Avtor: Anica Razpotnik

Prišla sem v leta, ko se človek začne ozirati na prehojeno pot in podoživlja vse, kar se je na njej zgodilo. Nekje na začetku moje poti je skromen dom v Kresniškem Vrhu, na razmeroma strmem bregu, kjer sta ata in mama složno gospodarila, da je bilo vse postorjeno o pravem času in da smo otroci imeli potrebno varnost in kruh. V naši hiši se je spoštovalo delo, pa tudi knjiga in molilo se je. Bilo nas je osem otrok: tri dekleta (Mici, Francka in Ana) in pet fantov (Jože, Tone, Janez, Lojze in Franci). Ob začetku vojne sta bili Mici in Francka že poročeni, Jože pa je pravkar diplomiral na slavistiki, se poročil in naselil v Kresnicah. Trpljenje naše družine se je začelo z nemško okupacijo.
Nemcev nismo bili veseli, saj smo slišali in brali, kaj so delali na Poljskem in Češkem. Posebno Jože se jih je bal. Bil je zelo zaveden Slovenec in kot izobraženec je razmere poznal bolje od nas. Med prvimi je začel zbirati orožje za partizane, ki so čez čas začeli prihajati od drugod. Še zdaj vem, kako nas je bilo strah Nemcev, ko smo imeli na skednju partizane. Čez dan so se skrivali, ponoči pa hodili okrog za orožjem. Kar kmalu smo spoznali, da vodilnim partizanom ni glavni osvobodilni boj, ampak boj za oblast. Navdušeno so govorili o Rusiji in Stalinu in razlagali, kaj nam bo prinesel komunizem. Mi pa smo že dosti prej prebrali knjigo Ukrajina joka, zato smo si lahko predstavljali, kako bi bilo v komunizmu z nami, zato nas je minevalo navdušenje zanje, čeprav smo jim še dajali hrano, jim kazali poti ipd., saj druge izbire tudi nismo imeli. Vsi smo bili Slovenci. Mnogi partizani so bili v resnici veliki reveži, lačni, brez prave obutve in obleke, tudi ranjeni in v neprestani nevarnosti pred Nemci.
Do leta 1943 je bilo partizanstvo pri nas vendarle še zelo omejeno. Tega leta smo bili priključeni rajhu. Postali smo nemški državljani. S tem pa smo morali prevzeti tudi državljanske dolžnosti. Nemci so bili že sredi Rusije, manjkalo jim je vojakov, zato so začeli mobilizirati tudi naše fante. Najprej so klicali letnike 1923, 1924, 1925 in 1926. Brat Lojze, letnik 1923, je bil oproščen, ker je bil invalid. Nekateri od vpoklicanih so odšli k partizanom in tako so partizani posegli globlje v naš kraj. Nemci so za kazen njihove domače preselili v taborišča po raznih krajih Nemčije. Tako so naredili s Flegarjevimi, Kisovčevimi in Rokavčevimi pa tudi drugimi. Tega smo se bali tudi mi. V marcu so prišli na vrsto letniki 1920 in 1921. Med njimi je bil tudi naš Janez. V tem času smo se veliko pogovarjali, kam naj gre. Če pojde k partizanom, nas bodo preselili. Oče so bili takrat stari 60 let, mama malo manj, meni je bilo 17 let, najmlajšemu bratu 13. Radi smo se imeli. Spoštovali smo očeta in mater. In tako so se Janez, Tone in Jože odločili, da grejo raje od doma oni, kot da bi trpela vsa družina. Z njihovo žrtvijo bi se ohranil dom.Ta odločitev je bila čisto njihova. Nihče, ne ata ne mama nista nobenemu prigovarjala, kaj naj stori. Seveda ni bilo nobenega navdušenja za Nemce, kakor so nam pogosto očitali med vojno in po njej.
