Avtor: Vanja Kržan

V zadnji, 39. številki Zaveze, smo se mudili pri Štefanu Sedeju, Kavškem atu iz Kavc nad Drenovim Gričem. Današnja zgodba pa nas bo preselila na zahodni del Ljubljanskega barja, v vas Bevke, ki jo od Drenovega Griča ločuje nekaj kilometrov barjanskega sveta in avtocesta Ljubljana-Vrhnika.
Med vojno se je vasica stiskala ob bevško cerkvico Sv. Križa, ki stoji na gričku, enem izmed barjanskih osamelcev. Po vojni se je vas razširila na vse strani. Že od nekdaj je za Bevke značilno, da vas ob vsakem večjem deževju oblije povodenj zaradi narasle in zastajajoče Ljubljanice in njenih barjanskih pritokov. Narasle vode prizanesejo le severozahodnemu delu s cestama proti Logu in Drenovemu Griču in seveda gričku s cerkvico. Takrat se pred našimi očmi razprostre svet, ki nam z malo domišljije prikliče v spomin pokrajino Jalnovih Bobrov z mostiščarji in njihovimi drevaki nad vodo.
Do vojne in še nekaj časa po njej so bili Bevčani po večini kmetje s po nekaj njivicami – nekatere so bile boljše, druge zaradi kisle zemlje slabše – in nekaj glavami živine v hlevu. Zemlja je dokaj rodovitna, zlasti koruza dobro uspeva, bujno pa raste na njej tudi plevel. Seno z barjansko preslico in ostanki žitaric je bila dobra hrana za konje; za govejo živino, ki je prevladovala, pa zaradi kislosti manj primerna. To so nekoč kmetje – bolj kot današnji »pridelovalci« norih krav – dobro vedeli in upoštevali.
Posamezniki so si poiskali delo in zaslužek v Ljubljani ali pa so jim priložnostna dela, kot npr. kopanje jarkov, navrgla kakšen dinar, ki so ga potrebovali za obnavljanje domačij in hlevov, nakup kakšne njive ali domače živine. Že pred vojno in še vrsto let po njej, so podjetni prebivalci Barja vešče rezali in sušili šoto, ki so jo s pridom uporabljali za kurjavo.
Na griču ob cerkvici je stala domačija Franca Lešnjaka (1908–1970), po domače Gostiševega Franclja. Že sedemletnemu je umrla mama, tudi bratec in sestrica sta umrla v otroških letih. Oče je gospodinjil in kmetoval, kruh jima je pekla soseda. Leta 1938 mu je umrl še oče in na majhni kmetiji, ki jo je podedoval, je ostal popolnoma sam. Sestrična, invalidna Marjanca, zaradi okvare noge je šepala, mu je prišla gospodinjit, on pa je kmetijo vzorno obdeloval. Že pred vojno je končal v Ljubljani takratno Zadružno šolo in se zaposlil. Hodil je v Ljubljano v službo, dokler so mu medvojne razmere dopuščale. Njegova srčna želja je bila, da si postavi novo hišo. S prihranki je nakupoval gradbeni material. Tudi nekaj njiv je dokupil, da bo lahko dostojno preživljal družino, ki si jo je želel ustvariti. Samotno življenje ga ni osrečevalo. Toda v njegovo načrtovanje in prizadevanje je poseglo, bolj kot sam začetek vojne, leto 1942.

Usodno leto 1942

Za mnogo, mnogo let so bila prekinjena vsa Francljeva prizadevanja in načrtovanja. Tega leta so tudi v Bevke pričeli prihajati »rdeči agitatorji« in »tovariši« iz hoste. Zbirali so vaške fante in tudi dekleta in se ob večerih z njimi shajali na določenih krajih. Kaj so se pogovarjali na teh sestankih, kakšne cilje in naloge so si zastavljali, Francelj ni vedel, vendar vsebino njihovih pogovorov najbolj nazorno pokaže dejstvo, da je eden od teh vaških fantov nekega dne prišel k Franclju domov in ga opozoril, naj zvečer ne bo doma, ker nameravajo »tovariši« priti ponj. Takrat se je že prav dobro vedelo, kaj čaka tistega, ki ga ponoči odženejo v gozd.
To je vedel tudi Francelj in se pravočasno umaknil z doma. Ker ga niso našli, so izropali hišo in hlev, kar je takrat že postalo običajno, tudi če bi bil Francelj doma in bi ga bili odpeljali. Zapregli so par lepih krav, ki sta znali voziti. Zanimivo, da so »tovariši« dobro vedeli, kateri dve sta bili tega vajeni. Nedvomno so dobili o tem točne podatke od bližnjega soseda, glavnega terenca v Bevkah. »Tovariši« niso bili ravno najbližji domačini, da bi to sami vedeli. Na voz so naložili vse: živež, posodo, obleko, perilo in posteljnino. Tudi Francljev novi pisalni stroj je šel z njimi. Prizanesli so le lepi črni suknji, ki si jo je Francelj dal narediti ob očetovi smrti. Mar ni zamikala nobenega »tovariša«? O, pač! Eden si jo je pomeril in se v njej ogledoval. Vendar je ugotovil, da »izgleda preveč farška«. Še dobro, da je to ugotovil! Tako je suknja čakala še štirinajst let na Franclja, ko jo je končno lahko oblekel k poroki l. 1956 in je bila njegova zakmašna vsako zimo do smrti. Njegova žena Marija jo hrani še zdaj. Marjanca je to ropanje nemočna opazovala. Ukradli so še tistih nekaj njenih oblek, saj so jih baje potrebovale ženske v hosti.
Od tega večera Francelj ni mogel biti več doma, razen če se je pritihotapil kdaj ponoči, da sta z Marjanco ohranjala stik. Ostala je čisto sama na izropanem domu. Francelj si je našel zavetje pri svojem prijatelju, občinskem tajniku Jerini na Vrhniki. Dobil je začasno službo v takratni zadružni trgovini. Ker je vedno nosil glavo naprodaj, se je kasneje pridružil domobrancem, ki so se dokaj neorganizirano zbirali po različnih postojankah.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stare in nove Bevke

Pomladi 1945 si je izprosil oprostitev služenja v domobranski vojski, saj ga je zapuščena kmetija in želja po zidavi hiše gnala domov. Toda delu doma se je lahko posvečal le kratek čas. Dogodki ob koncu vojne so spet za dolgo let usodno posegli v Francljevo življenje in njegove načrte. Nekoliko odmaknjene Bevke so obšle govorice o odhajanju domobranske vojske in civilistov na Koroško in delu predani Francelj se zanje tudi ni posebno dosti menil. Doma je dočakal dan osvoboditve in ni se zavedal, kako ga bo oklep »svobode« pričel vedno bolj stiskati, kako ga je »osvoboditev« za vse življenje zaznamovala s pečatom, ker ni bil »njihov človek«.
Že prvi teden je ta svoboda zasadila svoje ostre kremplje vanj. Nekega dne je slučajno opazil, kako se njegovemu domu bližajo trije tovariši v partizanskih uniformah. Že to, da so bili trije, je bilo zelo sumljivo, gotovo so morali izpolniti zelo pomemben ukaz. Odprl je zadnje kuhinjsko okno in planil v gozd za hišo. Že so bili na dvorišču in v naslednjem trenutku v hiši. Hitro so pretaknili borne prostore in se prepričali, da v njej ni Franclja. Na njihovo zahtevo jim je prestrašena Marjanca izročila črpalko za kolo. Nato so se odpravili do sosedovih in pri njih poizvedovali za Francljem.

