Avtor: Janko Maček

Pred letošnjim praznikom upora proti okupatorju smo v Dnevnikovem Komentarju brali, da je letos leto okroglih obletnic, med katere spada tudi 60-letnica ustanovitve OF, »ko so se slovenski rodoljubi organizirano postavili po robu nemškemu in italijanskemu okupatorju«. Tudi v poročilih o proslavah te okrogle obletnice smo brali podobne trditve. Ob tem seveda moramo vprašati, ali ni naša zgodovinska znanost na temelju dokumentov in drugih dokazov ugotovila, da je bila na sestanku 26. aprila 1942 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v OF. Pobudnik ustanovitve in nesporni voditelj te fronte je bila komunistična partija, ki je od vsega začetka imela v načrtu izvedbo komunistične revolucije, torej nasilno spremembo družbenega reda, za katero sta ji vojna in okupacija omogočili edino možno priliko.
Ko se naši komentatorji in mnogi drugi v teh dneh čudijo, zakaj se Slovenci ob takem prazniku, kot je 27. april, delimo, pozabljajo ali pa ne vedo, da v teh dneh prav tako mineva 60 let od ustanovitve Slovenske legije, ki je tudi imela namen povesti slovenske rodoljube v odpor proti okupatorju, ko bi prišel za to primeren čas. Toda namesto odpora proti okupatorju se je že jeseni 1941 začel revolucijski teror, ki je dosegel višek spomladi in poleti 1942, ko je komunistična partija pod pretvezo osvobodilnega boja pobijala resnične rodoljube.
V naši tokratni zgodbi bomo skušali osvetliti delček tega usodnega dogajanja, katerega žrtev je med drugimi postal tudi 21-letni gimnazijec Miha Turk z Velikih Škrjanč pri Novem mestu. Njegova smrt v nedeljskem jutru 31. maja 1942 je značilen primer, kako glavni cilj OF in komunistov ni bil boj proti okupatorju, ampak odstranitev domačih nasprotnikov – tako političnih kot samo idejnih, to je takih, ki so komunizmu nasprotovali zgolj zaradi svetovnonazorskega in verskega prepričanja. Zaradi razumevanja takratnih razmer bomo v sestavku podali tudi nekaj pogledov na Katoliško akcijo, proti kateri je bilo v zadnjih šestdesetih letih izrečenih toliko obtožb, da je njeno ime prišlo že v podzavest kot nekaj slabega. Pa se kar lotimo naše zgodbe!

Med Škrjančami, Šmihelom in Novim mestom

Škrjanče – pred vojno so poznali Velike in Male Škrjanče – so prijazna vasica blizu Šmihela pri Novem mestu. Če se odpravimo vanjo iz dolenjske metropole, se peljemo mimo Šmihela po cesti za Birčno vas in Uršna Sela, ki teče tik ob železniški progi Novo mesto – Semič, zavijemo po malo manj kot 2 km vožnje proti zahodu in po majhnem vzponu smo že na Škrjančah. Tik pred vstopom v vas nas ob cesti pozdravi lepo obnovljena kapelica Žalostne Matere Božje, za katero so že od nekdaj skrbeli Turkovi; njihova domačija je prva na začetku vasi.
Domače ime za Turkove na Velikih Škrjančah je bilo Vičevi. V družini je bilo kar petnajst otrok. Tisto leto, ko se je najstarejša hči Marija že poročila in odšla k Turkovim v Šmihel, je bil najmlajši sin France šele rojen. Mati Marija je prišla iz Lutrškega sela pri Otočcu in je zgodaj umrla. Družina je bila tesno povezana s šmihelsko župnijo pa tudi s samostanom Šolskih sester naše Gospe (notredamk). Ohranilo se je izročilo, da so prve štiri sestre tega reda, ko so leta 1886 prišle v Šmihel, nekaj časa hodile pomagat na Vičevo kmetijo, da so zaslužile najnujnejše za preživljanje. Ko so šmihelske sestre kasneje vodile široko razpredeno šolsko dejavnost, je vseh pet Turkovih deklet – dve sta umrli v zgodnjih otroških letih – pri njih opravilo osnovno šolo, nato pa štiri še gospodinjsko, ena pa meščansko šolo. Ni čudno, če so bile vse Turkove članice šmihelske Marijine družbe in orlovske organizacije, kasnejše Zveze dekliških krožkov, najmlajša – Anica pa tudi Katoliške akcije.
Tone, najstarejši izmed Turkovih sinov, ki je leta 1928 odšel v Kanado, je bil pred odhodom nekaj časa predsednik šmihelskih Orlov. Med leti 1916 in 1924 se je zapovrstjo rodilo pet Turkovih fantov: Jože, Martin, Miha, Ciril in France. Martin je študiral, bil leta 1945 kot begunec na Koroškem posvečen v duhovnika in je leta 1973 umrl v prometni nesreči blizu Vancouverja v Kanadi. Ciril, predzadnji od peterice, je avgusta 1944 kot domobranec padel pri Žužemberku, France, najmlajši član te velike družine, še živi v Kanadi kot upokojeni župnik. Njemu smo dolžni zahvalo za prenekateri podatek za to zgodbo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Turkova ali, po domače, Vičeva domačija na Škrjančah