Janez je odšel v nemško vojsko konec marca 1943, Tone pa mesec kasneje. Jože, letnik 1916, je dobil poziv julija. Njegova žena je pričakovala otroka. Partizani so mu govorili, da bi kot slavist moral vedeti, kje je njegovo mesto. Kam naj gre? Če bi šel k partizanom, bi selili njegovo ženo, tega ji v njenem stanju ni smel narediti. V nemško vojsko tudi ni hotel. V tej dilemi so ga zadnji večer prišli iskat Nemci. Moral je prenočiti na postojanki in ni imel več izbire. Zjutraj so šli z njim na vlak.
Nekaj mesecev so se po kasarnah pripravljali, vadili z orožjem, potem pa so Janeza in Toneta poslali na rusko fronto, ne da bi vedela drug za drugega. Jože je bil v vojski najprej na Bavarskem, potem pa so tudi njega poslali na rusko fronto. Kaj vse so tam doživljali in prestajali zaradi ruske zime in drugega hudega, so vedeli le sami. Dokler se je dalo, smo si dopisovali. Pošta za vojake je bila brezplačna. Iz Rusije pa je prihajala bolj redko.
Dopusta, ki jim je pripadal, navadno niso dobili, ker je bil naš kraj označen kot partizanski. Prvi, ki so ga dobili, so namreč ostali doma in se pridružili partizanom. Jože je dobil dopust le za Štajersko, tako da je videl svojo hčerko, ko je bila stara štiri mesece. Potem je moral spet na fronto in 10. oktobra 1944 je padel. V obvestilu je bilo napisano, da se je to zgodilo 40 kilometrov pred Varšavo. Partizani so za njegovo smrt zvedeli prej kot mi, ker so nekje ustavili vlak in pobrali pošto. Obvestilo o smrti nam je prinesel neki otrok, ga vrgel pred vrata in zbežal. To je bil za našo družino resnično hud udarec, vendar smo morali svojo bolečino prenašati tiho. Kaj je pomenilo za mojega očeta, da je moral umreti njegov izobraženi najstarejši sin v osovraženi nemški uniformi nekje na tujem med tujci. Kako bridko je to leglo na njegova ramena.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Razpotnikova domačija v Kresniškem Vrhu

Zima ¹⁹⁴³⁄₄₄ je bila najhujša. Rusi so strahovito napadali, Nemci so se morali umikati. Janez je zbolel, močno se je prehladil, tako da so ga poslali v lazaret nekam v Besarabijo. Po okrevanju je dobil dopust in se 18. avgusta 1944 vrnil domov. Prišel je zvečer, skrivaj, da ga nihče od domačinov ni videl. Odločil se je, da ne bo šel več na fronto. Tudi k partizanom ni maral. Ti so se kazali vedno slabši, zlasti domači terenci, ki so si privoščili marsikaj. Ker so bili trije naši fantje v nemški vojski, so nam vzeli telico, jo pri sosedu zaklali in se zabavali. Očetu so zanjo dali potrdilo, češ da jo bodo plačali po vojni. Za Martinovo so si privoščili našega prašiča, ki smo ga redili za zakol. Ko so ga ustrelili, so prinesli v hišo glavo in dejali: »To vam pa šenkamo.«
Ker je Janezu uspelo priti skrivaj do doma, smo se odločili, da ga bomo skrivali. Čez dan je bil v stranski sobici, zvečer pa smo zagrnili vsa okna (tedaj je bila obvezna zatemnitev), da je lahko prišel v »hišo«. Če bi se bilo treba hitro umakniti, je bila pod oknom v kamri narejena luknja v drveh, v katero bi lahko skočil kar skozi okno. Zmeraj smo bili v skrbeh, da bi ga kdo videl. Bali smo se domačinov, bali Nemcev, ker je postal dezerter, bali partizanov in tudi domobrancev, ki so se že kdaj pa kdaj pojavljali tudi v našem kraju. Kakšne so bile te skrbi, ve le tisti, ki je kaj podobnega doživljal.
