Avtor: Stane Štrbenk

Preživeli udeleženci protikomunističnega odpora v slovenski državljanski vojni smo kmalu po vojni razmišljali o organiziranju logistične konfrontacije s komunističnim totalitarizmom v cilju demokratizacije političnega sistema in slovenske družbe. Že leta 1948 smo ustanovili dve mladinski organizaciji, in sicer Zvezo demokratične mladine in Zvezo katoliške mladine. Bili smo kmalu izdani in odslužiti smo morali visoke zaporne kazni.
S slovensko pomladjo leta 1990 so nastopili pogoji, ko smo lahko ponovno razmišljali o našem delovanju. Menili smo, da smo bili kot preživeli soudeleženci protikomunističnega odpora poklicani in dolžni ohranjati in uveljavljati vrednote tega odpora in uveljavljati popravo krivic, ki so mu bile storjene. Menili smo, da bomo to najlažje uresničevali v instituciji civilne družbe, to je v društvu z imenom, ki izhaja iz predvojnega desnega političnega gibanja.
Ker naj bi društvo združevalo pretežno preživele vojake slovenskega domobranstva, naj bi društvo imelo status veteranske organizacije, ki bi bila partner v odnosu do Zveze borcev NOB.
Pri ustanavljanju nas je vodil veliki idealizem in želja po dosegu satisfakcije za storjene krivice. Čutili smo dolžnost, da stojimo ob strani pobitih soborcev in sotrpinov, da jih ohranjamo v spominu, da zapustimo zgodovini njihova imena ter da jim izkazujemo spoštovanje in čast borcev za krščanske vrednote in domovino. In ne nazadnje, čutili smo dolžnost, da sodelujemo pri preseganju preteklosti in v okviru civilne družbe pri oblikovanju nove demokratične in pravične družbe, skratka pri oblikovanju slovenske narodne sprave. Pri teh namenih smo ob ustanavljanju NSZ imeli močno podporo pri preživelih domobrancih in številnih somišljenikih doma in v tujini. Pravi šok pa je ustanovitev povzročila pri levici, tako od predsednika države, organov izvršne oblasti, do Zveze združenj borcev NOB. Na vsak način so želeli onemogočiti njeno ustanovitev in registracijo. Vsiljevali so stališča, da je treba ustanovitev preprečiti, češ da je NSZ skrajno desna, pronacistična, profašistična itd. Celih šest mesecev smo se bojevali z upravnim organom, pristojnim za registracijo društev. Nobena formulacija predloženih Pravil NSZ ni bila sprejemljiva oz. ni bila po njihovem v skladu s črko in duhom Zakona o društvih. Po 6 mesecih smo pač morali pristati skoraj na vse zahteve registrskega organa. Tako so Pravila postala čisto formalni akt brez vsebine.
Poleg teh težav so nas pestile začetne težave, kot so poslovni prostori, finančna sredstva, umestitev v slovensko javnost itd. Začeli smo golih rok in pod izjemno neugodnimi pogoji, brez mecenov in brez pomoči države. Ustanovitelji smo sami financirali zagonske stroške in stroške poslovanja prvega leta. Vsa dela smo opravljali brezplačno, tako kot še danes, vse v namenu, da uresničimo ustanovitvene cilje društva in da se ne izneverimo zavezi ustanoviteljev, da bomo skupaj vztrajali pri delu društva, dokler bodo zdržale naše moči.
Danes po 10 letih obstoja ugotavljamo, da NSZ ni dosegla svojega glavnega cilja, to je poprave storjenih krivic udeležencem protikomunističnega odpora in slovenske narodne sprave. Le-ti morajo, v sicer demokratični Sloveniji, tudi po krivdi slovenskih pomladnih strank, še vedno nositi krivično breme diskriminacije in lažno breme kolaboracije ter zločina nad svojim narodom. Slovenski protikomunistični odpor, kljub temu, da je bil poražen, ponuja nasprotni strani v državljanski vojni roko sprave pod razumnimi pogoji, vendar je ta ne sprejema, je noče, ker jo edino razdvajanje identificira in ker je zanjo eksistenčnega pomena.
