Avtor: Justin Stanovnik

V šestem poglavju druge knjige romana Bratje Karamazovi pisatelja F. M. Dostojevskega je opisan tudi prizor, ki bi ga lahko postavili za moto današnjemu razmišljanju. Prizor se odvija v samostanski celici starca Zosime, pri katerem se zberejo Karamazovi, oče in njegovi trije sinovi, da bi razrešili neki družinski spor. Prizor doseže višek, ko svetniški menih Zosima nenadoma vstane in stopi k Dmitriju Fjódoroviču, enemu od treh bratov, in se, na začudenje vseh, pred njim spusti na kolena in se mu prikloni do nog, »s polnim, razločnim in svestnim priklonom«, tako da se s čelom dotakne tal. Ko naslednji dan Aljoša, najmlajši od treh bratov, vpraša svetega starca, zakaj je to naredil, ta odgovori: »Včeraj sem se priklonil velikemu trpljenju, ki ga čaka.« Kakor nato izvemo iz romana, je Dmitrija Fjódoroviča res čakalo veliko trpljenje. Mene pa je vsakič, kadar sem pomislil na ta prizor, obšla misel, da se starec Zosima takrat ni priklonil samo pred Dmitrijem Fjódorovičem Karamazovim, ampak pred vsem ruskim ljudstvom in velikim trpljenjem, ki ga je čakalo. In res, ni minilo pol stoletja po tem dogodku, ki se je zgodil v nekem neznanem samostanu, izgubljenem v ruskem prostranstvu, ko se je nad Rusijo zgrnil čas, za katerega je njegov kronist Aleksander Solženicin rekel, da je skozenj tekla »Volga ruskega trpljenja«. Ko je namreč iskal, s čim bi to trpljenje predstavil, je začutil, da mu bo vsaj nekoliko pravičen in da bo vsaj nekoliko dosegel njegovo neznanskost, če ga bo primerjal najdaljši in najširši reki ruskega človeka – da bo samo podoba veletoka mogla predstaviti njegovo neizmerljivost.
To je podoba za uvod: veliko trpljenje velikega naroda. Mi pa bomo govorili o naših stvareh. Skušali bomo zagledati in razumeti slovensko trpljenje. Ne vsega, ampak bomo izbrali dve njegovi podobi in se vprašali, če je mogoče razvozlati njuno govorico in sporočilo.
Prva podoba, ki si jo bomo ogledali, zadeva slovenske politične begunce na avstrijskem Koroškem v prvih povojnih letih. Iz spominov Franceta Perniška, ki je ta leta opisoval, bomo izbrali nekatere zapise, ki nas bodo prizadeli s svojo nenavadnostjo: ob njih nas bo obšla misel, kakor da je bilo to trpljenje dodeljeno v posodah, ki jih je bilo treba izpiti do konca – tudi potem, ko bi po nekem občutju človek mislil, da ga je bilo dovolj.
Poglejmo nekaj teh prizorov. Ko so begunci v četrtek 31. maja 1945 videli, da sedaj ni nobenega dvoma več, da so domobrance, to se pravi njihove očete, brate in sinove, poslali v komunistično Jugoslavijo, da jih ne bodo več videli, ampak so izgubljeni za zmerom, je to bilo stanje, ki ga ni bilo mogoče opisati drugače kot z besedami, ki jih je izreklo neko dekle na vetrinjskem polju: »Ali ne bo že sodni dan!« Kdor je uporabil take besede, ta je povedal, da je dosegel konec, za katerim ni ničesar več – absolutni konec. Poleg tega je tedaj obstajal še strah, da bodo vrnili tudi tiste, ki nikoli niso nosili nobene uniforme. Tega dne zapiše Pernišek v svoj dnevnik: »To, kar se je zgodilo z domobranci, se utegne vsak trenutek zgoditi z nami. Mi na svetu nimamo nobenega prijatelja več.«
To je bil strašen, lahko bi rekli neznosen udarec. Toda, naj je bil že kakršenkoli, ni bil zadnji. Kmalu je sledil drugi. Britanci, ki so prej trdili, da niso vedeli, kaj se bo z domobranci zgodilo, so najkasneje takrat kot Slovenci, zvedeli za resnico tudi sami. Toda to jih ni oviralo, da ne bi, brž ko so se stvari nekoliko uredile, vzpostavili najtesnejše odnose z vojaškimi, političnimi in policijskimi predstavniki jugoslovanskih komunistov na Koroškem. Kakor da se ne bi bilo z vrnjenimi domobranci nič zgodilo; kakor da sedaj ne bi že zelo dobro vedeli, kdo in kakšni so ljudje, ki prebivajo v koroških taboriščih!
