Avtor: Anton Drobnič

V prvih letih komunistične Jugoslavije in popolne oblasti tajne politične policije je bilo brezupno misliti na politično svobodo in demokracijo. Vendar prav vsi niso mislili tako in nastale so razne tajne skupine in organizacije, ki so skušale vzbuditi in pripraviti demokratičen odpor proti komunističnemu totalitarnemu nasilju. Tudi jaz sem se znašel v vodstvu ene takšnih študentskih organizacij v letih od 1946 do 1949. Vsemogočna tajna policija – OZNA in kasneje UDBA – nas je zaradi izdaje kmalu našla, nas dalj časa opazovala in nazadnje meseca junija 1949 zaprla.
Ta sestavek ni namenjen opisu programa, ciljev in dela te organizacije, ampak le obrobni, vendar zanimivi zgodbi, ki se je spletla po moji aretaciji. Politični zaporniki skušajo tudi v ječi ohraniti svojo osebno istovetnost, svoj obraz, svoj odpor do diktatorske oblasti. Ta odpor je lahko neposreden, uporniški, lahko pa se kaže tudi posredno v raznih zapornikovih skritih dejavnostih. Mi smo to počeli s skrivnim pošiljanjem in sprejemanjem nedovoljene pošte, z izdelovanjem in skrivanjem nožev, z izdelovanjem drobnih spominkov iz kamna in podobnim. Moja posebnost, ki jo bom opisal v tej zgodbi, je bilo skrivanje treh ameriških dolarskih bankovcev v skupni vrednosti osmih dolarjev.
Spomladi leta 1949 smo čutili, da nismo sami, da nam je tajna policija za petami. Vrh je napetost dosegla 10. junija, ko smo se trije člani vodstva organizacije popoldne sestali, da bi se pogovorili, ali ni že čas, da se umaknemo v ilegalo oziroma čez mejo v tujino. Dogovorili smo se, da bomo z odločitvijo počakali do 14. junija, ko se bom jaz vrnil z gimnazijskega majskega izleta v Dubrovnik in se opoldne sestal z enim od naše trojke. Zvečer ob desetih sem odpotoval.
V prvih urah 14. junija sta me na železniški postaji počakala sošolka in sošolec in mi povedala, da so 10. junija ponoči zaprli vrsto sošolcev in da so tistega večera takoj po odhodu iskali tudi mene tako na stanovanju v Ljubljani kot pri domačih na Blokah. Zato nisem šel domov spat, ampak sem na Ljubljanskem gradu, na Orlovem vrhu v praproti, počakal jutra. Šele potem sem odšel na stanovanje in zaspal. V šolo se ni mudilo, ker tisti dan zaradi smrti pesnika Župančiča ni bilo pouka, ampak samo žalna slovesnost v gimnaziji. Tja sem prišel ravno ob koncu, nato s sošolci odšel v mesto, opoldne pa na dogovorjeni sestanek. S kolegom sva se po slabi uri razšla pri Šentjakobskem mostu; odšel sem čez. Na drugi strani Ljubljanice me je že čakal udbovec. Obrnil sem mu hrbet in odšel ob Ljubljanici, vendar je pospešil korak in me kmalu dohitel.
Aretiral me je, me opozoril, da bo streljal, če bi kaj poskušal, moja prva misel pa je bila, ali imam pri sebi kaj nevarnega. Spomnil sem se, da imam v listnici v prsnem žepu suknjiča tri dolarske bankovce, kar bi mi lahko prineslo obtožbo, da sem kapitalistični vohun in imperialistični plačanec. Rekel sem udbovcu, naj me spremi do petdeset metrov oddaljenega stanovanja, da bom vzel brisačo in druge nujne stvari, po tihem pa upal, da se bom lahko tudi znebil dolarjev. Odklonil je, mi ukazal nazaj čez most in tam sva nekaj minut počakala velik črn avtomobil; porinili so me na zadnji sedež med dva udbovca. Niti ganiti se nisem mogel, kaj šele, da izvlekel listnico in odvrgel bankovce.