Oklep svobode

Tako se je zanj leta 1945 ponovno pričelo obdobje skrivanja, kot že leta 1942. Tudi tokrat se je moral skrivati pred lastnimi ljudmi. Še dobro, da ni vedel, da bo to obdobje zdaj trajalo polnih šest let, vse do leta 1951, in da tudi po tem letu zanj še ne bo napočila »zlata svoboda«.
Eno leto so mu nudili zavetje in oskrbo njegovi sorodniki v Blatni Brezovici, pozneje pa Smrekarjevi iz okolice Podlipe, sorodniki Francljevega bivšega domobranskega kolega. Hrano in streho nad glavo si je moral prislužiti s trdim delom, zlasti pozimi v zasneženih in poledenelih gozdovih pri podiranju dreves in napravljanju lesa z ročnimi žagami in sekirami, brez primerne obutve in obleke. Pri Smrekarjevih se ni počutil dosti varnega, tudi toplino in domačnost je pogrešal, zato je ponovno menjal skrivno bivališče. Pa tudi v bližino doma ga je vleklo, saj je le redkokdaj ponoči obiskal rodni dom, ko sta si z Marjanco s skopimi besedami izmenjala zadnje novice. Konec leta 1947 je v Franclju dozorel sklep. Prosil je svojega zaupnega prijatelja iz Bevk, da je šel zanj posredovat v Kavce, h Kavškim v Lesno Brdo, pri katerih smo se mudili v 39. številki Zaveze. Čeprav se niso pobliže poznali in med vojno niso imeli stikov, je vedel, da je v povojni moriji družina izgubila očeta in gospodarja, pa še dva starejša sinova. Lahko si je predstavljal, s kakšno muko kmetuje mama s starejšimi hčerkami in preostalo kopico še majhnih otrok. Vedel je tudi, da je njihova samotna kmetija v hribu nad Drenovim Gričem odmaknjena, in upal, da bo zanj bolj primerna in varna.
Naj spregovori zdaj najstarejša hčerka Marija Sedej iz Kavc, poročena Lešnjak, saj so se med njo in Francljem spletle srčne vezi in ju združile v zakonu dolgih devet let kasneje.
»Nekega večera konec leta 1947 mi je mama povedala, da bi k nam rad prišel Lešnjakov Francelj, po domače Gostišev iz Bevk. Nudili bi mu skrivališče in zavetje. Mama je še poudarila, da je zelo pošten in mu lahko povsem zaupamo, zato je privolila v Francljevo ponudbo, čeprav je s tem mnogo tvegala. Že ob sami besedi skrivališče sem se spomnila mučnega obdobja atovega skrivanja in prikrivanje tega pred mlajšimi, ki bi ga lahko nehote izdali. Bila sem proti. Kako le naj Francljeva prisotnost ostane skrita, ko pa mlajši bratje in sestre hodijo v šolo in bi lahko kdo nepremišljeno zinil kakšno napačno besedo. Toda mama je tehten razlog za svojo odločitev že imela: ‘Pomisli kaj bi bilo, če bi se znašel v taki stiski kateri od naših treh, če bi bil še živ?’ Zdaj sem tudi jaz ostala brez ugovorov.
Približal se je Silvestrov večer l. 1947 in spominjam se, da sva z mamo ravno jemali potico iz peči, ko je potrkalo na zadnja vrata hiše. Šla sem odpret in takoj vedela, kdo je večerni gost pred vrati, ki prihaja k nam prav na drugi sveti večer. Ko smo skupaj pokropili in pomolili, smo si zaželeli srečo in božje varstvo v prihodnjem letu.
Tako se je začelo obdobje Francljevega triinpolletnega skrivnega bivanja pri nas. Bilo je mirno in varno kljub moji bojazni zaradi mlajših bratov in sester. ‘Stric Francelj’ so ga klicali in vsi otroci so ga imeli zelo radi, saj jim je na nek način nadomeščal očeta. Nobeden ni nikomur niti črhnil o ‘stricu Franclju’. Če smo se peljali na kakšno malo bolj oddaljeno njivo, je Francelj legel v voz in pokrili smo ga s plahto. Ker se je vedno skrival samo doma, je bilo zanj to pravo razvedrilo. Ves ta čas nismo zasledili, da bi kdo vohunil za njim. Francelj je čutil, da je pri nas sprejet in bolj varen, zato se je na naš dom zelo navezal. Bil je kot član naše družine in kolikor mu je skrivanje dopuščalo, je delal na naših njivah in v hlevu s skrbjo hišnega gospodarja. Pri mizi je imel mesto takoj ob mami. Meso smo jedli le ob nedeljah in takrat je njemu prvemu dala največji kos.
Ker je bil priklenjen na Kavce, sem mu prinesla, karkoli je potreboval, mu prala in šivala. Rad je delal, bil je zgovoren in družaben. Vse smo si zaupali, o vsem smo se lahko z njim pogovorili. To naju je zbližalo. Med nama so se pričele plesti prijateljske vezi, ki so preraščale v ljubezen. Toda ta je le prikrito tlela, ker ni bilo nobenega upanja za prihodnost. ‘Če bom kdaj rešen iz tega mučnega ujetništva in bodo prišle boljše razmere, ne bo nobena druga moja razen tebe,’ mi je nekoč priznal. Zase lahko rečem, da nikoli ne bi vzela človeka, ki ne bi bil istega verskega in političnega prepričanja, saj nas je vojna med seboj razdelila prav zaradi tega. In toliko smo morali zaradi tega pretrpeti, oče in brata pa celo umreti!
Francelj in skupaj z njim tudi mi, smo živeli v neprestani bojazni, da ga ne bi našli. Kako dolgo še bo trajalo to mučno skrivanje, negotovost in brezciljno življenje? Mar ga res še niso izsledili? Francelj se je večkrat spraševal, ali naj se gre sam javit ali ne. Saj mu nimajo česa očitati! Vsa tri leta in pol, ko je bil pri nas, nismo nikoli naleteli na kakšnega vohuna v bližini doma. Če je kdo od otrok že na daleč zagledal neznanca, ki se je napotil k nam v hrib, je takoj odbrzel k ‘stricu’ Franclju in mu to povedal.
UDBA pa je medtem pletla drugačno, bolj zvijačno in domišljeno taktiko, kako ga zvabiti v past. Moja sošolka Rozka iz Kurje vasi je že dalj časa pregovarjala Marjanco, ki je še vedno zvesto vztrajala in vzdrževala izropano Francljevo kmetijo, naj prepriča Franclja, da bi mu določeni ljudje radi pomagali, saj vidijo, v kakšnem brezizhodnem položaju se nahaja. Naj dogovorjenega dne zvečer pride k Rozki domov, kjer ga bodo čakali trije nekdanji domobranci, da se pogovorijo o možnosti rešitve, morda so mu omenili tudi pobeg čez mejo. Francelj je prišel, vendar je po njihovem govorjenju in obnašanju takoj uvidel, da trije moški še zdaleč niso nekdanji domobranci. Ko so se le-ti pričeli poslavljati, je Francelj še pred njimi planil iz hiše, stekel v koruzo in se v njej skril. Rozka v svoji naivnosti in dobronamernosti prav gotovo ni vedela, da mu pripravljajo past.
V času, ko je bil Francelj pri nas, so Smrekarjevi iz Podlipe večkrat sporočili preko Marjance, da ga potrebujejo za to ali ono delo. Seveda jim je Francelj vedno ustregel. Četrto leto njegovega bivanja pri nas, leta 1951, se je pri Smrekarjevih večkrat pojavila Angelca, sorodnica umorjenega župnika Geohelija, ki je prav zato med ljudmi uživala velik ugled. Zdaj pa so ona in Smrekarjevi pričeli nagovarjati Franclja, naj se vendarle že odloči za pobeg čez mejo. Ali ima sploh kakšen drug izhod? Angelca je trdila, da ima zveze z ljudmi, ki so že večkrat pomagali ubežnikom v Italijo. Takrat se je govorilo za nekoga iz Šentjošta, da se mu je pobeg resnično posrečil.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Francelj Lešnjak