Posledice sodelovanja Britancev s komunisti so se kmalu pokazale. Za Belo nedeljo 1946 zapiše Pernišek: »Danes je bila izvršena pravcata blokada taborišča, tako kakor so jo nekdaj v Ljubljani izvajali Italijani.« Angleška vojaška policija, ki je prihajala v taborišče – Pernišek je bil sedaj v Peggezu – je hotela vedeti »kaj je z vojaki, ki so ostali; kje so in kaj delajo; kje so in kaj delajo zlasti oficirji«. Hoteli so celo zvedeti, kdo so ljudje, ki športno trenirajo taboriščno mladino. Vojaška policija je zapirala vidnejše slovenske posameznike in jih zasliševala, tudi po cele dneve. Tako so zaprli dr. Basaja, ravnatelj Bajuk pa se je rešil le z begom; na vsak način so hoteli dobiti tudi dr. Kremžarja. Nekoč so poskusili to tako, da so mu nastavili past: zahtevali so, da pride po živilske nakaznice v kuhinjo sam osebno, medtem pa ga je na cesti zunaj taborišča že čakal policijski avto. Tega dne zapiše v dnevnik Pernišek tole: »Tako torej! Izdali so kralja in njegovo zakonito vlado. Izdali so nas, potem ko so nam priznali politični azil. Po njihovi verolomnosti in preračunanem izdajstvu je bila naša slovenska narodna vojska izročena komunistom, ki so jih zverinsko poklali. Trinajsttisoč mož in fantov! Zdaj pa iščejo in love še naše voditelje, jih zapirajo v ječe, nam pa mečejo ob vsaki priliki očitke kolaboracionizma, izdajstva in kvizlinštva.«

Avtor slike: Arhiv Rafaelove družbe

Opis slike: Pred kuhinjskim oknom – čakanje na kosilo Arhiv Rafaelove družbe

Poleti 1947 – oktobra 1946 so begunce iz Peggeza preselili v Spittal – se je v taborišču pojavil celo nekdanji vodja angleške vojaške misije pri vrhovnem partizanskem štabu v Bosni Fitzroy Maclean in spraševal za domobranci in četniki. Dne 17. julija 1947 zapiše Pernišek tole: »Maclean hodi po taborišču in lovi in prestreza mlade fante in moške in jih sprašuje, če so bili domobranci. Ko mu odgovarjajo, da niso bili, jih vpraša, če so protikomunisti. Ko mu pritrdijo, jih pa vpraša, zakaj potem niso šli k domobrancem, če so protikomunisti.« Tako cinično se je s temi nesrečnimi ljudmi pogovarjal eden od glavnih krivcev za njihovo nesrečo. Posledica Macleanovega obiska je bila ustanovitev posebne Macleanove zasliševalne komisije, na čelo katere je bil postavljen major Stood.
Stvari so se stopnjevale. Septembra 1947 je bil na Bledu podpisan Sporazum med vlado Združenega kraljestva in Jugoslavijo glede jugoslovanskih razseljenih oseb. Ta sporazum je urejal vprašanja, ki zadevajo »razseljene osebe in kolaboracioniste«, kar je pomenilo dobesedno: aretacije, zasliševanja, poročanja, preiskave v taborišču in zunaj taborišča, izvajanje zahtev jugoslovanske vlade, razdeljevanje jugoslovanskega propagandnega gradiva, izročanje ljudi, ki jih je zahtevala jugoslovanska vlada. Ob tem je Pernišek zapisal v dnevnik: »Nič nismo več vredni, le smeti smo, ki jih je veter zanesel na tuje dvorišče in zdaj hočejo to smetišče za vsako ceno očistiti in se nas znebiti. Hočejo nas duševno zlomiti, da bodo lažje dosegli svoj namen.«
Razmere postajajo vedno bolj neznosne. Člani jugoslovanske uradne misije prihajajo v taborišče in zastrašujejo ljudi. Dr. Blatnik sporoči, kaj mu je povedal neki podčastnik angleške vojne policije: »Sedaj se bo začel divji lov na Slovence: na profesorje, na doktorje, na duhovnike in drugo inteligenco.« Angleška policija brska po kartotekah v registracijski pisarni. Pernišek zapiše 12. oktobra 1947 tole: »Dobršen del moških že ne prenočuje več v taborišču, ampak na skednjih sosednjih in bližnjih kmetij. Mnogi pa prenočujejo po gozdovih. Noči so že vlažne in mrzle.« Dne 1. novembra pa stoji v njegovem dnevniku tole: »Slutimo ponovno blokado. Zvečer moški trumoma odhajajo iz taborišča ven na polje in v bližnje gozdove na desnem bregu Drave.« Tri dni zatem pa beremo tole: »Vsako noč pobegne do 150 mož in fantov. Mnogi vse noči prezebajo zunaj na poljih in v gozdovih.« Iz enega od teh dni je tudi tale zapis: »Po taborišču se sprehaja jugoslovanska repatriacijska misija v spremstvu nam nepoznanih angleških častnikov in civilistov.« Kmalu zatem pa stoji tole: »Ob petih zjutraj je angleška vojska blokirala taborišče. Izkazalo se je, da so iskali od jugoslovanske vlade zahtevane ljudi.« Gonja doseže višek, ko komandant razglasi, da bo po sklepu vojaške vlade preselil 54 vodilnih ljudi iz taborišča v taborišče St. Martin pri Beljaku. Ti so bili od jugoslovanske vlade osumljeni, da »ovirajo repatriacijo in širijo protijugoslovansko propagando«.