Miha Turk, rojen 5. septembra 1920, je bil trinajsti otrok Turkove družine. Čeprav je bil doma na trdni kmetiji, je že od zgodnje mladosti kazal, da ga bolj kot kmečko delo, pri katerem je sicer rad poprijel, veselijo knjige in študij. Vpisal se je na novomeško gimnazijo in potem vsak dan pouka prehodil pot od Škrjanč do Novega mesta in nazaj. Lahko si predstavljamo, da je na tej poti kljub skrbem za uspeh v šoli, menda je zlasti pri učenju jezikov imel kar nekaj težav, doživljal lepoto narave, ki je v teh krajih res izredna. Med sošolci na gimnaziji si je kmalu pridobil več dobrih prijateljev, ki so potem radi zahajali tudi na Škrjanče.
V času, ko so Turkovi fantje odraščali, predvsem zadnjih nekaj let pred drugo svetovno vojno, je bilo društveno in versko življenje v šmihelski župniji zelo razgibano in Miha je pri tem požrtvovalno pomagal. Bilo je nekaj posebnega, ko je dvanajst višješolcev, med njimi seveda tudi Miha, vsako nedeljo pred jutranjo mašo v šmihelski cerkvi v latinščini pelo jutranjice. Na gimnaziji je bil Miha član Marijine kongregacije in Katoliške akcije. Seveda mu je to vzelo precej časa, ki pa ga je z veseljem žrtvoval, saj je bil prepričan, da dela za dobro stvar. Katoliška akcija je zahtevala od svojih članov stalno versko poglabljanje in poseben študij katoliških načel. S tem jih je usposabljala, da bi vsak v svojem okolju vplivali z zgledom in s primerno besedo in ga pridobivali za krščansko življenje. Miha je bil že v domači družini deležen prave krščanske vzgoje, ki se je je zvesto držal, imel pa je tudi poseben dar za komunikacijo z ljudmi, zato je bil zelo primeren za sodelavca Katoliške akcije. Ker je v komunizmu videl organizirano brezboštvo in družbeni red, popolnoma nasproten socialnemu nauku papeških okrožnic, ga je odločno odklanjal in se tega ni bal pokazati tudi pred sošolci.
Dr. Ivan Dolenec, ki je novembra 1939 postal ravnatelj novomeške gimnazije, v svoji knjigi Moja rast opisuje tudi dijaške demonstracije na gimnaziji ob 1. decembru 1941. V stari Jugoslaviji je bil ta dan državni praznik zedinjenja. Ko so nekateri razredi ljubljanskih srednjih šol 29. oktober, prav tako nekdanji državni praznik, počastili tako, da so med poukom vstali in dve minuti molčali, je visoki komisar sklical vse šolske ravnatelje in nadzornike in jim zagrozil, da bo v primeru kake podobne demonstracije zaprl šole. Kmalu po tistem sestanku je ravnatelj Dolenec izvedel, da se podobna demonstracija pripravlja na njegovi šoli za 1. december. Posvetoval se je s profesorskim zborom in prišli so do skoraj soglasnega zaključka, da je treba narediti vse, da do demonstracije ne bi prišlo. Na gimnaziji je bilo v šolskem letu 1941–1942 vpisanih nad 600 učencev, kakih 100 več kot eno leto prej. Med njimi je bilo precej takih, ki so pribežali z nemškega zasedbenega področja. Tudi med profesorji je bilo nekaj beguncev. Ali ne bi bila škoda, ki bi nastala, če bi okupatorji zaradi manifestacije zaprli šolo, veliko večja od koristi?
Kljub takemu mišljenju in prigovarjanju profesorjev je 1. decembra 1941 na novomeški gimnaziji manifestiralo okoli 200 dijakov. Čeprav je ravnatelj z velikim tveganjem skušal zadevo zamolčati, je vest o njej kmalu prišla do novomeškega civilnega komisarja dr. Grisellija, ki je takoj ukrepal. Zahteval je seznam manifestantov in izdal odlok o izključitvi. Kasneje je dovolil, da izključeni prosijo za pomilostitev in hkrati predložijo pristopnico za GILL (fašistično mladinsko organizacijo). Do tedaj so bili namreč poizkusi za ustanovitev te organizacije na novomeški gimnaziji popolnoma neuspešni. Le tretjina demonstrantov – 67 po številu – je to naredila, drugi pa so raje zapustili šolo. V posebno težkem položaju so bili otroci staršev beguncev. Tem je dr. Griselli grozil, da jih bo izgnal iz Ljubljanske pokrajine. OF, ki je seveda organizirala demonstracije, je nato napadla dr. Dolenca, da je kriv zaradi izključitve dijakov, v nevarnosti je pa bil tudi pred Italijani, ki bi lahko odkrili, da je v začetku skušal dijake zaščititi. (Ivan Dolenec, Moja rast, str. 90–96)
Nas seveda zanima, kako se je 1. decembra 1941 odrezal razred, ki ga je obiskoval Miha Turk. Iz Vpisne knjige Realne gimnazije v Novem mestu za šolsko leto ¹⁹⁴¹⁄₄₂ je razvidno, da je bilo v VII.a razredu poleg Turka vpisanih še 26 dijakov. Njihov razrednik je bil profesor nemščine Feliks Vertin, profesor verouka pa Franc Kek. Pri demonstraciji je sodelovalo 13 dijakov in vsi so bili 12. decembra izključeni. V knjigi je pri vsakem posebej vpis, da je bil »na osnovi odloka vis. kom. IV št. ⁷⁹⁴¹⁄₁ z dne 2. 12. 1941 izključen za šolsko leto ¹⁹⁴¹⁄₄₂, ker je 1. 12. 1941 med poukom vstal skupaj z drugimi učenci.« Izključitev je bila brez pravice prestopa na kako drugo šolo v Ljubljanski pokrajini. Le trije od izključenih so bili po približno enem mesecu pomiloščeni. V vpisnici ne piše, da so morali pomilostitev plačati z vstopom v mladinsko fašistično organizacijo, govori pa o tem dr. Dolenec v svoji knjigi. Miha Turk je bil med tistimi, ki niso vstali, vendar mu ob izključitvi sošolcev gotovo ni bilo vseeno.
Iz zapisnika izredne seje učiteljskega zbora novomeške gimnazije, na kateri so 12. decembra obravnavali izključitve, je razvidno, da so bili v III.c, IV.b, VI.b in VII.b izključeni vsi dijaki razen redkih, ki so tisti dan manjkali. Zabeležen je tudi predlog profesorja Keka, naj se visokemu komisarju pošlje izjava, da učiteljski zbor v dejanju učencev 1. decembra ni videl ničesar, kar bi se moralo smatrati kot demonstracija proti italijanski oblasti, saj so se ves čas pouka dostojno obnašali in na ukaz takoj sedli. Gotovo je s tem hotel pomagati dijakom pa tudi ravnatelju, ki je bil v nevarnosti, da bo obtožen, ker dogodka na šoli ni prijavil.
Kdo je torej imel koristi od demonstracije na gimnaziji? Odgovor ni težak. Edino revolucionarji, ki so za uspeh svojega načrta potrebovali čimbolj nenormalne razmere. Med brezdelnimi in nezadovoljnimi dijaki je bila agitacija veliko uspešnejša, kot bi bila v normalnih razmerah. Poleg tega so sedaj lahko napadli ravnatelja, ki ga niso marali, saj zaradi svojega krščanskega prepričanja ni bil njihov somišljenik. Vedeli so, da ravnatelj zaradi Italijanov ne bo mogel povedati vsega o dogovarjanju v profesorskem zboru, zato se bo ljudi polastil vsaj dvom vanj in njegov ugled se bo zagotovo zmanjšal. Vse to je bila premišljena priprava za veliko usodnejše »demonstracije«, ki so jih »osvoboditelji« pripravljali za pomlad 1942.

