spet ilegalno čez mejo v Italijo. To so bili najbolj zanimivi dnevi v taborišču. Silva je bila polna energije in volje do življenja. Imela je veliko prijateljic in znancev, ki so v našo sobo radi prihajali na klepet, razčlenjevali pretekle in sedanje dogodke in delali drzne načrte za lepšo prihodnost. Kadar sva šla s Silvo skupaj k okencu barake, kjer se je delila hrana (navadno je bila to mineštra iz rumenega graha, včasih je po njej plaval tudi kak kos govedine), sva vedno prinesla zvrhane menažke in lepe kose mesa.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cecilija Rejc – Teta Cilka

Vseeno je lakota vse huje pritiskala, zato sem Silvo nagovarjal, da greva skupaj v Anras po krompir. Spominjam se, da je bilo že novembra, ko sva se odpravila na pot, pa sva v gosti megli v gozdu zgrešila in zašla. Po glavni cesti si nisva upala hoditi, ker so Angleži in avstrijski orožniki beguncem takrat prepovedali, oddaljevati se več kot deset kilometrov od taborišča. Čeprav sem že večkrat obhodil vsa naselja in vse steze okrog Lienza, sem svoje poznavanje okoliških krajev in poti očitno precenjeval. Tavala sva in tavala, že se je začelo mračiti, megla je postajala čedalje gostejša, tako da nisva več videla niti deset korakov pred sabo. Ker nisva imela pri sebi nobene ure, sva popolnoma izgubila občutek za orientacijo v času in prostoru; bila sva prepričana, da hodiva že celo noč. Naenkrat se je megla razkadila, zazdelo se nama je, da se že dani – a v resnici je bil, kot se je pozneje izkazalo, le soj mesečine, bila je namreč polna luna.
V luninem soju sva prišla do samotne kmetije, kjer je še brlela luč. Plaho sva potrkala. Potem še enkrat in še enkrat, vedno krepkeje. Nazadnje nama je prišla odpret rdečelična, debelušna gospodinja. Ponižno sva vprašala, če ima kaj krompirja naprodaj. Kartoffeln habe ich schon, ja, schöne Kartoffeln habe ich im Keller, ganz voll. Aber jetzt gehe ich nicht ins Keller, jetzt gehe ich ins Bett! »Krompir že imam, o ja, kar lep krompir imam v kleti, vse polno ga imam. Samo zdaj ne grem v klet. Zdaj grem v posteljo!« nama je zabrusila in zaloputnila vrata pred nosom. Takšne grobosti sicer pri tirolskih kmetih nisem bil vajen.