Beguncem je prepovedano ne samo politično delovanje, ampak tudi politično izražanje. Ko so oktobra 1946 begunci iz Peggeza prišli v Spittal, jih je komandant takoj seznanil z zahtevo, da se morajo »preseljene osebe vzdržati vsakega politiziranja in kritiziranja razmer v katerikoli državi. Če bi se koga dobilo pri takem političnem delovanju ali iskanju zvez, temu ne bo mogoče več pomagati.« V skladu s to taktiko je komandant taborišča v Spittalu po maju 1947 celo prepovedal izdajati taboriščno glasilo Taboriščnik.
Ko vsi pritiski nič ne pomagajo, jih vodstvo taborišča hoče izstradati. Že 31. julija 1946 najdemo v dnevniku tale zapis: »Ljudje so zelo lačni. Nasilja v obliki predaje si ne upajo uprizoriti, zato ta krutost z ubogimi brezpravnimi ljudmi.« V jeseni tega leta je bil napovedan mesec intenzivne lakote: »V tem času bomo prejemali dnevno na osebo samo pet dekagramov kruha.« Pri tem moramo vedeti, da je to bilo praktično vse.
Od nikoder ni bilo nobene pomoči. V tem oziru je zanimiv obisk škofa iz Yorka, dr. Garbetta: »Taborišče si je samo površno ogledal. Pripeljal se je v družbi cerkvenih in vojaških dostojanstvenikov. Stopil je v kuhinjo in v eno barako, potem pa taborišče hitro zapustil.«

Avtor slike: Arhiv Rafaelove družbe

Opis slike: Skavti Arhiv Rafaelove družbe

To je ena vrsta glasov, ki prihajajo iz Perniškovega dnevnika. Je pa še druga, nič manj vztrajna in nič manj pretresljiva. To je strašna vera slovenskih beguncev in njihovo strašno zaupanje v Boga. Strašna pravim zato, da nekoliko izrazim neizmernost te vere in tega upanja. Ko se je 31. maja 1945 razvedelo, da so Britanci izročili domobrance komunistom, se iz Perniškovega dnevnika zasliši tale stavek: »Ostani z nami vsaj Ti, Gospod! Ostani z nami v naši smrtni uri!« Za Veliko noč 1946 slišimo tole: »Procesija je bila veličastna in izraz naše žive vere. Manjkala so samo še bandera, pa bi bilo kakor doma. Videl sem može, ki so od ganjenosti jokali.« Ko 19. septembra 1947 begunci zvejo za britanskojugoslovansko konferenco na Bledu, se v Perniškov dnevnik zapiše tale molitev: »Vendar v Boga zaupamo. On nas ne bo zapustil, še manj osramotil, ampak ob svojem času rešil. Morda bo to le zadnja, najtežja preizkušnja.« Zadnji dan julija 1946 se je po triestaškem polju vila spokorna procesija beguncev iz Peggeza. Pernišek je takrat zapisal: »Na gričku pri kapeli Naše ljube Gospe se procesija ustavi in zbere okoli oltarja pod milim nebom k daritvi sv. maše. Pred njenim obličjem begunska družina ponavlja svoje obljube, da bo čisto in trezno živela; spoštovala Gospodove dneve in jih nikoli skrunila s hlapčevskim delom; da se bo vzdrževala preklinjanja in grdega govorjenja; da bo zmerna v noši, v jedi in pijači. Tako upamo doseči milost v Gospodovih očeh in srečen povratek v svobodno domovino, prosto komunističnega nasilja in krivic.« Kakšni časi pa so to bili, pa mi ne bi tako dobro vedeli, ko Pernišek temu opisu ne bi dodal tudi tele opombe: »Prav tisto uro, ko je lačna begunska družina prosila božjega usmiljenja, pa so Avstrijci v Lienzu po cestah proti njej protestirali in zahtevali njen izgon, češ da bodo sicer begunci vse požrli.«

Avtor slike: Arhiv Rafaelove družbe

Opis slike: Naša dekleta iz taborišča nastopajo v mestu Spittal Arhiv Rafaelove družbe