Katoliška akcija

O Katoliški akciji je bilo izrečenih in napisanih toliko negativnih besed, da se celo nekateri verni ljudje ne počutijo dobro, če jo omenimo. Petdeset let dolgo vztrajno ponavljanje neresnic je pač naredilo svoje. Včasih se nam zazdi, da se niti Cerkev ne želi izpostavljati zaradi tega, da bi tej svoji organizaciji in njenim zvečine pomorjenim članom vrnila dobro ime, ki bi ga zaradi svojega življenja in smrti zaslužili. Zgodovinska veda bo kljub vsemu nekoč morala raziskati in pravilno ovrednotiti ta del naše preteklosti, zato naj mu tudi v naši zgodbi namenimo nekaj vrstic.
Katoliško akcijo za Slovenijo sta ustanovila ljubljanski škof dr. Jeglič in lavantinski dr. Karlin in ji za obe škofiji dala skupna pravila, ki so bila objavljena leta 1929. Škof Jeglič je tedaj zapisal, da »Katoliška akcija ni nobena nova organizacija, ampak le sodelovanje vernikov v poslanstvu Cerkve«. Ko je leta 1930 vodstvo ljubljanske škofije prevzel dr. Gregorij Rožman, je Katoliška akcija začela dobivati novo vsebino in postajati prava organizacija, ki ji je tudi papež Pij XI. dal posebno priznanje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nižješolec Miha Turk

Zaradi uvedbe diktature so bila tedaj skoraj vsa katoliška društva prepovedana. Komunistična partija je že prej delovala v ilegali, zato se je v teh razmerah hitro znašla. Profesor Ernest Tomec, dolgoletni organizator in vzgojitelj Orlov, je po razpustitvi njihovega društva začel okrog sebe zbirati katoliške dijake, ki so se zaradi novih razmer čutili prizadete. Profesor Tomec je bil dosleden katoličan in izredno sposoben organizator. Tako je nastala dijaška veja Katoliške akcije, ki je kmalu zajela precejšno število dijakov in bila dobro organizirana. Njenih članov se je prijelo ime Mladci. Izdajali so list Mi mladi borci, ki je v kratkih, zgoščenih sestavkih objavljal aktualno versko in kulturno problematiko tedanjega časa. V njihovi založbi Naša pot so izhajale brošure s poučno-študijsko vsebino, katerih avtorji so bili v glavnem teološki profesorji kot dr. Aleš Ušeničnik, dr. Alojzij Odar in drugi. Od leta 1933 do 1942 je tako izšlo 22 knjig. Poleg Zveze katoliških dijakov in Zveze mladih katoliških delavcev so kasneje nastale še Zveza katoliških dijakinj, Zveza mladih katoliških delavk, Zveza katoliških učiteljic, Zveza katoliških nameščencev, Zveza katoliških mož in fantov in med zadnjimi, leta 1938, še Zveza katoliških kmečkih mladcev in Zveza katoliških kmečkih mladenk. Profesor dr. Odar je isto leto napisal Katekizem Katoliške akcije z razlago. Sinoda ljubljanske škofije je leta 1940 razpravljala tudi o Katoliški akciji, jo še bolj natančno opredelila in uzakonila. Eno važnih določil Odarjevega Katekizma, ki so ga tedaj vnesli v Zakonik ljubljanske škofije, se glasi takole: »Katoliška akcija je cerkvena ustanova, v kateri so verniki v obeh slovenskih škofijah udeleženi pri apostolatu Cerkve z namenom, da se vse zasebno, družinsko in socialno življenje osvaja za Kristusa. – Katoliška akcija, njeno delovanje in njene organizacije so izven političnih strank. Stoje pod neposrednim vodstvom cerkvene hierarhije.« Ta opredelitev je veljala za vse veje slovenske Katoliške akcije, zato sta bila duhovno poglabljanje in študij krščanskih načel obvezna za vsakega člana. V ta namen so se udeleževali študijskih tečajev, večdnevnih duhovnih vaj in krajših duhovnih obnov. Tomčevi Mladci so bili na študijskem področju še posebno aktivni. Na programu njihovih tečajev sta pogosto bili papeški okrožnici Quadragesimo anno – o socialnem vprašanju – in Divini Redemptoris – o brezbožnem komunizmu. Tudi list Mi mladi borci je obravnaval podobne teme. Ko je Kocbek v Domu in svetu objavil svoje Premišljevanje o Španiji, je list o tem pisal in seveda podprl stališče škofa Rožmana. (J. Kolarič, Škof Rožman, str. 186–216)
Znano je, da odnosi med Tomčevimi Mladci in Ehrlichovimi Stražarji niso bili najboljši, čeprav so eni in drugi zagovarjali iste ideale. Stražarji so se imenovali katoliški študenje – takrat so jim rekli akademiki, zbrani v klubu Straža, ki ga je vodil profesor Lambert Ehrlich. Izdajali so list Straža v viharju in po tem listu so dobili ime. Zdi se, da je do nesoglasja med njimi in Mladci prišlo prav zaradi Katoliške akcije. Zaradi njihove stroge načelnosti, nekateri jo primerjajo kar s totalirizmom, so Mladce in Katoliško akcijo nasploh odklanjali celo nekateri ugledni katoličani. Najmanj pa so ji seveda bili naklonjeni komunisti in njihovi somišljeniki. Zakaj? Ali ne zato, ker so v njej videli nevarne nasprotnike. Če pazljivo beremo Belogardizem, vidimo, da je avtor zbral tudi resnične podatke o Katoliški akciji, ki pa jih je seveda po svoje obrnil. Na strani 126 piše o sestanku, ki ga je imela Slovenska legija 8. julija 1943 v frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Rudolf Smersu je tam zbranim zaupnikom povedal, da so sklenili dogovor z dijaško Katoliško akcijo, da smejo njeni člani vstopati v Slovensko legijo pod pogojem, da se jih zaenkrat ne porabi za delo v oboroženih akcijah. Ta dogovor je v imenu Narodnega odbora Katoliške akcije menda potrdil dr. Odar, v imenu dijaške Katoliške akcije pa Tomčev naslednik Jože Marn. –Iz tega sledi, da Katoliška akcija še julija 1943 glede na že omenjeno določilo, da mora biti njeno delovanje izven političnih strank, svojim članom ni dovoljevala sodelovanja v oboroženem protikomunističnem odporu, ki ga je sicer idejno podpirala. Po Sajetu je v Ljubljani ta prepoved nehala veljati šele konec leta 1943, ko je »okrog 200 Mladcev odšlo za kvas k domobrancem«.
Belogardizem očita Katoliški akciji sistematično propagando proti osvobodilnemu gibanju in načrtno zasledovanje ter ovajanje pripadnikov in somišljenikov tega gibanja. Kot dokaz za to navaja ustanavljanje protikomunističnih krožkov po šolah, protikomunistična predavanja, razpečevanje protikomunistične literature, n. pr. knjige V znamenju osvobodilne fronte, in podobno. Za dokaz, kako je Katoliška akcija vohunila za partizani, navaja Saje številne izjave obtožencev pred sodiščem v Novem mestu in v Ljubljani v letih 1945 in 1946, v katerih verodostojnost in prostovoljnost upravičeno dvomimo glede na način takratnih preiskovalnih in sodnih postopkov. Precej nenavadna je tudi Sajetova trditev o Filipu Žaklju, ki »je bil pred vojno kot kaplan v Sostrem organizator tamkajšnje Katoliške akcije, leta 1941 pa je kot stolni vikar v Ljubljani zbiral služkinje in jih navajal k ovaduštvu. Pri tem je bil tako marljiv, da ga je moral Slovenski poročevalec posvariti: Kaplan Filip Žakelj zbira služkinje in jim naroča, naj vohunijo pri svojih družinah proti OF in proti partizanom«. (Belogardizem, str. 121). Čudno, da ni Slovenski poročevalec že tedaj, novembra 1941, zapisal, da Žakelj s služkinjami organizira belo gardo. Ni pa še pretekel en mesec, ko je ta isti Slovenski poročevalec prinesel sporočilo o »justifikaciji« Fanuša Emerja, v katerem je na eni tipkani strani vsaj desetkrat bila imenovana bela garda.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Miha Turk – zadnja fotografija

