Avtor: Justin Stanovnik

V območje aktualne sedanjosti spada tudi spomin na začetek druge svetovne vojne v Sloveniji. 6. aprila je minilo šestdeset let od dne, ko je bila tudi Slovenija potegnjena v vojno, ki je bila že drugič v stoletju takšna, da je mogla biti imenovana svetovna. Če se kake stvari spominjamo po šestdesetih letih, je naravno, da se zaradi okrogle obletnice ob njej zadržimo nekoliko dlje kot sicer. Saj se v tem primeru do obdobja, ki je poteklo med preteklim dogodkom in sedanjim spominom, ne trudimo samo s pojmom časa, ampak ga, prav zaradi njegove enostavnosti, zagledamo pred sabo tudi – ali predvsem – kot prostor. To pa je zelo velika prednost, zakaj za čas velja, da ga moramo misliti, prostor pa lahko gledamo in opazujemo. Ko stvari iztrgamo zgolj času in jih postavimo v prostor, tako da jih vidimo, nam kmalu odkrijejo, v kakšnem razmerju so si med seboj: katere so neznatne in katere velike, morda celo, katera med njimi je največja. To je ena stvar, druga pa je ta, da je šestdeset let razmeroma dolga doba ali kar velik prostor in da zato vanj lahko postavimo več stvari in opazujemo, kako stojijo do dogodka, ki se ga spominjamo in skušamo razumeti. Za dolga in tako predstavljiva obdobja imamo upravičeno več upanja, da to, kar bomo zagledali, ne bo predaleč od resničnosti in resnice.
Ko pravimo, da se bomo spomnili začetka kakega dogajanja, ne mislimo, da se bomo spomnili res samo začetka nečesa, ampak celote tega, kar se je začelo. Saj nam je bil začetek samo povod, da smo lahko rekli nekaj o celoti. Če bi kdo hotel, da se beseda začetek razume dobesedno, lokalno teko rekoč, ne bi smel reči, da bo na primer beseda tekla o začetku druge svetovne vojne, ampak, recimo, o prvih petih dneh ali o prvih petih tednih ali o prvih petih mesecih druge svetovne vojne v Sloveniji. V tako postavljen čas pa bi potem spadale tudi priprave na vojno, vse kar se je dogajalo v raznih ministrstvih, generalštabih in tajnih službah. Če pa pravimo zgolj začetek druge svetovne vojne, pa, brez dodatnih določil, mislimo vso svetovno vojno, saj bi bilo banalno reči, mar ne, da je, ko se ne bi bila začela, sploh ne bi bilo.
Da je bil ta uvodni razmislek potreben, bo mogoče postalo bolj jasno proti koncu tega komentarja, ko bomo povedali nekaj misli in opažanj o neki znanstveni prireditvi, ki si je vzela za temo začetek druge svetovne vojne na Slovenskem. Iz tega, kar bomo tam povedali, pa bo nekoliko bolj umljiva še ena reč. Trditev, da iz daljše časovne razdalje bolje vidimo značaj in pomen kakega dogodka, lahko razširimo tako, da v opazovano polje vključimo tudi del preteklosti, ki je minila pred dogodkom, in pravimo, da neki zgodovinski dogodek – ne toliko v njegovem poteku kot v njegovem pomenu – razumemo le, če ga postavimo v neki okvir. Ta okvir je lahko določeno stoletje – ki je umeten okvir, a vendar je – ali, če bi hoteli biti bolj ambiciozni, cela civilizacija. Tako bi nam bilo na primer pri razumetju druge svetovne vojne na Slovenskem v veliko pomoč, če bi se odločili, da bomo skušali dognati njen pomen v okviru 20. stoletja ali pa na primer v okviru vse novejše zgodovine Slovencev – dobe, v kateri smo se oblikovali v narod.
Če se bomo torej odločili in opazovali drugo svetovno vojno na Slovenskem v okviru daljšega časovnega obdobja ali večjega zgodovinskega prostora – tako obdobje ali tak prostor, smo rekli, bi lahko bilo 20. stoletje – bo kmalu zahtevala, da ji od vseh lastnosti, ki jih bomo na njej našli, priznamo predvsem njeno velikost. Če z besedo velikost označimo skupek razsežnosti, ki jih ima neki zgodovinski dogodek v celoti, potem vidimo, da se druga svetovna vojna dviga nad vsem, kar se je Slovencem v tem stoletju zgodilo. Če se sedaj vprašamo, kateri so razlogi, da nas je druga svetovna vojna dojmila s svojo presežno velikostjo, mislimo, da bi v veliki meri razložili svoje občutje, če bi opozorili na dva poglavitna vidika.
Najprej so sile, ki so se z napadom na Jugoslavijo polastile ozemlja, na katerem prebiva slovenski narod, to ozemlje razrezale na tri dele in si vzele vsaka svojega. To razkosanje je imelo vse realne posledice za takratno narodovo življenje, poleg tega pa je imelo tudi nedvoumen znamenjski pomen. S to razdelitvijo je bila izrečena arogantna izjava, da tega, kar je bila nekoč slovenska zgodovinska identiteta, ni več. S tem ko je bilo razkosano in razdeljeno njegovo ozemlje, je bil simbolno izničen tudi narod in njegova samobitnost. To je bilo v slovenski zgodovini novo, še nihče ni do tedaj tako samoumevno in tako dokončno naznanil njegovega konca. Ta zgodovinski novum je bila ena od dveh prvin, ki sta drugi svetovni vojni, merjeni s slovenskimi očmi, podeljevali značaj presežne velikosti.
Druga pa se je pojavila in uresničila v okviru naslednje okoliščine. V Sloveniji je pred vojno obstajala dobro organizirana boljševiška partija. Ko pravimo dobro organizirana, ne mislimo samo na fanatično disciplino, militantno razpoloženje in vrhunsko prisebnost revolucionarnih kadrov; akcijska moč partije je rastla tudi iz drugih okoliščin: iz ideološke nepomirljivosti komunistične doktrine in iz splošnega razpoloženja, ki so ga njeni agenti ustvarjali v središčih civilne družbe liberalne in levokatoliške usmeritve. K naraščanju revolucionarne temperature je posebej in poudarjeno prispevalo miselno razpoloženje levih liberalnih in levih katoliških intelektualcev, ki so s partijo povezovali svoja prevratna utopična pričakovanja. Njihovo sopotništvo, ože ali širše razumljeno in dopuščeno, je skrbelo za dragoceno pomoč pri oblikovanju družbene klime, ki je postajala vedno bolj naklonjena radikalnim novostim na vseh družbenih področjih. Vse je torej bilo naravnano in pripravljeno, manjkal je samo pogoj, ki pa je bil za uspešno realizacijo revolucionarnega projekta nujno potreben – manjkala je vojna. Ko ne bi bilo vojne, bi bila vsa skrbno usmerjana in s tolikimi obeti spremljana prizadevanja zastonj. Da se je mogla uresničiti revolucija, je moral nastopiti čas velike nenormalnosti, moral je priti čas specifične kataklizme, ki jo je lahko zagotovila samo vojna. Druga svetovna vojna je v Sloveniji omogočila boljševiško revolucijo. Pomen, ki ga je za Slovenijo imela druga svetovna vojna, lahko v vsej razsežnosti zagledamo šele potem, ko smo razumeli in sprejeli dejstvo, da je ustvarila nujni prostor za boljševiško revolucijo – da je bila njen condicio sine qua non.
