Avtor: Ivanka Kozlevčar

Že dobrega pol leta je, kar sem bila v manjši družbi, ki je kar kmalu začela izrazito proticerkven pogovor. Vrstili so se očitki, pobrani iz dnevnega časopisja in izrečeni z istimi frazami in formulacijami, govorjeni pa s tako gorečnostjo, da je bilo že kar smešno. Vsak ugovor je sprožil nov plaz, da me je počasi postalo groza sovražnosti, ki je vela iz rečenega. Hotela sem povedati nekaj svojih doživetij, pa so me preglasili, da vernikom ni bilo nobene sile, da niso imeli nobenih težav, da se je morda le komu v šoli kaj zgodilo in da naj sploh že damo mir. Tako sem obmolknila, saj me ne bi poslušali, čeprav sem vedela, da je eden od njih vnesel protiversko preganjavico celo v svojo družino, ker je bil zaradi svojega položaja na moč prestrašen, pa ni kazalo tega pripovedovati pred drugimi ljudmi. Pri sebi pa sem si mislila, da le ni prav, če se človek kar naprej pusti takole utišati, svojo resnico mora vendarle povedati, drugače bo res obveljalo takole mnenje. Tako sem se odločila, da bom povedala delček svojih izkušenj (čeprav človek o sebi nerad govori), ki naj pokaže, da stvari le niso bile tako preproste.
Okoli novega leta je v Domu Ivana Cankarja – tako so preimenovali Marjanišče – razstavljal dr. Anton Dolenc ob priliki svoje sedemdesetletnice, ker je tam preživel nekaj dijaških let. Ker sem v sosednjem Domu Anice Černejeve tudi sama preživela štiri dijaška leta (1947–1951), sem izrabila priložnost, da sem si ogledala tako razstavo kot nekdanja domova. Nekdanje okolje je zelo spremenjeno, nekaj pa je le ostalo od starega: stavba ob cesti, hiša, v kateri je administrativna šola, nekdanji Dom duhovnih vaj, nekdanja kapela in nekaj zelo okleščenih starih kostanjev. Velik prazen prostor, ki se je razprostiral za Marjaniščem in Lichtenturnom, pa je ves precej neurejeno pozidan, brez občutka za dragocenost prostora.
Ko sem hodila med hišami, se je misel lovila okoli nekdanjih doživetij. V hiši administrativne šole sem poskušala najti nekdanje učilnice in veliko sobo na podstrešju, kjer je naša skupina imela spalnico in smo v njej kljub mrazu preživeli dosti lepih večerov ob petju naše Špelce in zanimivih pripovedih načitane Lili, pa tudi ob prisrčnih klepetih, ki jih je potrebna dekliška duša. Ničesar nisem mogla najti, ker je vhod prestavljen in zgornja etaža nadzidana, pa tudi funkcionalna urejenost je drugačna. Malo sem se ustavila pri dekletih. Bila so zelo prijazna, o preteklosti stavbe pa niso vedela ničesar. Niso vedela, da je bil tu nekdaj Lichtenturn z vincentinkami ali usmiljenkami, ki so imele znamenita bela pokrivala in so delovale kot učiteljice in usmiljene sestre, in da je bila stavba njihova. Spomina nanje tukaj ni.
Kostanji pred hišo so bili nekdaj košati in tudi več jih je bilo. Pod njimi je večkrat hodil naš upravnik Capuder. Bil je gospod stare šole, ki se ni nikoli razburil. Sprejel me je v internat na mesto moje prijateljice, ki je našla zavetje pri svoji sestri, čeprav so mojo prošnjo prvotno zavrnili, in mi je tako tiho pomagal. Imela sem namreč prav malo možnosti, saj je bil oče kmet in proti vključitvi v zadrugo. Pod temi kostanji je bilo treba steči vsako nedeljo čimbolj neopazno, če si se pregrešil in šel k maši.
Z nedeljsko mašo je bilo težko. Dopoldne je bila učna ura in prepovedali so nam vsak izhod, seveda zaradi maše. Vsi prefekti se niso tega držali tako zelo zares. Če bi me slučajno srečala upravnik ali moja prefekta Danila, bi se naredila, kot da me ne vidita, in bi srečno prišla v učilnico brez incidenta. Lahko je bilo tudi drugače. Tako me je ob vrnitvi nekoč zalotila tov. Vera. Odpeljala me je v svojo učilnico pred svoja dekleta in me sramotila. Ne spomnim se, da bi katera od deklet kaj pripomnila. Vsa dekleta so bila sicer bolj ali manj versko vzgojena, čeprav so se kazala večinoma indiferentna, oziroma o tem sploh ni nikoli stekla beseda, kakšne sovražnosti pa ni pokazala nobena. V moji učilnici so bili lepi kolegialni odnosi, nobena od deklet me ne bi izdala, vsaj mislim si tako. Bila sem premagana: nedeljsko mašo sem prestavila na večer, seveda sem bila zato včasih ob večerjo. Tako se je začela moja avtocenzura.