Na sestankih Katoliške akcije v Novem mestu, ki se jih je udeleževal Miha Turk, gotovo niso brali Slovenskega poročevalca, verjetno pa so vedeli za umor Fanuša Emerja in v njem videli napoved usodnega časa. Mislili so, da s prepričevanjem svojega okolja še lahko spremenijo tok dogodkov. Niso bili nasprotniki osvobodilnega boja, saj so v okupaciji tudi sami videli veliko zlo, ampak nasprotniki komunizma. Prav to bi lahko rekli tudi za protikomunistične predavatelje, ki so nastopili nekoliko kasneje. Pri OF in partizanih jih ni motil osvobodilni boj, ampak komunizem, o katerem so tudi na sestankih in tečajih Katoliške akcije marsikaj zvedeli, morda včasih preveč črnobelo, vendar resnično, kar je pokazal tudi čas.

Začetki nacionalne ilegale v okolici Novega mesta

Čeprav je bila Slovenska legija, ki sta se ji pridružili še Sokolska in Narodna legija, ustanovljena že aprila 1941, je njeno delovanje ostalo skoraj nezapaženo. Na tihem je sicer pridobivala člane predvsem med nekdanjimi pripadniki Zveze fantovskih odsekov. Dr. Komotar, ki je na spomlad 1942 postal član odbora Slovenske zaveze na Vrhniki, pravi, da do tedaj skoraj ni slišal, da bi poleg OF delovala še kaka protiokupatorska organizacija. Profesor Anton Oven, ki je aprila 1941 pribežal pred Nemci s Ptuja in potem živel v rojstni vasi blizu Semiča, je bil v stalni zvezi z Ljubljano, študiral slovenske meje, poslušal londonski radio in od blizu videl vsaj del delovanja partije in OF. Bil je član odbora Slovenske zaveze za Belo krajino, vendar je še 14. maja zvečer, nekaj ur preden so ga odpeljali v smrt, ob poslušanju radia London zapisal v svoj mali notes: Nič nespametnega, nič nepremišljenega! Tako dr. Miha Krek kot dr. Alojzij Kuhar sta v slovenski oddaji londonskega radia pogosto svarila pred nepremišljenimi dejanji: Treba je modrosti in previdnosti. Ne povzročajte nepotrebnih žrtev, ki so za Slovence brez haska! –Tako so razmišljali tudi vodilni predstavniki predvojnih strank v domovini in čakali na primeren trenutek za nastop proti okupatorju. Niti oni zunaj niti ti v okupirani domovini niso vzeli zares proglasa OF, ki ga je Slovenski poročevalec objavil 20. septembra 1941, da »je vsako organiziranje izven okvira Osvobodilne fronte slovenskega naroda v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo«, se smatra za narodno izdajstvo in bo po hitrem postopku kaznovano s smrtjo. Šele spomladi 1942, ko je že pogorelo nekaj vasi, ko so Italijani internirali skoraj vse slovenske častnike, ko so se množile »justifikacije« protikomunistično usmerjenih Slovencev, se je Slovenska Zaveza odločila vzpostaviti svoje ilegalne oborožene oddelke. Ali je bilo res možno, da bi ti oddelki s svojim nastopom odvrnili partijo in njeno partizansko vojsko od odločno zastavljenih revolucionarnih načrtov ?
V knjigi Belogardizem beremo, da »se je v začetku leta 1942 po navodilih iz Ljubljane v Novem mestu osnoval belogardistični forum«, ki so ga sestavljali takratni šentjernejski župan Jordan, profesor in duhovnik Franc Kek, odvetnik dr. Kalan in drugi. Kmalu so pridobili še kaplana Nandeta Babnika, ki je kot begunec pred Nemci dobil zavetje v samostanu Šolskih sester v Šmihelu. Med drugimi nalogami tega foruma naj bi bilo tudi organiziranje oborožene protikomunistične skupine. V Šmihelu naj bi pri tem še posebej pomagali kaplan Karel Wolbang, mizarski mojster Sitar in njegov pomočnik Ivko Lah ter nadučitelj Resman. V ta namen naj bi sredi maja 1942 imeli v Petanah na domu mizarja Alojzija Hrovata, podžupana šmihelsko-stopiške občine, sestanek zaupnikov iz vasi Šmihel, Boričevo, Škrjanče in Birčna vas, za katerega pa so zvedeli partizani in takoj začeli protiakcijo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šmihelski kaplan Karel Wolbang

O »četniški skupini pri Novem mestu« sta leta 1962 v Vestniku št. 10–11 pisala France Grum in Ivan Korošec. Oba sta bila člana centralnega odreda slovenske nacionalne ilegale, ki je 17. maja 1942 v večernih urah krenil iz Bizovika pri Ljubljani proti Dolenjski. Navajamo: »Že aprila 1942 so partizanski terenci ogrožali naše fante v okolici Mirne Peči in Novega mesta. To ogrožanje in slaba priprava iz Ljubljane je bila razlog, da se centralni odred že meseca aprila ni formiral v bližini Novega mesta. Čim pa je potem odred, ki se je zbral v Bizoviku, odšel na pot, se je začelo zbiranje prostovoljcev tudi v Novem mestu. Prvenstveno so bili vabljeni le tisti fantje, ki so bili ogroženi ali po Italijanih ali po partizanih. Za vodjo odreda, ki naj bi se tako formiral, je bil določen kapetan Stamenkovič. Na Novakovo povelje je kapetan za binkošti res odšel na zborno mesto za prostovoljce v okolici Velikih Škrjanč. V ta odred je prišlo 12 fantov iz Mirne Peči, s katerimi je bil tudi mirnopeški kaplan Anton Šinkar. Mirnopečani so v zbirnem taborišču že našli devet fantov iz Stopič. Do 28. maja se je zbralo okoli 30 mož in tabor se je premaknil proti Smolenji vasi. Dotok prostovoljcev je bil zelo počasen. Bilo je približno isto kot drugje; mnogim se je ta akcija zdela prezgodnja in izgovor, da bo vojna še dolga in da je treba ohraniti narodne sile, je vsekakor imel svojo podlago. Fantje, ki so bili v nevarnosti, bi sicer šli v ilegalo, toda zdelo se jim je to vse preveč tvegano, ker je odred bil številčno prešibek, da bi se nanj zanesli. Nesmiselna je trditev, da so »ljudske množice« bile na strani OF. Res pa je, da so se partizanov bali, ker so vedeli, kako neizprosno likvidirajo vsakega, ki bi se jim upal postavili po robu.«
To Grumovo in Koroščevo navedbo potrjuje tudi obvestilo poveljnika novomeških karabinjerjev Carmine Fera od 29. maja 1942, v katerem poroča, da je neki Škedl v svoji vasi Vrh raznašal pozive za pristop k četnikom – Beli gardi, toda partizani so za to zvedeli in odpeljali njega ter dva Mišjakova sinova, ki sta bila tudi osumljena sodelovanja z Belo gardo. (AINZ, 310–Tribunale militare 1347)
Štab Dolenjskega odreda, ki ga je tedaj vodil Urban Velikonja (dr. Marjan Dermastja), je 28. maja 1942 izdal posebno Naredbo in z njo ukazal »vsem partizanom, narodnim zaščitnikom in poštenemu prebivalstvu, da takoj uničijo oboroženo belogardistično tolpo, ki se je pojavila na področju odreda. Vsakdo, ki bi bil član te obrožene tolpe, ki bi zanjo vršil kakršnekoli usluge ali zamolčal nje pojav, bo po kratkem postopku ustreljen, njegovo premoženje pa zaplenjeno.« (Belogardizem 1952, str. 290)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tečaj Katoliških kmečkih mladcev v Ljubljani leta 1941