Kar sledi, je to, da tako za vojno kot za revolucijo premislimo, kaj je bilo obema skupnega in kaj ju postavlja v različno luč. Skupno jima je to, da obe, vojna in revolucija, podeljujeta svojemu času značaj presežne velikosti – zlasti in predvsem revolucija. Če pa hočemo dognati, v čem sta si različni, moramo najprej poiskati kriterij, ki nam bo omogočil, da ju izmerimo v logiki enotnega vidika. Tak skupni kriterij ne more biti nekaj arbitrarnega, ampak ga bomo odkrili in sprejeli šele potem, ko nam bo postalo jasno, da bomo z njim odkrili različnost, ki bo relevantna. Po premisleku bi ga lahko formulirali kot potrebnost in smiselnost slovenskega angažmaja, tako v vojni kot v revoluciji. Izbrani kriterij nam dovoljuje, da v njegovi logiki postavimo dve vprašanji: V kolikšni meri je bil končni izid vojne – ki je bila, po definiciji, svetovna vojna – odvisen od velikosti in intenzivnosti slovenskega angažmaja? V kolikšni meri je bil končni izid revolucije – ki je po definiciji spopad v okviru enega naroda – odvisen od slovenskega angažmaja ali, enostavneje povedano, od Slovencev?
Če sledimo obema vprašanjema in si nekoliko natančneje ogledamo razmere, ki so se vzpostavile med letoma 1941 in 1945, vidimo, da je med vojno in revolucijo, merjenima z merilom, ki smo ga izbrali, obstajala tolika razlika, da jo smemo in moramo imeti za temeljno določilo tedanjih in poznejših slovenskih zadev. Da smo na izid zadnjega svetovnega spopada Slovenci imeli tako skromen vpliv, da ga lahko odmislimo, ne bi bilo treba dokazovati. S tem pa nikakor nočemo reči, da nismo bili moralno in človeško in politično zadolženi, da svoj delež, pa naj je mogel biti še tako majhen, priložimo k skupnim naporom za stvar svobode in demokracije, za katero je bilo zunaj vsakega dvoma, kje je. O tem bomo v tem komentarju morali še kaj reči, za sedaj naj ostane le trditev, da so bile možnosti za razumno slovensko vpletenost v svetovni spopad skrajno omejene.
Povsem drugače pa je bilo z revolucijo in državljansko vojno, ki je revoluciji z železno logiko sledila. Revolucija je bila – z dilemami, ki jih je povzročila – povsem slovenska notranja zadeva. Tako zelo notranja in od nas samih odvisna, da je – če opomba ni prebanalna – čisto lahko tudi ne bi bilo. Bila je tako notranja in specifično slovenska zadeva, da je ostala unikatna izbira med narodi okupirane Evrope. Ostali narodi so se zadovoljili z evropskim načinom odpora proti sovražni zasedbi, po evropskih normah koncipiranem in vodenem. Med temi narodi je bil demokratični čut tako razvit, da so se tudi boljševiki morali postaviti v vrsto in podrediti nadrejenemu nacionalnemu načelu, povzetem v neki skupni krovni odporniški organizaciji. Vedno so sicer iz vrste uhajali in se skušali polastiti čelnih pozicij celotnega gibanja, a jim to ni nikoli dokončno uspelo: ali niso imeli dovolj revolucionarne volje ali pa je bilo njihovo demokratično okolje tako prisebno, da jim tega ni dovolilo. V Sloveniji pa je boljševiška partija uspela že na začetku. Njen prodor je bil posledica dveh dejstev: da so bili boljševiki zapisani svojim revolucionarnim ciljem z zadnjo intenzivnostjo in brezobzirnostjo in da se je našlo toliko Slovencev, ki svojih odločitev, preden so jih sprejeli, niso prečistili v prostorih suverene politične odgovornosti, ampak so se povsem izročili začetnim, površinskim in sentimentalnim in v luči eksistencialnega realizma nereflektiranim vzgibom. Skratka, Slovenci smo se izkazali za narod, ki se ni zadovoljil z zunanjo vojno, ki nam je bila vsiljena in je bila enostavno tu, kakor ujma, ampak so se odločili še za eno, notranjo vojno, ki nam ni bila od zunaj naložena in smo se zanjo odločili sami: zanjo se je odločilo toliko ljudi, da se je mogla začeti, in toliko ljudi, da so tisti, ki so jo začeli, mogli zmagati. To je bila naša vojna in smo zanjo odgovorni sami.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenski svet Simon Dan

Ne bi se nam zdelo čudno, če bi se spremljevalec tega razmišljanja tu ustavil in zahteval neko pojasnilo. Ves videz je namreč ta, da se je nazadnje tudi slovenska notranja vojna odločala zunaj – tam, kjer se je odločala vojna sploh. Res, natanko to se je zgodilo, a moramo pri tem – v interesu naše teze – pripomniti dvoje. Prvič je bila slovenska notranja vojna sprejeta v svetovno logiko zato, ker so bili projektanti boljševiške revolucije – moramo uporabiti to podobo, če hočemo prodreti s svojo mislijo – pripravljeni investirati toliko slovenskih življenj, da bi to bil lahko tudi cel narod. Za balkanske narode – tja so zaradi jugoslovanske povezave postavljali tudi Slovence – je v svetovnih geopolitičnih središčih veljalo, da so tu pač zato, da se uporabljajo kot žrtev – tudi v celoti, tudi kot holokavstična žrtev. Boljševiki so to logiko sprejeli v celoti in bili, za plačilo, sprejeti med zaveznike. Poslej so boljševiško stvar gnali tudi zavezniki. (Kar človeka še danes navda z malodušjem, je to, da na tolikšen prezir sveta nismo odgovorili z ogorčenjem in užaljenostjo, ki bi nas že tedaj mogla prebuditi v zavest, da moramo suvereno razpolagati s seboj, ampak smo, na boljševiško pobudo, na vrat na nos hiteli izpolnjevati odkazano vlogo.)