Zato pa me je toliko prijetnejše presenečenje čakalo nekaj dni po tem brezuspešnem nakupovalnem pohodu: Ko sem se nekega dne vrnil iz šole, sem v sobi zagledal vrečo, polno krompirja, zraven pa zavitek masla in par okovanih gojzarjev. Silva je povedala, da me je dopoldne iskal postaven fant iz Anrasa; iskal me je Toni, sin mojega nekdanjega gospodarja! Sep je od samega veselja, da se mu je sin živ in zdrav vrnil iz vojnega ujetništva, sklenil, da mora Bogu v zahvalo narediti kako dobro delo. Pa se je spomnil name in poslal Tonija, da mi je vse to kot darilo pred božičem prinesel v taborišče. Še posebej sem se razveselil gojzarjev: bili so Tonijevi iz njegovih mlajših let, dobro okovani, iz trpežnega usnja, ročno delo tirolskega vaškega mojstra. Z njimi sem se vzpel na več tirolskih vrhov, pozneje pa tudi na Triglav. Bili so neuničljivi, nosil sem jih več kot deset let, z njimi sem pozneje obhodil skoraj vse vrhove Karavank in Kamniških planin.
Sicer pa je bila Silva prva,ki nama je prinesla sveže in zanesljive novice o tem, kako je z našimi v Ljubljani. Med drugim je pripovedovala tole (pozneje je to potrdila tudi moja mama):
Ko se je mama tistega majskega dne vračala s postaje, kamor naju je spremila na vlak, je na Miklošičevi cesti kot prvega znanca srečala polkovnika Mirka Bitenca. Moji starši so bili z Bitenčevimi dobri znanci, saj sta Mirko Bitenc in ata pred vojno kot profesorja skupaj poučevala na celjski gimnaziji, mama pa je bila še posebej dobra prijateljica z Bitenčevo ženo. Čeprav je bil Mirko Bitenc tiste dni zelo angažiran in poln težkih skrbi – dodelili so mu najbolj odgovorni resor, obrambno ministrstvo v »taborski vladi«, si je vzel pol ure časa za pogovor z mojo mamo. Mama mu je povedala, da sva z atom ravnokar odšla na vlak in se odpeljala na Koroško. Bitenc se je prijel za glavo in zavzdihnil: »Ja, kaj mu je bilo pa tega treba!« Odločno je bil proti temu, da civili bežijo na Koroško. »Samo naša vojska naj gre na Koroško, vsi drugi pa naj ostanejo tukaj! Tudi moja družina ne bo šla nikamor! Ostala bo tukaj.« Še vedno je gojil upanje, da bo na nasprotni strani nazadnje prevladala državniška modrost in nacionalni interes; pričakoval je, da bo taborska vlada prejela zadovoljiv odgovor na ponujeno roko sprave in premirja. Morda bi se z nasprotno stranjo lahko celó dogovorili za skupen nastop na Koroškem. S takšnim skupnim nastopom bi lahko popravili, kar so naši politiki zaigrali po prvi svetovni vojni. »Bojna morala naših vojakov je kljub umiku še vedno zelo visoka, za slovensko Koroško bi se borili kot levi,« tako je Mirko Bitenc takrat govoril moji mami.
Silva je tudi povedala, kako so naši družini nekateri prijatelji nesebično pomagali v njeni stiski. Tako je npr. celjski opat dr. Peter Kovačič mami prinesel znatno vsoto denarja, ki so ga zbrali znanci iz Celja. Nekateri si sicer ne upajo pomagati odkrito, ker je to lahko tudi nevarno, pa pošiljajo pomoč po posrednikih. Tako npr. neki atov znanec iz študentskih let, ki ne želi biti imenovan, mami vsak mesec po neki znanki redno pošilja denarni znesek; mama je bila prepričana, da je neznani dobrotnik dr. Viktor Korošec, profesor rimskega prava na ljubljanski univerzi. Nekateri so mami prinašali pomoč tudi v naturalijah; tako je naši družini večkrat prinesla pomoč v živilih Zora Debevec, žena zdravnika dr. Franca Debevca, mama moje žene, ki je takrat seveda še nisem poznal.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Silva Vončina – Fotografija z izkaznice po odpustu s Teharij

Silva pa je tudi povedala, kako naši družini zadnje čase pomoč usiha, ljudje so čedalje bolj prestrašeni, nekateri prejšnji znanci se mame očitno izogibljejo. Na srečo so naši sostanovalci v hiši na Karlovški cesti, sicer preprosti delavci in v glavnem simpatizerji OF – z eno samo žalostno izjemo – do naše družine zelo obzirni in gredo mami na roko, kolikor pač morejo. Moji mlajši bratje gredo večkrat pomagat k Svečarjevim, na zadnjo ljubljansko kmetijo ob vznožju grajskega griča, da dobijo kaj za v usta.
Kot rečeno, naju je Silva kmalu zapustila. Ilegalno je odšla čez Sillian in Innichen v Italijo, od tam pa pozneje v Anglijo, v Nottingham. Tam se je spočetka preživljala kot strežnica v bolnici. Poročila se je z nekim poljskim emigrantom, a je kmalu umrl. Nato se je poročila s Karlom Lehmanom, ki se je prav tako ob koncu vojne s svojimi starši, bogatimi kmeti iz okolice Šida v Sremu, po čudnih peripetijah prek Madžarske umaknil v Avstrijo. Nato je odpotoval naprej na zahod, nazadnje je pristal v Angliji, in se je zaposlil kot sprevodnik na železnici. Zadnja leta sta Silva in Karlo večkrat prihajala na obisk v Ljubljano in delala načrte, kako se bosta na starost, ko bodo sinovi odrasli, za stalno preselila v Slovenijo.
Vendar je Silvi te načrte prekrižala smrt.