Najhuje je bilo že pozno jeseni 1944, ko so z Nemci prišli tudi kozaki. Zanje smo slišali, kakšna grozodejstva počenjajo. Tistega dne sta oče in Lojze peljala žito v mlin. Doma sva bili sami z mamo in skriti brat Janez. Mimo je pritekel neki domači terenec in ves preplašen povedal, kaj se je zgodilo v Goliščah in v Zgornjem Kresniškem Vrhu. V Goliščah so pri Končarju zažgali hlev, v njem pa mater in pet otrok. Pri Karmelju v Kresniškem Vrhu so živele same tri starejše ženske. Partizani so pri njih imeli gospodarski štab. Sami so se umaknili, ženske pa so ostale in tudi polno sledi za partizani. Dve od teh in še eno sosedovo so polili z nafto in zažgali. Ena se je rešila. To je povedal v eni sapi in hitel naprej. Tisti dan so požgali še več hiš. Z mamo sva bili v velikih skrbeh, kam z Janezom. V skrivališču ni bilo varno, posebno če so imeli pse s seboj. V hiši ni bilo varno, ker so navadno vse premetali. Da se je lahko zmuznil za hišo in potem naprej v gozd, sva obe stražili.
Okoli enajstih dopoldne so Nemci res prišli. Bilo jih je okoli dvajset. Razšli so se vsepovsod. Kozaki so stikali za vodko. »Vodka, vodka!« so zahtevali. Strah naju je bilo. Na srečo je eden od Nemcev znal nekaj slovensko. Spraševal je, kje so moški. Povedali sva, da so trije na fronti in da je eden od njih že padel. Tisti, ki je znal slovensko, je svetoval, naj le dava nekaj žganja, kajti če ga sami najdejo, bo še huje. Počasi so se zbirali, popili nekaj žganja in drug drugega priganjali, da gredo naprej. Dobro je bilo, da niso imeli psov, posebno sem se bala za brata. Še dolgo potem je tičal v gozdu. Ko sva menili, da so že dovolj daleč, sem šla ponj. Težko je opisati strah, ki smo ga preživljali. Brat je dejal, da ga ta strah huje prizadeva, kot če bi bil na fronti.
Vsi smo vedeli, da vojne ne bo takoj konec. Kaj storiti? Partizani so pogosto izzivali: napadli so postojanko v Kresnicah, porušili most pri Poganiku. Takrat so domobranci že imeli postojanko v Litiji. Pridružilo se jim je tudi nekaj pobeglih partizanov. Včasih je šla patrulja tudi mimo naše hiše. Spraševali so, kje sta Janez in Tone, in nam prigovarjali, naj se jim pridružita, če prideta na dopust.
Ker so bile hajke vse pogostejše, Janez ni več vzdržal. Konec januarja 1945 se je javil domobrancem. Vendar ni bil dolgo pri njih, le dober mesec. Nekdo ga je zatožil Nemcem, da je dezerter. Prišli so ponj in ga odpeljali v Celovec v zapor. Tam je dočakal konec vojne, zmeraj v strahu, kdaj ga bodo obsodili na smrt.
Brat Tone je dobil na fronti tako hude ozebline na nogah, da so mu morali porezati prste. Dopust je dobil samo do Koroške, naprej ga niso pustili. Ker ni hotel več na fronto, je šel na Štajersko in se pridružil četnikom. Po zvezah je potem malo pred koncem vojne prišel na domobransko postojanko v Litijo. Ob koncu vojne je z drugimi šel prek Ljubelja na Koroško. Nekje pri Tržiču sta se srečala z bratom Janezom, ki jo je peš mahal iz Celovca. Domobranci so mu pripovedovali, kako je doma, da ni varno nadaljevati poti in naj raje gre z njimi na Koroško. In je šel s Tonetom. Tako je preživel Vetrinj, angleško izdajo, ko so jih predali partizanom. Prišli so v Celje in od tam peš v Teharje. To je bil križev pot, ki je bil že večkrat opisan. Ves čas sta bila z bratom skupaj v skupini B. Toneta so odpeljali v začetku junija, ko so tiste iz skupine A že pobili. Janez mu je dal še skorjo kruha, ker so rekli, da gredo v drug kraj. Toneta so umorili menda nekje pri Hrastniku, Janez pa je bil avgusta po amnestiji izpuščen. Domov je prišel zdelan kot mrlič. Tehtal je nekaj čez 40 kilogramov. Nekaj časa je počival. Stregli smo mu, kar smo mogli, da si je nekoliko opomogel. Potem pa se je začelo. Delali so z njim kakor s tlačanom. Eni so mu ukazali: pridi kosit, drugi: pridi obirat jabolka, seveda vse brez plačila in hrane. Moral jim je biti celo hvaležen, da so ga pustili živega. Da bi se rešil tlake, je iskal redno delo. Končno ga je dobil v tovarni apna, kjer je že prej delal. Tako se je končalo njegovo tlačanstvo, zapostavljanje pa še dolgo ne.