Nedavno tega sem brala zbornik DIC 1882–1997, v katerem dva avtorja, dr. Anton Dolenc in ing. Lojze Žumer, tudi navajata problem maše, kar pomeni, da je prepoved veljala za oba domova. Zanimivo pa je, da akademik Ciril Zlobec v svojih spominih Spomin kot zgodba tega sploh ne omenja, čeprav bi moral biti občutljiv za to, saj je nasprotne travme doživljal v internatih pod Italijo. Mnogo tega človek pozabi, tega, da ti hočejo vzeti in osramotiti nekaj, kar pomeni za kristjana posebno vrednoto, pa ne moreš pozabiti. Hočejo ti vzeti samospoštovanje in te prisiliti v igro, da se delaš neumnega, kot da je vse v redu, pa seveda ni. Spravijo te v položaj, da o stvareh, ki so zate dragocene, sploh ne govoriš in jih živiš napol ilegalno ali pa si pustiš oprati možgane. Z eno ali drugo travmo je težko živeti. Bojim se, da moji na začetku omenjeni sogovorniki hudobije tega sploh ne bi razumeli.
Drugo, kar me je v internatu posebej prizadelo, je bil izgon sester. Ob mojem prihodu so bile sestre še v stavbi, ki je stala sredi lepo obdelanega vrta, to je bil Dom duhovnih vaj, imele pa so še kapelo, ki se drži stavbe administrativne šole. Drugo so jim že vse vzeli. Videvali smo jih, ko so hodile druga za drugo v kapelo. Prav rada bi se jim pridružila, pa na to ni bilo misliti, ker bi se lahko kar poslovila iz doma. Za njihov izgon so režiserji zlorabili gojence obeh domov. Najprej se je začelo govoriti, kako se šopirijo v lepi hiši, mi pa se neznansko stiskamo. Potem so določene osebe hodile na skrivnostne sestanke, končno je izbruhnilo, da bomo v nedeljo popoldne nagnali sestre. Med gojenkami se ni komentiralo. Vedelo se je, da je vse pod nadzorom, da imajo določene zaupne osebe posebne zadolžitve. Bila sem v hudi stiski in odločila sem se, da bom prosila za izhod, in dovoljenje sem tudi dobila. Morda mi je prefekta hotela prihraniti težave. Tako pri izgonu nisem bila zraven, samo tega se spomnim, da so Marijin kip po vrvi spustili iz niše nad vhodom Doma duhovnih vaj, pa to je bilo najbrž naslednji dan.
Ne morem se natančno spomniti datuma, kdaj je to bilo. V uvodu v citirani zbornik piše o šolskih sestrah v Marjanišču, da so jih 1946 postopno izključili iz učnega procesa in preselili v stavbo, kjer je bila do l. l938 Gospodinjska šola, torej so bile še zmeraj na območju Marjanišča. Na strani 53 pa je rečeno: »Zadnje sestre so se odselile že julija 1947«. Iz Lichtenturna izločene sestre pa so prebivale v Domu duhovnih vaj. O njih je v omenjeni knjigi rečeno: »Redovnice, za katere je ljudstvo na ‘spontanih demonstracijah’ oktobra 1946 zahtevalo sojenje in jim odreklo volilno pravico, pa so postopoma odstranili s šole in iz internata.« Str. 46. Na strani 52 pa je rečeno: »V Domu duhovnih vaj so na začetku leta 1948 še vedno stanovale redovnice. Partijski aktiv terena Poljane je skupaj z upravnikom Ljubičem in z nekaterimi gojenci iz DIC-a pred stavbo pripravil ‘spontane demonstracije’ – in še isti dan so se redovnice morale izseliti.« V citiranem zborniku se tega dogodka spominja dr. A. Dolenc na strani 75: »Vse te akcije smo v bistvu sprejemali kot dogodivščine, ki so prinesle spremembe v ‘sivi internatski vsakdan’, zato kakšnih posebnih odporov ali moralnih dilem ni bilo. Res pa je, da je bilo rečeno: Ti in ti, ta in ta, da vas vidimo spredaj! S tem pozivom sem bil tudi sam počaščen, ko smo ‘zahtevali’, da se sprazni dvoriščna stavba, kjer so živele ‘v obilju in razkošju’ nune (klofutarice po našem izrazju), medtem ko so se naše gojenke morale stiskati v sobah Lichtenturna, lačne in prezeble, kot so nam dopovedovali ‘odposlanci ljudstva’, ki so nas zaradi naše vsesplošne bede zlahka prepričali.