Nov val izseljencev

Nekje sredi jeseni leta 1945 (točnih datumov se ne spominjam) je v taborišče v Peggez prišla nova skupina izseljencev, ali točneje, izgnancev. Rekli so, da gre za volksdeutscherje, z drugimi besedami, za Nemce, ki so živeli v naših krajih, pa so jih jugoslovanske oblasti izselile.
V resnici je bila dobra polovica teh izgnancev pravih Slovencev, ki so imeli nemški priimek ali pa so se rodili pod takšno nesrečno zvezdo, da so imeli v svojem rodovniku kakega nemškega prednika ali sorodnika, zraven morda še kaj premoženja, ki so se ga polakomnili novi oblastniki. Sicer pa je o izgonu največkrat odločala narobna ideološka usmeritev nesrečneža.
Hitlerjancev med temi izgnanci ni bilo niti za vzorec, saj prepričani nacisti niso bili tako neumni, da bi čakali na prihod partizanske vojske, ampak so se rajši pred koncem vojne kar sami izselili.
O slovenstvu teh izgnancev priča tudi dejstvo, da so mnogi med njimi otroke rajši vpisovali na slovensko begunsko gimnazijo, čeprav so jim bila vrata avstrijskih šol odprta na stežaj. Eden teh izgnancev – če se prav spominjam, se je pisal Ovsenek – je postal tudi profesor na slovenski begunski gimnaziji.
Zlasti med starejšimi izobraženci je bilo nekaj takšnih, ki so se med študijem na dunajski univerzi seznanili s kako čedno Dunajčanko in se pozneje z njo poročili. Če bi npr. slovenski pisatelj Josip Stritar, ki se je poročil s hčerko nekega posestnika iz Nižje Avstrije, živel pol stoletja pozneje, bi ga oblasti gotovo izselile kot volksdeutscherja. Morda bi izgnale tudi pisatelja Ivana Cankarja, ker je živel v zunajzakonski skupnosti s Štefko Löfflerjevo. Nekatere so menda izselili zato, ker so kdaj objavili prispevek v kakem nemškem časopisu. In tako bi se med izgnanci lahko znašel tudi Prešeren, saj je nekaj svojih najlepših pesmi napisal v nemščini in so ga zato nemški kritiki hvalili, da je ne samo največji slovenski, ampak tudi »ein großer deutscher Dichter«. Ampak Prešeren je imel srečo, da se je rodil poldrugo stoletje pred osvoboditvijo.
Moj ata se je zlasti zgražal, ko je med izgnanci srečal družino profesorja dr. Karla Hinterlechnerja, ki je bil eden pionirjev ljubljanske univerze in pozneje tudi njen rektor. Hinterlechner je bil zelo zaveden Slovenec, tako da je ravno zaradi svojega slovenstva že stare cesarske Avstrije izgubil službo na Geološkem zavodu na Dunaju. Res pa je, da so v tem primeru jugoslovanske oblasti pozneje izgon preklicale in Hinterlechnerjevim omogočile vrnitev v Slovenijo.
Pozneje sem zvedel, da se je na seznamu za selitev znašel tudi moj birmanski boter dr. Franc Kotnik, slovenski narodopisec in ravnatelj Mohorjeve družbe. Moj boter se je namreč kot študent na graški univerzi seznanil in nato poročil z neko tamkajšnjo domačinko, ki se tudi po petindvajsetih letih v Sloveniji ni prav dobro naučila slovenščine. Ker je imela na Ptuju nekaj sorodnikov, se je po moževi smrti kot vdova preselila na Ptuj. Tam sem jo pozneje, ko sem poučeval na ptujski gimnaziji, večkrat obiskal. Kadar sem bil pri njej na obisku, mi je šlo na smeh, ker je v slabi slovenščini o svojem pokojnem možu vedno govorila z imenom moja Franc. Med drugim mi je pripovedovala, da sta se z možem leta 1945 kar dvakrat pripravljala na selitev. Maja 1945 so njenega moža – v prepričanju, da bo osrednji del Koroške prišel v nekakšno jugoslovansko okupacijsko cono – pozvali, naj se pripravi na selitev v Celovec, kjer bo ustanovljena slovenska gimnazija, on pa bo kot koroški Slovenec in ugleden kulturni delavec postal ravnatelj gimnazije. Že sta imela kovčke pripravljene, pa je bil poziv v zadnjem hipu preklican. Samo nekaj mesecev pozneje pa se je moja Franc zaradi nemških korenin svoje soproge znašel na spisku volksdeutscherjev. Baje je nato pisatelj F. S. Finžgar, s katerim se je dr. Kotnik dobro poznal zaradi dolgoletnega sodelovanja v Mohorjevi družbi, zanj posredoval pri Borisu Kidriču, da je bil s tega spiska izbrisan.