Peljali so me za gradom v centralne zapore UDBE na Poljanskem nasipu za Splošno bolnišnico. Po kratkem, ves čas nadzorovanem postanku v veži so me odpeljali v neko sobo v pritličju. Tam mi je udbovec v oficirski uniformi ukazal, naj se slečem. Na mizo sem odložil suknjič in nadaljeval s slačenjem, oficir pa je izpraznil žepe suknjiča in se najprej lotil črne listnice. Razprl jo je, potegnil iz nje nekaj dinarskih bankovcev in – ob moji grozi – ravno hotel nadaljevati s pregledom še drugih predelkov, ko je vstopil drug oficir in mu nekaj zašepetal na uho. Preglednik je denarnico zaprl in jo vrgel na mizo, meni pa ukazal, naj se oblečem. Hitro sem pobral svoje stvari, odpeljali so me v sosednjo sobo in me vanjo zaklenili. Naglo sem pregledal, kam bi skril dolarje, vendar je bilo zelo malo možnosti, kajti soba je bila zasliševalnica z zelo skopo opremo: pisalna miza in dva stola, na tleh pa preproga. Najprej sem pomislil, da bi dolarje vrgel skozi okno. Premislil sem si, ker bi bilo okno težko odpreti in tudi misel, da bi bankovci kar nenadzorovano zleteli na dvorišče, me je motila. Pod preprogo bi jih lahko hitro našli, lahko bi se tudi spomnili, kdo je bil sam zaklenjen v tej sobi. V kotu sem zagledal visoko zeleno Lutzovo peč, kakršne so bile pred vojno tudi po šolah. Odprl sem kurišče, vendar je bilo polno odpadnega papirja. Ne vem zakaj, vendar sem pomislil na škodo, da bi dolarji kar tako zgoreli, ko bodo peč prvič zakurili.
Vedel sem, da moram pohiteti, zato sem se zagledal v svetel pločevinast obroč okrog peči, ki je bil okrog in okrog okrašen s kakšnega pol centimetra širokimi in dva centimetra visokimi režami. Hitro sem bankovce zložil v majhen kvadratek tako, da je bil bankovec za pet dolarjev v sredini, okrog njega tisti za dva dolarja in na zunanji strani najmanj vredni bankovec za dolar. Zavitek sem na silo stlačil skozi režo za obroč na peči in se od dolarjev poslovil z nekoliko čudnim zadovoljstvom, da so varno shranjeni, saj ne bodo zgoreli, videti pa jih je bilo mogoče samo prav od blizu. Takoj zatem so se vrata odprla, odpeljali so me nazaj v prvo sobo in ponovil se je postopek slačenja in natančnega pregleda. Tokrat brez mojega strahu.
Dober poldrugi mesec kasneje, ko sem prestal temno samico v kleti z neštetimi nočnimi zaslišanji, zadnje tedne pa v dveh sobah v prvem nadstropju skupaj z drugimi zaporniki, so me pozno popoldne, dne 3. avgusta, zaprli v neko sobo v pritličju, kjer se je že trlo drugih zapornikov. Kmalu se mi je soba zdela znana, prerinil sem se do peči in opazil svoje dolarje tam, kamor sem jih zatlačil. Ne vem, kaj mi je padlo v glavo, vendar sem se takoj odločil za njihovo rešitev. S koščkom žice, ki sem jo v temnici odtrgal od metle in sem jo skrivaj uporabil, da sem v pasu zožil hlače in zavezal čevlje – v zaporu jetnikom najprej vzamejo pas in vezalke za čevlje – in z majhnim žebljem, ki sem ga v temnici z nohti izpulil iz preklopne mizice, sem skrite bankovce najprej za okrasnim obročem zrinil na drugo stran peči, v kot sobe, kjer nisem bil tako na očeh drugih, čeprav sem videl, da so bili drugi tako v svojih lastnih skrbeh, da nihče ni opazil, kaj počnem. Po neštetih poskusih mi je uspelo zavitek toliko potegniti k sebi, da je z vogalom pokukal iz reže na obroču. Z nohti sem vogal zagrabil in bankovce dolgo na silo vlekel ven, čeprav sem videl, da se pri tem trgajo. Nazadnje mi je le uspelo vse potegniti ven. Bankovce sem pregledal in videl, da je bil proti pričakovanju malo pretrgan samo zunanji bankovec za en dolar, notranja dva pa povsem nepoškodovana. Zavil sem jih v košček toaletnega papirja in skril v čevelj.
Zvečer so nas vse s policijsko marico odpeljali na železniško postajo v Ljubljani in naložili v živinski vagon. Stražil nas je miličnik, ki sem ga poznal iz domačega kraja. Iz njegovega vedenja ni bilo zaznati, ali me je spoznal. Vseeno sem bankovce iz previdnosti med prevozom iz čevlja skril pod slamo, na kateri smo ležali.