Na to »Naredbo o pobijanju belogardističnega, narodnoosvobodilni borbi škodljivega delovanja« se je isti štab skliceval, ko je nekaj dni kasneje izdal razglas o obsodbi in ustrelitvi sledečih »članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije:
Škedel Anton, posestnik z Vrha pri Ljubnu
Jakše Franc, posestnik z Vrha pri Ljubnu
Žvan Ivan, orožnik v pok. iz Toplic
Turk Jožef, delavec iz Gornjih Sušic
Mišjak Anton, posestnik v Boričevem
Mišjak Alojz, krojač v Boričevem
Kristan Alojz, hlapec iz Češče vasi
Mavec Alojzij, kmeč. delavec iz Mirne Peči
Turk Miha, študent iz Škrjanč pri Šmihelu
Pri vsakem od naštetih obsojencev je potem v razglasu opisano, zakaj je bil obsojen.
Pomudimo se sedaj na kratko pri vsakem od njih in prisluhnimo njegovi zgodbi. Pri Mišjakovih na Boričevem je bilo enajst otrok, domačija pa skromna, zato so morali pridno delati, da so zaslužili za vsakdanji kruh. Oče Anton, rojen 1873, je bil v prvi svetovni vojni ranjen v nogo in je ostal delni invalid, vendar ga to pri opravljanju njegove obrti ni oviralo. Bil je priznan krojač in nikoli mu ni zmanjkalo dela. Pri njem sta se izučila tudi sinova: Anton, roj. 1901, in Alojzij, roj. 1908. Pri Mišjakovih se je izučil za krojača tudi Alojzij Kristan iz Češče vasi, ki zaradi pohabljene noge ni mogel delati doma na kmetiji. Po končani učni dobi je ostal pri Mišjakovih in imeli so ga radi, kot da je član njihove družine. Navadno so mu rekli zlati Lojze. Imeli so nekaj zemlje, ki so jo skrbno obdelovali, sin Alojz se je pa ukvarjal tudi s čebelami in ob dobri letini tudi pri tem zaslužil kak dinar. Oče in mati sta bila zelo verna in sta v tem duhu vzgojila tudi otroke. Sin Anton se je menda sredi maja 1942 udeležil sestanka na Petanah pri podžupanu Hrovatu, ki smo ga že omenili.
Ko so tisto noč proti koncu maja – točnega datuma se nihče več ne spominja – k Mišjakovim prišli partizani, so najprej vprašali za Antona, ki pa je že nekaj noči spal v skrivališču na skednju, ker je slutil nevarnost. Domači so rekli, da ne vedo, kje je. Nočni obiskovalci se zaradi tega niso posebno vznemirjali, ampak so ukazali, naj se oče, sin Alojz in pomočnik Lojze pripravijo, da bodo šli z njimi. Odpeljali so jih v noč. Po nekaj mesecih so domači izvedeli za njihov grob. Na delno razpadlih truplih so bili vidni znaki hudega mučenja. Pripeljali so jih v Šmihel in vse tri pokopali na farnem pokopališču v Šmihelu. – V pojasnilo naj še povemo, da se je karabinjer Fera zmotil, ko je zapisal, da sta bila odpeljana dva Mišjakova sinova z Vrha, Alojza Kristana pa ni niti omenil. Tudi partizani so pri njem naredili napako, ko so v razglasu zapisali, da je bil hlapec iz Češče vasi. Kot vzrok za obsodbo je pri njem navedeno, da »je vedel za početje sprednjih vodenih pa jih ni prijavil oblastem OF«.
Certo Skedl, residente a Vrh – neki Škedl z Vrha pri Ljubnu je bil kmečki gospodar Anton Škedelj, rojen 1892, oče štirih otrok. V knjižici Da bi se jih spominjali, ki jo je izdal Odbor za postavitev obeležja žrtvam vojne 1941–1945 župnije Šmihel piše, da so ga odpeljali 24. maja 1942 hkrati z njegovim delavcem tridesetletnim Francom Jakšetom. »Bil je veren človek in poštenjak in ni znano, s čim se je zameril partijskim veljakom.« Na omenjenem razglasu pa so zapisali: »Škedel Anton zato, ker je raznašal in širil belogardistične mobilizacijske pozive za ponovno zasužnjanje slovenskega naroda. Jakše Franc zato, ker je raznašal in širil od Škedlja prejete mobilizacijske pozive.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Krsta z umorjenim Mihom na ramah sošolcev na poti od Škrjanč do pokopališča v Šmihelu –Pogrebni sprevod vodi profesor Franc Kek