Ko se pred nami razvrstijo ti prizori in ko tudi sicer pomislimo na usodo ljudi, ki so leta 1945 šli čez Ljubelj, vidimo, da se je tu zgodilo nekaj, česar zaradi velikosti ni mogoče prezreti. Nekim ljudem je bilo nekaj naloženo v taki količini, da presega naše izkušenjske norme in naša pričakovanja. In po tem, ker izhajamo iz osnovne umljivosti sveta, ni daleč še misel, da so ti ljudje bili izbrani, da se na njih nekaj izkaže. Sicer bi bilo to, kar se je z njimi dogajalo, zgolj absurd in še en dokaz, da nad svetom vladata slučaj in kaos. Zakaj so morali ravno ti ljudje vse to prestati: da so jim pobili vojsko, pa to še ni bilo dovolj; da so jih preganjali tisti, ki so jim najbolj zaupali, pa tudi to ni bilo dovolj; da so nato morali še do smrti hrepeneti po izgubljeni domovini. Neki pomen je to trpljenje moralo imeti; saj ni moglo biti zaman, da je bilo tako veliko, da so ga vsi videli. Kaj je torej to trpljenje hotelo povedati? Toda preden se izročimo temu vprašanju, si oglejmo še neko drugo podobo.
Ko sem lansko leto pripravljal svoj prispevek za simpozij o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki je bil potem v Rimu v prvih dneh septembra, sem ponovno prebral tretji del njegovega življenjepisa izpod peresa dr. Jakoba Kolariča. Ker sem knjigo razmeroma dobro poznal še iz sedemdesetih let, ko je izšla, sem to naredil hitro – v enem dnevu. Ko sem zvečer knjigo odložil, sem to storil v posebnem razpoloženju, ki ga od prej, prav takšnega, še nisem poznal. Če bi temu stanju ali razpoloženju hotel dati ime, bi se svojemu namenu še najbolj približal, če bi rekel, da je to bilo doživetje. Vsi veste, kaj s tem mislim: da to ni bila ena od desetih stvari, ki jih doživimo vsak dan. Obšlo me je najprej občutje, ki je bilo predvsem slovesno. Pred mano se je odigralo in končalo življenje človeka, ki nikoli ni hotel narediti nič velikega in izjemnega, a je, zaradi časa, v katerem je živel, vse kar je naredil, bilo veliko in izjemno; človeka, ki je vedno naredil samo to, kar je moral in kar se je od njega pričakovalo, a od tega kar je moral in kar se je od njega pričakovalo, ni nikoli ničesar opustil; človeka, ki je za to tiho zvestobo sebi in temu, kar je bil, doživljal samo ponižanje in nič drugega kot ponižanje; in nazadnje človeka, ki je to ponižanje prenašal tako, kakor da bi bil prav zato rojen, da to ponižanje prenese. Mogoče je prav to tiho prenašanje naredilo, da se je življenje, ki je v enem dnevu steklo mimo mene, zasvetilo pred menoj v svetlobi, ki je prihajala iz njegove zadnje poslušnosti. Če bi se takrat domislil in bi hotel to, kar je bilo pred menoj, označiti z besedo svetništvo, bi se mi to zdelo premalo. Beseda svetništvo se je namreč, od tega da je bila že tolikokrat izgovorjena, navzela nekaj institucionalnega. Moje doživetje pa je bilo prvinsko, čeprav je bilo nazadnje ravno to – doživetje svetništva na prvinski način. To je, kot rečeno, bilo doživetje, in kot vsako doživetje, vredno tega imena, čar. Zato ni moglo trajati. Potem, ko sem zaprl knjigo in odšel v mesto, je začelo izginjati, dokler se ni odselilo povsem. Pravzaprav ne povsem, ostal je dragocen spomin nanj. Vedel sem, da je bilo in da je bilo resnično.