Toda Francelj je dvomil do konca, saj je enkrat le za las ušel prevari z ‘domobranci’ v Kurji vasi. Ker pa le niso odnehali, je končno privolil, da bi se s temi ‘čezmejaši’ vsaj pogovoril in se sam prepričal, kaj je na stvari. Dogovorili so se za sestanek v Razorih, v samotni dolini pred Podlipo. Ko so se tisti večer na dogovorjenem mestu sestali, so se ti ‘dobrohotneži’ naenkrat spremenili v tri oborožene udbovce. Zgrabili so Franclja in ga odvedli na Vrhniko v občinske zapore, naslednji dan, 11. junija 1951, pa v zapore na Miklošičevo v Ljubljano.
Tisti dan, ko naj bi se sestal s ‘čezmejaši’, je bila ravno nedelja. Francelj je popoldne prosil mamo, če smem z njim, da ne bi bilo videti preveč sumljivo, če bi njega samega kdo srečal. Mama nama je dovolila. Šla sva čez Ligojno, mimo Mavsarije in že v mraku sva bila v Razorih pred Podlipo, kjer je bil zmenjen s ‘čezmejaši’. Nad Smrekarjevo domačijo je bil redek gozd s praprotjo. Francelj me je pripeljal do skladovnice tramov in mi naročil, naj ga tu počakam, dokler se ne vrne z dogovorjenega sestanka. Bila je že skoraj tema in pričelo je deževati. Kar lep čas čakam, skrita za trami. Franclja in ‘čezmejašev’ ves ta čas nisem ne videla ne slišala, čeprav sem pozorno prisluškovala v noč. Le deževalo je vedno močneje. Naenkrat zaslišim Francljev razločen glas: ‘Nikamor ne bom šel! Jaz sem nedolžen!’ Potem je bilo spet vse tiho, nobenih glasov, nobenih korakov ali ropota avtomobila. Kot da bi Franclja vzela v poletje prebujajoča deževna noč.
Oh, ko bi le bila moja sumničenja napačna! Tako pa mi je bilo vedno bolj jasno, čim bolj sem prisluškovala gluhi noči, da so Franclja odpeljali. Sam Bog ve, kaj se bo zgodilo z njim? Je bilo to najino zadnje slovo? To ni mogoče! Niso ga mogli odpeljati drugam kot na Vrhniko. Brezglavo sem tekla proti Vrhniki, nisem se menila ne za noč ne za dež. Vsaj prepričati se moram, če je res tam. Če drugega ne, bom videla na občini sledove mokrih stopinj v veži! Znamenje, da je Francelj tam! V pol ure sem bila na Vrhniki.
Še vsa zasopla planem v vežo: vrata so bila odprta kot pri belem dnevu, vse je bilo razsvetljeno. Razumljivo, saj so bili varni pred morebitnimi obiskovalci. Kdo le naj bi nepovabljen vstopil v te njihove prostore, saj se je daleč naokoli vedelo, kaj se vsa ta leta v njih dogaja. Jaz pa sem premogla toliko poguma in si drznila vstopiti v to osovraženo in grozo zbujajoče poslopje! Pa tudi tukaj nobenih glasov od nikoder. Čakala sem, da bi se od kod kdo pojavil, da ga vprašam po Franclju.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Micka Sedej

Gotovo me je obvarovala sama božja previdnost, da tega nisem dočakala. Takrat bi lahko prijeli še mene. Toda ta trenutek se je tudi zame šele pripravljal.
Kam naj grem torej vprašat, kaj je s Francljem? Morda pa so ga pred tem odpeljali k Smrekarjevim in bom tam kaj izvedela. Spet sem v dežju odhitela nazaj proti Podlipi k Smrekarjevim. V hiši je bila tema, vse je že spalo. Moram jih prebuditi: kličem gospodinjo in nekaj časa se nihče ne prebudi. Potem se prižge luč in še bolj glasno kličem. ‘Kaj pa je?’ so me vprašali. Povem jim, da so Franclja prijeli. Nič kaj prijazno mi velijo, naj vstopim, in v hiši jim povem vso zgodbo. Sestri se nista kaj dosti menili zame, ni ju ganila Francljeva usoda. Pričeli sta se prepirati, zakaj le so po vojni skrivali Franclja in se vpletli v vso stvar.
Nekaj časa sem ju poslušala, a se kmalu poslovila. Za na pot sta mi dali – dežnik. Hvala Bogu, nikogar nisem srečala po samotnih poteh, ko sem proti jutru vsa premočena in utrujena pritavala domov. Zdaj šele sem lahko vso bridkost zaupala mami. Poslala me je, do kože premočeno, utrujeno, drgetajočo od tesnobe in mraza na toplo peč. Ta mi je za nekaj kratkih uric v spancu prinesla pozabo in pregnala mraz iz kosti.«

