Avtor: Blaža Cedilnik

Sprava je ena prav zares čudna reč. Vsak si jo predstavlja po svoje, vsak tudi gleda na našo polpreteklo zgodovino skozi svoja očala ali pa, kar je še bolj čudno, zabavno ali pa butasto, kakor pač hočete, je dejstvo, da večina, vsaj tako izgleda ali pa se samo meni zdi, sploh ne razmišlja o vsem tem, ampak ponavlja tisto, kar jim servirajo mediji, za katere pa se ve, na kateri strani so, čigavi so. Če preberem stavek, »da se nam kolektivno kolca po dobrih starih časih«, ko sta se še cedila med in mleko, ko smo imeli vsega na pretek, le ptičjega mleka in žabje volne ne, me oblije zona. Prav nič se mi ne kolca po časih, ko sva z možem z vsemi tremi otroki (dva še čisto majhna) ob štirih zjutraj stala v vrsti pred bencinsko črpalko, da smo vsi skupaj prinesli domov toliko kurilnega olja, da je zadoščalo za en dan spodobnega ogrevanja, kajti kot zakleto, takrat so bile zime neznosno mrzle. Lahko bi sicer kurili na drva, ampak kdo bi nakladal drva v peč, ko nas pa ni bilo doma in se je medtem hiša tako ohladila, da sem se sama z otroki (vsi v plaščih) stisnila v klobčič na kavč, mož pa je kuril in komaj zvečer se je za silo ogrelo. Naslednji dan pa znova ista pesem. Če smo uspeli zvohati kurilno olje, smo vsaj tisti dan prišli domov v prijazno in toplo stanovanje. Vedno, kadar smo šli po kurilno olje, smo imeli s seboj nekajkrat toliko posode, kot je bila količina olja za pet oseb, vedno smo upali, da se bo morda dalo dobiti kaj več. In res. Nekoč je neki uslužbenec na črpalki točil vsakemu toliko, kot je dotični imel posod. Zraven je govoril, da bo ravnal po odredbi takrat, kadar bo videl, da v vrstah stojijo tudi Šetinc in Dolanc in Kučan. Seveda so omenjeni gospodje, čeprav so se takrat imenovali tovariši, a so bili že takrat gospodje, in seveda njihove družine, imeli doma in v uradih prijetno toplo in so vsi »varčevalni ukrepi« veljali le za nas, za ubogo rajo. Razen tega smo imeli še par-nepar. To je pomenilo, da sva morala vsako drugo jutro dva majhna otroka peš peljati v vrtec, ki je oddaljen kar nekaj kilometrov in se z vožnjo z avtobusom razdalja komaj kaj skrajša, ob tem pa je bilo treba čakati na avtobusni postaji in se poskušati zdrenjati v avtobus in pri tem ne pomečkati otrok. Zunaj pa mraz, da je škripalo pod nogami. Pa bencinski boni, ki jih ni bilo dovolj. Tisti, ki so stanovali v centru mesta, so že same bone prodajali po isti ceni, kot je bil bencin, kar je seveda pomenilo prevelik strošek za našo družino. Da ne govorim o čakanju v vrstah za vse vrste toaletnih pripomočkov, ki so bili vsi po vrsti deklarirani kot luksuzni artikli, milo, zobna pasta, toaletni papir, pralni prašek in še in še. Pa jedilno olje. Na vsake kvatre enkrat so ga dobili in prodajali po eno steklenico na osebo, ki je prišla v trgovino. Torej bi morali spet vsi v trgovino, pa kaj, ko so ga dobili in tudi vsega prodali samo dopoldne in je hči vselej pridirjala iz šole in včasih ji je uspelo, če so seveda olje dobili, priti pravočasno in olja še ni zmanjkalo. Pa, saj nisem povedala vsega. Teh reči je bilo toliko, da jih še papir ne bi prenesel. Ja, ja. To so bili časi. Dobri stari časi. Ampak, če se vam, dragi tovariši ali gospodje, kakor hočete, kolca po njih, meni se prav nič.
