Avtor: Vanja Kržan

Izpoved teharske matere Vide

Vidini starši Josip Tekavec in mama Ivanka roj. Bavdek, oba doma pri Sv. Vidu na Blokah, sta se poročila leta 1919. Ustvarila sta si številno družino z desetimi otroki. Prva sta bila dvojčka Ludvik in Jože, zadnji je kot otrok umrl, sledila jima je Vida, za njo pa še Justi, Zora, Anda, Berta, Zdravko, Vlasta in Marta. Pred rojstvom dvojčkov so starši posvojili osemletno siroto iz prve svetovne vojne Leopoldino Cotič, ki je postala pestunja mlajših.
Josip Tekavec je bil organist, mama izučena šivilja, da je s šivanko in škarjami pomagala vzdrževati družino. Služba organista in mežnarja je bila nestalna, velikokrat odvisna od dobre volje župnika in faranov, zaslužek je bil povsod skromen. Vedno bolj številna družina se je selila iz kraja v kraj, kjer so iskali mesto organista in ponudili mežnarijo za bivališče družini.
Vida je bila rojena na Prežganju pri Litiji, zatem so živeli po nekaterih farah na Dolenjskem. Ko je bilo Vidi šest let, so prišli v Rakitno, kjer je pričela hoditi v šolo, in čez štiri leta v Tomišelj. Teh dveh far se Vida dobro spominja. Z bratom Ludvikom sta ob sobotah morala čistiti cerkev in okolico cerkve. Takrat sta bila stara trinajst in dvanajst let. Čistila sta po otroško: Nekaj časa sta se pred cerkvijo podila, potem šele sta se z metlami in krpami lotila cerkve. Nad Vidinim in bratovim delom v Tomišlju je bedela ‘pobožna’ ženska duša. Vsako soboto zjutraj ob šestih je prišla iz Strahomera k maši v Tomišelj, po maši odšla v farovž na klepet, potem pa v cerkev in si ogledala, kako je očiščena. S prstom je podrgnila po klopi in pomolila Vidi pod nos zaprašen prst. Na klepetih v farovžu ju je zatožila župniku, ta pa očetu. Oče je stvari uredil tako, da je enega in drugega položil čez koleno. Takrat je Vida spoznala, da ni imela vsaka pobožna ženska srca in pameti na pravem mestu. Vidina dolžnost mežnarice je bila tudi ta, da je vsako jutro skrbela, da je župnik prišel pravočasno k maši, še posebno, če je pred tem zavil v gostilno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vas Jeršiče na bloški planoti – Tu je živela Vidina teta Justina Bavdek

Sicer pa so imeli otroci očeta in mamo zelo radi. Oče je bil navdušen lovec in je izdajal otrokom mnoge lovske skrivnosti, jih poučeval o obnašanju živali, jih navduševal, da so stikali za brlogi lisic, vsi veseli pa so pritekli k njemu že, če so staknili gnezdo veverice. Svojo lovsko strast je izražal celo za orglami. Bil je samouk, vendar velik talent in je znal čudoviti improvizirati. Po maši se mu je med zaključne akorde kar sama od sebe pritihotapila melodija o lisički, zviti zveri, in ljudje so obstali ali se vrnili v cerkev, da so ga poslušali.
Doma se je veliko pelo. Mama je bila dobra korna pevka, hčerke so vse pele na koru, alt ali sopran, kakor je nanesla potreba, predvsem pa se je pelo med šivanjem. Pevska soba s harmonijem pa je bila vedno zaklenjena in oče nobenega od otrok ni hotel poučevati igranja na harmonij ali na orgle. Ali se mu je zdel kruh organista preveč trpek?
Leta 1934 je bil razpis za mežnarja in organista v Ihanu. Vida in brat sta takoj opazila, da je oče prišel domov razočaran: službe ni dobil zaradi prevelike družine. Kjerkoli so bili, povsod so se stiskali v premajhnih mežnarijah, povsod so se ustrašili prevelikega števila otrok.
Pa sta se Ludvik in Vida domenila in odšla naslednje jutro v Ihan. Stopila sta pred župnika in prosila za očeta: »Pomislite vendar, Jezus male k sebi kliče, vi jih odganjate. Vera uči, ne brani se otrok, starši imejte jih, kolikor jih Bog da. Vi pa se našega ata branite zaradi otrok.« »Fara je premajhna, da bi vzdrževala tako številno družino,« se je branil župnik. »Dajte nekaj otrok v rejo ali v posvojitev. Dva bi prevzeli.« »Saj se sami vzdržujemo,« sta se branila z bratom. Očeta je bilo sram, da sta otroka posredovala zanj, onadva pa jezna na župnika, ki je zavrnil očeta. Jeza in zamera odraščajočega otroka sta povzročili, da Vida dve leti ni prestopila cerkvenega praga, kot da bi bil ljubi Bog kriv za vsa nerazumevanja med ljudmi.
Iz Tomišlja so morali na Ig; tam oče ni bil več organist, ampak je poprijel za vsako priložnostno delo: pri gradnji ceste iz Iške vasi proti Gorenjemu Igu ali v kamnolomu v Podpeči, potem ko so se preselili v Strahomer. Iz Strahomera so l. 1937 prišli na Orle in tam so sestre z mamo šivale za vojake. Z občine so dobile blago za srajce, perilo in posebne vrečke.

Take je treba vse pospraviti!

»Pričetek vojske smo dočakali na Lavrici, oče kot delavec, jaz kot šivilja brez mojstrskega izpita,« pripoveduje svojo življenjsko zgodbo najstarejša hčerka Vida. »Že kot majhna deklica sem gledala mamo pri šivanju, ker me je to delo zelo veselilo in zanimalo. Pomagala sem ji obrobljati, šivati gumbe, gumbnice, robove. Vsega me je mama naučila, predvsem pa veselja do petja. Ko sem bila stara petnajst let, je mama pri porodu zadnje sestre zbolela in nekaj časa obležala. Takrat sem sama prvič samostojno urezala praznično žensko obleko iz črnega tibeta, kot se je takrat imenovala volnena tkanina za pražnje obleke: bila je široka in dolga do tal, narejena na ‘svitek’(ženska si je lahko z vrvjo zavezala obleko nad koleni, si jo nabrala nad vrvico in obleko na ta način skrajšala, kadar je šla po prašni ali blatni poti), s krtačo spodaj (z obšitkom resic, ki so varovale tkanino ob robu), s ‘plastronom’ na prsih (z všitkom iz drobnih, številnih gubic), z mnogimi zankicami za gumbe, s širokim pasom in žepi.«
To je bila Vidina prva mojstrsko sešita najzahtevnejša ženska pražnja obleka, njen neuradno opravljeni mojstrski izpit. Napravila jih je še nekaj, ob pričetku vojne pa slovesnih prilik za nošenje takih oblek ni bilo več. Obležale so po skrinjah za vedno. Prav tako kroji za članice dekliških krožkov, ki jih je Vida pridno šivala: modra krila in bele bluze z modrimi pentljami. Raje je šivala, kot pa mahala z rokami in poskakovala med telovadnimi vajami deklet. Tudi na Lavrico so vkorakali Italijani. »To golazen bomo spodili ven,« so pravili domači fantje, in vsi so bili za to. Tudi takrat, ko so prihajali v hišo po jajca ali na skodelico črne kave s saharinom, so ostali okupatorji, čeprav so se hoteli vesti neprisiljeno, zlasti v družbi tolikih mladih deklet, kot jih je bilo pri Tekavčevih. Vida je nekoč enemu zaplenila puško, ki jo je pustil kar v živi meji, medtem ko je splezal na češnjo, in jo dala domačim fantom. Drugič spet so pozabili na zaboj z municijo, ko so pili ‘caffe di saccarina’in tudi ta je po Vidini zaslugi našel pot do fantov v vasi. »Kako presneto pogumna in predrzna si bila, » je Vidi pred nekaj leti priznal domačin.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročna slika – Vida Tekavec in Stane Pavšič

