Avtor: Nada Matičič

Ustavili sva se na robu razsežnega travnika. Ponekod v razkritinah se je črnikala barska zemlja, ki je bila zaradi sončne bleščave še bolj opazna.
»Tukaj je bilo,« sem rekla.
Katarina me je pogledala z začudenim vprašajem. »Kaj je bilo tukaj, babi?«
Nisem ji povedala, da si bova šli ogledat sledi nekega davnega dogodka. Kar tako, sem rekla, greva za spremembo enkrat na barje … Morda že rastejo močvirski tulipani. (Katarina je ravno tedaj pridno nabirala za svoj herbarij.)
»Tukaj je bil ustreljen tvoj praded.«
Tako. Nikoli nisem hotela otroka obremenjevati s tistim črnim dnevom, ki je mene zaznamoval za vse življenje. Sicer pa je bilo to lažje povedati hčeri, ki je pač pogosto spraševala o dedu. Mala Katarina se res kaj prida ni zanimala za pradeda.
»In zakaj so ga ustrelili tega pradeda?«
Da bi se izognila celi verigi zakajev, sem se hotela najprej sploh prepričati, če sva na pravem kraju.
»Počakaj, da najdeva prostor … Ti pa kar poglej za tulipani.«
In je stekla. Ko je z vzkliki opozorila na odkritje barjanskih zakladov, je že tudi pozabila na neko streljanje.
Rekli so, da je bila barska zemlja čez in čez pokrita z zmrzlino januarskega snega, ko so očeta gnali na strelišče. Bilo je ob treh popoldne, so rekli, in mrzlo zimsko sonce se je za hip prikazalo in pobožalo očetov obraz. Ni takoj padel. Ker je bil močan, se je še malo majal, se skušal vzpeti in potem je zdrsnil kot sesuta vreča.
Bilo mi je petnajst let, natančno toliko kot je zdaj moji vnukinji. Nič nisem razumela. Zakaj so zaprli očka, zakaj so nam vzeli trgovino, zakaj so očka sploh obsodili … Kaj je storil? Je koga ogoljufal? Oropal? Pretepel? Se s kom skregal, ga ozmerjal, opsoval? Ampak – zato bi vendar ne smel biti obsojen na smrt? Je koga ubil? To – to bi že mogel biti dovolj močan razlog, seveda. Toda kaj takega sploh ne pride v poštev. Moj očka je bil pošten. Kot trgovca so ga spoštovali in premoženja si ni nagrabil z goljufijo, kot sem vedela za nekatere. Ne, ne, ne! Zakaj torej? Zakaj so razglasili – na plakatih je pisalo – da je očka obsojen na smrt zaradi nekih špekulacij in sabotaže, da je izdajalec naroda in sovražnik ljudstva. Nič nisem razumela. Da bi očka počel kaj takega za mojim, materinim in bratovim hrbtom? Ali pomeni, da je kradel, goljufal in sovražil ljudi? Vem, da ni nikogar sovražil. Nismo živeli bogato, prej skromno, očka je bil varčen, mama je sama šivala obleke za družino, a vendar smo imeli lepo življenje, brez prepirov, bolezni ali lakote. Radi smo se imeli, v hiši je bil red. Disciplina. Ob nedeljah smo hodili v cerkev. Očka je včasih pel na koru … Torej zakaj so ga ustrelili? Kaj je bilo tisto strašno, da so mu smeli, morali to storiti!! Mu vzeti življenje!! Sam nam je govoril, da je življenje naša največja vrednota, zato ga moramo ljubiti in spoštovati. Ne se igrati z njim. A njemu so ga vzeli. In nam so ga vzeli. Zaradi očkove smrti nismo bili nikoli več srečni …
Danes vem. Razumem to. Mrazi me ob misli na POŠASTNI STROJ, ki je zdrobil očkovo življenje. Sodba v imenu naroda … Tistega davnega šestinštiridesetega leta je Vrhovno sodišče, poseben senat za sojenje kaznivih dejanj po zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže … razsodilo in obsodilo mojega očeta na smrt z ustrelitvijo … S trajno izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja … Da bi bila razsodba čim bolj učinkovita in »pravična«, si je Pošast dovolila demonstracije delavcev velikih podjetij in tovarn v mestu. Zahtevali so razlastitev vseh nepoštenih trgovcev v zvezi z agrarno reformo. Pošast pa si je potem lahko še privoščila za take trgovce – smrt. In se napila krvi.