Kdo je bil določen za usmrtitev, so odločali domači aktivisti. Takoj ko so zvedeli, da so Angleži naše ljudi predali partizanom, so začeli zbirati podpise, koga naj odstranijo in koga pomilostijo. Za nas sta bila za to nalogo določena dva. Pri tem delu sta se slučajno srečala in primerjala izbrana imena.Tako je dejal eden od njiju: »Tega lahko izpustiš, ga imam že jaz na spisku.« S tem spiskom sta odšla v Teharje dva: eden iz Kresnic in eden iz Kresniškega Vrha.Ti so določili, da je Tone izdajalec in ga je treba umoriti, Janez naj pa le ostane živ.
Nikoli niso povedali, da so jih pomorili. Lagali so, da so nekje na prisilnem delu. Neka soseda je prišla k nam povedat, da je v Celju videla Toneta, da jo je celo poklical. Potem smo dobili še pisno sporočilo, naj ga pridemo obiskat. Čakal da bo ob enajsti uri na klopi v bližini tovarne Emo v Celju. Tja se je odpravila sestra Francka, čakala je dve uri, pa ni bilo nikogar. Od takrat nismo več nasedali. Še po očetovi smrti 1950 je pogrešanega brata kot dediča pri zapuščinski razpravi zastopal vaški aktivist.
Tudi drugače smo bili izpostavljeni. Nismo dobili kart za obleko, za sladkor in drugo, čeprav smo bili do njih upravičeni. Tudi pri obvezni oddaji smo bili bolj obremenjeni kot drugi. Prestajati smo morali vsa mogoča šikaniranja. Prišlo je celo tako daleč, da so nas mislili spraviti z domačije. Tone Rajšek, funkcionar iz Kresnic, je popisal vse premičnine, tudi klepalni stol. Dejal je, da smemo delati, le prodati ne smemo nič, ker je vse popisano. Tako smo bili vsi obupani in brez prave volje. Obiskal nas je Feliks, mož sestre Micke, ki je bil partizan, celo politkomisar.Ta je dal očetu nekaj poguma in samozavesti. Dejal je, da starši ne odgovarjajo za dejanja polnoletnih otrok. To je oče tudi povedal sosedu. Čez nekaj časa se je spet oglasil popisovalec in dejal, da tisto popisovanje več ne velja. Najhujši je bil bližnji sosed. Ko so v gozdu grabili listje, so prepevali partizanske pesmi, največkrat tisto, da je treba uničiti gnezda belih podgan in črnih psov. Ko je bila v nevarnosti naša domačija, je gospodar vpil nad nami od daleč ali kadar je šel mimo hiše: »Jaz sem rdeč, ti pa bel, čez štirinajst dni bo pečat na tvojih vratih!« Večkrat je bil tudi pijan. Nekoč se je spravil nad mamo, ko so nesli hrano prašičem. Vrgel jih je po tleh, brcal in zmerjal. Bili so zelo prizadeti. Nekaj časa so morali ležati. Od takrat niso bili več pri pravih močeh. Mislim, da mu je bilo pozneje za vse te hudobije le malo žal, saj je ob mamini smrti 1954 sam šel s konjem po krsto in prinesel dvanajst sveč. Dejal mi je :«Ana, te moraš najprej prižgati!« In ko sem mu nekoč oponesla, kako je delal z nami, mi je odgovoril: »Ana, moraš razumeti, da sem med vojno izgubil tri sinove.« Dejala sem mu, da mu mi nismo nobenega vzeli. Njegovi trije sinovi so šli na začetku v nemško vojsko kot naši in eden je padel na fronti, dva pa sta šla k partizanom, ko sta bila na dopustu, in tam padla. Kako naj bi jih mi izdali, saj so bili Nemci naši smrtni sovražniki. Pozneje v petdesetih letih se je nekoliko umirilo, vendar so še zmeraj pazili na nas. Treba je bilo paziti na besede, saj so še vedno tožarili in obrekovali.