Spričo tega bi sedaj utegnil kdo postaviti naslednjo podmeno. Tudi ko bi Slovenci v celoti odklonili sodelovanje z boljševiškim projektom, bi se nazadnje vseeno uveljavil tudi na naših tleh: kot vojaško politični import z jugoslovanskega juga. Tudi tej podmeni moramo pritrditi, a imamo spet dve pripombi, ki njeno vrednost bistveno modificirata. Prvič bi to bil res import, s čimer bi odpadlo dejstvo, ki je tako zelo opustošilo našo duhovno in politično dušo in ki je v tem, da smo si boljševiški sistem privojskovali sami. Že to dejstvo, ki je porazno za oceno narodove zrelosti in ne more prinašati drugega kot občutek temeljne nezadostnosti za obstajanje v zgodovini, je dovolj usodno, saj še ne vemo, kako zelo je prizadelo tisto našo sredico, kjer se dogajajo osnovne zadeve narodovega življenja. Mnogo važnejša pa je nemoč, za katero se je izkazalo, da nam gospoduje, ko se je čez pol stoletja dvignil boljševiški pokrov: pokrov se je dvignil, a nas spomin nanj noče zapustiti, ker smo ga toliko časa imeli, ne za nekaj tujega, ampak za streho lastnega doma.
Po teh uvodnih opombah predlagamo, da se vrnemo k drugi svetovni vojni in pogledamo, kaj je mogoče o njej reči, iz razdalje, ki smo jo tako določili, in v okviru, ki smo ga tako postavili.
Najprej bi se kazalo vprašati, ali je druga svetovna vojna imela kakšen namen, ali obstajajo kaka stvarna oporišča za trditev, da je ta vojna potekala tako, kakor da bi hotela kaj doseči. S tem nikakor nočemo odpirati velike debate o smotrnosti v zgodovini. Vse, kar želimo, je to, da se vprašamo, ali je dogajanje druge svetovne vojne – sedaj ko je vse mimo in jo imamo pred seboj v celoti – bilo takšno, kakor da bi imelo določene cilje; ali se je z drugo svetovno vojno kaj zgodilo, kar bi brez miselnega nasilja mogli interpretirati kot cilj – kot točko, ki jo je bilo treba doseči, kot delo, ki ga je bilo treba opraviti. S tem, ponavljamo, nismo še ničesar rekli o tem, da je znotraj dogajanja ali za dogajanjem bila kaka misel, ki bi dogajanje potiskala in vodila v določeno smer. Če hočemo odgovoriti na to vprašanje – potem ko smo že zagledali obrise neke rešitve – vidimo, da moramo v razmislek pritegniti tudi prvo svetovno vojno. Vprašanje se sedaj glasi: Kaj se je zgodilo s prvo svetovno vojno? Po temeljiti analizi je tudi na to vprašanje mogoče dati več odgovorov. Eden od možnih je ta, da so s prvo svetovno vojno v Evropi nastale razmere, ki so omogočile nastop totalitarizmov. Če pomislimo na to, kaj se je takoj ali kmalu po vojni zgodilo v Rusiji, Italiji in Nemčiji, vidimo, da je to res. Tedaj je Evropa postala bipolarni politični prostor, s svojim demokratskim in svojim avtokratskim žariščem. A sedaj je važno predvsem to, da je prva svetovna vojna omogočila ali celo povzročila nastop totalitarizmov. Ali je to poglavitna stvar, ki se je z njo zgodila, je skraja in po sebi težko reči. Ko pa se s svojo analizo preselimo nazaj na drugo svetovno vojno, pa vidimo, da dobi totalitarna teza, če jo na kratko tako označimo, veliko podporo. Če se namreč sedaj vprašamo, kaj se je zgodilo z drugo svetovno vojno, ni več mogoče ne videti očitnega dejstva, da so bili v tej vojni odpravljeni totalitarizmi, da je v tej vojni totalitarizem izgubil zgodovinski boj z demokracijo. S porazom totalitarizma se je Evropa vrnila v duhovno in politično logiko novoveškega Zahoda.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Delo Mirko Kambič

V obeh velikih evropskih vojnah je torej težko ne videti neke komplementarnosti. A sedaj je važno nekaj drugega. Če je druga svetovna vojna imela ta cilj – besedo cilj je treba brati z vsemi zgoraj navedenimi omejitvami – da se odpravi vdor totalitarizma v evropsko politiko, potem se takoj sproži vprašanje njenega trajanja. Očitno je namreč dejstvo, da sta bila v vojni 1939–1945 izločena samo dva totalitarizma: italijanski fašizem in nemški nacizem. Boljševizem je v tej vojni in po njej šele doživel svoj floruit – svoj polni in bujni razcvet. Na eliminacijo tretjega totalitatizma je bilo treba počakati še pol stoletja, ko se je z berlinskim zidom zrušil tudi ta. V to leto moramo logično postaviti tudi konec druge svetovne vojne, ki je torej trajala natanko pol stoletja, od leta 1939 do leta 1989. Če bi se kdo rad nad tem čudil, naj ga potolažimo z mislijo, da je Evropa že imela takšne vojne: ena je na primer trajala trideset let, druga pa celo sto. Za to dolgotrajno vojno je pomembno še to, da je njen drugi del dobil ime hladna vojna. Da se je z njo tako razpletlo, moramo biti hvaležni, čeprav v tem najbrž tiči tudi razlog za njeno dolgo trajanje, pa tudi za vzklik, ki ga imamo od pesnice Ane Ahmatove in velja tudi za to vojno: »Koliko življenj nedolžnih je tam bilo pokončanih!« Tudi tam!
Ko smo se torej tudi mi – če si smemo privoščiti kratek povzetek – odločili, da se pridružimo tistim, ki jih je šestdeseta obletnica druge svetovne vojne opomnila, da jo poizkusijo globlje razumeti, smo kmalu opazili, da moramo najprej stopiti v dovolj veliko razdaljo do nje, da jo bomo zagledali v celoti. To pa v resnici ni bilo nič drugega kot spoznanje, da se moramo držati svoje sedanjosti, saj po šestdesetih letih lahko rečemo, da smo že v razdalji, a hkrati še dovolj blizu – kar je, razumljivo, tudi važno. Določeno preteklo dogajanje pa je treba zagledati v celoti že zato, da vidimo, katero ime mu najbolj ustreza, zlasti pa zato, ker nam šele celota omogoči, da vidimo, v kakšnih odnosih so si posamezni deli med sabo; predvsem pa nam uvid v celoti jamči, da bomo vzeli v razmislek vse dele, ki celoto sestavljajo. Ena stvar je torej celota, druga pa je okvir, v katerega moramo dogajanje, integralno zajeto, postaviti, da nam pove, kakšno mesto mu pripada v primerjavi z drugimi dogajanji, ki vstopajo v dano perspektivo. Za drugo svetovno vojno bi lahko bil primeren okvir 20. stoletje. V teh parametrih zagledana, se nam je druga svetovna vojna, v luči slovenske izkušnje, odkrila kot nekaj izstopajočega. Razsežnosti, v katerih je stopila pred nas, so terjale, da ji priznamo značaj presežne velikosti. Njen čas in njena velikost sta se zgostili v dveh žariščih: v vojni s totalnimi cilji in v revoluciji s totalitarnimi cilji.