Vendar pa ne moremo reči, da NSZ tudi v taki konstelaciji ni dosegla določenih uspehov, zlasti na področju uveljavljanja resnice o slovenski državljanski vojni in ohranjanja spomina žrtev komunističnega nasilja. Tako je s člani in župnijskimi uradi opravila eno od svojih temeljnih nalog, to je ugotavljanje in identifikacija žrtev komunističnega nasilja iz medvojnega in povojnega obdobja, s čimer je ugotovila ter dokumentirala dimenzijo slovenskega holokavsta. Ugotovila in popisala je čez 12000 žrtev komunističnega nasilja z identifikacijskimi podatki, sposobnimi za vpis smrti v mrliške knjige, in postavila preko 150 farnih spominskih plošč. S tem je vsaj simbolno pokopala te žrtve in vrnila njihov spomin v slovensko javnost. Brez NSZ bi tega nihče ne storil. Od vsega začetka je iskala in raziskovala grobišča in grobove žrtev širom Slovenije, jih vzdrževala in skrbela za njihovo ureditev in spoštovanje, organizirala vsakoletne obletne spominske slovesnosti in komemoracije pri grobiščih, organizirala potovanja in romanja po poteh žrtev, organizirala obiske njihovih grobov in brezen širom Slovenije, kar vse je ohranjalo v slovenski javnosti prisotnost in zavest nerešenosti problematike slovenske državljanske vojne in slovenske narodne sprave.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Eden od občnih zborov Nove Slovenske zaveze – Tajnik Stane Štrbenk; Dušan Berkopec, Fani Božič, Jože Pavlič, France Hočevar – Metod Bohinc

Za uspeh si štejemo tudi neprekinjeno izdajanje revije Zaveza, glasila NSZ. Izdali smo 40 številk, vsakokrat v nakladi 2600 izvodov, vsaka po okoli 95 strani, skupaj torej okrog 3800 strani besedil. Iz njih odseva strpna konfrontacija z lažmi NOB-jevske kontinuitete in postkomunizma s ciljem, da laž o slovenski državljanski vojni ne bi postala zgodovina, da laž ne bi postala resnica. S tem je revija postala zgodovinski vir slovenske državljanske vojne. Prezentirala je NSZ navzven in ji dajala svojsko mesto v slovenski družbi.
Ni pomembno, da je bila NSZ edina institucija, ki je zbrala in povezala preživele udeležence protikomunističnega odpora pri uveljavljanju njihovega statusa, njihovih interesov in pravic. Ustvarjala je občutek, da niso sami, zavrženi in odpisani, da imajo institucijo, v kateri se počutijo svobodni, v kateri se zbirajo enako misleči prijatelji in se počutijo dobro. To občutijo še posebej ob skrbi društva za ostarele in bolne ter izkazano pomoč pri uveljavljanju njihovih pravic. Ob tem menimo, da je bila ustanovitev NSZ utemeljena in da je v danih pogojih opravičila svoj obstoj. Že do sedaj opravljeno delo NSZ utrjuje prepričanje, da njeno delo ni bilo in ne bo zaman.
Člani NSZ pa se ob 10-letnici obstoja društva še vedno sprašujemo, kdaj bo država raziskala odgovornost za storjene krivice in kdaj jih bo pravično popravila, kdaj bo javno obsodila povojne množične poboje, dostojno zaznamovala in zavarovala njihova grobišča, izpolnila temeljne človekove pravice do groba, imena in spomina tisočim žrtvam komunističnega nasilja, do kdaj bodo farne spominske plošče edini »mrliški list« teh žrtev, in končno, kdaj bo Slovenija kot država priznala in praznovala »Dan spomina« na vse žrtve revolucije in državljanske vojne.