Na binkoštni ponedeljek, 25. maja 1942, je šlo nekaj fantov in deklet z Gornjih Sušic k maši k Mariji Pomočnici na Gorico pri Kočevskih Poljanah. Na povratku so se ustavili v neki zidanici in se malo poveselili. Z njimi je bil tudi Jože Turk, ki je bil ves čas zaskrbljen, saj je naslednji dan nameraval iti k Stamenkovičevi skupini. Kmalu je zapustil zidanico in se sam odpravil proti domu, vendar na Gornje Sušice ni nikoli prišel, ker so ga na poti prestregli izvajalci »Naredbe«, ki še ni bila napisana. V razglasu so potem povedali, da je bil Jože Turk obsojen, »ker je raznašal belogardistične mobilizacijske pozive in je mobilizirancem, ki se niso hoteli odzvati, grozil s silo, kakor je naročil topliški kaplan Mavec«. Nekaj podobnega je pisalo tudi v notesu, ki so ga komaj en mesec po izginotju Jožeta Turka našli pri padlem partizanu. (AINZ 110A–54). Prav tam je zabeležemo tudi zaslišanje upokojenega orožnika Ivana Žvana, ki so mu med drugim očitali, da »je kot načelnik Prehranjevalnega urada topliške občine oropal civilno prebivalstvo za ogromno količino živil, ki jih je izročil okupatorski vojski«. O Žvanu, ki so ga hudo mučili, bi bilo treba napisati posebno zgodbo.
Mizarja in podžupana Alojza Hrovata iz Petan Dermastjev razglas ne omenja. V knjižici Da bi se jih spominjali je zapisano, da je bil ugleden in vpliven človek in zato za načrte partije neuporaben. Zastavlja se nam vprašanje, ali je bil morda sestanek v njegovi hiši razlog za smrtno obsodbo. Seveda pa temu vprašanju takoj sledi drugo vprašanje, s kakšno pravico je partija v najtežjem času zgodovine jemala ljudem pravico razmišljati o lastni usodi.
V tako imenovanem Babnikovem arhivu, ki ga Saje v Belogardizmu večkrat navaja, je tudi Stamenkovičevo poročilo, kako se je v noči od 27.na 28. maj s svojimi fanti premaknil na Potov Vrh. Takole piše: Z odredom sem po celonočnem pohodu prišel na Potov Vrh. Na poti smo hoteli vzdigniti Boričevo, toda nihče ni hotel iti, niti se niso izdali, kdo je prejel poziv. Na silo sem hotel vzeti nekoga, ki je porabil celo uro za pripravo in stavil pogoj, da bo šel tudi on, če bodo šli vsi iz vasi. Rekel je, da bo samo še večerjal in v tem času je pobegnil. Iz Škrjanč je šel samo Miha Turk, ki je dobil nalog s podpisom Bole, da se danes vrne. In res se je vrnil, sploh se ni javil. (Belogardizem 1952, str. 279). Torej so na Boričevem popolnoma odklonili vstop v ilegalo. Vsekakor je moral biti Stamenkovič na Boričevem prej, kot so partizani prišli po Mišjakove. Pričakovali bi, da jih bodo pohvalili, ker se nihče iz vasi ni pridružil Stamenkoviču, toda treba je bilo ljudem pokazati, kdo ima moč, jih prestrašiti in s tem preprečiti, da se protikomunistom ne bi pridružili kdaj drugič.
Tudi iz okolice Šentjerneja so v tistih dneh pričakovali prostovoljce za Stamenkovičevo skupino. Rezultat pričakovanja je bil zelo skromen. Razmere so bile težke. Na eni strani Italijani, ki so postajali vse bolj oprezni in se poleg tega ni nikoli vedelo, kdaj in kje so povezani s partizani, na drugi strani partizani, ki so svojo mrežo imeli že povsod razpredeno in se niso nikoli ozirali na žrtve. V takih razmerah je bilo skoraj nemogoče karkoli narediti, da prvi ali drugi ne bi tega takoj zapazili in ukrepali. Posebno druga stran je vse »prestopke« v zvezi s tem brez usmiljenja kaznovala s smrtjo. Sicer pa so ubijali tudi tam, kjer takih »prestopkov« ni bilo.

Zadnji dnevi in smrt Miha Turka

Po podatkih »Babnikovega arhiva« so Stamenkovičevi četniki 28. maja zjutraj že bili na Žontovi kmetiji na Potovem Vrhu. Iz Škrjanč naj bi z njimi šel samo Miha Turk, ki pa se je tako hitro vrnil, da se ob odhodu ni niti javil. Zvečer pred tem pohodom naj bi ožja skupina Stamenkovičevih ljudi imela sestanek pri Turkovih na Škrjančah. Gimnazijec Miha Turk naj bi bil nekakšen kurir kaplana Babnika, zato naj bi se po razpadu Stamenkovičeve skupine znašel s še nekaterimi njenimi člani v italijanskem zaporu. (Belogardizem 1952, str. 273–280)
G. France Turk, Mihov mlajši brat in edina še živeča neposredna priča njegove smrti, izjavlja, da Miha ni opravljal kurirskih nalog. Tako, na primer, 24. maja ni šel na Potov Vrh, kot piše Saje, ampak je bil dopoldne pri dijaški maši v Novem mestu, popoldne pa je spremljal šmihelskega župnika Berganta v vas Vrh pri Ljubnem, kjer so pri kapelici imeli šmarnice. Nekaj kurirskih poti za četnike je opravil France, ki je kot šibek osemnajstletnik izgledal še skoraj otrok in je zato bil manj vpadljiv. France je tudi bil prisoten na sestanku na Škrjančah in sta potem s sestro Anico šla v Novo mesto po neko orožje ter ga srečno pripeljala na dogovorjeno mesto. Spominja se, da so na sestanku razmišljali, kako bi fante, ki so bili v nevarnosti pred partizani, pritegnili k četnikom. Pričakovali so namreč, da bo v nekaj dneh prišla neka večja enota z Notranjskega.
Isti dan, 28. maja, proti večeru je Ivko Lah, Stamenkovičev pomočnik, odgnal konje k neki vodi na robu gozda blizu taborišča. Niti malo ni pričakoval, da bo pri tem naletel na italijansko patruljo. Italijani so takoj začeli streljati in so Laha zadeli. Po čudnem naključju so se prav tedaj tam znašli partizani in tudi začeli streljati na ilegalo, kot da odgovarjajo na strele Italijanov.
Še dva četnika v taboru sta bila v tem navzkrižnem ognju ranjena. Čeprav je streljanje kmalu prenehalo in so napadalci odšli, je bil ta napad za Stamenkovičevo skupino usoden. Reševali so se vsak po svoje in se razbežali. Alojz Mavec, najmlajši od štirih bratov iz Čemš pri Mirni Peči, ki so bili v skupini, se je menda hotel vrniti domov. Prestregli so ga partizani in kmalu sporočili njegovo smrt z razglasom o izvršitvi obsodbe devetih »članov slovenskemu narodu sovražne organizacije«. Anton Mavec, Alojzov brat, ki je bil med napadom ranjen, je zaradi neprimernega zdravljenja rano zastrupil in nekaj tednov kasneje umrl. Več članov skupine se je zateklo v Šmihel in v Novo mesto in so se tam skrivali. Nekatere od teh so potem zaprli Italijani. V italijanskem zaporu pa se je prav tedaj znašel tudi sedmošolec Miha Turk.
Kot dokaz, da je bil Miha Turk zaprt zaradi povezave s Stamenkovičem, navaja Fr. Saje pismo poveljnika pešadijskega polka Como v Novem mestu, s katerim je 31. maja 1942 sporočil diviziji Isonzo sledeče: O Turku Jožefu, ki so ga danes zjutraj na Škrjančah ubili partizani, mi poročajo, da je bil pripadnik »bele garde«. Z več strani mi zatrjujejo, da sta župnik in kaplan v Šmihelu organizatorja imenovane organizacije. Turk je bil z njima v tesnih stikih. –Sumim, da je pri tej organizaciji tudi župan Šmihela in Stopič, in sicer zaradi tega, ker vojaške pozivnice omenjene organizacije nosijo žig bivših jugoslovanskih pozivnic, ki ga je imel le župan. –Zdi se, da je bil tudi Lah, ki so ga včeraj ustrelili obmejni miličniki v bližini Malega Slatnika, pristaš »bele garde«. (Belogardizem 1952, str. 280)
Preseneča nas, kako je Italijan le nekaj ur po umoru na Škrjančah – pri imenu Jože Turk je seveda napaka – mogel zbrati toliko podatkov o organizaciji »bele garde«. V dobrem sozvočju s tem italijanskim poročilom je razlog za obsodbo Miha Turka v Dermastjevem razglasu: »Miha Turk zato, ker je belogardistično tolpo poleg kaplana iz Šmihela podpiral ter se radi dobrih odnošajev z okupatorskimi oblastmi zatekel v njihov varnostni zapor.«
Varnostni zapor? Kakorkoli že obrnemo, se nam ta razlaga ne zdi smiselna. Gospod France Turk v zvezi s tem piše, da brat Miha ni bil član ilegalne skupine, zato ga Italijani niso mogli prijeti skupaj z drugimi, ki so se iz nje umaknili. Prijeli so ga na gimnaziji v soboto, 30. maja, zjutraj. Ob ustrelitvi Ivka Laha je namreč Italijanom prišlo v roke pismo, ki sta ga malo prej napisala Miha Turk in njegov sošolec Simon Rajer. V pismu sta fantazirala, kako bo slovenska četniška vojska ob koncu vojne zasedla Koroško, zibelko slovenskega naroda, in Primorsko in obe pokrajini priključila k slovenski državi. Italijani so posumili, od kod prihaja pismo. Šli so na gimnazijo in po pisavi ugotovili krivce. Miha Turka in Simona Rajerja so takoj odpeljali v zapor. Po posredovanju dr. Dolenca, ravnatelja gimnazije, in prošta dr. Čerina so ju še isti dan zvečer izpustili in Miha je noč od sobote na nedeljo prespal v šmihelskem župnišču, zjutraj se je pa odpravil domov na Škrjanče.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Sožalno pismo Lojzeta Šuštarja iz Rima