Slutnje so, kakor vemo, strašna reč in Rožman je slutnje imel. Ob škofovskem posvečenju je bila, kot je pozneje povedal, njegova duša »zavita v oblak temnih slutenj«. Iz te slutnje so potem prišle tiste besede, iz katerih je sestavljena njegova začetna škofovska molitev: »Naj umrjem v zaničevanju ali pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in krivično slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar več ne omenja – samo, da bi kraljestvo božje rastlo.« Kakor vidite, je to bila tudi daritvena molitev.
Po desetih letih se je vse to začelo uresničevati. Ko je prišla vojna in zasedba, so se drugi lahko umaknili v ilegalo, Rožman pa se, kot pravi zgodovinar France Dolinar, ni imel kam skriti. In ker je bil zunaj, ker je bil viden, so tisti, ki so se bili skrili, skušali preko njega voditi politiko. Bilo je tako, kakor je ob koncu potožil dr. Bajlecu: »Naši ljudje so me vedno postavljali pred izvršena dejstva.« Vedno je, kot smo rekli, naredil, kar je moral in kar se je od njega pričakovalo. Ni mislil na to, kaj je oportuno in kaj ni oportuno. Mislil je na tiste, ki jim je bil pastir, pa tudi na tiste, ki jim ni bil pastir. In kaj je za vse to dobil? Eno leto po vojni je bil vključen v sodni proces »proti vojnim zločincem in izdajalcem« in njegovo ime se je pojavilo poleg imena enega največjih vojnih zločincev Erwina Rösenerja. In za njegovega Metoda Mikuža – njegovega pravimo zato, ker vemo, kako mu je bil naklonjen – je bil »izdajalski ljubljanski škof«, ki je pomagal okupatorju »pri iztrebljanju in raznarodovanju slovenskega naroda.« In svet je, ne da bi malo pomislil, vse to sprejemal. Kamor je šel, so ga spremljale besede, ki se jih v njihovi strašni pokvarjenosti komaj upamo izgovoriti: zločinec, človek krvavih rok. Štirinajst let, od leta 1945 pa do smrti leta 1959 je bil brezdomec, odvisen od tega, kar so mu podarili. To je bilo štirinajst let Rožmanovega ponižanja. A vse hudo je presegla vest, ki jo je v četrtek 31. maja 1945 prinesel v Anras dr. Kraljič: »Domobransko narodno vojsko so Angleži vrnili komunistom.« Iz enega od teh dni, morda prav iz tega, obstaja fotografija: Rožman stoji ob njivi in z roko prebira pšenično klasje. Iz tega dne izvirajo tudi tele njegove besede: »O Marija! Ali si nas res zapustila? Ali smo res eden tistih narodov, ki bo izbrisan?« In, ali moramo imeti veliko domišljijo, da zaslutimo, kakšna so bila odslej njegova pota po slovenskih begunskih taboriščih? In vendar je šel na pot.
Kaj je čutil, zaslišimo iz besedi, ki jih je v začetku julija povedal v taborišču Šentvid ob Glini: »Moral bi vam govoriti take besede, ki bi vas v begunskem življenju navdale z najboljšim upanjem. To bi bilo, če bi vam rekel, da pojdete tedaj in tedaj domov. Toda reči vam moram, da je vprašanje našega povratka popolnoma nejasno.«

Avtor slike: Arhiv Rafaelove družbe

Opis slike: Škof Rožman v enem od taborišč Arhiv Rafaelove družbe

V nemoči in ponižanju pa je bedel nad vsemi in skrbel za vse. Tako, kakor je govoril odhajajočemu Nandetu Babniku, tako je mislil na vse: »Angeli božji naj vas spremljajo na nočni vožnji. Ves blagoslov, ki se drži mojih škofovskih rok, bodi vedno z vami!« Tako je mislil na svoje, tako pa je mislil tudi na tiste, ki so doma kričali proti njemu, kakor povzamemo iz besedi, povedanih v Argentini 16. oktobra 1949: »Jaz nisem noben večer pozabil dati blagoslova tudi vsem svojim sovražnikom v domovini.«
In po vsem tem je tik pred smrtjo, 16. novembra 1959, mislil, da mora ponoviti besede sv. Pavla: »Vsem sem dolžnik.« Zadnje fotografije ga kažejo v obleki iz črnega debelega sukna, v klobuku prav take barve. Kljub duhovniškemu ovratniku je delal vtis kmečkega človeka. Ob tem pomislimo, da je ta oprava ustrezna za človeka, ki je do zadnjega hodil po trdi poti, ne da bi kaj rekel: brez zamere, brez žale besede. In ko so mu tri mesece pred smrtjo nazadnje le dovolili, da pride v rodni Šmihel, je tudi tja šel brez zamere in brez žale besede.