Zjutraj smo se ustavili v Strnišču na Štajerskem. Odgnali so nas v taborišče pri tovarni glinice in aluminija, ki smo jo potem pomagali graditi. Vedel sem, da nas bodo po sprejemu v taborišču temeljito pregledati. Zato sem dolarje imel kar v žepu ali v roki, da bi lahko hitro ukrepal. Razvrstili so nas ob neki leseni baraki. Srečo sem imel, da sem bil v zadnji vrsti tik ob steni barake. Zavitek z dolarji sem neopazno spustil ob nogi na tla in ga zagrebel v prah ob steni barake in si še zapomnil, pri katerem oknu sem bil. Nato je bil osebni pregled. Zvečer sem spotoma, ko sem šel na stranišče, napol v temi malo zavil s poti, se na videz spotaknil in hitro pobrskal po prahu ob steni in pobral dolarski zavitek. V svoji baraki sem ga vtaknil v režo med dvema elementoma montažne stene, pri kateri sem imel slamnato ležišče. Bal sem se le, da bo zavitek padel v notranjost stene. To se ni zgodilo in čez nekaj dni, ko so nas selili v drugo barako s pogradi, mi je uspelo zavitek pravočasno vzeti iz skrivališča.
V drugi baraki smo ležali na pogradih s slamo, najprej brez odeje, kasneje smo dobili po eno staro vojaško odejo. Sami smo iz cementnih vreč z nitko, s katero so bile vreče zaprte, sešili odeje, telovnike in druga oblačila, kajti bližala se je zima, imeli pa smo samo civilne poletne obleke, kakor so koga prijeli. Dolarje sem skrival v cementnih odejah, v slami pod glavo ali pri nogah, v režah na spojih pogradov in na drugih krajih. Večkrat so sobo in pograde preiskali miličniki, pri meni so dobili kakšen nož, ki sem ga izdelal, dolarjev pa niso nikoli našli, čeprav sem jih včasih med pregledom imel kar v rokah, ki sem jih med pregledom moral držati nad glavo. Najbolj vroče nam je bilo nekoč, ko je sošolec Vlado od doma skrivaj prejel paket s hrano. Prinašalec ga je skril na delovišču tovarne na skladišču rezanega lesa. Tja smo se posamezno pritihotapili in si del paketne vsebine stlačili pod zaporniške bluze, ki smo jih takrat že dobili. Na poti nazaj je Vlado stopil na rjav žebelj, zabit v desko in žebelj mu je predrl podplat in stopalo. Vedeli smo, da bi moral Vlado takoj k zdravniku, vendar smo bili vsi skupaj z njim vred obloženi s hrano iz paketa. Vlado je moral potrpeti, po vrnitvi v taborišče smo se hitro rešili ilegalnega blaga in ga skrili pod odeje na pogradih, šele potem je prišel na vrsto obisk pri zdravniku. Bali smo se, da nas je pri skrivanju kdo opazil in da bodo naredili preiskavo pogradov. Zato sem dolarje vzel in jih začasno zopet skril v pesek ob baraki.
Meseca marca 1950 pa se je nevarnost hudo približala. Pred večerom so nam ukazali preselitev v drugo barako. Prenesli smo svoje ubogo imetje, jaz tudi nož in dolarje. Sprašili smo slamo, ki so nam jo na pogradih zapustili prejšnji prebivalci, si uredili postelje in očistili in pomili sobo. Končali smo okrog enajste ure zvečer in utrujeni zaspali. Ta večer nismo računali na pregled in prepovedanih stvari nismo posebej skrili. Jaz sem nož, ki ga še sedaj uporabljam v pisarni, položil kar na desko nad glavo, zavitek z dolarji pa vrgel med dva ali tri druge majhne zavitke iz cementnega papirja pod zglavje. Kakšnih petnajst minut kasneje pa je pridrvela skupina miličnikov s kapetanom Mikcem na čelu, ukazala, naj takoj z dvignjenimi rokami stopimo na sredo sobe in se ne premaknemo. Najprej so naredili telesno preiskavo in nas dobro pretipali, nato pa so se lotili postelj na pogradih. Vso slamo so zmetali na sredo sobe in pregledovali, kaj je skrito pod njo. Glavni vzrok je bila strast kapetana Mikca, ki je zbiral izdelke jetnikov. Ti so še danes zbrani v posebni vitrini v kriminalističnem muzeju v Tacnu, med njimi tudi kakšen moj nož.