Na prvo pobinkoštno nedeljo, 31. maja, so partizani že zgodaj zjutraj prišli k Turkovim in spraševali, kje je Miha. Kot da bi ga pričakovali! Oče, dva sinova in tri hčere so se zbrali v družinski sobi – hiši in ob njih so bili trije »varuhi«. Tudi pri kapelici na začetku vasi je bila straža. Ko je Miha to stražo zagledal, je bilo že prepozno, da bi se umaknil. Hotel je iti mimo straže in domače hiše naprej v vas, pa so ga ustavili. Čim je Miha vstopil v hišo, so ga oni trije, ki so prej »varovali« domače, zgrabili in začeli surovo pretepati. Potem so zahtevali, naj jim pokaže osebno izkaznico. Povedal je, da so mu jo prejšnji dan vzeli Italijani. »Lažeš, saj si njihov! Kje imaš kaplana Wolbanga?« Miha je bil prestrašen, toda odločen: »Nimam pojma, saj nisem jaz njegov varuh.« Ko so mu rekli, da bo šel z njimi, jih je zavrnil: »Nikamor ne bom šel! Kar tukaj me ubijte!« »Šel boš! Šel boš, da te bomo lahko ubijali počasi, ker hitre smrti ne zaslužiš!« Tedaj je nekdo pritekel in zaklical, da se bližajo Italijani. Trije v hiši so se prestrašili in izgledalo je, da bodo zbežali. Tedaj sta starejši brat Ciril in ena od sester stopila k bratu, da bi ga zaščitila, toda eden od trojice je tudi skočil k njemu in oddal dva strela iz revolverja, nato pa so hitro odšli. Miha se je samo nagnil na posteljo, kamor se je bil po pretepanju utrujen sesedel, in bil takoj mrtev. Ko so partizani videli, da Italijani niso namenjeni v vas, ampak nadaljujejo »sprehod« ob železniški progi, se jim ni več mudilo; eden je še prišel pogledat, če je njihova žrtev res mrtva, posvarili so sosede, naj ne hodijo na pogreb in šele potem počasi odšli iz vasi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mišjakovi iz Boričevega nekaj pred vojno

Miha so doma položili na mrtvaški oder in kljub grožnjam so ljudje prišli kropit. Tudi na pogrebu se jih je v torek, 2. junija, veliko zbralo. Mnogi so ga še zadnjič spremljali na poti od Velikih Škrjanč do Šmihela, ki jo je v življenju tolikokrat prehodil. Žalni sprevod je na tej 2 km dolgi poti vodil njegov katehet profesor Kek, nosili pa so ga sošolci. Ob grobu mu je govoril ravnatelj dr. Dolenec, ki je prišel na pogreb na čelu profesorskega zbora in vseh dijakov novomeške gimnazije. Na pogrebu pa so se pojavili tudi poveljnik italijanske divizije Isonzo general Coronati in še nekaj višjih predstavnikov italijanske oblasti v Novem mestu. Slovenski dom je o pogrebu poročal dvakrat; prvo poročilo, 6. junija, je bilo kratko in stvarno, ponovno poročilo, 8. junija, je pa zlasti naštelo imena vseh italijanskih funkcionarjev, ki so se udeležili pogreba, in dodalo še posebno »cvetko«, da »je bil Miha Turk znan po svojih čustvih simpatij do Italije«.
Edini še živi očividec Mihove smrti g. France Turk je prepričan, da je brat moral umreti zaradi odločnega verskega prepričanja in predvsem zaradi sodelovanja pri Katoliški akciji. V zadnjih mesecih obiskovanja 7. razreda gimnazije je v svoji klopi v razredu kar trikrat dobil nepodpisano svarilo, naj izstopi iz Katoliške akcije, sicer bo izgubil glavo. Prvo tako grozilno pismo je dobil v začetku januarja 1942 po povratku z božičnih počitnic. Podobna grožnja se je še dvakrat ponovila: v začetku marca in proti koncu aprila 1942. Doma je Miha o teh grožnjah povedal sestri Mihaeli in bratu Francu, s katerim sta se od bratov najbolje razumela. Očitno je bil Miha zaradi Katoliške akcije nekaterim trn v peti. Če bi kdo mislil, da je bil ta enaindvajsetletni fant nekakšen verski fanatik, ki je zaradi ideje katolištva zanemarjal skrb za svoj narod, bi se motil. To potrjuje tudi njegovo razpravljanje o bodočih slovenskih mejah, o priključitvi Koroške in Primorske novi povojni Sloveniji. Seveda govorniki na pogrebu o tem niso mogli govoriti niti ni bilo mogoče tega povedati v časopisih, ki so bili pod stalno okupatorsko cenzuro.

