Avtor: Tone Drobnič

»Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.«
Tako smo zapisali pred desetimi leti v uvodniku prve številke revije Zaveza. Od tedaj dalje sta se tako Nova slovenska zaveza kot njeno glasilo zvesto držala tega vodila. Strpno, vendar odločno in jasno sta Slovencem in svetu sporočala resnico o veliki prevari, s katero je Komunistična partija med vojno pod krinko tako imenovanega narodnega osvobodilnega boja izvedla revolucijo in nasilen prevzem oblasti, razdelila Slovence med »naše in notranje sovražnike«, zanetila množično histerijo nerazumnega sovraštva do vsega, kar ni bilo pod njenim nadzorom in njeno oblastjo, kar se je izteklo v množične umore in polstoletno vladavino terorja in laži.
Po nastanku NSZ in njenega glasila pred desetimi leti so komunisti in njihovi nasledniki namesto razmisleka o zločinih in zablodah preteklosti nadaljevali s starim sovraštvom. Reviji Zaveza so njihovi »borci« napovedali in voščili konec po dveh številkah. Ker se njihove želje, ki so nekoč bile ukaz, niso izpolnile, so revijo začeli ignorirati. V javnih medijih, ki jih v veliki večini še vedno obvladujejo komunisti in njihovi sodelavci, ni sledu niti o NSZ in še manj o Zavezi.
Komunisti so spoznali: »Vedno več je v zadnjem času primerov, ko javnost sploh ne more več vplivati na politično dogajanje.« Dotlej so »javnost« bili samo oni in to so hoteli ostati še naprej in obdržati monopol v politiki in v zgodovini. Ob ustanovitvi NSZ so zato »borci« in komunisti zagnali strašen vik in krik in množično protestirali proti njeni registraciji Ustrašili so se, da bo NSZ domobranstvu dala »mesto prve slovenske vojske, ki se je borila za zgodovinske interese slovenskega naroda«, ustrašili so se »prevrednotenja« njihove zgodovine.
Kljub glasnim zagotovilom, da so »vsi drugačni, vsi enakopravni«, in v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom demokratičnih držav, da so pred zakonom vsi enaki, so dosegli, da je Ministrstvo za notranje zadeve prijavo za registracijo NSZ obravnavalo po izrednem, bistveno drugačnem postopku od običajnih postopkov pri registraciji društev. Čeprav so ugotovili, da je NSZ svoji prijavi priložila vse potrebno, je ministrstvo vprašalo še za mnenje zgodovinarja dr. Toneta Ferenca z Inštituta za novejšo zgodovino, ki NSZ ni bil naklonjen. Prav tako so pravila NSZ poslali Republiškemu odboru ZZB NOV, ki je ustanovitev NSZ imel za nezaslišano dejanje, in ga prosili za mnenje. Uradno so spremljali tudi vsa mnenja in stališča, ki so se o NSZ pojavila v tisku. Nato so za mnenje o primernosti registracije zaprosili še Komisijo Skupščine RS za notranjo politiko, čeprav registracija pravno ni bila sporna. Komisija je na seji dne 5.9.1991 sprejela sklep, naj NSZ registrirajo, če je njena ustanovitev v skladu z ustavo, Zakonom o društvih in Nürnberškim protokolom. Za mnenje o tem je ministrstvo na predlog komisije prosilo prof. Borisa Mlakarja z Inštituta za novejšo zgodovino. Ustanovitev in registracijo NSZ je obravnavalo celo Predsedstvo Republike Slovenije pod vodstvom Milana Kučana in bi o tem tudi sklepalo, če se ne bi temu kot edini demokratični član predsedstva odločno uprl Ivan Oman. Celo potem, ko je bil registracijski postopek že končan, je ministrstvo spise o registraciji NSZ in njena pravila dalo v pregled predstavniku Republiškega odbora ZZB NOV.