Pošteno sem spet zabluzila. Ampak, kadar berem take zadevščine v časopisu ali pa jih poslušam po radiu in televiziji, me zagrabi sveta jeza, kot bi rekla moja stara mama, in čisto razumem teroriste, ki podstavijo kakšno bombo ali pa koga ustrelijo.
Vsi ti tovariši, ki so se po bankrotu tistega čudovitega sistema prelevili v gospode, še vedno prejemajo dividende (beri izjemne pokojnine ali pa imajo dobro plačane službe) za zasluge, ki so jih imeli za izgradnjo tistega čudovitega sistema, o katerem nihče ne pravi, da je bankrotiral, ampak, da so ga spremenili, ker »ste vi tako želeli«.
In kaj se je spremenilo. Gospodje, ki so bili prej »lastniki« družbene lastnine, so zdaj postali njeni pravi lastniki. Že prej so imeli »svega i svašta«. Ko se je neki tak imeniten tovariš prikazal v kakšni trgovini, so takoj vsi leteli skupaj in mu postregli z izbrano jedačo in pijačo in mu podarili, kar so najbolj imenitnega imeli in če je le pokazal zanimanje za kakšno stvar, je tisto bilo že njegovo. Ne vem natančno, kako to izgleda zdaj, a kakor se govori, ni dosti drugače. Naši voditelji in z njimi vsi tisti, ki lahko izsiljujejo (sodniki, zdravniki, itd.), stalno primerjajo svoje plače z evropskimi. Seveda, saj tudi cene postajajo evropske. Ampak samo tiste, ki so nižje, npr. bencin. Tiste pa, ki so pri nas višje kot v Evropi, o tistih pa niti besedice. Izvozniki najbrž še vedno pokrivajo nižje cene na tujih trgih z visokimi cenami na domačem. Kako je lahko štedilnik Gorenja v Avstriji več kot za polovico cenejši. Le za primer navajam. Plača tistega, ki pošteno in pridno gara ves mesec pa je komaj vredna svojega imena. Da o podporah sploh ne govorim. Kako in kdo je izračunal, da človek lahko živi z nekaj nad dvajsetimi jurji na mesec. Dostojno in kvalitetno gotovo ne. Breme tranzicije in bankrota bi moralo biti enakomerno porazdeljeno. Ampak ne. Tovariši in gospodje, ki so bili navajeni vsega, kar jim srce poželi, morajo biti izjeme. »Slišali sta torej, dragi tovarišici, da mi prašiči spimo vsaj v posteljah? Vendar to udobje ni prav nič večje, kot ga potrebujemo, to vama lahko zagotovim, dragi tovarišici, po vsem težkem duševnem delu, ki ga opravljamo. Pri opravljanju naših dolžnosti vendar ne smemo biti preutrujeni, ali ne?« – George Orwell, Živalska farma. Zato so tudi proti vsakršni resnici, tisti za nazaj in tisti za sedaj in tisti za naprej.
Pravkar je parlament potrdil novega direktorja RTV, ki ga je predlagal nadzorni svet RTV. Pred dnevi je na televiziji govoril predsednik Nadzornega sveta RTV in povedal, da vlada za to mesto veliko zanimanje, da se stalno pri njem oglašajo ljudje, ki jih zanima in želijo kandidirati in ga sprašujejo, kakšne možnosti imajo in če jih bo on podprl, ampak on noče nikomur obljubiti oziroma dati svoje podpore, kajti svet je zelo pluralno, heterogeno telo, ki bo z glasovanjem določilo svojega kandidata, ko bo potekel rok razpisa. Kakšen razvoj osebnosti je naredil ta človek, odkar ni več v službi na Adrii. Tam je bil znan kot velik samodržec. Posebej je to veljalo za kadrovske zadeve. Kadrovska komisija je sicer odprla kuverte z vlogami, jih uredila in vse lepo pripravila, niti predlagala ni nikogar, ampak je počakala, da je imel on čas ali se je vrnil s potovanja in določil, koga bodo sprejeli v službo. Ne da bi se s komerkoli kaj posvetoval ali koga kaj vprašal. Vsi so bili mnenja, da je imel že vnaprej določenega človeka in je bil razpis samo farsa. Zdaj pa se znebi take. Da bi človek počil od smeha. Nenadoma je postal demokrat, da mu ni para in noče niti malo vplivati na člane sveta RTV pri izbiri novega direktorja. Sancta simplicitas! Če verješ, pravijo Štajerci.