Zaključek

Čas, ko se je začela okrog Novega mesta zbirati nacionalna ilegala, je bil izredno težak. Že dogodki v zvezi z dijaško manifestacijo ob 1. decembru 1941 na novomeški gimnaziji so pokazali, kako usodne so bile takratne odločitve. Ravnatelja, ki je skušal manifestacijo preprečiti in ki je skušal rešiti dijake pred izključitvijo, je OF obtožila za protinarodnega in prookupatorskega, ob tem pa malone pozabila na posledice manifestacije: 132 dijakov je moralo zapustiti šolo in nekaj desetin se jih je vpisalo v fašistično organizacijo, ki je do tedaj na šoli sploh še niso imeli. Na podoben način so kasneje obtoževali in neredko kaznovali s smrtjo župane, duhovnike in druge idejne nasprotnike, ki niso mogli preprečiti streljanja talcev, internacij in požigov vasi. Ali je treba posebej razlagati, kdo je okupatorjem največkrat dal neposreden povod za take represalije?
Kdo je bil kriv, da je do takih razmer prišlo? Ali morda res Slovenska legija, bolje rečeno, nekateri politiki predvojnih strank, ki so v dogovoru z begunsko vlado zagovarjali skrajno previdnost pri odporu proti okupatorju, med tem pa so jim vajeti počasi polzele iz rok? Kaj pa partija oziroma OF, ki se je sama oklicala za edinega narodnega predstavnika in vse, ki iz teh ali onih razlogov niso bili pripravljeni sodelovati z njo, proglasila za narodne izdajalce in vsaj posredno o njih obveščala okupatorje.Od koga in kakšne informacije so imeli, ko so 29. maja pisali, da »je šmihelski župnik, neki Voglian, vodja četnikov, to je Bele Garde – un dirigente dei cetnici – leggi Bela Garda«, da so samo nekaj ur po umoru Miha Turka že vedeli, da je bil pripadnik »bele garde«? Ali takemu sodelovanju OF z okupatorji lahko rečemo iznajdljivost, spretna taktika ali kaj podobnega? Morda je že preveč naštevanja, vendar bomo še ponovili besede, ki jih je izrekel komandant dolenjskega odreda in avtor »Naredbe« od 28. maja na partijski konferenci v začetku julija na Cinku: »Mislim, da je bilo debatiranja o beli gardi povsod dosti. Najbolj pametno je, da ne debatiramo. To je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstoja bela garda. Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti«. (Dokumenti socialistične revolucije II., str. 240)
Zakaj je bilo treba slovenskega političnega nasprotnika streti? Zakaj tak strah pred skromnimi poizkusi, da bi Slovenska zaveza končno le prešla od besed k dejanjem in organizirala nekaj oboroženih oddelkov? Zakaj se ne bi dogovorili za skupen boj proti okupatorju? Komaj je štab dolenjskega odreda izvedel za znake gibanja Slovenske legije v okolici Novega mesta, ki zagotovo ni imelo povezave z Italijani, je komandant Urban že pisal Naredbo proti »slovenskemu narodu sovražni in z okupatorji povezani belogardistični organizaciji« in začele so se »justifikacije«. Sicer pa so tiste dni in že prej samozvani ekskluzivni borci za svobodo pobijali Slovence tudi drugod, kjer ni bilo nobenih priprav za ustanovitev oboroženih skupin. Pri Sv.Vidu nad Cerknico so že 23. aprila zvečer ustrelili župana Tekavca in dva njegova ožja sodelavca. V noči med 24. in 25. aprilom so v Ponovi vasi pri Grosuplju pomorili šest članov Jakopinove družine. V »Matildini noči« – to je bila noč na 14. maj pred praznikom vnebohoda – so »osvobajali« Stično in okolico; ustrelili ali odpeljali s seboj so 50-letnega očeta Hrena in njegova dva sinova – France je bil dijak sedmega razreda gimnazije, 22-letnega železničarja Alojza Janežiča in dve dekleti: Marijo Urbančič in Marijo Janežič. 14. maja so v Stranski vasi pri Semiču odpeljali profesorja Antona Ovna, le nekaj dni zatem pa Antona Starca iz Vinomera pri Metliki.V Ljubljani so bili 26. maja ubiti dr. Ehrlich, Ivo Peršuh in Viktor Rojic. Pa naj bo dovolj imen, čeprav bi še lahko naštevali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cvetoče polje ob škrjanškem potoku – Mihov svet

Čisto za konec pa še nekaj o ljudeh, o katerih smo govorili v tem sestavku, o njihovi notranji podobi. Njihovi sodniki so o njih govorili samo slabo, saj so le tako vsaj navidezno opravičili svoje ravnanje. Če oče otrokom v oporoki poleg premoženja zapiše tudi kak nauk, jim to gotovo ostane v spominu. Zakaj? Tudi zato, ker čutijo, da jim je oče ob slovesu hotel izročiti tisto, kar je že dolgo nosil v sebi, kar je bilo del njega. Na podoben način so si ponekod zapomnili zadnje besede staršev ali drugih najbližjih, ki so jih izrekli, preden so bili odpeljani od doma ali ubiti kar doma. Poglejmo samo nekaj primerov! Ko je pri Mišjakovih na Boričevem sredi noči konec maja 1942 potrkalo na vrata, so domači takoj začutili, da je nastopila ura slovesa. V takih trenutkih pride navadno na dan tisto, kar človek sicer nerad odkriva pred drugimi. Ko je vodja partizanske patrole že priganjal k odhodu, je oče z očmi še enkrat objel družino in rekel: »Če me boste izgubili, ne jokajte! Pridni bodite in Boga se bojte!« Alojz je pogledal mamo in s težavo spravil iz sebe: »Ne jokajte. Smrtnega greha nimam. Povejte, da odpustim vsem, na katere sem bil kdaj jezen.« Pomočnik Lojze, ki je osemnajst let preživel pri Mišjakovih, se je poslovil z besedami: »Če ni bilo kdaj kaj prav, pa odpustite!« Ko so zapuščali domače dvorišče, je oče vzel v roke rožni venec in začel moliti. – Jože Turk, ki je na binkoštni ponedeljek z drugimi fanti in dekleti z Gornjih Sušic poromal k Mariji Pomočnici na Gorico, je potem v zidanici omenil, da je bil že zjutraj pri maši v Dolenjskih Toplicah, ker je čutil, da mora urediti zadeve z Bogom, preden gre v ilegalo. Ko je nato na poti med zidanico in domačo vasjo izginil, so se vsi spomnili njegovih besed. – Miha Turk ni imel časa, da bi domačim za slovo kaj posebnega povedal, gotovo pa je bilo v njem dovolj notranjega bogastva in vere, da bi to zmogel, če bi mu bilo dopuščenih še nekaj minut življenja. Namesto njega so potem marsikaj povedali drugi v govorih pri pogrebu in v izrazih sožalja, med katerimi je bilo tudi pismo iz Rima, ki ga tu objavljamo.
Taki so torej bili ljudje, ki so jih spomladi 1942 obsodili kot narodne izdajalce in sodelavce okupatorja. Do danes te obsodbe uradno niso bile niti preklicane niti obžalovane. Oni sami preklica ali obžalovanja ne potrebujejo, ker so v miru, kot pravi sv. pismo, potrebuje pa ga slovenski narod zaradi sedanjosti in prihodnosti.