Kmalu po pričetku vojne je prišel k očetu župnik z Rudnika, naj bi se oče preselil v sobico v župnišču in varoval cerkev. Sobica naj bi zato ostala njegova trajna last. Toda oče ni hotel privoliti, da bi zapustil družino in bi stanovali ločeno. »V sobico ne more vsa družina,« je oporekal župniku.« »Ne mislim, da bi šla vsa vaša družina, samo vi,« mu je pojasnil župnik. Zato so med vojno stanovali največ na Lavrici, le občasno so prihajali v župnišče. Ob koncu vojne so prišli farani prosit, da bi oče prevzel varstvo cerkve, in mu ponudili celo nadstropje v župnišču. Župnik se je moral skrivati in ga ni bilo več. Zdaj se je vsa družina dokončno preselila na Rudnik, v pritličju so bili oni, v prvo nadstropje pa so vdrli partizani.
Med vojno so jih na Lavrici okradli: izginilo jim je dvoje citer, dragoceni predmeti iz porcelana, očetove srajce in kravate, otroška oblačila so pustili. Tatovi so bili domačini; ti so očeta tudi enkrat pretepli, da je obležal na cesti. Torej tudi taki izgredi med domačini, ki so dotlej živeli složno, postajajo del vojne. Oče, ki je za gostilničarja na Lavrici opravljal kmečka dela, je večkrat posedel v gostilni in Vida ga je nemalokrat zalotila v pritajenem klepetu, o političnih in vojnih razmerah, seveda. Doma jim oče ni govoril o tem. Edino kar je omenil, je bil njegov nauk: »Pustite politiko, politika je k—a.« O komunizmu in komunistih se pri Tekavčevih ni govorilo niti pred vojno niti zdaj. Slišali so le za gošarje, hostarje ali partizane, da pa se organizirajo v gibanje, niso vedeli.
Partizani so bili zanje vsi mladi fantje z Lavrice in iz okoliških vasi, ki so nosili Vidi stare hlače, da jim jih je predelovala v vojaške hlače za v škornje. Ali pa jim jih je delala iz novega blaga. Največkrat so posedeli in počakali, dva pa sta stražila. Vida jim je običajno to naredila zastonj.
Že je Vida mislila, da odslej ne bo šivala nič drugega več, ko ji je pomladi l. 1942 prinesla ženska z Iga v šivanje obleko, ker bo pri birmi na Igu za botro. 15. maja je bila obleka pripravljena za ‘probo’. Vida je vedela, da jo mora odnesti na Ig, da jo na botri pomeri. Imela je kolo, zato ji številne poti po okolici niso bile nobena ovira. Da se na Igu zbirajo partizani, je vedela, toda saj nima nič z njimi. Nekaj dni pred tem sta odšla oče in mama zdoma: oče je dobil obvestilo, naj pride na Bloke, kjer ga čaka svak. Mami se je zdelo sumljivo in je šla skupaj z očetom. Še vedno se nista vrnila. Morda pa so ju prijeli partizani, čeprav tudi onadva nista imela nič z njimi? Zakaj so ubili neko mlado dekle iz Šmarja pri Grosupljem, kot so to vsi vedeli? »To ni prav,« je Vida takrat glasno protestirala sosedovemu Lojzu. »Take bomo vse pobili! Take je treba vse pospraviti!« »Katere ‘take’?« se Vida ni dala ugnati. »Vse so bile k—e!« ji je znal objasniti Lojz. Tudi do Vide so se fantje spremenili. Ko je šla nekoč domov, ji nekdo na lepem reče: »Lire gredo!« Vedela je, da ji oponaša italijanske vojake, ki so tudi hodili k Tekavčevim, da je zdaj enemu zašila kapo, ki se mu je strgala po šivu, zdaj drugemu srajco. Pa ni hotela ostati dolžna in se mu je zasmejala: »Pa pojdi v gostilno, si naroči golaž in ti bom z lirami plačala!« Tako so se krhali prej prijateljski odnosi med ljudmi.
Vse to se je Vidi motalo po glavi v nedeljo zjutraj, 15. maja, vendar je pogumno sedla z obleko na kolo in se odpeljala na Ig. »Saj nimam nič nad sabo,« si je mislila. Bila je mimo Škofljice, od tod že na pol poti do Iga. Od daleč zagleda dva moška na kolesih. Mislila je, da sta italijanska vojaka, ker sta imela italijanski kolesi z ravnima balancama. Ko pa jo ustavita, vidi, da sta naša fanta. Kam gre, sta hotela vedeti. Pove jima in tudi, zakaj mora na Ig. »Bolje storiš, da greš nazaj,« ji pravita. »Moram zaradi obleke, v nedeljo bo birma,« se upira Vida. »Raje ne hodi,« ji spet pravita. Zakaj sta ji branila, tega ji nista povedala.
Vida obrne kolo, da bi se odpeljala nazaj. V tistem trenutku prijahata, tudi z iške strani, dva partizana na konjih. Zdaj Vida ni več premišljala, že sedi na kolesu, da se odpelje nazaj. Eden zavpije: »Hej, stoj!« Bil je domačin Jože z Lavrice. »O, ptička, pa smo te ujeli. Dobro, da si sama prišla, pa te ni bilo treba iskat. Kam pa si namenjena?« »Zdaj ne grem nikamor. Domov grem.« »Le pojdi, kamor si bila namenjena,« in že jo z obeh strani obstopita s konjema, da Vida ne more nikamor. Prisilita jo, da se odpelje z njima.