Tudi moja zgodba se ni odvijala brez težav. Ko se je začela vojna, sem bila v tretji gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani. Razred so nam zaključili predčasno, ker so Ljubljano zasedli Italijani, moj kraj pa so okupirali Nemci. Vsa štiri leta vojne sem bila doma in pomagala pri delu na kmetiji. Bila sem pri košnji, žetvi, mlačvi (s cepcem seveda), tudi z volmi sem znala ravnati, posebno še potem, ko so bili bratje vpoklicani v vojsko. Nemci me v šolo niso silili, ker sem bila stara že petnajst let. Razmišljala pa sem, kaj bo potem, ko bo vojne konec. In ko je bilo vojne konec, sem bila že pri dvajsetih letih. Moje bivše sošolke so bile že v sedmi gimnaziji. Kako naj začnem?
Slišala sem, da je možno zamujeno šolanje nadomestiti s posebnimi tečaji, ki so se začeli v Ljubljani. En mesec intenzivnega tečaja za en razred. Morala bi poizvedeti. Vlaki so takrat vozili zelo poredko, zraven si moral dobiti od krajevnega ljudskega odbora še potrdilo za vlak. Vedela sem, da ga v Kresnicah ne bi dobila. Zato sem šla v Litijo na milico, kjer so tudi izdajali taka potrdila. Tam je bil komandir Franc Vidic, ki se je kasneje priženil v Kresnice. Ko sem mu povedala, kaj bi rada, je rekel: »Prav, punca, kar uči se, učene ljudi bomo potrebovali!« Dal mi je dovoljenje za štirinajst dni.
Že drugi dan sem se odpeljala v Ljubljano. Najprej sem se oglasila pri uršulinkah. Sprejela me je nekdanja razredničarka s. Ancila. Prosila sem jo za nasvet. Svetovala mi je, naj četrti gimnazijski razred naredim privatno pri njih, to pravico da še imajo. Potem naj se vpišem v tečaj, da bom zamujeno vsaj malo nadomestila. Preskrbela mi je knjige, zvezke in druge stvari za četrti razred. Veliko mi je pomagala tudi pri učenju. Domači niso verjeli, da bom zmogla. Učila sem se ves junij in julij. Privatni izpit je bil določen za 31. avgust 1945. Prav takrat pa bi se morala vpisati v tečajno gimnazijo, če bi izpit seveda naredila. Za vpis pa bi potrebovala karakteristiko, kako sem se obnašala med vojno. To bi dobila na krajevnem ljudskem odboru. Vedela sem, da bodo težave, vendar sem šla poizkusit.Še preden sem povedala, po kaj sem prišla, me je funkcionar Nace Kukovica vprašal: »Kako se pa ti voziš v Ljubljano?« »Z vlakom,« sem mu odgovorila. »To že vem, samo kje si dobila dovoljenje?« »V Litiji, na milici so mi ga dali,« je bil moj odgovor. »Pokaži!« je zahteval. Jaz pa sem bila tako neumna, najbrž v strahu, da sem mu ga dala. Vzel ga je v roke, ga pretrgal, ne da bi ga pogledal, in vrgel pod mizo. To mi je vzelo sapo. Obrnila sem se in odšla, ne da bi povedala, po kaj sem prišla.