Po mučnem skrivanju zapor in sodba

»S tem je bilo za Franclja končano mučno obdobje šestletnega skrivanja v ‘svobodi’, da tistega med vojno niti ne omenjam. Zopet so bili razbiti njegovi upi, da bi že enkrat pričel graditi novo hišo, da bi začela skupno življenjsko pot in si ustvarila družino. Saj nama ni bilo mar prav nič drugega kot samo to! Le zakaj nama to kar naprej preprečujejo? Francelj je bil star že 43 let. Kdaj bova dočakala resnično svobodo tudi midva? Ali sploh še kdaj?
Z zaporom se je pričelo drugo, še veliko hujše obdobje njegovega življenja. Sodili so mu 28. avgusta istega leta. Obsodili so ga zaradi ‘služenja v domobranski vojski’, ‘skrivanja pred ljudsko oblastjo’, kot veliko krivdo pa so mu naprtili ‘pripravljanje pobega preko meje z namenom sovražnega delovanja proti naši državi’. Kakšna hudobija, saj so mu vendar pripravljali pobeg preko meje drugi, ki so ga v to zvabili in jim je v svojem poštenju nasedel. Verjamem, da je bila naivna tudi Angelca in da ni vedela, kaj mu pripravlja, Francelj pa je do smrti dvomil o njeni naivnosti in nevpletenosti. Obsojen je bil na pet let strogega zapora s težkim prisilnim delom. Postaje njegovega petletnega križevega pota so bila gradbišče na Žalah in različna gradbišča v Ljubljani, Belinka v Šentjakobu ob Savi, hidroelektrarna v Medvodah, Borovc na Kočevskem in gospodarsko posestvo v Mariboru.« Delovno ljudstvo po vsej Sloveniji množično gradi in obnavlja svojo porušeno domovino! To smo dolga leta poslušali in se učili v šoli. Živela petletka! Le da takrat nismo vedeli, da jo gradi tudi množica zapornikov, saj mora ogromen aparat ljudske oblasti: sodniki, občinski možje, predsedniki, podpredsedniki, tajniki, vohuni, terenci, ulični zaupniki, pisuni in pazniki širom Slovenije noč in dan z največjo skrbjo in predanostjo »naši stvari« bedeti nad svojim ljudstvom še toliko let po vojni! Kdo bo pa delal namesto njih?
»Ali ne bo prisilno težaško delo Franclja do konca uničilo in za njegovo novo hišo v Bevkah ne bo ostalo nič več moči in časa?« je neprestano glodalo v Mariji. »Kaj pa, če se iz zapora nikoli več ne vrne? Francelj je bil prepričan, da bo fizično trpljenje vzdržal, hujše so bile zanj duševne muke, ki so se zgrnile nanj, ko so zaprli in obsodili tiste, ki so mu vedno nudili le pomoč, skrb in varstvo. Zaprli in obsodili na prisilno delo so najprej Marjanco, za Francljem še mene in našo enainpetdesetletno mamo, ki je le mesec pred tem prišla sestradana iz zapora, ker nismo mogli oddati mleka. V hlevu namreč nismo imeli niti ene krave!
Marjanco so zaprli prvo, že dober mesec pred Francljem, 8. maja 1951. Od nje so morali izvedeti vse, kar je vedela o njem. Ali občasno prihaja k njej domov? Ali gre kdaj na delo v Podlipo? Kje se skriva? Skupaj z njo so zaprli v celico tudi ‘cinkarico’, da bi čim več izvlekla iz nje. Invalidna, šepava Marjanca je bila obsojena na eno leto prisilnega dela v Rajhenburgu, ker je Franclja skrivaj sprejemala v njegovem lastnem domu. Morda pa je bila njena krivda v tem, ker so Franclja po vojni razlastili in ni imel več pravice iskati zatočišča v svojem nekdanjem domu in je tako zlorabljal tuje ‘državno’ premoženje za skrivne sestanke z Marjanco.
Enajst dni za tem, ko so odvedli Franclja, sva prišli na vrsto še medve z mamo. Bil je sončen poletni dan, 21. junija 1951. Z dvema sestrama sem plela njivo v hribu pod domom. Nenadoma so na njivo zakoračili trije udbovci – obvezna trojka – s svetleče črnimi usnjenimi površniki nad koleni,« jih Marija še danes vidi. Naj oropani, lačni, preznojeni in od zemlje umazani kmet takoj vidi, kdo je oblast! »Pred tem so najprej šli k spodnjemu sosedu Velkavrhu in ga privedli s seboj za pričo.« Ljudstvo naj se vendar na lastne oči prepriča, kako pravično in dostojno postopa ljudska oblast s svojimi obsojenci. Vsi njeni ukazi so podprti s pričami in izvršeni celo pri belem dnevu! »Mogočno so obstali pred nami, ki smo še vedno plele in klečale na tleh. ‘Katera od vas je Marija?’ Takoj sem vedela, da so me prišli iskat zaradi Franclja. Da sem to jaz, sem jim takaj odgovorila. ‘Pojdite z nami domov!’ so mi ukazali. Z menoj sta odšli tudi sestri. Le kako bi mogli delati naprej?
Prišli smo v hišo. Mama se je kar sesedla na stol ob mizi, še vsa slabotna od prestanega trpljenja v zaporu. Poleg mene jo je obstopilo vseh devet otrok, ki so bili naenkrat zbrani ob njej. Po hiši so pričeli delati preiskavo in premetali vse do zadnje stvari. Nismo imeli kaj, pa so preobrnili vse postelje in skrinjo. Ko so prišli do Francljeve sobe, so pokazali vidno zadovoljstvo nad svojim uspešnim delom. ‘O ti Francelj,’ se je eden ponorčeval, ‘si se pa kar lepo imel: svojo posteljo si imel, pa omaro, nekaj obleke, perila …’ V omari so našli njegova spričevala in diplomo iz Zadružne šole, morda še kakšne druge papirje, ki jih je Francelj hranil kot svojo lastnino. Pobrali so vse do zadnjega lističa. V zaporu so mu že takoj pobrali osebne dokumente.
Francelj je tako postal nihče in nič. Take ljudi, kot je on, je treba razosebiti, da postanejo državljani brez pravic, ljudje brez časti. ‘Saj dvomim, da je sploh še živ,’ sem v skrbi zanj rekla udbovcem kar na lepem. ‘Za kakšne nas pa imate?’ ‘Za takšne, kakršni ste!’ sem jim odgovorila.«
Za kakšne pa jih bo Marija sploh še lahko imela po vsem tem, ko so jim ubili očeta, dva brata, pobrali vso živino in najboljše njive, jih ničkolikokrat oropali že med vojno, zaprli mamo zaradi obvezne oddaje mleka, potem ko so jim iz hleva odpeljali zadnjo kravo! Zdaj pa je še Francelj v zaporu, in kaj bo z Marijo in z mamo? Res, za kakšne pa naj jih po vsem tem še ima?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Francelj in Micka Lešnjak s hčerko Štefko v Kavcih