Ig, kraj strahu in groze

»Pridemo na Ig, do kapelice, kjer izvira studenec. Morala bi naravnost naprej do zadnje hiše na Igu, kjer je stanovala botra. Pa zavpije tisti s konja in zamahne z bičem: »Desno!« Pogledam ga, če to velja meni. »Ti! Ti!« mi zavpije dol. Zavijemo desno proti gostilni pri Štrublju. Pred gostilno je bila tehtnica za vozila. Tam je bila že gruča ljudi. Še preden pridemo do njih, odložim kolo. V gruči opazim svojo nekdanjo učiteljico z Iga Miro Petrovčič. Po rodu je bila Primorka, znala je italijansko in je napisala nič koliko prošenj za domačine, predvsem za potne liste, zdaj pa je obsojena izdajalstva. Spet sem slišala že tolikokrat slišano: »Take je treba vse pobiti!« Odgnali so me na dvorišče in v poslopje z dvema sobama za gostilniške goste. Sredi sobe je na stolu mogočno sedel zasliševalec Jože, ki me je prignal na Ig. Njega in njegovega brata smo vsi dobro poznali, saj sta že pred vojno veljala za ravbarja, ker sta kradla voznikom, ki so vozili živež v trgovine. Eden se je zavihtel k vozniku, če se lahko pelje z njim, drugi pa je ostal zadaj na vozu in v presledkih odmetaval natovorjeno blago kraj poti. Zelo vneto sta osvajala zdaj eno, zdaj drugo dekle, pa nobena ni marala zanju.
Naslonjen na naslonjalo je sedel s prekrižanimi nogami, v vojaških hlačah, ki sem mu jih bila morda jaz sešila, saj sem šivala vse, kar so mi prinesli in odnesli bogsigavedi komu. V roki je držal sabljo vojakov stare jugoslovanske vojske. Spet se je začelo: »Take je treba vse pobiti, vse pospraviti!« Ko sem samo odprla usta, da bi ga vprašala, zakaj, je že zavihtel proti meni sabljo. Zasliševal me je same nepomembne in vedno iste stvari, da mu sploh nisem imela kaj odgovorjati. Za mizami ob steni so sedela meni znana dekleta s Škrilj in z Golega, ki jih je početje mojega zasliševalca zabavalo, saj so se hihitala in delala opazke.
Sredi zasliševanja se je domislil, da sem tudi jaz k—a. Odgnal me je ven, dal povelje fantom, da se postrojijo, enemu pa ukazal, da me ostriže. Z nekakšnimi vrtnimi škarjami je stopil k meni in mi v šopih odstrigel do ramen dolge kostanjeve lase. Dekleta, ki sem jih ob prihodu videla na vagi, so bila tudi že vsa postrižena.
Vrniti sem se morala in odkazal mi je v drugo sobo. Zagledam prizor, ki ga ne bom pozabila nikoli v življenju. Na treh stolih so sedeli do pasu goli moški, s sklonjenimi glavami, podprtimi z rokami. Njihovi hrbti so bili kot sesekljani zrezki, ničkolikokrat prerezani s sabljo v vseh smereh. Mlada fanta Janeza in Vinka sem prepoznala, tretji je bil poročen, ker mu je k oknu prinesla žena večerjo. »Izgini, k—a, ali pa boš šla še ti noter!«
Velikokrat mi kdo reče, da to ne more biti res. Tega, kar sem videla, ne morem pozabiti in nihče mi ne more reči, da to ni res. Ko sem videla, kaj znajo, me je bilo tako groza, da sem si tisto noč pogrizla ustnice do krvi in nabreklosti, nohte pa sem drgnila drug ob drugega in jih polomila v živo, da so mi vsi prsti krvaveli. Vedno sem si predstavljala, da bi lahko v svojega ubijalca in mučitelja planila in mu z nohti spraskala obraz ali se mu zarila v vrat. Zdaj pa sem nemočna obsedela, s krvavečimi in polomljenimi nohti in od groze šklepetajočimi zobmi.
Bilo je okrog sedmih ali pol osmih zvečer. Obsedela sem za mizo ob oknu. Za večerjo so nam prinesli ajdove žgance. Nihče jih še pokusil ni! Potem so se v sobi zbrali na sestanek in naenkrat jih je bila polna soba. Najprej so odpeljali moške s sesekljanimi hrbti. Takoj zatem so se ustavili ob meni. »To bomo pa ob šestih zjutraj,« so določili. Še v istem trenutku je pričelo leteti z vseh strani: ‘S to bom šel pa jaz!’ ‘Ne ti, jaz!’ ‘To je treba malo mučiti, da bo kaj čutila!’ ‘Zanjo je škoda šusa!’ Med najbolj glasnimi sta bila domačina brata Jože in Lojz. Jože je dal povelja, kje bo kdo stražil, in da bodo morali še tisto noč skopati v vasi strelske jarke. Soba se je nato počasi spraznila in umirila. V noči od 15. na 16. maj so vse, ki sem jih videla na vagi, postrelili. Mene hranijo za zadnjo.
V sobi sva ostala sama s stražarjem z brzostrelko, ki je stražil ob vratih, jaz pa sem sedela ob oknu. Zdaj šele me je bilo groza! Še bolj sem si grizla ustnice in lomila nohte. Štela sem vsako uro, vsake pol ure, ki je odbila v zvoniku cerkve. Štela in premišljevala: Kako me bodo mučili?
To, da me bodo, je zdaj postala resnica. Da bi me vsaj samo ustrelili! Če bi odprla okno in skočila ven, bi me stražar takoj ustrelil v hrbet in bi bila mrtva. Brez mučenja. Morda pa je kakšna možnost, da uidem smrti? Ura je odbila polnoč, ko je odbila eno, dve in tri, sem vedela, da se vedno bolj bliža jutro mojega mučenja in smrti. Počakala bom, da še enkrat odbije ura, potem pa skočim. Ura je odbila že pet. Zadnji čas, da se odločim za skok v smrt. Partizani so lahko vsak hip tukaj, saj utegnejo priti že pred šesto, če se jih toliko želi mojega mučenja. Moram se dokončno odločiti, in to takoj. Že nekaj časa čutim hudo potrebo po stranišču. Prosim stražarja, naj gre z mano in mi pokaže, kje je stranišče. ‘Kar sama pojdi,’ mi pravi ‘in hitro pridi nazaj.’ Še vedno je držal v rokah nabito brzostrelko.
Grem ven, se ozrem po stranišču, tedaj pa zagledam svoje kolo … Kot blisk se poženem na kolo, zdrvim mimo okna! Ali me stražar iz sobe vidi, ali je že naperil vame brzostrelko, ne utegnem ugibati. Že zapeljem na vago mimo drugega stražarja, ki v tistem hipu trikrat ustreli v zrak. Zapodim se po cesti naravnost pred strelski jarek, ki so ga vojaki ponoči izkopali do srede ceste. Eni so kopali naprej, drugi so zijali vame. Poženem mimo njih, moja dirka za življenje in smrt se pričenja. »Streljaj za hudičem!« zaslišim.
Tedaj se spomnim očetove lovske modrosti, da zajca težko ustreliš, ker nikoli ne teče naravnost. Torej moram spremeniti smer tudi jaz. Obrnem se nazaj in se zapodim naravnost proti njim. Eden mi je zastavil nogo pod kolo, da bi skoraj padla v jarek. Pa nisem in drvim med hišami, da bi prišla po drugi poti iz vasi, saj sem jo dobro poznala. Toda v hipu zagledam, da sem obkoljena. Izberem pot, ki vodi proti Želimljemu, toda na poti so spet partizani. Zato se zaženem v hrib proti Škriljam in Golemu. Toda po tej gozdni poti s kolesom ne gre. Če ga pustim ob poti, mi bodo partizani sledili in me našli. Obrnila sem se in odpeljala nazaj dol, toda proti nobeni cesti, kjer so me pričakovali, ampak sem jo ubrala kar po celem čez barje. Meglice nad barjem so me zakrile,…
Nobenega poka ne slišim, nobenih klicev. Ali mi je uspelo? Še vedno gonim kot divja, tako silovito, da sem s kolesom vred preskakovala jarke. Kako se mi je to posrečilo, še danes ne vem. Prišla sem na cesto, še vedno drvim z nezmanjšano hitrostjo, na nič drugega ne mislim, samo bežim, bežim. Pred sedmo sem že bila pred Škofljico: v uri in pol sem pridrvela z Iga.
Še vedno drvim, kar zagledam pred seboj tri italijanske vojake. ‘Guarda, ribella!’ Zastavijo mi pot. Kako sem mogla biti tako nespametna, da jim padem naravnost v roke, saj bi morala vedeti, da bodo kje na jutranjem obhodu. Morala bi se jim že prej skriti! Peljali so me v vinsko klet gostilne na Škofljici. Ko so zaprli za menoj težka vrata in še zaslišim ključ: škloc, škloc, se mi ulijejo solze kot potok. Ob osmih me odpeljejo na zaslišanje in še vedno mi solze nevzdržno lijejo. Povedala sem, da nobenega na Igu nisem poznala. V resnici nisem hotela nobenega izdati. Odpeljali so me v Ljubljano in vodili iz ene kasarne v drugo, povsod zasliševali, fotografirali in me končno poslali v Gonars in od tam v Renicci.
Kot odsotne, brez misli in čustev smo tam zapornice hodile delat: prat rjuhe in prte, v delavnice šivat. Velikokrat med temi zapori v Ljubljani me je zgrabil jok kot ono jutro na Škofljici in nisem se mogla umiriti. Prinašali so mi cigarete, da me bodo te pomirile. Čez nekaj časa sem se nanje navadila in še danes, kadar sem najbolj živčna, največ kadim.
Domači zame niso nič vedeli in tudi jaz sem šele kasneje izvedela, da so mamo in očeta zaprli partizani za dva meseca v Iški vasi, nekaj dni pred mojim prijemom na Igu, in sta bila ves čas v smrtni nevarnosti, tudi takrat, ko sta se morala vračati domov čez Krim. In ne bi bila izpuščena, če ne bi zanju posredoval njun znanec in rojak z Blok. Po vojni sta ostala brez vsakih pravic. Če mene tisto jutro po pobegu z Iga ne bi aretirali Italijani, bi me prav gotovo našli partizani, saj so naslednje jutro prišli domov, me iskali in sestri je eden rekel: ‘Da ti povem, Vida je izgubljena.’ Potem so še nekatere stvari pokradli, npr. očetov daljnogled, in odšli. Kaj vse sem pretrpela, so domači izvedeli šele, ko sem se vrnila iz Gonarsa.«
Konec januarja 1943 se je Vida vrnila iz taborišč v Italiji. Naselila se je v Mostah, v tako imenovani ‘peselnovi bajti’ ali ‘pesel haus’ pri gospe Pepci Šerajevi, s katero sta bili ves čas skupaj v taboriščih. Spoznavala je, da so drugi ljudje še bolj trpeli kot ona. Gospa Pepca je imela dva sinova pri partizanih in oba so partizani sami ubili: eden je hotel od njih naskrivaj pobegniti, pa so ga zalotili in ustrelili. Drugi je na sestanku vprašal komandanta, kaj bo s kraljem Petrom ob koncu vojne. »Skupaj bosta nosila opeko,« je bil odgovor. Tudi on je dezertiral in ko se je mudil doma, je nenadoma stopil v kuhinjo likvidator in dvakrat ustrelil vanj: fant je stal ob štedilniku, kjer je mama netila ogenj, in se mrtev zgrudil. Iz strahu, da še nje ne bi našli partizani, se je preselila eno nadstropje više k sosedi. Seveda so jo kmalu izsledili, vdrli v spalnico in dvakrat streljali vanjo, toda na srečo so jo samo obstrelili. Ko se je zdravila v bolnici, so jo morali zastražiti. Moža, ki je bil pred vojno v kraljevi vojski, so gospe Šerajevi prav tako ubili partizani v Grčaricah. Po vsem tem pa je doživela še zapore gestapa kot žena in mati partizanov, po vojni pa je bila zaprta v šentviških zaporih. Po smrti sinov je gospod Šeraj Vido prosil, naj ženi sešije žalno obleko. Hotel jo je videti v njej, ker je slutil svojo bližnjo smrt.
Preživljali sta se tako, da je gospa Pepca prala, Vida šivala za kilogram moke, zavojček cigaret ali za boglonaj. Zdaj je živela kot preplašena žival. Ko je nekoč šla čez Tromostovje, je zaslišala, da jo nekdo kliče: »Vida! Vida!« Namesto da bi se ozrla, je zbežala. Zdaj je že vedela, kako domači znajo delati z ljudmi. Deset let po osvoboditvi jo je na železniški postaji nekdo ogovoril: »Ali nisi Tekavčeva Vida?« Ona pa se začudi in reče: »Ne, sploh ne, jaz sem Kovačeva!« kot se je takrat pisala po svojem drugem možu. Kako zelo je uspelo komunističnemu terorju, da so ljudje zanikali svojo identiteto, kot da živijo svoj drugi jaz.
Vida tudi v Mostah ni imela miru. Vsake toliko časa so jo zaprli. Spoznala je vse zapore ljubljanskih kasarn in tudi zapore na sodišču, kjer je sedela dva meseca. Ali bo sploh kdaj našla zaščito, varnost, oporo? Zdelo se ji je, da jo bo naša v sosedu iz Most, Stanetu
Pavšiču, mladem fantu, po poklicu železničarju. Zaupala sta si, vedela sta, da sta oba iz istega testa, in se vzljubila. Še istega leta, septembra 1943, takoj po razpadu Italije, sta se poročila in iz Most preselila v podnajemniško stanovanje v Pleteršnikovo ulico za Bežigradom.
Po poroki je Vida sešila možu lepo domobransko uniformo, sicer pa se o njegovi odločitvi za domobranstvo nista pogovarjala in Vida ga ni spraševala o njegovih poteh in dolžnostih. »Grem,« ji je preprosto rekel. »Kdaj prideš?« »Ko me boš spet videla.« Tudi Stane je bil pred poroko v Gonarsu in tudi njemu sta nezaupljivost in strah zlezla pod kožo, žene pa ni hotel obremenjevati s svojimi skrbmi. 4. februarja 1945 se jima je rodila deklica. Tako malo sta bila skupaj, tako malo uživala zakonsko in potem starševsko srečo, da Vida še danes meni, da med vojno ne utegneš misliti na zaljubljenost.
Deklico sta krstila za Stanislavo, klicala sta jo Tanja. V soboto, 8. maja, je Vida trimesečno punčko povila v otroške cunje, položila v voziček in skupaj s svojo svakinjo Štefko, Stanetovo sestro, ki je za moža tudi imela domobranca, ter njuno osemletno hčerkico Lili bežala na Koroško. »Hitro! Kaj še čakaš!« jo je Štefka priganjala. Refleks bega iz strahot Iga se je vzbudil v Vidi: vedela je, kaj jo čaka, če ne bo bežala. Sama ne ve več natančno, kako se je znašla v vedno večji reki beguncev v Kranju. Utrujeni, lačni in žejni so nekaj časa počivali, nato se vzpenjali po gozdni poti, dokler se ni prevesila navzdol v serpentine. Vsake toliko časa so se stlačili na kamion, da so se nekaj časa peljali, nato spet hodili. Tako so se trikrat izmenjali. Ko je kamionu na strmi serpentini nad prepadom odpovedala zavora, je z otrokom v naročju skočila s kamiona, ki je srečno zapeljal na nasprotni breg. Kje je takrat ostal njej otroški voziček, ne ve.