Konec šolskega leta in počitnice 1946

Bližal se je konec šolskega leta, ki mi je ostal v spominu predvsem po nekaterih izletih.
Najprej smo šli ob koncu maja na šolski izlet k neki planinski koči pod Dolomiti za Rauchkoglom. Na izletu smo kmalu pogrešili eno od sošolk. Začeli smo jo iskati in klicati, da je votlo odmevalo od skalovja. Ves izlet se je spremenil v eno samo mučno in živčno iskanje, tako da sploh nismo prišli do cilja. Šele pozno popoldne smo našli izgubljeno sošolko. Pojasnila nam je, zakaj nas je zapustila: ta dan je bila obletnica, odkar je zadnjič videla svojega brata. Natanko pred letom dni sta se v Vetrinju poslovila, preden je odšel s transportom »v Italijo«, kot so lagali Angleži, v resnici pa na Teharje, kjer se je za njenim bratom izgubila vsaka sled. Zato je hotela to žalostno obletnico preživeti sama.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Silva Vončina, sedi prva z desne – Fotografija ima datum 9. avgust 1941

Ker smo bili po tem ponesrečenem izletu nekateri zelo nesrečni, je profesor Luskar za prostovoljce organiziral nadomestni izlet, in sicer na Böses Weibele (»Huda baba«). Tudi s tem izletom nismo imeli prave sreče. Hitro smo se sicer povzpeli na vrh, tam pa nam je »Huda baba« pokazala zobe: zabliskalo se je, zagrmelo in treščilo, potem pa so se odprle nebeške zapornice, zalila nas je silovita ploha, med katero se je mešala sodra in kot grah debela toča. Ko smo drveli po hribu navzdol, so nam med nogami švigale strele kot ognjene kače; pravo čudo je bilo, da smo vsi ostali živi. »Huda baba« je odprla vse registre in nam priredila koncert, ki sem si ga zapomnil za vse življenje. Ucvrli smo jo v dir in se nazadnje do kože premočeni in prezebli zatekli v planinsko kočo.
Toda profesor Luskar se ni dal, zamislil si je še drug tolažilni izlet. Peščico najbolj navdušenih in zagretih je nagovoril, da smo se povzpeli na 3250 metrov visoki Hochschober v Visokih Turah. Tokrat smo imeli srečo. Nebo je bilo čisto in jasno, brez vsakega oblačka, v daljavi se nam je prikazal Triglav. Bili smo presrečni, da smo po enem letu, vsaj od daleč, lahko spet zagledali košček svoje domovine.
Pred koncem šolskega leta so gimnazijo spet obiskali inšpektorji Unrre in angleških okupacijskih oblasti. Bili so presenečeni in navdušeni nad visokim nivojem in široko razgledanostjo dijakov. Moj ata je na željo obiskovalcev in po naročilu ravnatelja Marka Bajuka napisal poročilo o slovenskem gimnazijskem sistemu na desetih straneh, ki ga je nato dr. Zudenigo prevedel v angleščino. Angleži pa so dijake in profesorje v znak priznanja nagradili z izletom v Heiligenblut in po gorski cesti do ledenika Pasterza pod Großglocknerjem. Dali so nam na voljo osem kamionov in nas pogostili s toplimi obroki iz vojaške kuhinje.
Ob pogledu na angleške vojake,ki so sedeli za volani, smo se s precejšnjim nezaupanjem vkrcavali na kamione; navdajal nas je strah, da ni morda »Großglockner« samo pretveza, nekaj podobnega, kot je bila v Vetrinju »Palmanova«, pravi cilj pa Titova Jugoslavija. Šele ko smo videli, kako so se vojaški tovornjaki zagrizli v strmo in serpentinasto gorsko cesto nad Heiligenblutom, nam je odleglo, da smo se sprostili in uživali v lepotah gorske divjine.