»Takoj so postali grobi in odrezavi. Pred naju z mamo so pomolili liste. Podpisati sva morali, da sva aretirani. Uboga mama! Ubogi bratje in sestre, ki so spet ostali sami doma! Odgnali so naju skozi gozd do ceste, ki pelje z Drenovega Griča v Horjul. Tam nas je čakal policijski kombi. Znotraj je bil prirejen tako, da so bile na obeh straneh iz lesa narejene kabine za eno osebo. V eno so stlačili mamo, v drugo mene. Odpeljali smo se proti Podlipi in ustavili na cesti pod Smrekarjevo domačijo. ‘Trojka’ se je povzpela na hrib, eden je ostal na cesti ob kombiju, da naju je stražil in zatulil ‘Tišina!’, ko sem mami skozi leseno steno nekaj rekla. Čez nekaj časa so se vrnili. Po glasu in joku sva prepoznali Smrekarjevi sestri.
Odpeljali so nas v Ljubljano, v zapore na Miklošičevi. Z mamo sva bili v ločenih celicah, v mojo so pripeljali eno od Smrekarjevih in neko Hrvatico, v kateri sem takoj prepoznala ‘cinkarico’. Ko smo na hodniku čakali na zaslišanje in so nas poslikali z vseh strani, so prav takrat privedli mimo Franclja in tako sem se prepričala, da je še živ.
Smrekarjevo so kmalu poslali domov, a je kljub temu Franclju večkrat očitala, da je bil on kriv njenega zapora. Hrvatica ‘cinkarica’ me je kar naprej nadlegovala : ‘Pričajte mi o Franciju!’ Naučila me je tudi zaporniške govorice s trkanjem na steno. Trkala je jetnici v eni od sosednjih celic in mi sproti razlagala, kaj jo sprašuje. Ko sem že obvladala to zaporniško učenost, so jo odpeljali. Dva meseca sem bila sama. Preiskusila sem svoje znanje in potrkala na steno druge celice, da vidim, kdo je v njej. V moje veliko presenečenje in veselje mi je odgovoril – Francelj. Seveda sva oba takoj vedela, da to ni zgolj slučaj. Ves čas pred tem pa je bil revež v bunkerju, ker ni hotel priznati ničesar, za kar so ga krivično dolžili.
Zelo je obžaloval in si očital, da sva se znašli v zaporu tudi medve z mamo. Odgovorila sem mu, da bi me bilo sram, če ne bi bila zaprta, saj so zdaj taki časi, da zapirajo poštene, pokončne in dela vajene ljudi. Kdor ostane na svobodi, bi bil sumljiv! S trkanjem sva si krajšala čas, dokler me niso koncu septembra neke noči odpeljali z ostalimi jetnicami v Rajhenburg. Obsojena sem bila na štirinajst mesecev prisilnega dela, mama na osemnajst mesecev brez pomilostitve. Franclja so odpeljali kasneje kot mene, zato mu tega nisem mogla sporočiti.
Kako mučna sta bila že dva meseca samice na Miklošičevi! Nikoli si nisem predstavljala, da je možno takšno hrepenenje po domu! Na zeleno travo pred domačo hišo sem si v živih prizorih pričarala kure, zajčke, vohala živino in gnoj v hlevu, hodila po domu in opazovala mamo pri delu, klečala v njivi in pulila iz zemlje plevel. Joj, kako strašno trpljenje je že samo domotožje!
Ah, dajte svinčnik in papir,
da svoje tožim nanj gorje,
da zlijem nanj ves svoj nemir,
ki stiska, muči mi srce.
Da nanj pričaram slike mile
nekdanje sreče lepih dni
in vso podobo srčne sile,
ki z domotožjem se bori.
In dni minulih raj privabim
si nanj v spominih spet nazaj,
da kratke hipe vsaj pozabim
nesrečo, ki mori me zdaj.
Nekoč se mi je posrečilo za kratek čas dobiti svinčnik. Izvlekla sem mu mino, jo prelomila in jo z nitko iz brisače zvezala s trščico iz tal. Tako sem prišla do svojega svinčnika. Delili so nam knjige za »prevzgojo« in v teh sem na koncu našla kakšno prazno stran in jo takoj popisala. Vidni sadovi moje »prevzgoje«!
Oj, cesta!
Miklošičeva cesta!
Nešteto meri te ljudi,
hiteč v mesto in iz mesta, –
na tebi ukraden se pogled mudi.
A solza mi pogled zastira,
ko zrem presrečno tam prostost,
ko meni v ječi tu zamira
življenja sreča in mladost.
Premnogim tu srce zaliva
obupna žalost in bridkost,
tam doli pa vsakdo uživa
prostosti zlate vso radost.
Od srečnih teh pa malokdo
v ta tužna okna upre oči,
na bedne nas, ki tukaj smo
mu misel sreče ne kali.
In dan za dnem po cesti reka
svobode tuje mi hiti …
nešteto grenkih kapelj se izteka
v pogledih vanjo mi ‘z oči.
Ah, ta cesta,
Miklošičeva cesta!
Daj kmalu dragemu in mami
prostega na tebi mesta,
še prej kot meni sami!
Nekaj dni preden so nas odpeljali v Rajhenburg, je prišel k meni v celico javni tožilec. ‘Ali veste, koliko let je dobil Francelj?’ ‘Ne vem,’ sem se lagala, saj mi je Francelj to povedal s trkanjem. Javni tožilec pa je tudi vse predobro vedel sam. ‘Pet let,’ mi je rekel, ‘ali ga boste čakali?’ ‘Seveda, kaj pa mi drugega ostane? Danes ni več dobrih fantov, ki bi jim lahko zaupala.’ Odvihral je iz celice in zaloputnil vrata. Morda je hotel od mene izjavo, da ga ne bom čakala, in bi s tem prizadeli Franclja, zasejali vanj dvom in negotovost. Naj trpiva še pet let, naj se cilj najinega življenja spet odmakne za pet let!« Obiska javnega tožilca si Marija še danes ne ve razložiti. Kako je sodstvo s svojimi jetniki manipuliralo, kako se je poigravalo z njihovimi usodami in najintimnejšimi hrepenenji!