« Spomin Petra Ovsca na izgon sester na str. 97 omenjenega zbornika se verjetno nanaša na demonstracije proti sestram 1946 ali pa na morebiten izgon iz stavbe gospodinjske šole v Marjanišču in se glasi: »Neprijazen jesenski dan v letu 1946 je bil. Skozi okno sem videl: vojaki so obkolili dvorišča in sramotno, grobo izgnali nune.« V nedavno predvajanem televizijskem filmu o življenju zlasti bodočih kulturnikov v DIC-u se Viktor Blažič spominja, da je bil kot aktivist član udarne skupine, ki je preganjala nune skozi oborožen špalir in da se je nelagodno počutil. Potemtakem je bilo več izganjanj nun. Zanimivo je, da se v uvodnem zgodovinskem delu izgon sploh ne omenja, govori se le o demonstracijah in izselitvi in so tako stvari prikazane polepšano, torej še zmeraj deluje avtocenzura. Iz tega se vidi, kako pomembni so spomini.
Zanimivo je, da se o dogodku dekleta niso pogovarjala, vprašala pa tudi nisem, kako je bilo. Ne spominjam se kakega zmagoslavja. Tudi sama sem bila poklapana, pa saj sama ne bi mogla ničesar storiti. Bilo je nekaj neznansko grdega, in vendar se ni nihče uprl. Kako da nismo bili nič občutljivi za to, da so jim dejansko že skoraj vse pobrali, da jim je ostala samo še ta hiša in da bodo zdaj na cesti. Kako da nismo imeli tega osnovnega občutka solidarnosti, ki je značilen za mlade. Kot otrok sem bila vzgajana v spoštovanju do cerkvenega in duhovnih poklicev, tako verjetno še mnogi drugi. Kam je vse to izginilo v tako kratkem času, ali je propaganda uničila v tako kratkem času vsako razsodnost ali pa smo bili le neznansko ustrahovani in nemočni. Mnogi so bili med vojno na partizanski strani in zato popolnoma nekritično vdani, nesposobni samostojne presoje. Zopet drugi so gojili vse mogoče zamere do svojih marjaniških vzgojiteljev. Kaj ni bila huda krivica, da so neki skupnosti vzeli vse, kar si je ustvarila v dolgih letih, izničili njeno delo, jo razgnali, njene člane pa sramotili in jih prisilili, da so morali v civilu prosjačiti za kako delo ali pa se zateči k dobrim ljudem, nekatere sestre pa so odšle na jug tedanje države, da so stregle drugim ljudem. Ali ni nekaj podobnega storil že nemški okupator, ki je bil upravičeno vsega obsojanja vreden. Ali je bilo to kaj drugače. Kaj so naredile takega te sestre, vprašujem danes to našo sprenevedavo družbo, da jih je bilo treba tako zelo kaznovati. To je bila grdobija, ki se je dogodila že dostikrat v raznih krajih in časih, pa nam niso o tem povedali nič ali pa nepošteno samo eno stran. To mi je postalo boleče jasno, ko sem brala življenjepis ustanoviteljice salezijanskega reda in ga primerjala s tem, kar so nas učili o zedinjevanju Italije. Tudi tam so vse pobrali Cerkvi, da so začeli civilno državo, in jo seveda zraven grdo sramotili. Končno pa, kdo nam je dal pravico, da jih izženemo. Ko človek to zdaj premišlja, šele vidi, kako neznansko pokorjen je bil tedaj slovenski človek. Nekje v ozadju je bila smrt tistih, ki so se uprli, zaprti domači, boleče vojne izkušnje in neka Ozna, ki je dišala po samem peklu in Sibiriji, pa tudi slepa vdanost komunistični ideji.