V tem pa smo že nakazali tudi problem, ki ne zadeva samo vojne, ampak tudi in predvsem sedanji povojni čas. Z drugo svetovno vojno se je – v interpretaciji, ki smo jo nakazali zgoraj – začelo nekaj, kar še ni dobilo dokončnega konca. Tako kakor govorimo o nekaterih drugih področjih – da je na primer evropska moderna nedokončan projekt, da je evropska levica nedokončan projekt – bi lahko tudi v drugi svetovni vojni videli nekaj nedokončanega. Mirovna pogodba, ki mora biti sklenjena, če naj se vojna zares konča, je bila podpisana samo za njen prvi del, ko je Nemčija kot poglavitna ekspanzionistična sila morala priznati poraz in sta bila eliminirana dva od treh totalitarizmov. Potem pa, ko je moral abdicirati tudi tretji totalitarizem in je s tem druga svetovna vojna, za katero smo rekli, da je imela za cilj odpravo totalitarizmov, dovršila svoje od zgodovine odkazano delo, pa ni bil sestavljen in v podpis predložen noben pravno-politični akt, ki bi kot končno veljavni dokument zaznamoval konec drugega dela vojne in s tem vojne sploh. To, da ni bilo sestavljeno in sprejeto in podpisano nobeno b e s e d i l o, pa pomeni tudi in predvsem, da o njej ni bila postavljena in dosežena nobena sodba. To je poglavitni vzrok, da v evropskem človeštvu ni spoznanja ali védenja, kaj se je s to vojno bistvenega zgodilo.
Če sprejmemo tezo, da je bilo dvajseto stoletje stoletje totalitarizmov, potem smo že tudi nekaj povedali o tako imenovani moderni. Kako je namreč mogoče, da se je dobrih sto let po francoski revoluciji, ki je temeljila na prosvetljenski politični filozofiji, začel uspešen pohod idej, ki so tej filozofiji ne samo nasprotovale, ampak so jo naravnost zanikale? Kako to, da se je politika, ki je področje preverljivega uma in človekovih pravic, spremenila v ideologijo, ki je področje podivjanega ali mistificiranega uma in priviligiranih pravic tistih, ki so bolj enaki kot drugi? Od kod je po ognjemetu začetnih obljub prišla tema, ki je ni mogoče označiti drugače kot izstop iz civilizacije? Ali ni tako, da se je slednjič izkazala nestabilnost emancipiranega človeka moderne? Ali totalitarni sistemi niso posledica dejstva, da je človek potrgal vse vezanosti in postal sam sebi kriterij? Ali se to ni zgodilo šele potem, ko je človek tako priredil svet in družbo, da iz tega, kar ni on sam, do njega niso prihajali več nobeni ukazi; ko sta svet in družba bila končno samo še prostor, v katerem človek lahko poljubno postavi ali inscenira samega sebe?
Vzporedno s tem je potekalo še eno gibanje, ki ga lahko ilustriramo s tremi podobami: upadanje vpliva krščanstva, vedno večja sekularizacija življenjskega sveta, vdor novega poganstva. Bavarski politolog Hans Maier vidi v krščanstvu in njegovem ločevanju med duhovno in svetno oblastjo bistveno oviro za razmah totalitarizma. »Država lahko postane do popolnosti totalitarna samo tako, da postaneta država in Cerkev eno.« Takšna je bila antična polis, kjer ni bilo ločenosti med kultom in politiko, med religijo in politiko. Vrnitev v tako stanje bi bilo danes možno samo s polno odpravo krščanstva.
Da je Evropa 20. stoletja mogla postati stoletje totalitarizmov, je bilo torej v bistveni meri odvisno od upadanja krščanstva in vračanja v poganstvo. Šele z odpravo starih vezanosti so mogle nastati nove, »ki jih je bolj kot kdajkoli v zgodovini vodil politični iracionalizem in malikovanje političnih idej, političnih gibanj in njihovih vodij«. Po vsem tem pa je 20. stoletje lahko postalo še stoletje volkov, kot se je izrazila Nadežda Mandelštam.
Da torej vprašanje totalitarizma ni pretirano negovana, kaj šele dominantna tema povojne Evrope, je v veliki meri odvisno od zavestne ali nezavestne želje evropskega intelektualca, da zavaruje moderno, ki je slej ko prej njegovo duhovno pribežališče. Da evropski intelektualec ne čuti šokantnosti totalitarizma, je povezano tudi s tem, da se že nekaj časa nima več za legitimnega dediča enotne civilizacije, ki sta ji temelje postavila dva avtentična evropska jezika: preroški judovski jezik in jezik grške predsokratske filozofije. Ker ne razume temeljne dikcije obeh jezikov – kar recimo, ker se je odpovedal ambiciji, da bi ju razumel – tudi ne čuti, da tako totalitarna misel kot totalitarna pragma ostajata zunaj tega, kar je civilizacijsko legitimno. V pozabljenju lastne civilizacije je premalo zgrožen nad tem, da se je v Evropi nazadnje zgradilo to, za kar je moralo biti iznajdeno ime totalitarizem. Premalo ga je to zadelo, da bi, kakor v grozi nad nečem nemogočim, postavil na program celostni razmislek o sebi. Mogoče v zadnji globini čuti, da tega razmisleka ni več zmožen, odkar se je zapisal »racionalnosti brez razuma«.
Pojav totalitarizma je bil za evropsko intelektualno levico torej zadrega in pohujšanje. Tristo let po kopernikanskem obratu in zmagi razuma se kaj takega ne bi smelo zgoditi! Ali to pomeni, da človekove zadnje danosti na novo niso bile prav odkrite ali prav postavljene? Nezgrešljiv izraz te zadrege je dejstvo, da je končno izostalo to, kar bi bilo pričakovati, da se bo po tolikem pohujšanju z gotovostjo zgodilo – da je treba znova premisliti duhovna izhodišča novoveške Evrope. Če je bil človek v kozmologiji totalitarnih sistemov zanikan in žaljen tako zelo in tako specifično kot še nikoli v zgodovini civilizacije, potem bi bilo samo razumno znova pregledati duhovne parametre prostora, v katerem se je ta kozmologija mogla udejaniti. Če za Evropo velja, da »duh prebiva na levici«, potem bi moralo veljati tudi, da je človek, ki se prišteva k levici, prvenstveno odgovoren za Evropo – če seveda ni tako, da sta si levica in odgovornost protislovna pojma. A pustimo sedaj to, rajši poglejmo, v kakšnem odnosu je levica do totalitarizma, ki je nastal v njenem duhovnem in družbenem aranžmaju: do boljševizma in komunizma.