Zapor s prisilnim delom

»Na vlaku proti Rajhenburgu se mi je zdelo, da kolesa pojejo: ‘Rešitev bo! Rešitev bo!’ Nekoč bo prišla! Po tej prestani ‘kazni’ mora priti! Meni se je svoboda odmaknila za štirinajst mesecev, Franclju za pet let. Ko jo dočakava, bom stara devetindvajset let, Francelj že oseminštirideset! ‘Še bo čas! Še bo čas!’ so mi pritrjevala kolesa, kot da bi se končno peljala nekemu cilju naproti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Francelj in Micka Lešnjak z otroki Francijem, Tinčetom in Štefko

Mama je sprva na mrzlem podstrešju graščine šivala vreče, pozneje je do konca ujetništva delala v mlekarni in na njivah rajhenburškega posestva. Jaz sem delala marsikaj. V mrzli zimi, snegu in ledu smo jetnice žagale debele hraste, obsekavale veje z žledom, brez rokavic, brez primerne obutve in obleke. Pazniki so nas gledali in šklepetali od mraza. Znano je, da je bila tista zima zelo mrzla. Ob novem letu ¹⁹⁵¹⁄₁₉₅₂ so mene z nekaj drugimi jetniki odpeljali v bližnje Radeče, kjer je iz nekdaj privatnega zdaj nastalo državno posestvo: treba ga je obdelovati. Znala sem vsa kmečka dela, zato so me dali tudi v štalo. Bila sem edina, ki sem pravilno molzla, je nekoč ugotovil upravnik štale, ko je zašel vanjo.« Živela agrarna reforma! Delovno ljudstvo obdeluje končno svojo zemljo, skupno last vseh! Naj uživa plodove svojega dela! Naj tudi mestni otroci pijejo mleko, dobi se brez kart!
»Živo se spominjam poznega popoldneva pred svetim večerom l. 1951,« nadaljuje svojo pripoved Marija, ki mojim obzorjem odstira resnične razmere povojnih časov, ki so bili takrat mnogim zastrti, posebno nam otrokom. »Delale smo v mrazu zunaj, ko so se oglasili zvonovi v baziliki Lurške Marije. Vabili so k pobožnosti in pokoju svetega večera pod domačim krovom. Solze so mi stopile v oči. Morda sem celo jokala, saj me je paznik ogovoril: ‘Kaj pa je, Sedejeva?’ ‘Oh, nič!’ in si z rokavom obrisala solze. Kaj pa bi mu s tem sploh povedala, če bi rekla, da je nocoj sveti večer? Saj je to vedel sam!
Zvečer se nas je v velikem prostoru kaznilnice zbralo v kot nekaj žensk, med njimi mama pobeglega domobranca iz kočevskega brezna Franca Dejaka. Molile smo in pestovale v srcu tiho bolečino ločitve od domačih.
Že iz Rajhenburga smo jeseni 1951 hodile delat v vinograde v Sremič. Trgale smo grozdje. Lahko smo ga jedle, ko pa sem vejico hotela odnesti mami, mi paznica ni dovolila in od takrat so nas vsak večer pregledali, ko smo prihajale z dela.« Mar paznica ni imela svoje matere ali pa ni več vedela, kaj otroku, tudi odraslemu, vse življenje pomeni mama? Kaj je ljubezen hčerke do nje? In kaj pomeni imeti svojo dobro mamo na prisilnem delu v zaporu?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Micka Lešnjak z vnukom

»Nam političnim zapornicam so paznice čisto zaupale, kriminalkam niso. Večkrat so nam dale ključ od zgradbe, kjer so imele svoje prostore, da smo jim pospravljale sobe. Ko nekoč odklenem sobo, me omami opojen vonj sočnih, rdečih, zrelih jabolk. Ali si lahko predstavljate, kaj pomeni zaporniku eno samo jabolko? Pa si ga nisem drznila vzeti.«
Mar ni bilo prav vsako jabolko in vsaka vejica grozdja iz »državnih posesti« ukradeno prejšnjemu lastniku, ukradena zastonjska delovna sila zapornic, z njihovimi žulji in znojem je bil prepojen vsak košček podržavljene zemlje? Marija se je takoj uprla skušnjavi: »Ali naj postanem ob vsem tem tatica še sama, čeprav bi vzela paznici ‘državno’ jabolko? Nikoli! Svojega poštenja ne bom umazala z enim samim jabolkom!« Danes se nasmehnemo, če kdo pravi, da so nekoč Slovenci veljali za poštenjake. Po tem zagotovilu še bolj trdno verjamem, da so pred vojno mnogi Slovenci resnično to bili. Kdo pa je prelomil to poštenje in udomačil krajo? Zakaj so lahko toliki brez sramu zaorali v njivo, ki je bila nekoč last soseda?
Konec avgusta 1952 je Marija »kazen« prestala in se poslovila od mame, ona pa je ostala v Rajhenburgu še štiri mesece, do 21. decembra 1952.
»Doma so dokaj uspešno gospodarile starejše sestre, vendar dela ni nikoli zmanjkalo. Dve leti pred Francljevo vrnitvijo iz zaporov in prisilnega dela me je Francelj prosil, da bi šla pomagat v Bevke Marjanci, saj je invalidna in po prestanem enoletnem prisilnem delu težko ohranjala pri življenju opuščeno in izropano kmetijo, ki tega imena praktično ni zaslužila. Naj ji pomagam rešiti, kar se rešiti da. Tako sem bila do Francljeve vrnitve iz zapora dve leti v Bevkah, da sem pomagala Marjanci.
29. novembra l. 1955 se je Francelj vrnil iz zaporov (za pol leta je bil pomiloščen). Francljevo vrnitev sem dočakala v semenišču, kjer sem pomagala v kuhinji. Francelj je to vedel in že naslednji dan prišel naravnost v semenišče. Javil se je pri sestri vratarici. Poklicala me je in srečna sva si po tolikih letih segla v roke. Na Kotnikovo da se mora javiti, mi je povedal, nisva pa vedela, kje v Ljubljani je ta ulica. Sestra mi je razložila, potem pa velela, naj grem z njim in mu pokažem. Kako rada! Po desetih letih skrivanja in zaporov je bila to Francljeva prva javna pot v svobodi. Na postajo Udbe, da mu podarijo izgubljeno osebnost z novo osebno izkaznico, da vodijo o njem nadaljno evidenco.
Končno sva bila oba svobodna. Minila so leta skrivanja, zaporov in prisilnega dela. Žal pa tudi najlepša in najbolj ustvarjalna leta Francljevega življenja. Imel je že sedeminštirideset let, jaz dvaintrideset. Zdaj šele sva lahko normalno zaživela, mislila na poroko, pa na zidavo hiše za najino družino.

Končno novo življenje v novi hiši?