Totalitarna preteklost dotedanjih in sedanjih oblastnikov z Milanom Kučanom na vrhu je delovala z vso močjo. Naredili so vse, da drugačni ne bi bili enakopravni, da bi enakost pred zakonom veljala samo za enake, samo za njihove. ZZB NOV so še naprej priznavali poseben uradni položaj, ga vprašali za mnenje o drugem društvu in mu nezakonito dovolili pregled spisov. Predsedstvo Republike Slovenije pa se je spustilo v obravnavanje upravne zadeve, za katero ni imelo nobene pristojnosti. Zrasli so v sovraštvu in v sovraštvu so še naprej živeli.
Njihova absolutna oblast pa je vendarle minila in NSZ je bila registrirana kljub vsem naporom oblastnikov iz totalitarne preteklosti. Zaživela je s polnimi pljuči in kljub majhnemu številu preživelih udeležencev medvojnega protikomunističnega odpora je v desetih letih opravila veliko delo tako pri razkrivanju resnice o komunistični prevari z NOB kot pri ugotavljanju neštetih komunističnih zločinov in drugih posledic polstoletnega suženjstva po partizanski »osvoboditvi«. Tudi Zaveza ni prenehala izhajati po prvih dveh skromnih številkah, ampak že deset let redno izhaja v bogati obliki in mnogo večjem obsegu in vztrajno razkriva resnico o komunistični »svobodi«, najbolj temnem sadu partizanskega boja.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Podpredsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič

Seveda tudi nasprotniki NSZ in Zaveze niso pogasili svojega že vraščenega sovraštva, ubrali so le druga pota in uporabili druga sredstva. Da bi vsi drugačni ne bili res vsi enakopravni, so iznašli formulo o javni in zasebni resnici, o več resnicah. Zadnji komunistični diktator v Sloveniji je z avtoriteto predsednika republike o svojem novem nauku poučil celo samega papeža.
Za domačo rabo pa so nauk o več resnicah dopolnili tako, da ima samo ena od več resnic pravico javnosti in prave resničnosti, druge resnice in zlasti resnica njihovih medvojnih nasprotnikov pa ima mesto le v domačem zapečku. Javna resnica je samo ena – tista njihova, ki je nastala v času množičnih umorov in revolucionarnega nasilja.
Prav uvodnik v prvi številki Zaveze pred desetimi leti je bil povod za poskus, da bi komunisti in njihovi nasledniki tudi v novih političnih razmerah obdržali monopol nad javno resnico. Z vso močjo so se spravili na pisca tega uvodnika, ki je bil v novi državi na visoki državni funkciji, in zahtevali njegovo razrešitev. Trdili so, da ima pisec doma lahko svoje mnenje o slovenski preteklosti, ima lahko svojo resnico, vendar pa kot državni funkcionar te resnice ne sme javno razglašati in zagovarjati. Javno sme državni funkcionar govoriti in pisati samo tisto resnico, ki so jo določili in predpisali komunisti v času svoje totalitarne oblasti. Tako bi moral delati tudi takrat, ko ne nastopa kot državni funkcionar, ampak kot navaden državljan.
Milan Kučan je takšno pravilo nekaj dni pred razglasitvijo slovenske samostojnosti objavil kot prvi podpisnik posebnega pisma proti piscu uvodnika v Zavezi. Za njim je to pismo podpisala še vrsta visokih politikov komunističnega kroga, nato pa zlepa ali zgrda še nekaj deset tisoč drugih zavezancev revolucionarni preteklosti. S takšno nedemokratično in protiustavno gonjo proti demokratično imenovanemu državnemu funkcionarju so se predsednik predsedstva in drugi visoki politiki utegnili ukvarjati v najbolj usodnih dneh za slovenski narod in njegovo državnost. Kot med drugo svetovno vojno je bil zanje tudi med slovensko osamosvojitveno vojno na prvem mestu njihov partijski interes – znebiti se notranjega nasprotnika. Za zunanjega jim ni bilo mnogo mar, saj v slovensko samostojnost niso zaupali in ne verjeli.
Zanimivo pa je, da se Milan Kučan prav pri podpisu pisma o načelu, da državni funkcionar v javnosti ne more nastopati zasebno, tega načela sam ni držal. Branil se je namreč, da je pismo podpisal kot navaden državljan in ne kot predsednik. Za predsednika torej predsednikovo pravilo ne velja, velja samo za njegove podanike. Kralj se ne more motiti; kar reče zasebno ali javno, je vedno prav, zato ker je kralj.