Beg in vrnitev

Zdaj so samo še pešačili in prišli do Borovelj. Padli so v partizansko bitko in v tej zmedi je Štefka s svojo deklico izginila. Vida je svojega dojenčka nosila v ruti, zavezani prek ramen. Skupaj z nekaterimi drugimi se je skrila pod most čez Dravo in tam zagledala partizane, ki so nekaj ljudi že obkolili in stražili. Deklice že dolgo ni podojila in mislila je, da ji je mleko že usahnilo. Lačna je bila tudi sama. Ob bregu navzgor je zagledala nekaj hiš, morda ji bodo lahko dali malo mleka. Morala se je preriti skozi gosto grmičevje, zato je obljubila mleko tudi partizanu, če ji podrži deklico. Privolil je in ko je rinila skozi gosto grmičevje, ji je partizan držal deklico, potem ji jo je podal prek grmičevja. V zahvalo za to uslugo mu je prinesla v kanglici mleko in se vrnila nazaj k hiši. Tam so ji skuhali še žgance in ker je bila bitka čedalje hujša, so jo zaprli v klet na varno. Ponoči si je niso upali več skrivati in napotila se je nazaj proti mostu. Bombe so čedalje huje žvižgale in pokale okrog nje, zato se je zatekla v neko razbito hišo brez oken in vrat in čepela v kotu. Nenadoma je od samega strahu planila na prosto in v naslednjem hipu je udarila bomba v hišo, da se je pred njo zrušila. Po noči polni groze, je dočakala jutro, ko je bitka ponehala.
Sama je tavala ob Dravi in med hišami neke vasi. Človeka ni bilo nikjer nobenega. Po poti je zagledala veliko popolnoma novih nahrbnikov nemških vojakov, raztresene konzerve z mesno hrano, kupe različnega usnja za čevlje in podplate, zavoje kave, kruh in stare, rabljene rjuhe. S hrano si je napolnila dva nova nahrbtnika, okrog pasu zavezala nekaj kozjih kož in natrgala iz rjuh pleničke. Deklico je bilo treba previti: sprala je pleničke v Dravi in jih razprostrla prek obeh nahrbnikov, da so se sušile. Enega je imela na eni, drugega na drugi rami.
Tako natovorjena gre dalje. Nenadoma se pojavi pred njo angleški vojak. Ne da bi jo kaj dosti spraševal, je morala z njim do mostu, ustavil je kamion in ta jo je odpeljal do Vetrinja. Vida je na mostu videla cele kupe orožja, zato je sklepala, da so tod šli domobranci in tudi njen mož. V Vetrinju je iskala moža, svaka in svakinjo z deklico. Moža in svaka je našla po dveh dneh, Štefke in Lili ni bilo nikjer. S Štefko sta se videli šele l. 1970, ker se je v tisti noči ognila Vetrinju in bežala naprej v Nemčijo.
Vrnjeni so bili prek Pliberka z vlakom do Slovenj Gradca, Vlak je vsake toliko časa tako močno zavrl, da so udarjali ob stene vagona. Spet in spet so jih pregledovali, jemali vse, kar so našli, in iskali fotografije. Od Slovenj Gradca do Celja in naprej do Teharij so pešačili. Križev pot, ki ga Vida ne bo nikoli pozabila. Pred njo je hodil bolnik z močno drisko in ker se niso smeli ustavljati, je iz njega teklo kar med potjo. Videla je mlado mater s tremi otroki. Eden je capljal ob njej, drugega je vlekla za roko, tretjega nesla v naročju. Že nekaj časa se je opotekala, zato jo je partizan udaril s kopitom po glavi, da se je zvalila po tleh in obležala. Kaj je bilo potem z njo in otroki, Vida ni videla, ker so jih priganjali, suvali in tepli, hitro naprej, samo naprej. Kako se je počutila njena deklica, ki jo je nosila privezano okrog ramen, ni utegnila opazovati. Med tem mučnim koračenjem si jo je vsake toliko časa dala na prsi; pa je deklica sploh imela kaj piti? Z možem sta lahko le občasno izmenjala kakšno besedo, niso smeli govoriti. Vsakič ga je nagovarjala, naj skuša pobegniti, pa se je izgovarjal na svaka, da si on ne upa. Ostro so se ji zarezali v spomin prizori v Celju: domobranci, ki so ležali na tleh in morali poljubljati zemljo, peti partizanske ali domobranske pesmi; pa oficirji na konjih, z biči v rokah so jahali nad njimi.