»Kljub temu sva poroko odložila za eno leto, da bo Francelj nekoliko uredil sobo za naju in obdelal njive, saj bova morala kaj jesti. Toda zdaj šele je uvidel, koliko nepremostljivih težav in zaprek ga je pričakalo doma, in ni bilo v njegovi moči, da jih premaga.
Leta 1946 so mu zaplenili celotno posestvo. K sreči so na zahtevo nekaterih dobrih vaščanov nekaj slabše zemlje prepustili gospodinji Marjanci, ker je bila pri hiši več let. Z veliko muko je to vzdrževala, da se je nekdanji gospodar po tolikih letih skrivanja in zaporov sploh imel kam vrniti. Vse boljše njive, ki jih je Francelj kupil po očetovi smrti s trdo prigaranimi prihranki, so po vojni poklonili vaškim ‘agrarnim interesentom’, ki niso imeli do njiv najmanjše pravice, razen seveda ‘ljudske’. Človek se temu navsezadnje ne bi čudil, če bi Francelj kdaj komu od njih kaj žalega storil ali jim storil kakšno krivico. Nikoli ni nikomur skrivil lasu, saj je z vsemi živel v čisto normalnih odnosih. Toda normalne odnose med ljudmi so porušile vojne in povojne razmere.
Ko se je po tolikih letih prestanega preganjanja, telesnega in duševnega trpljenja in v srcu zakopanih krivic, oropan normalnega življenja in obubožan do skrajnosti vrnil nazaj mednje, tedaj ni niti eden od teh zastonjskih uživačev njegovega imetja premogel toliko človeškega čuta in poštenja, da bi mu njegovo zemljo vrnil, za kar ni bilo nobenih ovir. Ne! Še danes, ko teče že petinpetdeseto leto krivičnega uživanja tuje lastnine, ne pride nobenemu od ‘novih’ lastnikov na misel, da kljub vsemu še vedno nepreklicno velja deseti člen Božje zakonodaje ljudem vseh časov in prepričanj, ki zapoveduje: ‘Ne želi svojega bližnjega blaga!’ Kaj pa šele, da si ga kdo prisvaja in uživa njegove sadove ! Pokradeno in prisvojeno drug za drugim odnašajo na svoji duši pred sodni Božji stol. Naj jim bo lahka zemlja, v kateri počivajo.
Enako se je zgodilo z vsem materialom, ki ga je Francelj skrbno in z veseljem nakupoval za gradnjo nove hiše. Vso opeko, les, cement, železo, okovje, šipe, celo žeblje, prav vse so odpeljali in znova opustošili Francljev razlastninjeni dom. Nekemu mizarju v vasi je Francelj tik ob koncu vojne izročil les, da bi mu izdelal okna in vrata za nameravano novo hišo. Ker je moral Francelj ob koncu vojne s svojega doma bežati in se skrivati, iz vsega tega ni bilo nič. Ko se je vrnil domov, lesa pri mizarju ni bilo več, da bi ga mizar Franclju plačal, ni bilo misliti: ‘To je vse zastarano, če hočeš, me lahko tožiš.’ Seveda ga Francelj ni šel tožit, mizar pa je Francljev les tudi že odtovoril s seboj na zadnjo instanco.
Minilo je leto po Francljevi vrnitvi iz zapora in s tako žalostno zapuščino sva stopila v zakon. Poročila sva se konec novembra l. 1956. Civilno poroko na Vrhniki sva doživela kot kakšno burko. Po rdeči preprogi sva pristopila do rdeče pregrnjene mize, ob njej je visela zastava s peterokrako zvezdo. ‘Prekrasen je oltar,’ sem polglasno zašepetala: oltar domovine, ki sva ji morala žrtvovati toliko svojih najlepših let in naju je oropala mnogih stvari, ne pa najine želje, da zaživiva končno svoje življenje. In skozi toliko hudih preizkušenj sva morala, preden nama je domovina to omogočila. ‘Boš videla, kako lep bo šele far,’ mi je pritajeno odgovoril moževa priča. Od koga že pa smo slišali to psovko? O svojih duhovnikih smo vedno govorili spoštljivo! Za mizo ob zastavi zagledamo nekdanjega partizana, ki je bil v mladih letih Francljev kolega. Segli smo si v roke in – obmolčali. In po nekaj uradnih besedah ‘obred’ končali.
Teden kasneje, 26. novembra, sva se po večerni maši poročila v vrhniški župnijski cerkvi. Skoraj skrivaj, kot da bi se bala, da bi nama ponovno utegnila kakšna zla usoda preprečiti najino poroko. Svatbe nisva imela, saj je tudi nisva mogla pripraviti. Bila sva brez vsega. Moji domači, razen mame in moje priče, so po poroki odšli domov. Prejšnji dan je mama spekla potici, eno za naju, drugo za domače, Marjanca pa nam je po poroki skuhala skromno večerjo.
Zelo sva si želela takoj ustvariti družino, Francelj je dopolnil oseminštirideset let, jaz pa triintrideset. Dotrajana hiša, komaj vredna tega imena, skoraj že podrtija, je vpila po novi. Vedno ostreje se nama je zastavljalo vprašanje: kako do denarja? Služb je bilo dosti, toda Francelj ni imel več nobenih spričeval o končanem šolanju in tudi če bi jih imel, zanj se dolgih sedem let kljub obilicam prošenj ni našla nobena služba. Ali res ne bo že enkrat konec preizkušenj in stalnega čakanja? Z garanjem sva prihranila toliko, da sva lahko kupila travnik in njivi, nekaj njiv in gozda pa sem dobila za doto od doma. S tem sva vsaj deloma nadomestila, kar je bilo Franclju zaplenjeno.
V zakonu so se nama rodili štirje otroci, pa tudi tokrat ni manjkalo preizkušenj in mučnih pričakovanj. Prvi, tako težko pričakovani otrok, hčerkica, nama je zaradi nepotrebnega zapleta ob porodu takoj po rojstvu umrla. Za skoraj petdesetletnega Franclja je bil to nov, najhujši življenjski udarec. Še bolj kot jaz je bil žalosten. In tako težko je pričakoval otroka! Zanimivo, da si je želel prav deklico, ker je menil, da za sinove, ki rabijo bolj strogo vzgojo, ne bova imela več moči. ‘Kako bi jih pa krotila?’Zdravnica naju je hotela tolažiti, da bova lahko imela še ‘kup otrok’! Kako slaba tolažba! ‘Te deklice, ki sva jo tako težko čakala, ne bova imela nikoli več’, je vedel Francelj.
Drugorojenka je bila spet deklica, sledila sta ji še dva dečka in Francelj ju je bil nadvse vesel. Njegove nekdanje skrbi o ‘krotenju’ so bile odveč. Rada sta mu zlezla v naročje in se z njim pogovarjala. Otroci so bili pridni, pri delu so morali pomagati, Francelj pa jih je razvajal s čokolado, če je le mogel. Tik pred rojstvom četrtega otroka je končno dobil službo varnostnika z majhnimi dohodki pri nekem podjetju v Ljubljani.
Obdobje mirnega, zadovoljnega, čeprav vedno delovnega družinskega življenja je trajalo le nekaj let. Franclju je pričelo pešati srce zaradi prestanega gorja, prizadetih krivic in petletnega težaškega prisilnega dela v zaporih v najslabših razmerah. Čedalje težje je opravljal službo ponoči, podnevi pa se ni mogel prespati, saj je bilo doma na kmetiji vedno dosti dela. Dom in družina pa sta mu bila edino, za kar je še živel, umaknjen od vsega v svoj družinski krog. Delal je do zadnjega dne, do zadnjega diha.
Poletnega jutra konec julija l. 1970 se je zjutraj neprespan in utrujen od stalnega dela vrnil iz službe. Pripravljala sem zajtrk, on je sedel k mizi in naslonil glavo na roke: ‘Veš kaj sem videl zdajle?’ me je vprašal. ‘Kaj?’ ‘Ko sem šel mimo naših zaplenjenih njiv na Policah, so na eni kopali krompir, na drugi pa betonirali ploščo za hišo sinu največjega gruntarja v Bevkah. Kje in kdaj jo bomo pa zgradili mi?’