Stanje, ki ga bomo skušali tu v nekaj potezah povzeti, je tudi stanje, ki našemu razumetju sveta dela večje preglavice kot katerokoli drugo stanje v posttotalitarni Evropi, ali če hočete, v Evropi na začetku tretjega tisočletja. Vse namreč kaže, da se bo na koncu res zgodilo, da bo komunizem odšel z odra neocenjen. V območju evropske intelektualne levice je bilo sklenjeno – v resnici seveda ni bilo nič sklenjenega, takšen je samo vzgon, ki ta teren nosi – da bodo držali tradicionalno fronto proti fašizmu in nacizmu, komunizem pa bodo še naprej uveljavljali kot gibanje – včasih res malce neuravnoteženo in nervozno, »toda ali se dovolj zavedate, v kako težkih časih je nastopal!« – kot gibanje, ki je stremelo k »emancipaciji množic«, torej v smeri, ki je identična z gibanjem novoveške Evrope. Tako je bil v celoto, ki se imenuje totalitarizem, zabit klin: antifašizem da – iz strateških razlogov, zaradi jasnosti in udarnosti, je bila totalitarna desnica skrčena na en izraz – antikomunizem pa nikakor ne. Fašizem in komunizem sta si v mnogih ozirih različna – po nastanku, po doktrini, po realizaciji – obema pa je skupno to, da sta totalitarna. Ne obstaja legitimen način, s katerim bi to bilo mogoče odinterpretirati.
Opisano zadržanje kaže na nekoherentnost na velikem delu levice. Nekateri so jo opazili že zelo zgodaj. Eden prvih je bil Ignazio Silone, ki se je že v tridesetih letih v zelo neugodnih razmerah, bolan in v izgnanstvu, ločil od komunistov. Potem so prihajali drugi: Kravčenko, Koestler, Spender, Serge, Malraux, Orwell, Solženicin, Sperber, Milosz, da omenimo nekaj najbolj znanih. Vsi so morali tako ali drugače plačati svojo odločitev, saj moramo za Zahod, od katerega so bili večidel odvisni, reči, da jih je sprejemal in jih obenem ni sprejemal. Pri tem lahko pomislimo, kakšno vlogo so v procesu, v katerem je leta 1949 ruski disident in prebežnik Kravčenko moral zagovarjati avtentično avtorstvo neke svoje knjige, odigrali tako znameniti francoski intelektualci, kot Frédéric Joliot-Curie, Vercors, zlasti pa Jean-Paul Sartre in Maurice Merleau-Ponty. (Komunizem in fašizem se ne smeta enotiti!) Klasično je protislovnost levičarskega zadržanja izrazil že leta 1944 George Orwell: Levičarski intelektualci podlegajo zmoti, da hočejo biti antifašisti, ne da bi bili pripravljeni biti hkrati tudi antitotalitaristi.
Zanimive in prepričljive ilustracije spora med zastopniki antifašizma in integralnega antitotalitarizma najdemo v letos spomladi izdani knjigi Wolfganga Kraushaara z Instituta za družbene vede v Hamburgu. Naslov knjige je Levica na napačni strani avtoceste in je toliko bolj prepričljiva, ker njen avtor prihaja iz generacije 1968. Posebej zgovorno je soočenje med njim in njegovim nekdanjim učiteljem Jürgenom Habermasom. Zgodba gre takole. Novembra 1999 je imel Jürgen Habermas v Varšavi razgovor z urednikom Adamom Michnikom. Tu je »filozof iz Frankfurta« prostodušno priznal, da se s stalinizmom nikoli ni spopadal, niti teoretično niti politično. Bal se je namreč, da bi na ta način koristil antikomunizmu. Svoje politično zadržanje je utemeljeval z antifašizmom. V Zvezni republiki so antikomunizem že od začetka izrabljali za kontinuiteto nemške zgodovine. Odločna kritika stalinizma bi človeka postavila v kolesnice te kontinuitete. Kraushaar tako povzame Habermasova stališča, potem pa doda naslednji komentar: »S to stvarjo je nekako tako kot z nacionalsocialistično preteklostjo in ljudmi, ki so se rodili pozneje. Čeprav otroci in vnuki ne morejo imeti nobene krivde za dejanja očetov in dedov, so bili vendar rojeni v krivdno povezanost, od katere se ne morejo umetno ograditi. Tako kakor se morajo Nemci vedno znova soočati z nacionalsocialistično preteklostjo, tako se morajo marksisti in levičarji soočati s tem, kar v jedru označuje beseda stalinizem. Kdor misli, da se ima danes še lahko za levičarja, ta ne more mimo tega, da se ne bi soočil s tem, kar se je v tem stoletju počelo v imenu levice. Katera druga možnost pa naj bi še ostala, da postane levica znova aktualna, če ne s soočanjem s svojo menjajočo se, včasih tudi prepade odkrivajočo zgodovino?«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Počitek Mirko Kambič

Na nekem drugem mestu zapiše Kraushaar isto misel nekoliko drugače: »Primerjava med totalitarističnimi sistemi je brezpogojno nujna. Kdor a priori odklanja primerjavo med nacionalsocialističnim in komunističnim sistemom oblasti, med Gulagom in Auschwitzem, med Gestapom in Enkavedejem, ta se samo boji poškodb, ki bi prizadele njegovo intlektualno, moralno in politično identiteto.«
Ob teh razmišljanjih se pozornejši opazovalec slovenskih razmer ne bo počutil, kakor da se je znašel v neznanem svetu. Gotovo mu ni ostalo skrito, da je antikomunizem ena od političnih besedi, ki tudi pri nas nimajo pravice javnosti. Če pa jo kdo kdaj le uporabi, se takoj ve, da je to človek, ki ne ve, kaj je »politična korektnost«. Selektivno pripuščanje jezika v javnost prinaša lepe sadove. Če kake besede dolgo ni na spregled, nastane občutek, da je z njo nekaj narobe – saj se ve, da sicer obstaja. Ne gre seveda za besede, ampak za to, kar besede pomenijo. Počasi tudi nekih pomenov oziroma nekih stvari ni več – ali pa še nekaj časa so, a se jih sramujemo, najprej le v določenih položajih, potem pa tudi v celoti. Tako se pred nami uresničuje zla slutnja, ki smo jo že nekaj časa nosili v sebi: kdor ima oblast nad jezikom, ima oblast nad svetom. Ko pravimo svet, mislimo seveda ljudi.
Antikomunizem se torej ne uporablja več – pri tem ne smemo pozabiti, koliko naporov so vložili določeni gospodje, še več pa določene gospe, da se je ustvaril primeren odpor do te besede – antifašizem pa nastopa, kadar nastopa, z vso digniteto. Da je beseda antifašizem gojena rastlina, nas je spomnilo nedavno poročilo v Delu o neki knjigi, ki jo je izdal Mirovni institut in kjer stoji, da je »protifašizem temeljna politika Drnovškove sredine«. Sicer pa tudi ta beseda v javnosti ne nastopa prav pogosto, saj je izgubila normalno komunikativno vlogo. Uporablja se predvsem za obredne namene: kot del narativne figuralistike za spominska besedila, za razna ideološka zaklinjanja, za izdelovanje psevdozgodovinskih izjav. Kar pa ji je še iz starih ljudskofrontnih časov ostalo, je to, da služi za najkrajši in najzanesljivejši razpoznavni znak. Če je sila, sežejo po njej kot po dobrem, starem blagu.