Divje iskanje punčke

Teharje - zadnja postaja za večino v tem žalostnem sprevodu. Vidinega moža Staneta so z mnogimi drugimi zaprli v žičnato ogrado barake C, Vido s punčko pa v barako A. Dneve dolgo jih je videla stati zunaj na pesku pod žarečim soncem, da so medleli in padali po tleh. Strašno je bilo poslušati jok in krike trpinov in Vida se spominja obupa svoje sojetnice, ko je videla, kako so ji v ogradi pretepali brata. Spominja se partizanskega oficirja v črnih jahalnih hlačah, škornjih in rdeči srajci, ki se je naslajal nad trpljenjem fantov in mož. V rokah je vedno nosil kladivo, pištolo ali bič. Videla ga je, kako je s kladivom mahal po fantu in ga potolkel do nerazpoznavnosti. Nad to ogrado barake C je stala baraka s kuhinjo. Od tam so jim večkrat metali krofe ali druge dobrote, toda v taki oddaljenosti, da se izstradani zaporniki niso mogli priplaziti do njih, čeprav so na vse načine poskušali. Zavojčke s kavo je Vida hranila med pleničkami deklice, pa ji je kdaj uspelo kakšnega vreči v žičnato ogrado, da so si jo nekateri potresali v usta.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: September 1945 – Vidina hčerka Tanja