Drugi dan ob devetih zjutraj sem imela pri uršulinkah privatni izpit za četrto gimnazijo. Z vlakom ni bilo mogoče iti, ker nisem več imela dovoljenja, kolesa so nam partizani takoj pobrali, torej je ostala edina možnost: peš. Ob pol štirih zjutraj sem šla od doma, kajti pred mano je bilo 25 kilometrov. Ko je ura na frančiškanski cerkvi udarila osem, sem šla mimo Prešernovega spomenika.
Razredničarka s. Ancila me je že čakala. Nič ji nisem povedala, kako sem potovala. Kmalu se je zbrala komisija. Vem, da so blago delali z menoj, razred sem izdelala s prav dobrim uspehom. Preden sem dobila spričevalo, so me sestre povabile na kosilo. Tega sem bila zares potrebna. Svetovale so mi, naj se vpišem v tečaj za peto gimnazijo. To sem tudi storila. Potem pa peš domov. Kolena so se mi tresla še od zjutraj. Šla sem po Zaloški cesti, zavila ob železnici, šla mimo Polja in prišla v Zalog. Na železniški postaji je stal tovorni vlak, obrnjen proti Kresnicam. Železničarji so hodili ob vlaku, kar med njimi zagledam znanca. Vprašala sem ga, če bi se lahko peljala z njimi do Kresnic. Povedal je, da na tej postaji vlak ne bo ustavil. Ko pa je videl, kako komaj lezem, je rekel, da naj kar vstopim, pred Kresnicami bodo upočasnili vožnjo in bom lahko izskočila. Zelo mi je odleglo in še sedaj se tega dobrotnika s hvaležnostjo spominjam.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Razpotnik – Padel 40 kilometrov pred Varšavo

Domači so mi šolanje še vedno branili. Naj odneham, so mi govorili, saj ne bo nikoli drugače, jaz pa sem računala na peto gimnazijo. Dovoljenja za vlak ni bilo več treba, na krajevnem uradu so bili pa že drugi ljudje, ki so mi dali nevtralno karakteristiko. V tečajni gimnaziji sem se počutila neprijetno. Tečajniki so bili skoraj sami mladi partizani v uniformah. Bili so zelo samozavestni. Izpit bi morali uspešno opraviti že zato, ker so se borili. Profesorju za latinščino so dejali, da ga ne bodo poslušali. Latinščine ne potrebujejo, ker bodo vse znanstvene knjige v ruščini. Tečaj je trajal en mesec, potem smo imeli izpite. Peti razred sem končala 5. oktobra s prav dobrim uspehom in se vpisala v šesti razred, ker se je šola zaradi tečajev začela šele oktobra. V šoli mi je šlo dobro, vendar le do 13. januarja 1946.