Bil je mračen zimski dan. Mama je obležala z visoko vročino, midva z bratom sva se odtihotapila iz hiše, ne da bi ji povedala, da greva obiskat očka. Ne bi nama pustila, ker bi se bala za naju. S tramvajem sva se peljala do zadnje postaje in jo kar po bližnjici ubrala do črne, grde stavbe, ki so ji rekli Splošni zapori. Komaj sva stala na nogah, ko sva se ustavila pred vratarjem – tako naju je bilo strah. Če me tudi zaprejo, bom vsaj z očkom. Od njega me ne morejo ločiti. Saj imajo vendar tudi ti ljudje, ki stražijo jetnike, otroke. Možakar z brki naju je radovedno opazoval, ko sem prosila za obisk. Zakaj se mu je čudno zdelo, če vprašujem po očetu? A potem me je še bolj prestrašil obraz človeka z očali, ki naju je opazoval, kot bi bila dva nesramna otroka, ki se upata vdreti k samemu visokemu sodniku. Meni se je pač zdelo, da ne more biti kaj drugega kot sodnik. Mirno nama je povedal izza očal, ki niso skrivala ampak odkrivala ledeno mrzle oči, da bo očka ustreljen ob tretji uri popoldne, torej tudi z najinim obiskom ne bo nič. Bratec je glasno zajokal, meni se je zamajalo, čeprav sem vedela že prej, kakšna usoda čaka očka. Da se niti posloviti ne smem?
»Gospod sodnik, vi nimate srca!« sem rekla glasno in junaško, brez tresljaja strahu, pripravljena, da me ustreli.
A gospod sodnik je samo strmel in strmel vame, snel očala, jih obrisal z robcem in znova nataknil, da bi me verjetno bolje videl. Potem je pomignil slugi, ki ga je pokorno spremljal in ta je pomignil nama, da sva šla za njim po dolgem in mračnem hodniku. Neka vrata so se odprla in tam je stal očka. Velik, pokončen in neskončno dober. Obraz je bil poln ljubezni, ko naju je gledal, in objeli smo se, ne da bi kdo zajokal. Bili so posvečeni trenutki, najlepši in najstrašnejši trenutki mojega življenja. Najintimnejše doživetje, kar ga zmore človek, čisto in globoko kot nebo, nobene sence ga ne morejo skaliti. Bili smo trije, bili smo eno. Vsaka beseda bi bila odveč. Motila bi sveti obred popolne ljubezni.
Potem smo se malo odmaknili, da smo se lahko gledali.
Očka, očka, je vpilo v meni in bratu.
Ljuba moja otroka, se je bralo iz očkovih oči.
In znova smo se objemali, poljubljali in nismo mislili na nič hudega, samo dobro je bilo v nas.
Pet minut. Za pet minut življenje. Ko vse obstane.
Na pragu se je prikazal stražar. Očka se je naglo zganil, iz naprsnega žepka potegnil preganjen list papirja in mi ga oprezno potisnil v roke. In zadnjič smo se objeli. Brez besed. Ko so naju ločili, sem onemelo gledala vanj, ki nama je še ohrabrujoče pokimal, a v očeh se mu je bleščala taka žalost, da so se mi zašibila kolena … Žalost, ki te podre … Ki zatuli, da oglušiš.
Očka so odpeljali, midva sva se znašla na zbitem snegu in nisva vedela kam. Molčala sva, tesno objeta in zadrževala solze. Ne smeva jokati, očku ne bi bilo prav … Potem sva se odpravila proti ravnini, proti drevesom, ki so prestrezala še nekaj bledikavih žarkov mrzlega sonca. Ustavila sva se pod jelšo, ko sem razgrnila očetovo pisanje.
Ljuba žena, ljuba moja otroka, ker so mi zavrnili ponovno prošnjo za pomilostitev, tokrat od samega maršala, me bodo ustrelili. V upanju, da vas bom lahko še zadnjič videl in objel, vam bom osebno izročil svoje poslednje želje. Otroka, ubogajta mamico, ostanita dobra in pomagajta ji, da boste lažje preživeli hude čase, ko se boste morali boriti za vsakdanji kruh. Saj veste, da ste zdaj brez premoženja … Če bo oblast dovolila, prepeljite moje truplo v naš grob.
Ljubi moji, ne bojim se umreti. Imam čisto vest, vidite, to morate obdržati, da boste lažje živeli. Žal, meni ni dano, da bi vas lahko še dolgo spremljal in skrbel za vas. Z vami bom, večno, vaš očka.