Štirideset let po teh dogodkih so v Mestnem gledališču ljubljanskem igrali igro Toneta Partljiča Justifikacija, v kateri je imel pomembno vlogo poleg nekdanjega bana dr. Marka Natlačena tudi škof dr. Gregorij Rožman. Tu je prikazan kot duhovno betežen slabič, ki počasi drsi v »kolaboracijo in izdajstvo«. Da igra ni nastala iz avtorjeve notranje potrebe, ampak je bila naročena in – bogve s čim – plačana, dokazuje tudi osnovno protislovje, ki stoji med Partljičevo trditvijo, da v igri »ne gre za zgodovino, ampak za literarno delo« in trditvijo, da bo v njej pokazal »le gol dogodek in njegove posledice«. Duhovno je igro pospremil v prigodnem gledališkem listu naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, ki je izrabil tudi to priložnost in se – ne vemo, kolikič že – razžalostil nad tem, da se uradna Cerkev še ni izrekla o preteklosti »ne na splošno, temveč tudi glede škofa Rožmana« in da se še ni prepričljivo distancirala »od pogledov, ki so tega škofa pripeljali na zgrešeno pot«. Grmič konča svojo meditacijo s pozivom, »da nikdar ne smemo postavljati kakršne koli ideologije nad dobro človeka«. Ob tem nam danes, ko o tem prebiramo, ostane samo to, da najdemo ime ideologije, ki je vodila nekdanje komunistične teroriste in ime ideologije, ki je vodila nekoč in vodi danes Toneta Partljiča in dr. Vekoslava Grmiča.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Rožman med svojimi bogoslovci in duhovniki v Argentini

Vse to nas spet prepušča tolikokrat začeti in tolikokrat v nemoči opuščeni dilemi, ali za takimi rečmi stoji omejenost ali pokvarjenost. Kar pa je pri tem resnično pretresljivega in ominoznega, je nekaj drugega. V Partljičevi igri ni nobenega iskanja in nobene potrebe po globljem razumetju. Njegova igra je bila samo diletantska ponovitev neke nekdanje visoko profesionalne teroristične storitve in zato ni mogla, da ne bi delovala kot farsa. In vendar so gledalci na koncu vstali in šestkrat, morda celo večkrat, poklicali na oder igralce in tako počastili – le kaj, če ne umor zadnjega demokratično izvoljenega slovenskega politika.
Sedaj je morda čas, da se povrnemo k našemu začetnemu vprašanju: kaj je s trpljenjem. To vprašanje bi sicer lahko razlomili na mnogo manjših, a ostanimo pri tem: kaj je s trpljenjem. Za izhodišče našega razmisleka si spet vzemimo opaženje, ki nas je že nekajkrat zaposlilo, in ki je v tem, da se včasih trpljenje nagrmadi na kakem kraju ali nad kakim človekom preko vseh razumnih mer, če smemo tako reči. Nobene pravice nimamo, da v tem ne bi nekaj videli – neko znamenje. Saj je tako mar ne, da, kadar vidimo kaj nenadnega in izrednega, takoj predpostavimo, da to nekaj pomeni in pri tem nimamo občutka, da smo naredili kaj nerazumnega. Vse, kar je izredno, ima za svojo izrednost vzrok. In sedaj, kaj nam veliko ali nakopičeno trpljenje lahko pove? Najprej in predvsem nam pove, da sploh je. Ko ne bi bilo veliko, ga sploh ne bi opazili. Konvencionalne doze trpljenja, odmerjene po dnevih, bi prav lahko šle mimo nas neopažene. Veliko trpljenje pa opazimo in se nujno vprašamo: Kaj pa trpljenje je.
Trpljenje opazimo torej zaradi njegove velikosti. Ali pa zato, ker je zadelo pravičnega človeka. V trpljenju pravičnika vidimo nasprotje: prva misel, ki nam ob tem nastane je ta, da pravični ne bi smel trpeti. Če hočemo to nasprotje razvozlati in razumeti, ga moramo razložiti od zunaj, s poučenostjo, ki smo jo dobili od svetih besedil vere, na primer. A važno je to, da tega ne moremo narediti, če ne razmislimo, vsaj nekoliko, kaj trpljenje je.