Preganjani pisec prvega uvodnika v Zavezi je kasneje v tej reviji objavil še vrsto člankov o slovenski komunistični preteklosti in sedanjosti. Partizanski borci in vojaki revolucije teh zapisov niso nikoli več napadali, čeprav so bili ostrejši in bolj polemični od prvega. Niso pa bili podpisani s pravim imenom. To dokazuje, da nasprotnike Zaveze moti predvsem to, ali je kršeno njihovo pravilo o javni resnici. Zavezo pač ignorirajo, ne morejo pa trpeti državnega funkcionarja, ki ne spoštuje in ne govori njihove zaukazane resnice, njihove »državne resnice«.
To se je zopet z vso ostrino pokazalo nekaj let kasneje, spomladi 1998, ko je pisec prvega uvodnika v Primorskih novicah zapisal, da je dan upora proti okupatorju v resnici dan komunistične prevare, dan slovenskega narodnega razdora in dan narodnega žalovanja. Zopet so nekateri partizanski borci ponoreli in zopet se je oglasil zadnji politični vodja nekdanje totalitarne oblasti. Tokrat ni več nastopil kot državljan, ampak kot predsednik republike in izven svoje predsedniške oblasti uradno pisal vladi zahtevo, naj državnega funkcionarja razreši, čeprav vlada po zakonu ni imela pri razrešitvi prav nobene pristojnosti. To se je čez nekaj mesecev ponovilo še enkrat, ko je predsednik republike od vlade ponovno zahteval razrešitev istega državnega funkcionarja, ki je na javnem zborovanju govoril o slovenski oblasti kot barbarski, ker ne poskrbi za ugotovitev svojih pomorjenih prebivalcev in njihov civiliziran pokop. Predsedniku republike ni bilo mar, da je s tem kršil ustavno pravico do svobode mnenja in govora. Prav tako mu ni bilo mar, da je z avtoriteto najvišjega državnega funkcionarja od vlade zahteval, naj stori nekaj, za kar po zakonu ni bila pristojna, s čimer je zagrešil kaznivo dejanje nezakonitega posredovanja. Pomembno mu je bilo samo to, da uveljavi svojo rdečo resnico kot edino javno resnico, da pokori državne funkcionarje svoji resnici.
Vlada Republike Slovenije, ki je po ustavi pravna država, se predsednikovemu pozivu ni uprla in ga zavrnila kot protiustavnega in nezakonitega. Zavrniti bi ga morala že zato, ker za zahtevano dejanje ni bila pristojna. Nasprotno, predsednik vlade Janez Drnovšek je povedal, da sam s pismoma predsednika republike vsebinsko soglaša.
V odgovoru na proteste nekaterih poslancev v Državnem zboru pa je vlada po osnutku ministra za pravosodje Tomaža Marušiča zapisala, da ima napadeni državni funkcionar kot vsak državljan zagotovljeno svobodo misli, govora in javnega nastopanja. Vendar so njegove svoboščine omejene, saj kot državni funkcionar ne sme prezreti, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec v drugi svetovni vojni. Zato je vlada njegove izjave ocenila kot v celoti neprimerne, ne glede na to, kje in kako so bile izrečene. S tem se je tudi vlada poklonila pravilu o več resnicah, od katerih je samo ena prava in primerna za javno rabo in za državne funkcionarje, druge pa so za skrivno zasebno rabo. Hinavsko gojišče državnega enoumja po vzoru fašizma in komunizma!
NSZ bo mimo državne resnice še naprej iskala edino resnico o revoluciji in državljanski vojni v Sloveniji, čeprav se zaveda, da se je resnici težko približati. Pri iskanju resnice je doslej ni nihče mogel ustaviti in je ne bo ustavila niti javna obtožba ekstremizma, ki je nedavno grozeče udarila z najvišjega državnega vrha. Res, resnica je nepopustljiva in Zaveza bo še naprej njen zvesti glas.