Rekli so, da je bilo blizu starega hrasta, zadnjega, ki se je že pred leti izognil sečnji. Zato ga je bilo od tu dobro videti. Rekli so, da je bilo pred vojno tam strelišče za vojsko in policijo. Po vojni pa so streljali politične zapornike.
Poklicala sem Katarino. Pomahala mi je. »Še malo!« je zavpila.
Spomin me je znova pritegnil k dvema ubogima dušicama, ki sta ostanek črnega dne preživeli v gozdu. Kot bi se bil vrtel film s spremljavo Mozartove Lacrimose. Iz rekviema … Očkovo pismo naju je dokončno potrlo. Zdrsnila sva na ledeno skorjo in zahlipala. Jokala sva, dokler nisva začutila mokrote, se skobacala in zbežala v bližnji gozd. Le domov ne! Bodiva v bližini. Bodiva z očkom do zadnjega … Nisva vedela za strelišče. Toda slutila sva, da ga bodo ustrelili nekje v bližini, če ne v tisti grdi hiši pa zunaj nje. Morda bova slišala strele … Trepetala sva od mraza in razburjenja. Očka je bil z nama, držali smo se za roke in čakali. Da se bo Pošast napila očkove krvi … Ne vem, kdaj je bilo, ko se je nebo prevleklo s sivo mrežo oblakov in potemnelo najina obraza. Brat se je nenadoma zganil, kot bi se bil prebudil iz morečih sanj.
»Ustrelili so ga! Ne drži se me več … Padel je … padel je … « je kričal in divje opletal s pestmi. Komaj sem ga ukrotila, bil je neverjetno močan. Potem sva se vrnila domov k materi, … Čez teden dni smo morali zapustiti hišo in se preseliti na deželo k stricu. Brez vsega.
Katarina je končno pritekla s šopkom cvetja. Videla sem, da ni trgala rož tjavdan, marveč skrbno in izbrano kot pravi strokovnjak.
»Čudovito, babi, dobila sem kar lepe primerke. Res si nisi mogla izmisliti boljšega časa in kraja … Ampak, veš, jaz bi rada še malo nabirala. Morda bi šli pogledat še kam drugam, kaj praviš?!«
Rada sem ji ustregla. Pokazala sem na hrast in Katarina jo je ubrala v tisto stran. Počasi sem ji sledila.
»Nič ne bo,« sem mrmrala. »Neumno bi ravnala, če bi ji zdaj pripovedovala o neki smrti, na katero je že pozabila. Naj ji bo prizaneseno, dokler čisto ne odraste. In še tedaj naj zve le toliko, kolikor si bo pač želela vedeti. So bolj občutljive in manj občutljive duše. Končno lahko očkovo izginotje svoji hčeri odkrije moja hči.«
Pred leti sva zaman iskali ta kraj. Tam so jih namreč zagrebli. Ko so lani razkopali tisto mesto, niso našli nič. Toda sledi so ostale. Pošast jih je torej dala že sama odstraniti, da ne bi morda kdo tam pozneje kaj odkril … Očkovi zadnji želji pač nismo mogli ustreči.
Zbrisati, kajpak. Pošast si je sproti umivala krvave roke. Njena »Nedolžnost« še vpije do neba.
Draga moja Katarina, pravica in resnica še nista izterjani. Boš ti v mojih letih lahko pojasnila svojim otrokom in vnukom to »Nedolžnost«? Verjemi, pravici bi bilo zadoščeno in praded bi lahko v miru počival. kajti pozabe ne more in ne sme biti. Bila bi ravno tako strašna, kot je bila smrt sama. Veš, tvoj praded zdaj v meni že vse od svoje smrti terja to zadoščenje.
Tu je bil hrast in tu se je zgodilo. Takrat je bil gol in veje so mu mrtvo štrlele v sivi dan, ko so pripeljali očka. Danes pa se je praznično ozelenelo raztegoval. Tišina se mi je nenadoma zazdela tako neznosna, tako polna očkove neslišne govorice, njegovega smeha, gibanja, njegovih blagih oči, da sem stekla proti Katarini.
»Naj ti pomagam?«
Spustila sem se v travo. Tišina se je takoj napolnila s Katarininim zvenečim smehom, da sem pričela trgati marjetice in jih spletati v venček. Še mi je šlo od rok – in bilo mi je spet petnajst let.