Izleti v planine so me tako prevzeli, da sem po koncu šolskega leta tudi sam začel čedalje bolj plezati v vrhove Lienških Dolomitov.
Očetu moje samotarsko plezanje po gorah ni bilo po volji, zato me je pregovarjal, naj se vpišem v skavtsko organizacijo, ki so jo takrat organizirali v taborišču. Poslušal sem njegov nasvet, vpisal sem se v skavte in se kmalu naučil vseh mogočih vozlov, orientacije in drugih skavtskih veščin. V začetku avgusta smo nato s skavti odšli na desetdnevno taborjenje k Hodoškemu jezeru na Koroškem. Spominjam se, da je bilo v okolici jezera nekaj slovenskih kmetov, ki so nas večkrat obiskali. Vedno so nam prinesli dobrot za pod zob in nas prosili, naj jim zapojemo slovenske pesmi. Tako so očitno hoteli izraziti svojo slovensko, pa tudi človeško solidarnost z begunci, ki so izgubili dom in domovino.
Medtem ko sem se jaz z izleti in skavtsko dejavnostjo silil, da ostanem pri zdravju in pri močeh, pa je ata iz dneva v dan hiral in pešal. Ne samo telesno, tudi duševno. Čedalje huje ga je grizlo domotožje, k temu se je nehote pridružil še občutek krivde. Večkrat je sam sebi očital bojazljivost in neodgovornost, češ da je v najtežjih trenutkih zapustil mamo samo z otroki, da bi sebi reševal kožo. Večkrat je ob najlepšem vremenu cele ure ležal na pogradu in brez besed gledal v strop. Ponoči ga je mučila nespečnost, včasih pa je sredi noči v sanjah zavpil in planil s pograda. Spominjam se, da me je nekoč sredi noči zbudil in me začel lasati, češ da sem jaz kriv naše družinske tragedije: »Ti si takrat prišel iz šole in nas zmešal, ko si začel govoriti o tistem begunskem vlaku. Če tebe takrat ne bi bilo, bi jaz doma pri svoji družini počakal konec vojne.« Potem se je spet razjokal kot otrok. Ob vsem tem je čedalje bolj izgubljal apetit in ni maral zaužiti niti skromnih obrokov taboriščne hrane.
Ko sem se vrnil z taborjenja ob Hodoškem jezeru, ga skoraj nisem prepoznal, tako je bil shujšan in v obraz ves bled kot kreda. Zvijal se je po tleh in bruhal. Poklical sem dr. Meršola in ta ga je dal takoj odnesti v taboriščno ambulanto. Pa mi je kmalu prišel povedat, da mu ne more nič pomagati. Če bo le uspelo, ga bo skušal spraviti v lienško mestno bolnico na operacijo želodca in dvanajsternika. Moralo je biti zares kritično, saj je lienška bolnica po posredovanju angleških oblasti sprejemala med begunci samo najbolj urgentne primere; vsi drugi so se morali zdraviti v taboriščni ambulanti.
Ko sem ata po operaciji prvič obiskal v bolnici, je od njega ravnokar odhajal msgr. Matija Škerbec, bivši kranjski dekan; verjetno mu je dal zakramente. Ob bolniški postelji je stala prijazna sestra –redovnica; razločno sem slišal, kako jo je ata po nemško rotil: »Schwester Angelika, schreiben Sie meiner Frau. Sie soll mir alles entschuldigen und verzeihen, daß ich sie selbst verlassen habe. Wenn ich am Leben bleibe, kehre ich sofort nach Hause, zu meiner Frau …, zu meinen lieben Kindern …« »Sestra Angelika, pišite moji ženi! Naj mi vse odpusti in oprosti, da sem jo pustil samo. Če ostanem živ, se takoj vrnem domov, k moji ženi…, k mojim ljubim otrokom…«


