Avtor: Neoznačeni avtor

Kaj je kolaboracija, ne moremo prav razumeti, če ne upoštevamo važne razlike med prvo in drugo svetovno vojno. Prva svetovna vojna je bila vojna med nacionalnimi državami. Ko so na primer Nemci, Italijani in Rusi zasedli dele drugih držav, so jih zasedli kot Nemci, Italijani in Rusi. Vsakokratni okupirani narodi pa so okupatorje imeli za Nemce, Italijane in Ruse. Razni narodi so torej, kakor je z njimi ravnala vojna sreča, zasedali ozemlja drugih držav in narodov v svojstvu svoje partikularne narodnosti. V drugi svetovni vojni pa je to bilo drugače. Tudi ta je bila vojna med nacionalnimi državami, a ne samo to. Narodi, ki so okupirali druge države, tega niso naredili samo v svojstvu svoje narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke ideologije. Torej v dvojnem svojstvu. Tako Nemci niso zasedali drugih držav samo kot Nemci, ampak tudi kot nacisti; Italijani ne samo kot Italijani, ampak tudi kot fašisti; Rusi ne samo kot Rusi, ampak tudi kot komunisti. Torej ne samo v svojstvu svoje partikularne narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke univerzalne ideologije.
Tu smo sedaj pri jedru vprašanja. Partikularni narodnosti se ni mogoče priključiti, prilagoditi, podrediti – takoj. Poleg naravnih barier, kot sta jezik in zgodovina, je tu še narodova partikularna identiteta. Univerzalno ideologijo pa je mogoče sprejeti takoj in v celoti, prav zato, ker je univerzalna. Možno je z njo kolaborirati. Zakaj »kolaborirati«? Zato, ker je bila vnesena s silo in praviloma nasprotuje trandicionalni narodovi kulturi. Za večino pripadnikov naroda ni sprejemljiva, za manjšino pa je, in sicer takoj. Ideologija namreč nima zahtev do partikularne narodnosti teh ljudi – ali pa jih ima samo posredno – pač pa jim nudi splošna gledanja na svet in življenje, ki se jim zaradi določenih duhovnih, zgodovinskih in političnih izkušenj zdijo sprejemljive. To je razlog, da se je pojem kolaboracije pojavil šele z drugo svetovno vojno, ko se je pojavila tudi totalitarna ideologija in njeni nosilci. To, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Norveški, je bila kolaboracija – sprejetje tuje ideologije in preko nje deloma tudi njenega nosilca, a nikakor ne nujno in ne v celoti.
Prva svetovna vojna pa ni poznala kolaboracije. Poznala pa je »normalno« soobstajanje z okupatorjem. Ljudje so še naprej hodili v službo, še naprej so imeli in poslušali svojo lokalno oblast in policijo, še naprej so proizvajali, pridelovali in prodajali, še naprej so obhajali kulturne in verske slovesnosti. A zato se še nikomur ni očitala kolaboracija.
Analogno stanje se je vzpostavilo v Sloveniji tudi med drugo svetovno vojno. Zlasti v tistem delu, ki so ga zasedli Italijani. Jasno je, da je nasilni prihod tujca v deželo za narod neznosna žalitev. V njem je ranjeno to, čemur je Veselin Djuretić rekel »praćulo naroda« – narodov prainstinkt. Toda treba je, kljub vsemu, živeti naprej. Tako je bilo tudi v medvojni Sloveniji. Ljudje so bili prisiljeni v skrajno poniževalna stanja. Iz rok okupatorja, ki jim je vzel svobodo, so na primer jemali živilske nakaznice. Naravno je bilo tudi, da so, če se je kje zgodil rop ali umor, poskrbeli, da je zanj zvedela okupatorjeva ali od okupatorja vodena policija. In ko so komunistični teroristi začeli delati atentate na slovenske ljudi, so natanko v istem redu stvari vzeli iz okupatorjevih rok orožja, da so se branili – nazadnje, ko ni bilo mogoče več vzdržati.
Tudi ta gesta je bila v skladu s tradicionalnim soobstajanjem z okupatorjem – mednarodno pravo je samo kodifikacija tega obstajanja – in je ni mogoče imeti za kolaboracijo. Bistvo pri vsej stvari je namreč to, da Slovenci nismo sprejeli okupatorjeve univerzalne ideologije – fašizma ali nacizma. Nismo storili tega, kar je zapadno Evropo naredilo za kolaborantsko. V Sloveniji ni bilo kolaboracije.
Z eno izjemo. Znano je, da so bili v evropskih državah ne tako maloštevilni ljudje, ki so se priključili posameznim univerzalnim ideologijam, še preden so jih njihovi nosilci nasilno uveljavili v njihovih deželah. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj ljudi, ki so se priključili univerzalni komunistični ideologiji, še preden se je začela vojna. Res je, da izvorni nacionalni nosilec te ideologije nikoli ni zasedel Slovenije. A to ni bilo potrebno. Za razliko od fašizma in nacizma je komunizem imel enotno mednarodno organizacijo, ki je zelo učinkovito nadomeščala nacionalne ideološke nosilce. Slovenski komunisti so bili posebna oblika pete kolone in so se ob napadu konkurenčne ideologije na narod tudi tako obnašali. V imenu kominterne ali komunističnega commonwealtha so zahrbtno napadli svoj narod. Jasno je, da te igre ni bilo mogoče igrati, ne da bi uprizorili boj z okupatorjem. Šlo je torej za boj z okupatorjem in ne za narodnoosvobodilni boj, v pomenu, ki ga je izdelala evropska politična kultura.
Za to, da je ta trditev resnična, obstajajo stvarni dokazi, resnična pa je tudi sama po sebi, kakor je na primer resnična trditev, da v restavraciji ni mogoče naročiti praženih snežnih kep. Če so namreč obstajale razmere, zaradi katerih je bilo mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in na noben način drugače in z nobenim prirejanjem razmer drugače – potem nikoli ne bo mogoče odpraviti suma, da je bila točka »B« samo v funkciji točke »C« in ni imela nobene samostojne vrednosti. Če pa pri tem še upoštevamo, kako je pohod iz »A« v »C« dejansko potekal, potem ima analitična vrednost zgornje misli tudi vso empirično podporo.
Če bi hoteli poiskati drugi svetovni vojni smisel, bi ga nazadnje zagledali v uničenju treh, proti človeku usmerjenih totalitarnih ideologij. Zato se je ta vojna, ki se je začela leta 1939, končala šele pol stoletja pozneje, ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu odšel z odra tudi komunizem.