V baraki, kjer je bila Vida, so bili moški in ženske ločeni po sobah. Kar naprej so vdirali vanje partizani in si jih ogledovali, če slučajno kdo koga pozna. Gorje temu! Spraševali so jih vedno iste stvari. »Kje je mož?« so bili kar naprej nad Vido. »Ne vem,« je bil njen stalni odgovor. Nekako tri tedne ga je še videvala v ogradi barake C, zadnjikrat ga je videla nekega dne pod večer, dnevov si Vida ni beležila, ko so jih nalagali na kamione. »Morda pa jih le ne vozijo streljat, ampak v Sibirijo?« se je govorilo po baraki. Takrat ga je videla zadnjikrat; kje je bil ustreljen in kje je strohnel, ne bo zvedela nikoli. Tudi svaka, Štefkinega moža, so tistega dne pod večer odpeljali skupaj z Vidinim možem Stanetom.
Vida in deklica sta ostali sami sredi teharskega gorja. Čeprav sestradani, sta bili zdravi, nobena ni dobila driske, samo zelo slabotni sta bili obe. Le kaj je izsesala iz materinih prsi, da je ostala pri življenju? Mar res zadošča že materina ljubezen? Kadar je Vida dobila v porciji kakšno golo kost, jo je vso pogrizla in pojedla, čeprav si je do krvi ranila dlesni. Imela je občutek, da njej in punčki prav te kosti ohranjajo življenje. Kadar je bilo sončno, jo je razvila na mizici pri oknu. Punčka je slabotno premaknila eno ročico sem in tja, pa še drugo, kot da bi hotela posnemati zdrave dojenčke, ki v taki starosti živahno mahajo z rokicami. Isto je poskušala z nožicami, pa so jo še manj ubogale. Vida jo je prijela pod pazduho in podržala na nogicah, da se je punčka ozrla okrog sebe in podarila materi kakšen nežen nasmeh, brez glasnega grgranja – te ljube govorice med materjo in otrokom. Medtem se je v čutarici pogrela voda. Mama ji je omočila telešček, ga umila in zbrisala s pleničko. Vse dokler ni neko dopoldne zapeljal pred barako avtobus in so se zaslišala osorna povelja partizanskih žensk, vdiranje v sobe, jok in vpitje mater, cviljenje otrok. Kaj se dogaja?
Še preden je Vida doumela resničnost trenutka, je tuja ženska tudi njej iztrgala iz rok punčko in jo odnesla v avtobus. Med vsemi otroki je bila njena najmlajša, Vida je videla le večje otroke, ki so jih zganjali v avtobus. V hipu je vedela, kaj ji je storiti. Planila je iz barake, obšla zmedo okrog avtobusa, se prihulila na drugo stran, splazila pri zadnjih vratih v avtobus, pograbila sveženj s svojo punčko, jo skrila pod svoje cunje in se vrnila v barako. Njene punčke ji ne bo nihče jemal, kar naj govorijo, če hočejo, da otroci ne morejo prebivati skupaj z materami!
Odslej je bilo treba punčko skrivati pri vsakem vdoru zasliševalcev in zasliševalk v barako. Ženske so ji našle mesto v kotu sobe in jo obstopile kot živi zid ob vsaki ‘viziti’. Toda ali bo punčka znala v takih trenutkih biti tiho ali pa bo opozorila nase z jokom, čeprav slabotnim, saj glasnega ni zmogla spraviti iz sebe? Slabotna, kot je bila, je le redkokdaj jokala, zato so se ‘vizite’ srečno končevale. Ženske v sobi so Vido ščitile tudi tako, da je vsaka od jutranjega koščka kruha odlomila delček za Vido, da bi iz njenih prsi otroček imel kaj sesati. Težko si človek danes predstavlja tako požrtvovalnost žensk. Najmanj dve med njimi sta bili sami materi, eni so deklico vzeli, druga je imela fantka doma. V tistih trenutkih lomljenja koščka kruha so gotovo mislile na svoje otroke in se zanje darovale.
Vida svoje punčke ni mogla dolgo skrivati. Kakih štirinajst dni kasneje na sredo sobe zakorači partizanka, ki je bila pri ‘vizitaciji’ barake vsak dan. »Mi vemo, da imate tukaj otroka!« Brez posebnega iskanja vzame Vidino punčko in ‘sočutno’ reče: » Saj otroci niso krivi, da imajo take matere. Zdaj bomo mi otroke vzgajali, da bodo za nas, ne za vas!« Vida plane za njo: »Ali vas nič ne zanima, kako ji je ime, kako se piše? Kam jo boste odpeljali? Kdaj mi jo boste vrnili?« »No, pa povej, kako se piše,« je partizanka razumevajoča. »Stanislava Pavšič! Tanja ji pravimo!« Z navadnim svinčnikom zapiše partizanka v punčkino dlan veliko črko P. Odslej punčka ni nihče: izbrisano je njeno ime, njen rojstni datum, neznana njena mama in oče. Ne priprada več nobenemu, kot da lahko tudi otrok postane državna last!
Vsak dan se je partizanka vračala na ‘vizito’, kot so sami pravili svojim obhodom po baraki. Vsakič Vida plane nadnjo: »Kako je z mojo punčko?« In partizanka vedno enako po štajersko zapoje: »Tak’ je lepa, tak’ je zdrava, čvrsta vaša mala.«
Kako težko je šele zdaj pričela Vida prenašati stene barake! Ko bi le ne bila ločena od svoje punčke. Kako dolgo še? Pričelo se je govoriti po baraki, da bo prišla pomilostitev, amnestija. Pod v baraki so morale ribati vsak dan, nikoli pa se niso smele umiti in oprati. Mimo pipe so morale leteti. Zdaj pa so jim to dovolili in vse cunje, ki so jih imele na sebi, so morale zmetati v kotel in prekuhati. Mnoge so prišle iz kotla še bolj razcapane, najbolje se je obnesla črna fašistična srajca, ki si jo je Vida bogsigavedi kdaj in kje navlekla nase. In resnično, prišel je dan, ko so jih odgnali v Celje. Matere so takoj pričele modrovati: »Če bomo otroke dobili v Celju nazaj, pomeni, da gremo v Ljubljano, če jih ne bomo, nas bodo odpeljali v Sibirijo.«
Na železniški postaji so jih otroci že čakali. Ob Vidi je stala mama osemletne deklice, ki so se je ženske v baraki spominjale po dolgih črnih kitah. Kje je? Čigavi, kakšni otroci so to bili? Oblečeni so bili v enake spalne srajce, deklice in dečki, vsi so imeli do golega postrižene glave. Obritoglavi so bili videti še bolj shujšani, še bolj preplašeni. Matere so z očmi begale od enega do drugega, da bi prepoznala vsaka svojega, otroci pa so kot roj splašenih ptic zakrilili k materam, saj je takoj vsak prepoznal svojo: »Mama! Mama!« »Nisem tvoja mama, stran pojdi,« trga s sebe ženska deklico, ki se je oklepa, in panično gleda, kje bo uzrla svojo deklico. Vida ni utegnila opazovati, katera od njiju se moti. Morda niti ni bil vsaki materi vrnjen pravi otrok in vsakemu otroku prava mati?
Toda kje je Vidina punčka?’Kje imajo mojo punčko? Kdo mi jo bo prinesel?’ se Vida vedno bolj nestrpno sprašuje, medtem ko partizanke že kričijo: »V transport! Vsi v transport!« Vlak je že stal na peronu, Vida pa brez svojega otroka!
O teh trenutkih naj spregovori Vida sama: »Nisem bila edina, ki sem ostala sama, tudi mama leto in pol stare deklice Nade je pričela begati in spraševati za Nado. Partizanka je nejevoljna odšla ponjo nekam v mesto. Čez nekaj časa se je vrnila z deklico in jo dala materi. Toda vrnila se je brez moje punčke. ‘Ne gremo še enkrat nazaj! Če je ni, je ni!’ je pribila in me priganjala na vlak. ‘Ne grem nikamor,’ sem vpila, ona pa name, da punčke ni. ‘Tukaj bom ostala, pa me ubij! Moža ste mi ubili, otroka odpeljali, vseeno mi je, če ubijete še mene!’ ‘Tovarišica, grem pa jaz s tabo, da poiščeva otroka!’ se mi je ponudila mlajša partizanka s puško čez rame, s pištolo in dvema bombama za pasom.
Hodili sva od enega vrtca do drugega, če so bili to sploh vrtci. Spominjam se različnih poslopij z manjšimi in večjimi sobami; povsod so bili otroci, stari približno do treh let. Tako majhne deklice, kot je bila moja, ni bilo nikjer. ‘Pa tole vzemi!’ mi varuška velikodušno ponuja neko deklico. ‘Iščem svojo punčko s svetlimi lasmi, šest mesecev staro! Nobene druge nočem! Hočem svojega otroka!’
Partizanka se je spomnila, da bi šli še v porodnišnico, ki me je na zunaj spominjala na graščino. Notri pa so bile posteljica zraven posteljice in v njej le novorojenčki, nobeden niti podoben moji deklici. Naenkrat pa že od daleč zagledam znane oči in čelo. Moja deklica! Ležala je v zadnji od posteljic, pokrita do oči, toda v hipu sem jo prepoznala. ‘Tale je!’ in planem k njej. ‘Ne, motiš se, ta ni prava. Te ne moreš vzeti!’ so me preprečevale ženske okoli. Niso mi je hoteli vzeti iz posteljice. Povedali so mi njen priimek in ime, oboje nemško, ker da je hči neke umrle nemške matere. Hotela sem, da mi jo dajo v roke. Razvila sem jo, in tedaj je začela obračati rokici, kot je to vselej počela. Seveda, tudi nogice so njene, njeni so laski, vse je njeno! In nenadoma, kako to, da se tega nisem spomnila že prej, zagledam drobno bradavičko v zunanjem kotu levega očesa. ‘Mar ne vidite te bradavice,’ sem zmagoslavno vpila. ‘V Teharjah jo je dobila. Vsem jetnicam v sobi sem jo pokazala in šalile smo se, da ima Tanja bradavico ob očesu kot kakšna stara ženska.’
Ali jih je to prepričalo ali ne, ne vem. Deklico sem dobila. Prinesli so mi stekleničko z malo mleka in ko je deklica napravila dva požirka, ji je v trebuhu zaropotalo. Istočasno se je pokakala in pobruhala. ‘Driska,’ me je stisnilo pri srcu. Ampak samo da imam punčko! Kar se da hitro sva s partizanko odšli. Vso pot sem samo jokala. Spominjam se nekega mostu. Ko sva šli čezenj, sem skozi solze gledala obrazek deklice, pobožala sem jo in v tistem trenutku ji je bradavička odpadla in se posvaljkala po ličku. Kot da je zdaj ni več potrebovala!
Večerilo se je že, ko smo se vse tri vrnile v neko hišo z otroki. Srečali sva se s partizanko, ki mi je iz Teharij odnesla deklico in me dopoldne na postaji brez nje podila na vlak, ‘na transport’. Zdaj me zagleda s punčko v rokah in spet začne vpiti v svojem značilnem štajerskem dialektu. Tak’ sem se bala, da bi mi jo vzeli. Ves čas sem si želela, da se ne vrne materi in bi meni ostala. Doma imam samo fantka. Če bi še enkrat rodila, bi spet lahko imela le fantka. Jaz pa bi tako rada imela punčko.’ ‘Kaj, ti da bi mi jo vzela? Vzela za vedno!’ sem pričela vpiti. ‘Ti, ti … ’ in obsula sem jo z vsemi prostaškimi izrazi, ki sem jih bila sama med vojno in v Teharjah tolikokrat deležna.
Ne vem, kam in kdaj je partizanka izginila. Predme je stopila neka druga, ob njej pa je plaho stalo deset fantov, kakih 12 do 14 let so bili stari. Vsi so bili na golo postriženi, oblečeni pa v svoje ponošene srajce in hlače. Spravljivo me je nagovorila: ‘Vse skupaj vas odpeljem na postajo, ti pa bi namesto mene te fante peljala v Ljubljano. Nocoj imamo miting in tako rada bi šla na miting. Poglej, tu imaš list papirja z imeni fantov. Takoj ko prideš v Ljubljano na postajo, oddaj ta list in fante na ‘komando’. Vzemi še mojo legitimacijo, toda že jutri mi jo moraš poslati nazaj.’ V vse sem prevolila, samo čim prej domov. Pripeljala mi je še otroški voziček z modročkom, odejico, blazinico in prevlekami. Spodaj je imel kolesa zvezana s pisanim trakom. Tako je moja deklica spet dobila voziček! Potem mi je partizanka pričela polniti veliko papirnato vrečo s krofi, potico, kruhom in šunko, v eno čutarico mi je nalila še vina, v drugo pa mleka. Pozno zvečer smo prišli na postajo. Bilo je že okoli devetih ali pol desetih, ko sem se s punčko in svojo mlado četico odpeljala s Celja.
Dečki so tiho in plašno sedeli, toda niso se me bali, zaupali so mi. Vedeli so, da sem ena izmed njih. Verjetno so tudi slišali, kako sem nadrla partizanko. Na prvi postaji se eden oglasi: ‘Teta, ali me spustite dol? Prosim!’ ‘Do Ljubljane moraš! Kaj, če te dobijo?’ ‘Bom že znal domov!’ mi je tako prepričljivo rekel, da sem mu dovolila. In potem se je to ponovilo skoraj na vsaki postaji. Zadnji je iztopil v Lazah ali Kresnicah. Tolikokrat se tega spominjam s tako lepimi občutki, da bi danes rada spoznala kakšnega od teh takratnih fantov, da bi mi o sebi kaj več povedal.
Tako sem se v Ljubljano pripeljala sama z deklico v vozičku. Izstopim in prestrašena gledam, kjer bom videla kakšenga moškega v uniformi. Prvemu, ki ga zagledam v postajnem poslopju, porinem v roke list s seznamom. Kdo in kakšen je bil, nimam pojma. ‘Tovariš, skupino dečkov sem ti pripeljala.’ ‘Kje so?’ ‘Tamle, na peronu čakajo,’ pomignem nazaj. Kaj je našel, ne vem, fantov ne, ker jih ni bilo.
Potem pa skoraj tečem z vozičkom čez cesto in naravnost po Kolodvorski. Za seboj nisem opazila nikogar, ki bi mi sledil. Še hitreje tečem in z Zmajskega mostu se napotim naravnost v Moste, na dom svoje tašče. Ob enih ponoči sem prišla k njej. Bila je doma, tudi svak in svakinja, ki nista bežala. Seveda so naju bili veseli, toda danes vem, da bi bila tašča še bolj vesela svojega sina. Vse življenje sem živela z občutkom krivde, da sva se midve z deklico vrnili, mož pa ne. Med vsemi obiskovalci pa je bil najbolj začuden sosed terenec, ki se je v trenutku pojavil, samo da je zaslišal odpiranje vrat in govorjenje. Ko je zagledal dobrote, ki sem jih prinesla iz Celja, se je čudil še toliko bolj in mi ni verjel, da prihajam naravnost s Teharij. ‘Kar povej, kje si bila, kje si se skrivala!’ me je grobo zasliševal. Kaj res še ne bo konec zasliševanj, obtožb, sumničenj!
Takoj naslednji dan sem bila že pred osmo zjutraj s punčko v bolnici. Zdravnik dr. Šalamon me dobesedno nadere: ‘Kakšna mati, ki tako muči svojega otroka! Bolje bi storili, da bi mu oskrbeli krsto!’ ‘Prihajam s Teharij. Tam so mi otroka vzeli. Dobila pa sem takole, kakršno vidite.’ Ob besedi Teharje se mu je obraz spremenil. Videti je bilo, da je beseda že dobila med ljudmi svoj pomen. ‘Takoj ji bomo dali injekcijo,’ me je spravljivo bodril. ‘Če bo delovala, se bo deklici trebušček nalahko napel in morda bo potem še upanje, da ostane pri življenju.’
Okrog deklice so se zbrali še drugi zdravniki in zdravnice, tudi dr. Tavčarjeva. Injekcija je delovala! Dr. Šalamon me je poklical v ordinacijo: ‘Vse bomo storili, da jo ohranimo pri življenju. Toda glavno zdravilo je materino mleko.’ ‘Na prsih je nisem imela že kakšen mesec,’ sem mu žalostno rekla. ‘Materino mleko se da kupiti,’in mi je povedal zelo visoko vsoto. Zaradi mene bi lahko povedal kakršnokoli. ‘Nobenega denarja nimam. Ob vse stvari sem.’
Kaj naj storim? Šla sem v stranišče in poskušala iztisniti iz prsi kapljico mleka. Prikazala se je. Vesela stečem nazaj k zdravniku: ‘Morda bo pa šlo!’ ‘Boste pa še vi ostali v bolnici. Najpomembnejša je dobra volja in hrana.’ Punčko so zdravili in umetno hranili, meni pa so nosili nekega fantka, da sem ga dojila. Vsakič sem se ga kar ustrašila. Tako požrešno je vlekel, da kaj takega pri svoji deklici nisem doživela. Dobesedno goltal je moje mleko. Ko je to videl dr. Šalamon, se je čudil in dejal, da bi bilo vredno spisati knjigo o čudežu, da lahko prične ženska iz taborišča ponovno dojiti po več kot enem mesecu.
Po nekako desetih dneh je moja punčka prišla toliko k moči, da so mi jo dali k prsim. Ali bo še znala sesati? Prinesli so mi pručko, dali punčko v naročje in vsi zdravniki, zdravnice in sestre so naju obstopili. Punčka me je pogledala v oči, potem v prsi, trikrat zapored, prijela in pričela piti. Bila je rešena! Tudi sama sem si opomogla ob dobri hrani, vendar sem bila neprevidna. Za prvo kosilo v bolnici sem pojedla rižoto s telečjim mesom in se vse popoldne krasno počutila. Po tolikem času sem se spet enkrat do sitega najedla. Za večerjo sem pojedla mlečni močnik, ob desetih zvečer pa mi je postalo tako slabo, da so zdaj reševali še mene. Morala bi jesti po malem.
Nekaj časa sva ostali v bolnici, da je pričela Tanja pridobivati pri teži, potem sem jo vozila v bolnico le še na preglede, sprva pogosteje, potem vedno redkeje. Vsakič so mi jo stehtali in pregledali. Sprva sem še stanovala v Mostah, ker tam ni bilo prostora, sem odšla domov k našim v župnišče na Rudnik in pešačila z vozičkom v bolnico. Najbrž sva na eni takih poti v bolnico in nazaj z deklico v vozičku zbudili pozornost starejše in mlajše ženske, ki sta me nekajkrat srečali in mi neko dopoldne sledili domov na Rudnik, ne da bi jaz za to vedela. Sedla sem v kuhinji na stol, deklico sem pustila v vozičku, ker je spala. Pogovarjala sem se z domačimi, kar potrka na vrata in vstopi starejša ženska, za njo še mlajša. Oči so se ji zasvetila od veselja, ko najprej pogleda voziček in vesela vzklikne: ‘Je že pravi! Seveda, pravi je!’
‘Kdo je pravi, otrok ali voziček?’ planem na noge vsa prestrašena. Pa ne, da sta mi prišli povedat, da moj otrok ni pravi? ‘Voziček, voziček je pravi!’ še vedno vsa vzradoščena ponavlja starejša, za njo že mlajša. ‘Če ne verjamete, kar poglejte! Spodaj je zvezan s pisanim trakom. Midve sva zavezali ta trak?’ Kdaj, zakaj, nista povedali, tudi me nista spraševali, kje sem voziček dobila. Samo da sta ga našli! Kaj sem hotela, dala sem jima ga, da sem ga dobila, sem povedala, kje, pa ne. Odslej sem vozila Tanjo v bolnico na preglede v pleteni košarici z majhnimi lesenimi koleščki in ropotali sva po Dolenjski cesti zjutraj tja, opoldne nazaj.
Uganka z vozičkom se je razvozlala šele pred dvema letoma, ko sem jo pripovedovala neznani ženski na avtobusu na poti v Teharje. Dala mi je naslov neke Tončke. Ko sva se sešli, sva skupaj dognali, da je ona tista, ki v takrat na celjski železniški postaji ni dobila svoje leto in pol stare Nadice in so ji jo prinesli kasneje. Torej je stala pred menoj moja sotrpinka Tončka iz Teharij, ki je z Nadico v vozičku napravila isto Kalvarijo, kot sem jo jaz: iz Ljubljane do Vetrinja in od tam do Teharij. Njej so vzeli voziček šele tam, moj pa je ostal nekje ne poti do Vetrinja. Kako nenavadno se včasih prepletajo pota. Zanimivo, da takrat, ko je prišla Tončka z mamo po voziček, nobena od naju niti črhnila ni, kje sva potovali z najinima vozičkoma, kje sva ga izgubili, kje sva bili z deklicama. Tako zelo smo se bali o tem govoriti, tako zelo smo bili nezaupljivi!
Deklica je bila vedno bolj krepka, življenje se je pričelo normalizirati. Bila sem brez vsakih sredstev, brez službe in stanovanja. Doma na Rudniku so živele s starši vse mlajše sestre, pa še kakšnega partizana smo morali gostiti, zgornje nadstropje jih je bilo polno in jaz sem se jih še vedno zelo bala. K tašči na stanovanje so dali partizana Joža, za podnajemnico neko lahko žensko. Pri Pepci Šerajevi je bila zdaj njena hčerka.
Zato sem si na podstrešju ‘pezelnove bajte’ v Mostah med dvema strešnima tramoma namestila ležišče in polico za svojo skromno garderobo. Zvečer sem se grela tako, da sem plezala po tramih, zjutraj sem se pozimi zbudila otrpla od mraza, na odeji pa je ležala plast snega. Stranišče je bilo skupno na hodniku, kaj malega sem si skuhala pri Pepci. Po Mostah sem si iskala stanovanje in ga tudi našla. Kot podnajemnica sem se šla prijavit na občino v Moste, povedala svoje ime, in uradnica ga je poiskala v knjigi. Videla sem, da je rdeče obkroženo. ‘Tega stanovanja ne morete imeti, boste drugič prišli na vrsto!’ Poiskala sem ga nekomu drugemu, ki ga je dobil namesto mene. In stanovanja nikoli ni bilo. Prav tako tudi ne službe. Kasneje sem izvedela, da sem ‘teharca’.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Osemnajstletna Tanja