Dobila sem obvestilo, da se moram na ta dan udeležiti važnega sestanka. Tako obvestilo je dobilo okoli petnajst dijakinj iz vseh razredov. Že prej se je šepetalo, da bodo nekaj dijakinj izključili. Na ta datum je bila nedelja in nekaj preplašenih dijakinj se nas je zbralo v razredu. Prišel je ravnatelj Leon Detela, nekaj profesorjev in nekaj zunanjih, ki so obtoževali. Moj tožnik je bil neki partizan. Pozneje sem videla njegovo sliko v časopisu. Vem, da je bil on, čeprav je minilo že dosti let. Pisal se je Meglič. Imel je pismo, ki so ga gotovo napisali naši sosedje. Ker se niso hoteli sami izpostaviti, so najeli tega tujca. Vse, kar je bilo napisano, je bila ena sama laž. Pisalo je, da smo belogardisti, da sta moja brata kriva za smrt sosedovega sina, da sem izdajala in nimam pravice do šolanja. V obrambo sem povedala, da sta bila ob smrti sosedovih sinov moja brata na ruski fronti, da nisem izdajala, pač pa partizanom celo kazala pot in jim nosila hrano, kar je bilo v naših razmerah res. Zahtevala sem, naj mi povedo, kdo je napisal pismo. Ravnatelj se je strinjal, tožnik pa ne. Na koncu so nam povedali, da ne smemo več hoditi v šolo, o sklepih pa bomo obveščeni. Res sem februarja dobila obvestilo, da je bil soglasno sprejet sklep nostrifikacijske komisije, da mi razveljavijo spričevalo za četrti in peti razred in vzamejo pravico »do rednega šolanja in polaganja kakršnega koli izpita za dobo 1946/47«. Morala sem vrniti obe spričevali do 9. februarja 1946 do 12. ure ravnateljstvu III. državne ženske gimnazije v Lj. »zaradi razveljavljanja oziroma uničenja«. Obe spričevali sem prepisala. Mislila sem, da ju bom morda kdaj pozneje še uveljavila. Poslala sem ju na šolo in čakala. V juniju sem dobila vrnjeno spričevalo za četrti razred s pripombo na hrbtni strani, da je razveljavljeno s tem in tem odlokom; spričevalo za peti razred so uničili. Moji upi so za zdaj padli v vodo in nadaljevala sem s kmečkim delom.
Spomladi 1947 sem zvedela, da lahko prosim za nadaljevanje šolanja. Napisala sem prošnjo in jo nesla na šolo. Sprejela me je prof. Volavškova, ki je bila v komisiji, ko so uničili spričevala. Prebrala je prošnjo, me grdo pogledala, jo zmečkala in vrgla na mizo: »Ta prošnja je zanič! Nič se niste pokesali in obljubili, da se boste poboljšali!« Ne vem, kako sem jo pogledala, najbrž prestrašeno, vendar sem imela toliko poguma, da sem ji odgovorila: »Kako naj se pokesam za stvari, ki jih nisem naredila!« Ne vem, ali jo je to ganilo ali kaj. vzela je zmečkano prošnjo, ugotovila, da so kolki še celi in dejala: »Vzemite to nazaj, kolki niso poškodovani, napišite še enkrat, da vam je žal za vse.« In spet je bilo vse po starem in še naprej sem delala na kmetiji.
Predsednik vaške mladine, moj sošolec, me je povabil, naj prideva z bratom, ki je bil štiri leta mlajši od mene, na mladinski sestanek. Morda bi naju sprejeli v mladinsko organizacijo. In sva šla. Ni se še dobro začelo, ko pride Bržončkova Mici in pravi: »Janez, kar začnite, toda Ana in Franci naj se pobereta. Tadva ne spadata zraven.« Nobeden se ni oglasil v najino obrambo. Molče sva vstala in šla. Med potjo sva se v bližnjem gozdu ustavila, sedla na mah, se jezila in obljubila, da ne bova več poskušala. Brat res ni več hotel blizu, jaz pa sem na povabilo še enkrat šla. To pot je bil na sestanku Janez Vehovec. Mislim, da je bil takrat predsednik krajevnega odbora. Kar takoj je začel: »Tovarišica, ti bi se pa morala s čim izkazati, da si za našo stvarnost. Na primer, šla bi kdaj na udarniško ali pa v delovno brigado.« Odgovorila sem mu, da se ne bojim delati, toda doma sta ata in mama že oba stara nad 60 let, pa se mi zdi greh, da bi onadva sama garala. Takoj me je zavrnil: »Greha danes ni, kvečjemu spoštovanje do staršev.