Torej, kaj je s trpljenjem, tako najdenim in tako opisanim?
Tu bomo bolj nakazali kot izrisali dve možnosti, ki bi utegnili biti pomembni za posameznika in za skupnost. Prvo možnost bom uvedel z znano sintagmo apostola Pavla: fructus ferre in patientia – obroditi sad v potrpljenju. V tem izrazu je vera, da se prenašanje trpljenja – to je potrpljenje, mar ne – ne izgubi brez sledu v pesku časa, ampak obrodi sad, to se pravi, da se v nekem prihodnjem času spet pokaže in izkaže za to, kar je gradilo ali omogočalo svet, zgodovino, življenje, kakor hočete.
To je tako, kakor nitka na gobelinu, ki se včasih izgubi na nevidno stran, potem pa se spet pokaže, kot majhen sestavni delček neke velike zgodbe.
Leta 1942 je v našo vas prispelo kakih 60 mladih židovskih fantov in deklet. Iz Avstrije so prebežali na Hrvaško, od tu pa v Ljubljano. Nazadnje so dobili zatočišče v gradu v vasi. Italijani, ki so bili takrat pri nas, so, kakor mogoče veste, tudi imeli protižidovske zakone, kakor Nemci, a jih niso izvajali. Zato so imeli ti otroci tu nekakšen mir. Pri nas so bili od zgodnje pomladi 1942, konec avgusta pa so, v zelo dramatičnih okoliščinah, o katerih tu ne bom govoril, morali oditi. Šli so nekam v Italijo in za njimi je praktično izginila vsaka sled.
Konec lanskega leta, skoraj šestdeset let pozneje, pa se je odkrila knjiga Roberta Weissa, v kateri je bilo popisano medvojno bivanje židovske mladine v naši vasi. Robert Weiss je tedanje razmere dobro poznal, saj je bil kot sedemnajstletni avstrijski žid eden od šestdesetih mladincev na gradu. Pomembno pri tem pa je to, da so se s to knjigo pokazale in prišle na dan tri stvari.
Aprila 1942 so komunistični gverilci med Horjulom in Vrhniko na cesti ubili Janeza Erbežnika, trgovca iz sosednje vasi. Dober mesec za tem pa še Franca Tarkuža, načelnika železniške postaje Drenov grič in njegovo ženo. Oba umora je avtor omenjene knjige registriral, s pripombo, ki je obe žrtvi postavila v lepo luč. Za Erbežnika pravi, da je bil židovskim otrokom naklonjen, kar je pokazal s tem, da jim je rad postregel s piškoti in bonboni; za Tarkuža pa, da je mladim fantom in dekletom omogočil, da so se lahko zastonj vozili ali na Vrhniko ali v Ljubljano. Najbolj dragocena pa je ocena, ki jo je Robert Weiss dal o ljudeh iz okolice gradu in širše doline: da so bili z njimi prijazni, da so jih radi sprejemali, da so z njimi delili hrano, kolikor in kakršno so pač imeli.
Zgodba, ki sem jo povedal, govori za to, da je svet tako narejen, da se v njem nič ne izgubi. O tem ima seveda vsak od nas svoje izkušnje. Ali se res nič ne izgubi, je izkustveno ali empirično težko trditi; vsak od nas pa lahko reče – če si vzame čas za premislek – da ve, da se nekatere stvari, ali celo veliko stvari, resnično ne izgubljajo. Mislim, da se boste strinjali, da ima vsak od nas v sebi to védenje. Če pa se nekatere stvari ohranijo, pa obstaja možnost, da se ohranijo vse, le da tega ne vemo. Če pa se ne ohranijo in izkažejo izkustveno, v našem življenju, pa se ohranijo tako, kakor so verjele, da se ohranijo, naše matere: da si z njimi služimo nebesa.
Lani je pisatelj Zorko Simčič pri založbi Nova revija izdal knjigo Srečanja z Majcenom. V njej so objavljena pisma, ki sta si jih izmenjavala do Majcenove smrti, Simčič iz Argentine, Majcen iz Maribora. Posebno zanimiva so pisma s konca šestdesetih let, v katerih sta, na Simčičevo pobudo, obravnavala vprašanje slovenstva in njegove obstojnosti. Nekateri Slovenci med argentinsko politično emigracijo so namreč pokazali na naslednjo dilemo: ali vztrajati na pozicijah slovenstva, ki se bo v tujem svetu končno nujno izgubilo in izginilo, ali pa bi se bilo, spričo te perspektive, pametneje čimprej prepustiti tujemu toku in postati del njegove snovi.