Spet se je pričela borba, tokrat borba za preživetje. Kako dobro, da sem znala šivati, čeprav je prinašalo šivanje kaj boren zaslužek. Ves dan, dan na dan delo, od hiše do hiše, za malo denarja, običajno za kakšno hrano, toliko da nismo ravno stradali. Gospodinja z neke bogate domačije na Barju, kjer sem poznala ljudi že izpred vojne, mi je nekoč ponudila, da hčerki sešijem balo, za moža pa srajce. Odšla sem z deklico, ki sem jo dojila. Ponudili so mi zanjo varstvo, jaz pa naj le šivam. Ko sem šla v nedeljo domov po celotedenskem delu od jutra do večera, mi je dala s seboj malo moke, ješprenja, koruzno moko in zelenjavo. Zaračunala pa mi je tudi stroške za varstvo deklice, ki so bili višji od vrednosti te hrane. Zaslužila bi tako malo ali skoraj nič, da sem pustila nedokončan dežni plašč in šla šivat drugam.
Za Tanjo nisem dobivala otroških doklad. Ko je pričela hoditi v šolo, je zdaj še sama na svoji koži pričela čutiti krivice. Od Rdečega križa so nekoč vsi sošolci dobili pakete s hrano, samo ona ne. Ob četrtem paketu se je le ojunačila in vprašala zakaj. ‘Ti pa imaš domobranca za očeta,’ je bil odgovor tovarišice. Še vedno ga imaš in ga boš imela vse življenje, očeta domobranca! Bodi zato kaznovana, ni zadosti, da tvoje otroško srce hrepeni po očetu, ki ga nisi nikoli poznala, naj še krvavi za kazen, za takega očeta! Velikokrat smo se domači pogovarjali o možu in svaku, ki sta bila skupaj odgnana s Teharij. Še dolgo smo ugibali, kje bi mogli biti, čeprav smo vedeli, da so jih pobijali na Teharjah in zdaj smo vedeli tudi za Kočevje. Ko sem kasneje spet stanovala v Mostah, pri prijateljici iz vojnih časov Pepci Šeraj, naju je obiskal sosed Slavc Kordež. Predstavila me je: ‘Vidiš, to pa je Stanetova žena.’ ‘A tako, spominjam se Staneta in Regija (svaka Gregorja). Oba sta me prosila pomoči, pa sem jima kar rekel, da zanju ni milosti.’ Kaj sem mu hotela na to odgovoriti? Povesila sem glavo, bilo me je strah še kaj spraševati in bilo me je sram … , kot da bi bila česa kriva.
Tašča je morala vzeti na stanovanje partizana Joža. Zelo sem se ga bala. Čudno se je obnašal, grob je bil in še bolj grobo je govoril: ‘Golaž smo delali iz njih! Gazili smo po njih in njihovi krvi!’ Na lepem je potegnil pištolo in ustrelil pod košarico s punčko, da se je krogla zarila v pod. Čez nekaj časa sem zvedela, da je naredil samomor. Ustrelil se je nekje na Mirju.
Terenec sosed Pepi Potočnik me je priganjal, naj grem v delovno brigado Šamac–Sarajevo, čeprav je videl, da moram skrbeti za deklico, za njeno preživetje. Zatekla sem se k teti Justini Bavdek k Sv. Vidu na Bloke. Mislila sem, da bom tukaj imela mir pred njimi. Pa je nekaga dne prišla k meni soseda naše rdeče ‘pezelnove bajte’, mati partizana Frančka Rudolfa: ‘Če ne greš v brigado, boš pa šla v zapor!’ mi je na koncu zagrozila. ‘Torej brigada ni prostovoljna, ampak obvezna! Kam pa naj dam Tanjo? Kdo naj zanjo skrbi?’ ‘Kar tu jo pusti! Ti jo bodo že pazili!’ je odločila v imenu vseh nas. Dobra teta mi jo je pazila ves čas, ko sem bila v brigadi. Sosed terenec pa je bil v tej brigadi nadzornik. Ena sestra je bila v brigadi v Doboju, ena na cesti na Vrhniko, druga v Šentvidu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Sestri Anda (na levi) in Vida po vojni