Kljub vsemu pa ostaja vprašanje, kako je kontinuiteta mogla tako neprodušno zapreti javni prostor pred besedo antikomunizem. Saj je kakor fašizem, nekoč bil tudi komunizem – to je dovolj očitno, mar ne? Tu nam bo veliko pomagano, če se spomnimo, da je bil komunizem od treh totalitarizmov edini, ki si je za dolgo dobo podredil veliko večino Slovencev. In če sedaj pogledamo katero od znanih definicij totalitarizma, na primer klasično definicijo Carla J. Friedericha iz petdesetih let, najdemo šest konstitutivnih točk: hiliastična ideologija, ena množična partija, teroristična tajna policija, kontrola nad množičnimi komunikacijskimi sredstvi, monopol nad vojsko in centralno vodeno gospodarstvo. Če natančno preberemo vseh šest točk in obenem pomislimo, da smo pred desetimi leti slovesno prestopili črto med totalitarizmom in demokracijo, nas obide določena nelagodnost. Kontrola nad množičnimi komunikacijskimi sredstvi ali mediji, ki je ena od točk, ki konstituirajo pojem totalitarizma, je namreč še vedno tu. Kontrola ne obstaja čisto nad vsemi mediji, a vendar nad tolikimi in takšnimi in tako servisiranimi, da lahko rečemo, da obstaja kontrola nad obveščenostjo ljudi. Tisti mediji, ki jih kontinuiteta ne kontrolira, ne zagotavljajo medijskega pluralizma. (Kaj je medijski pluralizem, lahko ilustriramo z razmerami v predvojni Sloveniji. Za dve poglavitni politični opciji so obstajali štirje dnevniki: za vsako po dva. Kdo bi mogel reči, da to ni bil medijski pluralizem! Kar pa je, mimogrede, zanimivo, je to, da se ga kralj Aleksander, potem ko je 1929 uvedel diktaturo, ni upal ali ni mogel dotakniti – kar nekaj pove o razliki med avtokracijo, totalitarizmom in postkomunistično demokracijo.)
Za demokracijo torej velja, da je medijski pluralizem ena od stvari njene definicije. Če ga ni, demokracija morda kljub temu je, a šepa: težko hodi, težko se premika, težko deluje – na nekaterih terenih sploh ne. To je za ljudi, ki od demokracije živijo, velika muka, kontinuiteta pa se v takšnih razmerah počuti odlično in misli, da lahko goji najboljše upe za prihodnost. Če upoštevamo te razmere, nam je dovolj jasno, zakaj je z antikomunizmom tako, kakor je.
Obletnica začetka druge svetovne vojne – ali nam je še treba ponavljati, da se tako samo reče in da ne moremo drugače, kakor da vzamemo v razmislek vso vojno – nam je odkrila, potem ko smo jo nekoliko globlje razumeli, da se pravzaprav še ni končala. Če smo bili dovolj prepričljivi s trditvijo, da v drugi svetovni vojni lahko vidimo »evropsko državljansko vojno« – ne v Noltejevem pomenu, kot sledi iz naslednjega navedka iz Kraushaara: »Stoletje totalitarizma ni proizvod leta 1917, kot trdi Nolte (Ernest Nolte, Evropska državljanska vojna 1917–1945), ampak proizvod leta 1914. Nacionalsocializem, fašizem in komunizem so posledica prve svetovne vojne ali posledica uničenja Evrope, ki v svoji nihilistični globini traja do današnjega dne.« – če torej tako razumemo drugo svetovno vojno, potem ni mogoče dvomiti, da še traja, vsaj v Sloveniji, pa tudi v nekaterih drugih državah.
Slovenija ima v tem kontekstu celo izjemno mesto. Zakaj? Zato, ker smo se za komunizem potrudili sami – ker nam ni bilo dovolj, da so nam vojno napovedali Nemci, Italijani in Madžari, ampak smo si jo napovedali še sami – in zato, ker smo iz komunizma »izšli« na zelo svojstven način.
Izhod iz komunizma so pilotirali komunisti sami. Nekako v začetku osemdesetih let so mladoturki v slovenski partiji – generacija sinov – uvideli, da gre čas industrijskega komunizma h koncu in da bo volja do moči morala najti druge vzvode: da kapitala ne bo mogoče več obvladati izključno preko države – za to je bila potrebna ideologija, ki pa ji čas ni bil več naklonjen – in da bo treba preiti na neposredno upravljanje s kapitalom – na nemaskirani kapitalizem. Vratolomnost tega obrata je bila tolikšna, da bi gledalcem, če bi jih kaj bilo in če bi kaj razumeli, vzelo sapo. Toda nihče razen projektantov ni o načrtu nič vedel, pa še ti so ga v kriznih časih morali sproti spreminjati in dopolnjevati, tako da ni imel enotne podobe. Kljub temu pa je vse, kar je v procesu, ki se je tako začel, bilo postavljeno ali dopuščeno, teklo v skladu z globalnim načrtom ali globalno idejo. Mnogi posamezniki – lahko bi jih nekaj našteli – in mnoge ustanove – lahko bi jih nekaj navedli – so mislili, da igrajo svojo igro in izgovarjajo svoja besedila, v resnici pa so bili samo pripuščeni, da sodelujejo v neki predstavi z že naprej pripravljenim režijskim konceptom. Največje občudovanje pa projektanti nove volje do moči zaslužijo – ko gledamo nazaj – v tistih trenutkih, ko so s svojo igro morali stopiti tako v ozadje, da jih ni bilo več videti in igre niso mogli več v celoti kontrolirati. Toda v vsem so računali na učinke polstoletnega ideološkega treninga – in niso se varali.
K boljšemu razumevanju teh razmer lahko pritegnemo tudi komentar, ki ga je o slovenskih komunistih dal dr. Slaven Letica v Delu 5. aprila. Govoril je o tem, da so bile leta 1971 na Hrvaškem in v Srbiji velike čistke in da so »politike liberalce nadomeščali s trdnimi in preverjenimi kadri«. Potem pa pomenljivo nadaljuje: »Slovenija pa je uspela reformirati komunistično zavest z obstoječimi komunističnimi kadri.« Te besede so bile mišljene kot komentar, delujejo pa kot pohvala in priznanje.
Priznanje za vrtoglavo prisebnost in spretnost jim moramo dati tudi mi. Ker gre za znane reči, nam jih ni treba posebej praviti: kako so razdelili svoje sile na razne stranke, kako so večali svojo moč s parlamentarnimi padalci in stanovskimi delegacijami, ki so jih pošiljali v državni zbor. In tako dalje in tako dalje. Kako jim je uspelo obdržati kontrolo nad sindikati, nad upokojenci, nad športnimi organizacijami; kako s pospešenim ustanavljanjem organizacij in združenj napolnjujejo prostor civilne družbe. In tako dalje in tako dalje. O vsem tem ne bomo govorili, pač pa bomo opozorili na naslednjo reč.