To knjigo je avtor Zorko Simčič s spremnim pismom poslal znanemu slovenskemu filozofu Ivanu Urbančiču, računajoč, da ga bo njena tematika zanimala. Simčič se ni zmotil. Urbančič je takoj opazil, da poslana knjiga in poslano pismo presegata območje zasebnosti in zaslužita javno obravnavo. V uvodniku lanske junijske številke Nove revije je zato Simčiču odgovoril v odprtem pismu.
Dilema argentinskih Slovencev iz šestdesetih in sedemdesetih let je Urbančiča zelo vznemirila. V problemu, ki je nekoč zadel samo del Slovencev, je zagledal problem, ki stoji pred Slovenci sploh: to pa praktično pomeni predvsem pred Slovenci v domovini. Urbančič se zaveda vseh oblik želje po smrti, ki se je naselila v slovenstvu, in vsega »mnogoterega samozanikanja«. Nenavadno, deset let potem, ko je narod z državnostjo dosegel samouresničenje, pa ta »bolna želja po avtoeliminaciji«! Kako to, da nenadoma ne vemo, kam s seboj?
Urbančič misli, da temu ni kriva ne naša nesuverena zgodovina ne naša klavrna in neprisebna politična sedanjost, ampak da je vprašanje širše. Pravo vprašanje je vprašanje o človeku: »Kaj je in kdo pravzaprav je človek danes?« Slovenec danes sebe ne more postaviti kot Slovenca, ker se nekaj dogaja ali pa se je nekaj zgodilo z njegovo človeškostjo. Vsi »slovenski« projekti, politični, kulturni, identitetni, jezikovni, so zato obsojeni na neuspeh. Tisto kar nas ogroža, zadeva človeka, a »nam ostaja zakrito in izmaknjeno«. »V današnji svetovni puščavi« človek potrebuje nekaj drugega: »živo vodo za žejno dušo«. Ta pa ne bo pritekla »po volji in po pameti in akciji človeka samega po sebi«. Ta se bo človeku ponudila »v neki svetovnozgodovinski prigodi«, v katero bo človek, od te prigode same, skrivnostno poklican. Urbančič čaka na novo ali ponovno epifanijo biti.
Ko sem prvič prebral te stavke, ki jih žene iskrena želja, dognati zadnjo podobo človeka in časa, sem samodejno pomislil na škofa dr. Gregorija Rožmana. Nepriklicano in samo po sebi sem začutil, da v ta prostor sodi Rožman s svojim trpljenjem in potrpljenjem. Trpljenje, ki ga je Rožman prenašajoč razodeval, je bilo zgolj sprejetje – čisto in od ničesar dotaknjeno sprejetje. Trpljenje, ki ga je prenašal – z njim pa tudi ves njegov izgnani narod – je bilo zunaj razlage, zunaj zahtev po razumetju, zunaj vsakega dvoma. To trpljenje je bilo zgolj in samo sprejeto – kot zadnji in nevprašljivi temelj človeka in življenja. To je bilo trpljenje, nad katerim si človek ne jemlje nobene kompetence, da bi o njem razsojal, razen da ve, da je zadnji pogoj njegovega človeškega obstajanja. To védenje, moral bi reči ta temeljna eksistencialna slutnja, je védenje, da je trpljenje še pred mislijo in še bolj človekova stvar kot misel; da je drugačno od misli, a hkrati pogoj vsaki misli, ki more nositi človeka.
Slovesno občutje, o katerem sem rekel, da sem ga imel potem, ko je ponovno in bežno šlo mimo mene Rožmanovo življenje, je bila posledica te slutnje. Bila je ta slutnja, če rečem najmanj, kar je mogoče reči, razveseljiva: da trpljenje ni podoba smrti, ampak življenja; da trpljenje ni prekletstvo, ampak človekova tiha sreča.
Ali bo postmoderni človek sprejel trpljenje? Kako ga ne bi! Saj je tako blizu njega kot zrak, ki ga diha; kot voda, ki jo pije; kot sonce, ki ga greje; kot zemlja, ki po njej hodi. Če ga bo sprejel, se bo pred njim odprl velik in svetel prostor: v njem bo postal toliko svoboden, da bo lahko postavil vprašanje, kdo je in kaj je. Če pa trpljenja ne bo sprejel, bo to njegov zadnji upor.