Nisem imela namena, da bi se ponovno poročila. Večkrat sem se spomnila pogovorov, ko sva bila z možem v Vetrinju, in bežnih besed, ki sva jih tu pa tam kradoma izmenjala na poti iz Vetrinja. Takrat sva ugibala, kako in kje se bova našla, če preživiva. Mož mi je tudi svetoval, naj se poročim, če ostanem sama. Zatrdila sem mu, da se ne bom. Če se pa bom, se bom šele po mnogih letih čakanja, če bo čakanje zaman.
Vedno bolj sem si želela pomoči, opore, boljšega življenja. Nisem imela otroških doklad, bila sem brez stanovanja, brez službe. Tanja si je želela očeta, v šoli se ni dobro počutila, ker je bila edina v razredu brez očeta. Za osmi marec l. 1954 me je prosila, da sem šla na šolsko proslavo. Tam sem se seznanila z Vinkom Kovačem iz Osilnice na Kočevskem, kar sem obžalovala vse življenje. Če se poročiva, bom dobivala doklade, dobila bova stanovanje in sploh nama bo lepo, mi je obljubljal. Vse to sem res dobila, ko sva se leta 1955 poročila, toda življenje se mi je že drugi dan po poroki, ko me je pretepel kar na cesti, spremenilo v pekel.«
Gospa Vida Kovač svojo pripoved tukaj končuje, saj se zdaj pričenja drugi, še bolj tragični del njenega življenja, v katerega jo je popeljal revolucionar in prvoborec Vinko. Ob poroki je zvedela, da je bil Vinko dvakrat ločen, toda ker sta bili ženi ena partizanka, druga terenka, sta se ga znali grobo znebiti. Po poklicu je bil Vinko pek, toda dolgo vrsto let po vojski ni delal ničesar, saj je bil od leta 1942 partizanski prvoborec, velikokrat ranjen in Mačkova ‘desna roka’, kot se je hvalil. Bil je neuravnovešen, bolestno ljubosumen, Vido je hodil tiranizirat in pretepat celo v službo. Šivanko je morala zamenjati z metlo: postala je snažilka, ker ji je tik pred mojstrskim šiviljskim izpitom v Beogradu, kjer sta dve leti živela, to preprečil. Takrat še ni bila snažilka, ampak je šivala v modnem salonu za žene najvišjih politikov. Morda pa se bo izpolnil njen življenjski sen, da bi kdaj postala modna kreatorka? Bila je že prijavljena za mojstrski izpit, a jo je Vinko pred tem tako pretepel, da ni mogla niti gledati. Ko sta se vrnila v Ljubljano, je še nekaj časa šivala, a so jo odpustili iz službe, ker jo je hodil tja pretepat. Vsi znanci in znanke so Vido zapustili, ker so se bali Vinka. Nazadnje je lahko prijela samo še za metlo in cunje, postala je snažilka.
Ni ji dovolil, da bi šla na nujno kirurško operacijo, zaradi česar še danes trpi posledice. Prinesel ji je smrekovo smolo in to je morala jesti, da bi se pozdravila. Kamorkoli se je zatekla, povsod jo je našel in preganjal kot ranjeno zver. Prenašala ga je štirideset let, pa je še v betežni starosti, s palico, ki jo je potreboval za hojo, mlatil po njej.
Le zakaj je bilo Vidi vsega tega treba? Za pičlo otroško doklado? Za tesno enoinpolsobno stanovanje v montažnem bloku ob hrupni cesti? Ali ni cena, ki jo je morala Vida zanj plačati, prevelika? Prevelika je cena, ki jo je Vida od svojega rosnega enaindvajsetega leta plačevala revoluciji in njenim krvolokom.