Kljub vsemu je operacija lepo uspela. Lienška bolnica je imela odlične kirurge in prijazno strežno osebje. Zdravniki so s svojim posegom atu rešili življenje.
Kljub temu je ata psihično hudo trpel, bil je še naprej prepričan, da so mu dnevi šteti. Sklenil je, da se po operaciji vrne domov. »Če že moram umreti, naj umrem v Sloveniji, na domačih tleh. Pa četudi me partizani vtaknejo v arest ali takoj ustrelijo. Pred smrtjo bi še enkrat rad videl Slovenijo, rad bi videl svojo ženo in svoje otroke,« tako mi je dan na dan govoril, ko sem ga obiskoval v bolnici, in tudi potem, ko se je iz bolnice vrnil v taborišče.

Selitev v taborišče v Spittalu

Sam sem skušal atu, ki je komaj prebolel težko operacijo, kolikor mogoče olajšati taboriščno življenje. Najbolj sem se bal ostre tirolske zime, ki se je grozeče bližala. Ne samo noči, tudi dnevi so postajali ledeno mrzli, vrhove okoliških gora je že zgodaj pobelil prvi sneg. Po pouku sem še pogosteje zahajal v bližnjo hosto ob Dravi, v okolico Tristaškega jezera ali pod Rauchkogel in tam nabiral storže in dračje; pod oknom najine sobe, ob zunanji steni barake, je zrasla že lepa skladovnica kurjave. »Tudi če bova lačna, vsaj zeblo naju letošnjo zimo ne bo,« sem skušal tolažiti ata. »Vsako jutro bom navsezgodaj vstal, zakuril bom v gašperčku in najina kamrica se bo hitro ogrela.«
Pa so nekega dne angleške oblasti na vsem lepem ukazale, da je treba taborišče v Peggezu izprazniti: preselili nas bodo v Spittal! Že od prej pa smo vedeli, da so barake v spittalskem taborišču veliko slabše in življenjske razmere veliko trše kot v Lienzu.
Selitev beguncev v spittalsko taborišče je znova razgalila cinizem angleških vojaških oblasti, ki so nas obravnavale kot kako manjvredno kolonialno ljudstvo; tega njihovega odnosa tudi občasne na videz prijazne poteze (kot je bil npr. že omenjeni izlet ob koncu šolskega leta pod Großglockner) niso mogle prikriti. S svojim ravnanjem so nam skušali čim bolj zagreniti življenje in nas prisiliti, da bi se odločili za vrnitev v Jugoslavijo.
Ko sem se poslavljal od Peggeza, mi je šlo na jok. Zbogom, prelepe tirolske planine! Zbogom, ostro nazobčani vrhovi Lienških Dolomitov, kjer so se pred mano odpirala neskončna obzorja! Zbogom, Tristaško jezero, čudoviti smaragd pod strmimi skalnimi pečinami! Zbogom, zeleni pašniki in skrivnostni smrekovi gozdovi! Taborišče v Lienzu se mi sploh ni zdelo več taborišče, ampak drugi domek. Stezice med barakami so bile lepo urejene, povsod obrobljene z lepo zaobljenimi kamni z dravskega proda, za njimi pa ozke, skrbno negovane cvetlične gredice. V Lienzu sem moral pustiti majhno, pa tako domačo kamrico z gašperčkom. Najbolj pa sem žaloval za veliko skladovnico drv, suhljadi in storžev, ki sem jih nabiral vse poletje, do pozne jeseni. V Lienzu in v tirolskih gorah je – kljub vsemu domotožju, trpljenju in stradanju – ostal najlepši odblesk mojih mladostnih spominov.
Angleški vojaki so nas kot živino naložili in stlačili na kamione. Ko je ata videl, kako brezčutno in naduto so vojaki na kamione nakladali matere z otroki in njihovo ubogo begunsko kramo, mu je šlo na jok; rekel je, da ga spominjajo na nemške vojake, ko so našo družino selili v Srbijo.
Ko so vojaški kamioni v mrzlem jesenskem jutru drveli po dravski dolini navzdol, so nas spreletavale mračne slutnje: proti vzhodu nas peljejo – kaj pa, če se bo naša vožnja končala onkraj Karavank? Nas morda peljejo v Titovo Jugoslavijo? Občutki nezaupanja do angleških vojaških kamionov še niso bili pozabljeni, preraščali so v pravcati vetrinjski sindrom. »Tako kot so v nacističnih taboriščih Židom lagali, da gredo pod prho v dezinfekcijo, v resnici pa so šli v plinske komore, tako nam Angleži lažejo Palmanova … Spittal …, v resnici pa nas peljejo k rabljem in v smrt,« je modroval eden od naših sosedov na kamionu.
Šele ko so nas odložili v spittalskem taborišču, smo si oddahnili.
Pogled na spittalsko taborišče je bil – v primerjavi s Peggezom – skrajno mrk, prvi občutki pa vse prej kot prijetni. Natlačili so nas po ducat v eno sobo. Okna se niso dobro zapirala, vrata so ob vsakem vetru šklepetala, od vsepovsod sta se v nas plazila strupena vlaga in ledeni mraz. Tudi obroki hrane so bili v primerjavi z Lienzom še veliko bolj skopo odmerjeni, čorba prazna in vodena.
Ata je cele dneve brez volje poležaval na pogradu. Ves premražen se je zavijal v cunje in vojaške odeje. Že tako pičlih obrokov hrane se včasih sploh ni dotaknil. Pri najboljši volji mu nisem mogel pomagati. V Lienzu sem se že seznanil z nekaterimi okoliškimi kmeti; bili so dobrosrčni, kdaj pa kdaj so mi, ker sem se z njimi pomenkoval in dobro govoril nemško, in to celó v njihovem narečju, prodali, včasih tudi podarili kak krompir ali zeljnato glavo. V Spittalu sem zaman poskušal podobno srečo. Okoliški kmetje so bili zelo neprijazni in naduti in niso skrivali odpora do beguncev in tujcev, še zlasti do nas, ki smo bili slovenskega rodu.