Včasih se sliši, da bi morali biti komunistom hvaležni, da so zapustili svoje zgodovinske pozicije brez boja – se pravi, brez boja, v katerem ljudje umirajo. Gotovo ni nikogar, ki ne bi bil srečen, da se je zadeva s komunizmom nazadnje tako razpletla. Toda preden dovolimo, da nas preplavi hvaležnost, bi bilo bolje, da izpeljemo neki premislek. Povod zanj nam je dal konec, ki ga je dočakal Slobodan Milošević. Ta konec nam sporoča dve stvari.
Prvič nas je ponovno opozoril na način, kako je razpadla komunistična Jugoslavija. Stotisoči življenj, vsa kri, vsa barbarska krutost, ki se je ob tem dogajala, vse je govorilo pravzaprav samo o enem: o jalovosti komunizma. Kljub vsem realsocialističnim ukanam, kljub vsej retoriki o novem človeku, o bratstvu in edinstvu ni ničesar rešil. Vse je, nerešeno, ob razpadu izbruhnilo na dan, krvavo, zločinsko, podlo, zelo verjetno presegajoče vse, kar se je kdaj zgodilo na Balkanu. Bilo je, kakor da bi zgodovina hotela nazorno pokazati, kakšen bluff je bil komunizem. V Sloveniji sicer ni odhajal s krvjo, koliko skritega opustošenja pa je pustil in koliko moči nam je izpil, pa se bomo mogoče nekoč še morali dati poučiti.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Prijateljstvo Simon Dan

Drugič pa je Miloševićev konec pokazal, kakšen konec bi dočakali tudi drugi komunistični samodržci, če se ne bi pokorili času, ki je začel teči v osemdesetih letih, nekje prej, drugje pozneje. Zvečine so to bili tako razpoložljivi ljudje, da so to – virtuozno, kakor smo rekli – zmogli. Kdo bi razen njih to še zmogel? S tem, da so se spremenili v svoje nasprotje – iz ideologov proletariata v ideologe kapitalistov – so dokazali, da so zares ideologi: čisti vrvohodci v cirkusu moči. V svoji akrobatski talentiranosti so uvideli, v kateri smeri se jim odpira rešitev. Ali jim bomo za to hvaležni? Hvaležni ne, veseliti pa se tega moramo, čeprav, kot ste iz tega komentarja lahko razbrali, ne bo zastonj.
Če vse premislimo, nam postane jasno, da se bo v Sloveniji vse manj govorilo o komunizmu in antikomunizmu. Ni treba dodajati, da se tudi o revoluciji in državljanski vojni ne bo govorilo: vse bo ostalo nedorečeno in nedokončano. Na mestu, kjer bi morala biti resnična zgodovina, pa bodo rastli odri, za katerimi se bodo izdelovale umetne podobe o narodovi preteklosti, ki bodo v interesu sil, ki so se ga polastile.
Mit, ki ga bo skušala uveljaviti postkomunistična levica, pa gre takole: Nekoč je slovenski narod duhovno obvladovalo katolištvo. Napredne, leve in liberalne sile so bile v podrejenem položaju. Ko je prišla vojna in tuja zasedba, so se katoliške sile odločile počakati, da se vojni spopad razreši na svetovnem odru, same pa stopile v bolj ali manj prostovoljno kolaboracijo z okupatorjem. Tu pa je nastopila komunistična partija, ki je poklicala narod, predvsem pa njegove svobodoljubne, a zatrte sile v boj za politično in socialno svobodo. Najbolj važno pa je to, da je ta, lahko bi mu rekli prvi narodnoosvobodilni boj, postal temelj za njegov drugi boj, ki je bil boj za narodovo državo. Brez prvega boja tudi drugega ne bi bilo. Potem, ko se je namreč partija, po nekih ideoloških nesporazumih sama s sabo, zavedala svoje osnovne svobodnosti, je že drugič ustvarila pogoje, da je narod, s silami, ki so se dokazale v prvem boju, postavil samostojno in mednarodno priznano državo. To je ta zgodba, vidite. A važno je to, da spričo obstoječih razmer, spričo popolne kontrole nad mediji, nad šolstvom, nad kulturo, spričo tega, da so ključna mesta v državi v rokah postkomunističnih sil, da spričo vsega tega obstajajo velike možnosti, da se bo ta mit uveljavil in postal del sprejete slovenske zavesti o sebi. Če se bo to zgodilo, bo to katastrofa, komaj primerljiva s katero od teh, ki so se nam zgodile do sedaj. Samopodoba, ki jo bo narod tako imel o sebi, ne bo samo neresnična, ampak tudi skrajno žaljiva in krivična do tistih sil v narodu, ki so ga skozi stoletja držale v orbiti kulture in civilizacije.
Toda ta mit še ne sedi. Še je čas, da se kaj naredi. Naj nihče ne govori, da ne more ničesar narediti! Ta poziv posebej velja slovenskim zgodovinarjem.
11. in 12. aprila letos je Zveza zgodovinskih društev Slovenije priredila v Ljubljani znanstveni posvet z naslovom Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem. Za velik del misli, ki so se nabrale na rastru tega komentarja, so posredno ali neposredno sokrivi vtisi, ki smo jih dobili na tej prireditvi. Ker je to bil znanstveni posvet, je razumljivo, da so ljudem, ki ne prakticirajo zgodovinske znanosti, dovoljeni le omejeni vidiki ocenjevanja in kritike. Vendar bi navedli dvoje momentov, ki podeljujeta vsakemu človeku – posebej pa mogoče še človeku iz uredništva Zaveze – določeno pravico, da se takšne prireditve udeleži z ambicijo, da tam ne bo le prisoten, ampak si bo ustvaril tudi kakšno mnenje. Najprej je tu okoliščina, da se tam ni govorilo na primer o Antalkidovem miru, ampak o tem, kar smo sami skušali in kar je bilo del našega življenja; drugič pa je zgodovina res znanost, a ne povsem zunaj dometa občega človeka, kot so nekatere druge znanosti. Če bi sedaj rekli, da bomo ljubljanski posvet ocenjevali pod kotom, ki ga legitimira najširše kulturno zanimanje, bi to bilo nekako tisto, kar mislimo, da smemo in moramo.
In ravno s stališča najširšega kulturnega zanimanja in zavzetosti bi morali najprej reči, da bi temu posvetu komaj bili pripravljeni priznati značaj dogodka. Na stvareh, ki so bile predstavljene, ni bilo svežosti, ki je zvesti spremljevalec relevantnih uvidov. Ne bomo se, kot rečeno, vtikali v stroko, ne moremo pa povsem mimo tega, da je nad vsem visel rahlo utrujeni déja` vu. Ni si bilo težko predstavljati, da bi vsaj nekatera od ponudenih besedil lahko slišali v okviru rutinskega predavateljskega urnika. V resnici pa je tako, da mora posvet takšne vrste vsaj v določeni meri biti dogodek. Zlasti posvet o tako aktualni stvari, kot je šestdeseta obletnica začetka druge svetovne vojne. Če besedila, ki padajo v prostor, ne razodevajo duhovne vznemirjenosti, če ni čutiti, da jih poganja neka energija, ali iskateljska ali estetska ali moralna, ali pa enostavno čudenje nad neizčrpno domiselnostjo zgodovine in življenja, ki nas kar naprej preseneča s svojimi fantastičnimi iznajdbami, če tega ni, lahko ostaja vse ne samo spodoben, ampak celo zelo visoko kvaliteten biznis, a ne prispeva pravega deleža h kulturi, ki je ni, če ni v njej življenja.