Trenutek je bil razburljiv in napet. Ko sem skočil s spodnjega pograda, sem uspel pograbiti nož nad glavo in ga skrito držati v dvignjeni roki. Med pregledom ga niso našli, kasneje sem ga spustil v rokav. Pri mojem sosedu Danilu so našli tesarsko sponko – klamfo, kljuko za vrata in list žage za železo, ki ga je predelal v nož. Pri nekaterih so našli cele pesti barvnih kamnov in tudi izdelke iz njih. Jaz sem trepetal, kaj bo z dolarji. S kotičkom očesa sem gledal miličnika, zelo hudobnega vodnika s Primorskega, ki je pregledoval moj pograd. Po odstranitvi slame je pri zglavju zagledal več skoraj enakih malih zavitkov iz cementnega papirja. Zagrabil je prvega, ga najprej skušal odpreti, nato pa ga je kar pretrgal. Iz njega se je usulo za žlico praška proti bolham. Zagrabil je drugi zavitek, ga pretrgal in zopet se je iz njega usul prašek, tokrat pralni prašek. Prijel je tretji zavitek, ga skušal pretrgati, pa mu ni takoj šlo, zato ga je živčno odvrgel v slamo na tleh. Očitno si je mislil, da je v njem zopet kakšen prašek, v resnici pa so bili dolarski bankovci. Tako je nevihta minila in dolarji so bili zopet rešeni.
Meseca aprila 1950 so nas v živinskih vagonih odpeljali proti Ljubljani in naprej v Kočevje, nato pa s tovornjaki v taborišče Ferdreng, sedanje Podlesje. Tam je bil zaporniški režim blažji in pregledov je bilo malo. Dolarje sem brez večjih pretresov skrival na raznih krajih ves mesec in pol našega bivanja v Ferdrengu. Konec maja so nas odpeljali v Ljubljano in naprej v Medvode. Med prevozom so bili dolarji kot že prej varno skriti v kakšni reži živinskega vagona, v čevljih ali kar v žepu, odvisno od trenutne nevarnosti pregleda. V taborišču hidroelektrarne v Medvodah ni bilo posebno razburljivih trenutkov. Nazadnje sem dolarje zašil v debelo podlogo na rami civilnega površnika, ki so mi ga na pomlad poslali od doma, površnik pa oddal v taboriščno skladišče, kjer so dolarje varovali kar miličniki sami. Konec junija so bili prvič dovoljeni obiski domačih in tedaj smo smeli zimska oblačila oddati domačim. Prosil sem za površnik iz skladišča in ga izročil materi, ki je bila na obisku. Seveda ji vpričo stalno prisotnega miličnika nisem mogel povedati, kaj je v njem, le rekel sem ji, naj površnik shrani, ker ga bom morda še potreboval, saj smo bili obsojeni na dve leti družbenokoristnega dela. Bal sem se namreč, da ga bo v strahu pred bolhami takoj vrgla v ogenj, saj je bil strgan in zamazan.
K sreči ga je le zavrgla med cunje na podstrešju domače hiše. Čez nekaj tednov so me pogojno izpustili iz zapora in po vrnitvi domov sem takoj vprašal za površnik in iz njega povlekel dolarje. Šele tedaj so domači izvedeli zanje. Kasneje sem rešenim osmim dolarjem dodal še nekaj teh zelencev in leta 1952 mi je sošolka ob obisku svojcev na Dunaju v sovjetski okupacijski coni za 25 dolarjev kupila fotoaparat Zorki, to je nemško Leico, izdelano pod rusko okupacijo. S tem odličnim fotoaparatom sem si vsa študentska leta pomagal preživljati kot amaterski fotograf, saj takrat še ni bilo študentskega servisa, za mene pa tudi ne nobene štipendije. Dolarska zgodba se je končala šele v osemdesetih letih, ko so mi v Atenah izropali avtomobil in odnesli tudi za zaporniške dolarje kupljeni fotoaparat.
Pa še nauk te zgodbe: Nikoli ne obupajte, vedno je kakšna možnost!

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: V Rovtih Stanko Klinar