Avtor: Majda Lampič
Na dan sv. Neže je legla k tako želenemu večnemu počitku Kristina Strah iz Stožic. Odšla je v upanju na pravično plačilo.
V svojem 95-letnem življenju se je dovolj namučila. Na majhni kmetiji je bilo za sedemčlansko družino dovolj dela in malo denarja. Zato je šla mlada Kristina služit kruh: najprej s šiviljstvom, potem pa v tovarno Zmaj. Pri tem delu se je zelo umazala in na vprašanje, s čim se maže, ker je imela tako lepo polt, je v šali odgovorila, da z grafitom. Zaradi svoje razumnosti je imela okrog sebe vedno tudi moško družbo, zaradi lepote pa tudi mnogo »interesentov«, kot je imela navado reči; a ti so kmalu odnehali, ko so spoznali njeno odločnost. »Ti greš med ljudi in si poštena,« ji je dal priznanje sovaščan iz Stožic. In tako se je udeleževala javnega življenja kot članica Marijine družbe, orlic in cerkvenega zbora do svoje razmeroma pozne poroke 1940. leta. Šele na voljo staršev je naredila ta korak in tudi ni izkoristila zadnje priložnosti, da bi si s prihranjenim denarjem kupila hišo; oče ji ni pustil, češ saj bo dobila domačo hišo. Tu pa se je začelo zapletati in selila se je trikrat. Iz tistega trdo »prišparanega« denarja je potem kupila le dvoje oken. In ob tem so prihajali na svet zapovrstjo otroci: trije sinovi. V težki eksistenčni krizi se je moral njihov oče glede na svoja najlepša moška leta nekam postaviti. In izbral je najbolj nedolžno obliko svoje sicer javno znane protikomunistične drže: šel je v službo na blok okupirane Ljubljane. In zato se je v maju 1945 leta umaknil z begunci čez Karavanke, zadnja sled je ostala v Škofovih zavodih v Šentvidu. Kristina ga ni videla nikoli več. O pač, trda žena, na svoje njive dopoldne, popoldne na tuje za preživetje vkopana, prav nič spočita za kakšno mistično razkošje, ga je kmalu po tistih krvavih junijskih dneh zagledala v sanjah, vsega obsijanega, srečnega. Njen Jaka je bil zlat mož, pa se ni nikoli pritoževala zaradi zle usode. To so storili ljudje, ki nikogar ne priznavajo nad seboj. Mi bi morali biti boljši, za zgled! Tako je razmišljala.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Poročna slika – Kristina in Jakob Strah
In smo že pri upanju na pravično poravnavo. Bridko je občutila raztreščenost življenja, ki so ga imenovali svoboda. Tolažila se je, da smo ljudje pač različni. Ubadanje z zemljo, živaljo, staršema na postelji, tremi otroki v skrajno neprijaznem okolju ji je izsesalo vso vedrino. To njeno stisko je opazil župnik in ji je poslal nekaj denarja, pa ga je odločno vrnila: cerkvenega denarja pa že ne za vsakdanje potrebe! Obiskal jo je tudi predstavnik krajevne skupnosti. »Dokler so imeli naši besedo, ste vi ostali živi, zdaj ko ste na oblasti vi, naših ni več,« ga je odkrito postavila pred dejstvo. »Ti imaš pa dolg jezik. Za to se boš še zagovarjala,« se je razjezil. In se je, zelo hrabro in dostojanstveno: ena proti štirim in je tudi krotko priznala, da štirje proti enemu lahko narede vse. Bili pa so toliko pametni, da so videli, kaj vse drže ta šibka pleča, in so jo pustili pri miru. »Prijazna« sovaščanka ji je hodila pod okno pet Vsi so prihajali … Na robu obupa je neštetokrat pomislila na samomor, otroke je nameravala zmetati v Savo. V šolo, kjer so njene otroke zaradi očetove usode zelo poniževali, je prišla vprašat, kaj naj naredi z njimi, če nimajo prostora pod soncem. V Savo da jih je namenila, pa ji srce ne dá. Potem so se stvari vendar izboljšale. Še neiztrebljive uši so izginile takoj, ko je dala za mašo, da se je, sicer globoko verna, temu primeru na vso moč čudila. Imela je še drugih »nadlog in stisk nemalo«. Ob spominu na ljudi, ki so ji povzročali hudo duševno trpljenje, se ji je še zdaj, ob pozni starosti, krčilo srce. Telesna bolečina se ji je zdela neprimerljiva. Prvič je pred nedavnim omenila zelo težke porode. Telesnih naporov je bila vajena. Tudi nobene vremenske neprilike je niso ustavile, če se je kam namenila. Bolela jo je vsaka vase zazrta osebnost, ki se ograjuje z večnim »to ni moj problem«. Zanjo je bilo vse, kar je se dogajalo, njen problem. Dihala je z krajem in z vsem svetom: vsaka stiska jo je prizadela. Vedno je tudi materialno pomagala, čeprav je imela najmanjšo pokojnino. S svojo izostreno življenjsko izkušnjo je vedela, kje je potreba večja. Trdota življenja ji je izrinila vsako, za preživetje nekoristno željo. Potožila je tudi, kako »neprimeren obraz« ima: rožnata polt, brez gub, pa taka starost. Vsako naprezanje tudi v smeri umetnosti, se ji je zdelo manj zavezujoče. »Ti lahko izprežeš, jaz pa nisem mogla,« je vselej postavila zid med nujo in luksuzom. Pa vendar je še pred koncem življenja potožila: »Prej ni bilo časa, zdaj pa se mi ne ljubi!« Kakor pesnik: »In je večer.«
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kristina z otroki