Da se vrnem k spravi. Resnica in samo resnica. O preteklih, sedanjih in prihodnjih časih. To je sprava. Sprava na državni in družbeni ravni, na simbolni in na formalni.
Ko človek gleda okoli sebe in opazuje in posluša in bere in razmišlja, se mu zdi vse črno. Pa vendar se sem ter tja pojavi kak žarek svetlobe, ki blagodejno posije na dušo in srce.
Rada poslušam oddajo Na današnji dan. Zvem marsikaj zanimivega in spomnim se česa, kar sem že čisto pozabila. Oni dan pa me je vsebina skoraj presenetila. Rečeno je bilo, da se je na ta dan rodil domobranski oficir, ki je postal poveljnik slovenske vojske ob koncu druge svetovne vojne in je organiziral umik domobranskih čet na Koroško. In še nekaj splošnih podatkov o njem. Nekaj posebnega je bilo že to, da taka vsebina zaide v neko radijsko oddajo, še bolj posebno pa je bilo to, da je bila vest napisana in prebrana brez ideoloških poudarkov, le zgodovinski utrinek. Sledila je druga vest. Istega dne se je rodil partizanski borec; sledili so podatki o tem, kje je partizanil in nekaj splošnih podatkov. In tudi ta vest je bila napisana in prebrana brez ideoloških poudarkov, le kot zgodovinski utrinek. Eppur si muove! In vendar se premika!
Druga zanimiva reč je bilo televizijsko soočenje Bučarja in Tršarja. Oba sta en kos vojne preživela v Gonarsu, oba sta verna, po odhodu iz Gonarsa pa sta odšla vsak svojo pot. Eden v partizane, drugi se je znašel v Teharjah. Bučar je razlagal, kako so bili vsi ljudje, posebno mladi, ki so želeli akcije, v začetku navdušeni nad odporom proti okupatorju, Tršar se je strinjal, tudi sam je bil navdušen, vendar pa ko so začeli pobijati ljudi, ki so organizirali odpor mimo komunistične partije, je bilo zanj konec navdušenja nad OF in temu je nujno sledil začetek odpora proti komunistični partiji. Zanimiva je bila še Bučarjeva izjava o škofu Rožmanu, ki ga je, kot tudi druge talce, rešil gotove smrti. Seveda sta rekla še marsikatero zanimivo na temo državljanske vojne med okupacijo v Sloveniji. Take in podobne oddaje bi lahko marsikaj pripomogle k boljšemu poznavanju tistega časa. Vendar je bil zaključek oddaje slab. Voditeljica ju je vprašala, če se želita s kom spraviti, pa sta oba zatrdila, da se nimata s kom spraviti. Bog pomagaj! Sprava vendar ni stvar posameznika, sprava je vsenarodna zadeva, priznanje resnice, konec nekega mita. Saj smo vsa ta leta živeli skupaj in to je bila sprava na individualni ravni. Vendar v državnem in družbenem smislu sprave ni bilo. Nekateri so bili državljani prvega, drugi pa drugega razreda, nihče ni obsodil zločincev, ne na državni ravni, ne na sodni. In če ta dva ne vesta, kaj je to sprava, potem ne morem zameriti drugim, ki niso tako izobraženi in razgledani, ki niso videli toliko sveta. Ki niso navajeni tako globoko in analitično razmišljati. Tako pa je izzvenelo v smislu, ki je bil jasno zaznaven v podtonu voditeljice, da si spravo in vse okoli nje izmišljajo nestrpneži in taki, ki še vedno hlepijo po maščevanju. Žal je torej konec oddaje izzvenel v čisto napačni luči. Pa vendar lahko spet rečem: Eppur si muove! In vendar se premika!