Avtor: Vladimir Kos

Rubinast somrak in bežeči oblaki.

Na travnike padajo sence z gora,

v daljavo drdrajo leskeči se vlaki,

ob mlinu odmeva šumenje voda.

Vijoličast mrak, da nebesa temnijo.

Le murni še v miru večernem pojo.

V velikih se oknih že lučke smejijo,

a vonji po dimu leže nad zemljo.

Brezkončen polmrak. – In molčeča tujina.

Ah, vedno ta lepi in hladni večer …

Kot Njemu nekoč mi je kamen: blazina

in v srcu deliva si tujcev nemir.