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Surovi mah – šoto režejo

Za dve urici je odšel spat. Potem sva odšla na polje koruzo plet, otroci so na travniku obračali otavo. Med delom sem se obrnila k sosedi, ki je tudi grabila, in spregovorila z njo nekaj besed. Ko se ozrem nazaj k Franclju, ga zagledam, da leži z obrazom na tleh. Hitro stečem k njemu in ga privzdignem. Mislila sem, da mu je slabo, in sem ga polila s pijačo, ki sva jo vzela s seboj na njivo. Nato sem zaslišala samo še globok izdih. Bil je mrtev. Izdihnil mi je v naročju, sredi njive, sredi dela. Obupana sem poklicala sosedo in pritekli so tudi otroci. Ob mrtvem očetu smo lahko samo še pomolili.
Ko so ga zvečer položili v krsto, sem se bridko zjokala. Izjokati sem morala ne le svojo, ampak tudi njegovo dolgoletno bolečino: ‘Francelj, ali je ta krsta zdaj tvoja in naša hiša?’ Kakšna bridkost in obup sta me obšla ob misli, da sem ostala sama ob delu, ki sva ga še oba komaj zmogla, sama za vse s tremi majhnimi otroki, sirotami brez očeta: enajstletno Štefko, devetletnim Tinčetom in sedemletnim Francijem. Toliko let si je želel otroke, zdaj jih pušča same.

To ve samo Bog

»Kako smo se odslej brez moža in očeta prebijali skozi življenje na revni kmetiji ob starih, razpadajočih poslopjih in koliko težkega kmečkega dela so morale opraviti le šibke mamine in otroške roke, ve le Bog in mi sami. Misliti smo morali na golo preživetje in se za mnogo let posloviti od želje po prepotrebni novi hiši. Ob minimalni družinski pokojnini za dvanajstletno delovno dobo je bilo komaj mogoče vzdrževati kmetijo in družino. Enajst let Francljevega povojnega trpljenja in garanja pa je bilo izgubljenih!
Vsi trije otroci so hodili v šolo in bili zaznamovani kot otroci ‘belčka’. To mržnjo do njih je gojila prenekatera preveč zavedna tovarišica; od nje so se je nalezli še mnogi sošolci. Ničkolikokrat sta oba, Tinče in Franci, prijokala iz šole. Zakaj? Kmalu mi je bilo jasno. Kajti z roditeljskega sestanka sem nekoč prijokala tudi sama. Učiteljica se mi je pritoževala zaradi Tinčetovega prekrška. ‘Nič čudnega, če se kdaj spozabi,’ sem se postavila zanj, ‘saj ga drugi po poti iz šole kar naprej napadajo!’ Pa mi je tovarišica zabrusila: ‘Saj družba sama izloči, kar je slabega.’ Tako me je prizadelo, da so me oblile solze, obrnila sem se in odšla. Od takrat naprej nisem šla v šolo nikoli več.«
Ali so morali po vojni še otroci trpeti zasramovanje, podobno kot njihovi starši? Ali ni s svojim govorjenjem in ravnanjem Tinčeta in Francija izločila iz družbe tovarišica sama? S kakšno pravico? Tudi če je učiteljski poklic ni obdaril s trohico psihološkega in pedagoškega znanja in čuta, bi lahko premogla vsaj toliko človeškosti in zdravega uma, da dečka ne bi pred vsemi sošolci ožigosala za slabega in manjvrednega, za izloček družbe. In po vsem tem naprtila krivdo za takega otroka njegovi ovdoveli, osiromašeni in zgarani materi! Kot da ji ob vsem tem ni hotela privoščiti kančka materinske sreče in ponosa.
»Čas nevzdržno teče, prinaša in odnaša vse dobro in vse hudo. Otroci so odrasli in prišli vsak do svojega poklica. Štefka se je poročila v sosednjo vas in ima svoj dom in družino. Po odsluženi vojaščini se je Tine pričel truditi, da uresniči, kar očetu ni bilo dano. A kot da bi se življenje zarotilo proti nam: sredi dela – pri sosedovih je pomagal postavljati ostrešje pri novi hiši – se je zgrudil in omahnil v smrt v najlepših fantovskih letih, star komaj sedemindvajset let. Naši že tako preizkušeni družini je njegova smrt spet zadala novo, globoko žalost in odtegnila par pridnih, mladih rok, Franciju pa tako ljubljenega brata.
Spet se je, tokrat že tretjič, sesulo dolgoletno upanje o novi hiši. Ali je mar zakleto, da je pri Lešnjakovih ne bodo nikoli imeli?
Končno pa: kar ni uspelo v toliko letih truda, prizadevanja in prekrižanih upov niti možu Franclju niti sinu Tinetu, to je navsezadnje le uspelo najmlajšemu, Franciju. Ta je pred nekaj leti postavil nov dom sebi in meni, svoji postarani materi. Pravi, da gotovo ne čisto sam, ampak tudi z Božjo pomočjo in s priprošnjo pokojnega očeta in svojega brata Tineta. Torej: hvala Bogu in tudi njima!«
Ko sem se pred hišo poslavljala od prijazne gospe Marije Lešnjak, po domače Gostiševe, z njeno in njenega moža bridko življenjsko zgodbo v mislih in srcu, sem se nehote ozrla po hiši. Zaenkrat je še neometana, tudi znotraj še v marsičem nedokončana. Lahko se zgodi, da izgotovljene gospa Marija sploh ne bo dočakala.
»Vemo namreč to: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih božjo zgradbo, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je večna« (2 Kor 5).
Saj nam je vendar Jezus pred svojim odhodom v nebesa zagotovil: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč« (Jn 14, 2). Do konca zgrajenih, za nas pripravljenih, neminljivih, za večno. »Odhajam, da vam pripravim prostor«(Jn 14,3). Ključ zanj je izpolnjenost zemeljskega življenja vsakogar v veri, upanju in ljubezni.