Res pa je, da je tudi v našem času še dosti proticerkvenega sovraštva. Ali je današnji človek res še zmeraj pod vplivom proticerkvene propagande in tako ukročen, kot smo bili mi otročaji tedaj, da se ji ni sposoben upreti. Kako to, da se zdi taka propaganda nekomu še zmeraj tako zelo potrebna. Celo strokovnjakom se zdi kar primerno, da ne pišejo objektivno in nevtralno o cerkvenih zadevah in osebah. Sicer pa je to opazil že Cankar v svojem času. Kako revno je vse skupaj, kažeta dva prizora v predvolilnem času. V trgovini se je prodajalka smejala, kako piše v Mladini, da je Bajuk imel samo verouk odlično. Ko sem jim rekla, da to ni slabo, da vsaj pozna deset zapovedi, kar zanj ni slabo spričevalo, da pa je moral seveda znati še dosti drugega, če ima doktorat, so utihnile. Spet druge ženske so si skrivnostno pripovedovale, da je Bajukova žena v sorodstvu z nadškofom. Rekla sem jim, da bi bila to velika čast, saj nadškof ni kdorkoli, sicer pa je tudi Kučanova žena iz družine, ki je bila povezana s cerkvijo, pa se ne zdi nič narobe. Kaj je v nas, da še po tolikih letih sprejemamo tako bedasto propagando. Ali je to tista velika sprememba v slovenskem narodnem značaju?
Ko sem dekleta v bivšem Domu duhovnih vaj vprašala, če vejo, kdo je bil prvotni lastnik te hiše, tega seveda niso vedele. Tudi tukaj ni spomina in krivica je pozabljena. Le prazna niša nad vhodom kaže, da je bil v njej kip, seveda se ne ve kateri, in hiša je tako nekam krhko prijazna, da je kar vpadljiva v tem okolju. Načrtoval jo je Plečnik.
Nazadnje mi je ostala še nekdanja kapela, zdaj je to gostinski lokal in v njem je sedelo kar nekaj mladih. Niso vedeli, da je bila tu včasih kapela, nekdo je vedel, da je bilo tu gledališče Glej. Bilo mi je bridko in povedala sem jim, da je bila včasih tu kapela, v kateri so v mojem času molile in prepevale sestre, še prej pa tudi gojenke, ki so tu stanovale. Iskala sem okence levo od oltarja, skozi katero se je iz naše učilnice videlo v kapelo, pa je ali zazidano ali zakrito, videti ga ni več. Pri njem sva sedeli z Zajčevo Pepco, ko je bila kapela že izpraznjena in je bil v njej prvi ples. Bili sva zgroženi: ples v cerkvi. Cerkev je bila za naju svet kraj in vsako neprimerno dejanje nama je pomenilo skrunitev. Seveda, plesu se mladina ni mogla upreti, čeprav bi ga lahko bojkotirala. Nihče te ne more prisiliti, da plešeš. Bog vedi, kaj so mislili tedaj, verjetno so se predali svoji mladosti in se jim ni zdelo nič problematično. In vendar je bilo to hudo pohujšanje, torej se vse sme. Nič čudnega, da dandanes ni občutka za dostojnost, ne za sveto. Tudi glede kapele torej ni več spomina. Mislim, da nikomur ne pride na misel, da bi jo obnovili in izročili prvotnemu namenu, da bi lahko verni mladi stopili v primeren prostor na kratko meditacijo pred poukom na primer. Tako bi se sem vrnilo vsaj nekaj posvečenega in vsaj malo tišine, ki jo je bilo nekoč mladim v Marjanišču preveč. Na ta način bi vsaj malo popravili veliko krivico, ki so jo naredili nam mladim v tistem času, kar pa ima posledice tudi v naš čas. Grdo pa so pljunili tudi na vse tiste matere, ki so pred odhodom v svet svoje otroke pokrižale z besedami: »Pa na Boga ne pozabi«,vedoč, da je Bog velika garancija za njihovega otroka. Storili so prav vse, da bi ga pozabili brez spoštovanja skrivnosti človeka. Mislim, da ljudje z mrtvimi dušami grdobije tega ne morejo ali nočejo razumeti, zato bi bilo tudi dopovedovanje na primer moji družbi prazno delo, kvečjemu bi me imeli za fanatika. Kljub temu pa naj bo zapisan vsaj ta delček tega, kar je moral človek preživeti, da se bo vedelo, da je bilo nekaterim mladim ob vsem tem hudo.
Na koncu bi rada dodala še to. Ker ni v glavah današnjega človeka nobenega spomina, bi ga bilo treba osvežiti. Nekaj podatkov prinašata omenjeni zbornik in film, potrebna pa bi bila tudi plošča, da bi vsakdo lahko prebral, kaj je tukaj nekdaj bilo in da je določena oblast Cerkvi in redovnicam vse to vzela in jih v zahvalo za njihovo delo nesramno izgnala. Tako bi bilo zapisano v opomin in spomin, da nam ne bi bilo potrebno prenašati neprestanega sprenevedanja.