To je zelo zanimiva téma, ki bi se sedajle nujno prevesila na področje duha, če bi se odločili, da jo ženemo naprej. Ali ni bilo nekoč rečeno, da duh oživlja? Neverjetno, kako dosledno in vztrajno nekatere stvari uveljavljajo svojo resničnost! Naj se nam ne šteje v zamero, a od časa do časa nas je obšlo malce tesnobno občutje, če se nismo tudi tu znašli sredi vseslovenske utrujenosti. Kaj pa, je človek lahko ob tem pomislil, če je to tisto, kar bodo poslušalci – zelo mnogo je bilo mladih ljudi – odnesli s seboj? Ne pa védenja! Mar védenje ne nastane tako, da množica momentov – dejstev, podatkov, faktov – tolče v eno smer, dokler ne obstane pred poslušalci v končni točki, ki je novo spoznanje: eno, ne dvoje ali troje spoznanj, ampak eno. Ali ni tako, da velika količina dejstev nujno še ne prehaja v védenje? Ne vemo točno, kdaj je nastala sintagma docta ignorantia, vemo pa, da pomeni nekaj dejanskega.
Za modernega zgodovinarja – kot sploh za modernega človeka – morda velja, da ima občutek za igro, nima pa občutka za dramo. V igri gre za to, kdo bo koga. Djuretić pravi, da je bila medvojna tekma med komunisti in četniki za britansko naklonjenost ena najbolj napetih vojnih iger. Če je igra druga beseda za politiko, pa je drama beseda, ki zajema človeka v njegovi človeškosti. Kdor spremlja človeka v nomosu drame, ga spremlja v območju dveh besedi ali dveh pojmov, ki še vedno jamčita za našo humanitas: éleos in phóbos – usmiljene in strah. Nazadnje in končno se temu ne smemo odpovedati, če hočemo ostati ljudje. Nekoč je bila zelo popularna beseda odtujenost, le zakaj se je pozabila. Morda tudi ne bi ostalo brez koristi, če bi zgodovinar kdaj pomislil na to, da je Theodor Mommsen, ko je bila leta 1902 nagrajena njegova Rimska zgodovina z Nobelovo nagrado, to nagrado dobil ne za zgodovino, ampak za literaturo.
Vsi pa vemo, da je tu še neka druga stvar. Pol stoletja je o določenih stvareh bilo treba javno misliti na določen način. Zgodovina, posebno nekateri njeni segmenti, niso bili nikaka izjema. Ena od stvari, povezanih z zapovedjo o javni misli, je bila ta, da se ji je dalo izogniti in da do nje sploh ni prišlo. Misli se je dalo izogniti tako, da se o nekaterih fenomenih ni razmišljalo v celoti in iz distance. O tem smo v pričujočem komentarju tvegali nekaj misli. Jasno, da o misli tu govorimo v pomenu njene izvorne avtentičnosti. Sedaj pa, po prehodu, tako imenovanem, se je pojavila potreba prav po takšni misli. A kako do nje? Po naši pameti to ne gre brez tega, kar včasih poimenujemo z obratom »prehod čez Rubikon« ali pa »kopernikanski obrat«. V prilog temu bi lahko spomnili na neko Platonovo podobo iz Republike. Tam pravi ta Atenec nekako tako, da je treba biti, če hoče človek videti določeno stvar, obrnjen v pravo smer: če hoče videti na primer sonce, mora biti obrnjen proti soncu, če ne bo videl samo sence stvari, med drugimi tudi svojo lastno. Analogon k pravi obrnjenosti bi lahko bilo radikalno vprašanje: Kaj pa če je bila nekdanja usmerjenost napačna? Kaj pa če smo gledali v zelo napačno ali povsem napačno smer? To se mogoče res sliši brutalno, toda vedeti bi morali, da ni nič manj brutalno, če mora človek ali cela skupina ljudi celo življenje poslušati neresnične in zlagane reči. Mislim, da bi zlasti zgodovinarji morali začutiti – saj to ne more biti nedosegljivo – kako zelo žaljivo je to stanje.
S tem pa je ozko povezano še nekaj. Znano je, da je zgodovinopisje početje, pri katerem se – nazadnje in končno – dejstva, najdena in izbrana, lomijo skozi osebnost zgodovinarja. Torej je tako, da se zgodovinar zelo, zelo trudi, da zagleda po možnosti vsa relevantna dejstva, a jih nazadnje izbere in razume in sestavi le on sam. Temu ni mogoče ubežati. Naj bo še tako zavezan Lukianu (hos epráhthe eipeîn) ali Rankeju (wie es eigentlich geschehen ist): govoriti tako, kot se je dejansko zgodilo, nazadnje bo zgodovinarjevo delo le nosilo zgodovinarjev osebni pečat. To je vse res, a je tu neko vprašanje, ki ni nič manj mučno kot ono zgoraj: Zgodovinar ima pravico in dolžnost do osebne izbire, toda koliko, če sploh, pa na to osebno izbiro vpliva dejstvo, da je bil član komunistične partije pet ali deset ali petnajst let? To je pravo vprašanje, ni potegnjeno iz redkega zraka, ampak iz stvari, ki so tu in sedaj. Tudi to vprašanje je brutalno, ko ga tako zagledamo pred sabo. Ne bi ga človek postavljal, ko ne bi bile stave, ki so bile nekoč ponudene in sprejete, tako zelo velike. Zgodovina je visoka gospa in prebiva visoko. Moramo ji izkazati spoštovanje. Ali bomo Slovenci na vekomaj imeli enciklopedijo, za katero nikoli ne veš, v kateri točki daje zmaličeno podobo o narodu, zlasti pa o tebi in tvojih ljudeh. Ali bomo že vnaprej pristali na krivičnost? Kakšni državljani pa bomo? In kakšni ljudje? In ali bo za zmeraj obveljalo, da je nekatere ljudi dovoljeno ubijati – brez kazni? Da so nekateri umori zločini, drugi pa ne? Mogoče se čudite? A zakaj ne pomislite, kaj bi bilo, če bi bile po vojni stvari obrnjene: da bi domobranci naredili s partizani, kar so partizani z domobranci. Koliko dram bi bilo uprizorjenih, koliko simfonij zloženih, koliko romanov napisanih, koliko žalovanj organiziranih, koliko oblačil javno raztrganih! Upravičeno seveda, upravičeno, a vendar. Kje pa je zapisano, da mora cel narod živeti v hipokriziji? Ali bomo sploh kdaj prišli k sebi in zaživeli v resnici?