« Ker pa sem bila še kar pismena in pripravna za delo, so me večkrat porabili za kako popisovanje, prirejanje proslav ali pa v komisiji pri volitvah. Najbolj zanimive so bile tiste volitve s kroglicami. Bili sta dve skrinjici: prava in črna. Predsednik je ves čas slonel ob črni in poslušal. Ko sva bila sama, sem volila tudi jaz. Opazila sem, da skrinjica stoji narobe: roka je šla navzgor, namesto navzdol. Seveda je vsakokrat počilo, ker je kroglica padla na trda tla, ne pa na blazinico. Opozorila sem predsednika, pa me je zavrnil: »Punca, kar pusti, je že tako prav.« Ko smo po končanih volitvah začeli šteti, je dejal: »V črni skrinjici je trinajst kroglic.« Zelo je bil začuden, da ne rečem preplašen, ko smo jih našteli petnajst. Ni si mogel odpustiti, da sta mu dve ušli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranec Tone Razpotnik – Žrtev povojnega genocida – Nazadnje v Teharjah

Dobili smo novega predsednika Osvobodilne fronte. To je bil Jože Makovec. Ni bil domačin, priženil se je v vas. Z njim se je bilo mogoče pogovarjati. Nekoč sem mu zaupala, da bi rada šla v šolo, pa ne morem, ker mi sosedi kar naprej mečejo polena pod noge. Obljubil je, da bo pomagal. S tajnikom Lojzom Kosom sta napisala vlogo in jo poslala na šolo. Sosedi so to morali izvedeti in že je romalo pismo z drugačno vsebino na šolo. Ko je Makovec to izvedel, je poslal tajnika osebno na šolo, da bi jih prepričal, da sosedje nagajajo iz sovraštva in nevoščljivosti. Končno sem v juniju 1947 le dobila dovoljenje, da smem nadaljavati šolanje. Priznali so mi četrti razred gimnazije, petega pa ne. Takrat sem bila stara že 22 let. Šla sem spet k svoji nekdanji razredničarki s. Ancili, ki je še vedno imela zveze z dijakinjami, čeprav ni smela več učiti. Priporočila mi je dijakinjo iz pete gimnazije, da bi mi posodila knjige in zvezke. Res mi je veliko pomagala. Začela sem se učiti in se obrnila za privatni izpit na 8. državno gimnazijo, kjer je bila ravnateljica Dora Vodnik. Bala sem se, kako me bo sprejela s tako karakteristiko. Zelo je bila prijazna in niti z besedico me ni vprašala, kako je z menoj. Vse počitnice sem se učila in konec avgusta sem ponovno opravila vse izpite za peti razred. Jeseni sem se tako že drugič vpisala v šesti razred. Nato je šlo vse gladko in po maturi sem se odločila za študij slavistike, čeprav nisem bila več mlada.Tako sem stopila na pot nesrečnega brata Jožeta. Čisto brez pritiskov ni bilo. Dvakrat sem bolj ali manj morala v brigado, enkrat po maturi na cesto bratstva in enotnosti blizu Nove Gradiške in drugič po prvem letniku v Zenico, prvič zato, da nisem imela težav pri vpisu na univerzo, drugič pa zaradi nadaljevanja študija. Pri študiju me niso več ovirali, slišala pa sem marsikdaj, da taki, verni, ne bi smeli študirati, še manj pa poučevati, pa sem vendarle vzdržala in vse to preslišala. Takih zgodb bi bilo še nekaj, a ne sodijo v ta okvir. Zdaj je vse to za menoj in se sama sebi čudim, da sem imela toliko trdne volje in vztrajnosti, saj sem po naravi plahe in pohlevne sorte.
Naš kraj se je zelo spremenil, forsirana industrializacija je doprinesla svoje. Moja rojstna hiša je skoraj prazna. Nič več ne brni od ljudi, življenja in dela. Moja generacija je še vzdržala na zemlji in sejala po teh brežinah, za nove rodove pa delo na zemlji nima več vrednosti, kakor da ne znajo biti več gospodarji in gospodinje, kakor da niso več zmožni vztrajnosti in discipline, pa tudi ustvarjalnosti in duhovne zbranosti, ki so za tako življenje potrebne. Morda se je to zgodilo tudi zato, ker je bilo toliko ljudi, ki bi bili sposobni prenesti izročilo, pobitih, utišanih in zasramovanih. Prav zaradi njih in mojih bratov se mi je zdelo potrebno, da povem našo zgodbo.