Avtor: Kajetan Gantar

Odločitev za vrnitev

Še preden so nas preselili v Spittal, je začela v taborišče v Peggezu ob določenih dnevih v tednu prihajati jugoslovanska repatriacijska komisija, ki jo je vodil polkovnik Pirkovič.
Mislim, da je ata tega Pirkoviča poznal. Po rodu je bil namreč iz Šentjerneja na Dolenjskem, moj ata pa je bil že nekaj mesecev po začetku svoje službe prestavljen v Novo mesto, kjer je poučeval v letih 1927-30. Novomeško gimnazijo so takrat obiskovali tudi neki fantje Pirkoviči iz Šentjerneja.
Nekega večera mi je ata rekel: »Jutri spet pride v naše taborišče polkovnik Pirkovič. Šel bom k njemu in se z njim pogovoril. Najbrž je to eden tistih Pirkovičev, ki sem jih učil na novomeški gimnaziji. Upam, da me ne bo razočaral in prevaral svojega bivšega profesorja. Naj mi nalije čistega vina! Naj mi po pravici pove, kaj me čaka, če se vrnem domov!«
Naslednje jutro se je ata odpravil na dolg pogovor k polkovniku Pirkoviču. Ko se je vrnil, je bil najprej zelo molčeč in redkobeseden. Nazadnje je spregovoril: »Sin, mislim, da se bom kmalu vrnil domov. Pirkoviču sem vse povedal: kako so me v začetku vojne gestapovci zaprli, kako so nam Nemci vse pobrali in našo družino iz Celja selili v Srbijo. Po pravici pa sem mu tudi povedal, kako sem potem, ko smo se iz Srbije preselili v Ljubljano, nasprotoval Osvobodilni fronti. Ne z orožjem, ampak z besedo, v debatah in pogovorih s svojimi znanci. Obljubil mi je, da se bo osebno pozanimal zame in mi po pravici povedal, kaj me čaka, če se vrnem domov. Ti pa naredi, kakor veš in znaš. Če hočeš, se lahko vrneš z mano, silil te ne bom. Če pa se ti upira živeti pod rdečo diktaturo, lahko ostaneš tukaj brez mene in greš sam naprej po svetu. Dovolj si star, dovolj si pameten, zdaj se moraš sam odločiti.«
Po naključju je ravno tistega dne zvečer prišel k nama na obisk že večkrat omenjeni študent kemije z graške univerze. Ata mu je pripovedoval o pogovoru s polkovnikom Pirkovičem. Naš obiskovalec je ata svaril, naj temu polkovniku nikar preveč ne zaupa, češ da zanesljivo ve, da je Pirkovič oznovec, ki mu je repatriacijska komisija samo krinka, pod katero razpreda svoje oznovske mreže po vsej angleški okupacijski coni, tja do graške univerze; za poznejšo usodo nesrečnih repatriirancev pa mu je malo mar - mnogi so po vrnitvi domov ostali praznih rok in lačnih ust, brez dela in brez službe, nekaj se jih je znašlo tudi v zaporu.
Ata je Pirkoviča zagovarjal, češ da je nanj naredil dober vtis. »Poleg tega vem, da izhaja iz dobre družine. Najbrž se ga je kljub vsemu prijelo nekaj stare družinske vzgoje. Prepričan sem, da svojega bivšega profesorja ne bo prevaral.«
Čeprav sta se z omenjenim študentom tisti večer hudo sporekla, vendar je ata pod vtisom njegovega svarila misel na takojšnjo vrnitev zaenkrat odložil. Preveč ga je bilo strah negotove usode. Toda v tej negotovosti je samo še bolj trpel.
Čez kak mesec se je ata spet zglasil pri polkovniku Pirkoviču, ki mu je tokrat zatrdil, da se je zanj posebej pozanimal. Lahko se brez skrbi vrne domov, niti las se mu ne bo skrivil. Dobil bo službo na gimnaziji, kot si želi, lahko bo spet poučeval, saj dobrih profesorjev v domovini zdaj povsod primanjkuje. Omenil mu je tudi, da je pred kratkim slučajno srečal dr. Aleša Beblerja, ki ga lepo pozdravlja (moj ata je dr. Beblerja osebno poznal še iz idrijskih dijaških let).
Kljub tem zagotovilom se ata kar ni mogel odločiti. V njem je podzavestno vrtalo: Kaj pa, če le ne bo vse čisto tako … ? Nekoč mi je potožil: »Vem, kaj se pravi biti zaprt, okusil sem gestapovski zapor; pravijo pa, da so oznovski zapori še stokrat hujši. Če me pri mojem slabem zdravju in v tem hudem mrazu samo za en teden vtaknejo v samico, me bo pobralo!«

Medtem je moja sorodnica Silva, kot sem omenil, že zdavnaj odšla v Italijo. In sicer se je najprej ustalila v Rimu, od tam pa navezala stike s teto Ančko v ZDA. Teta Ančka je bila sestra že omenjene tete Cilke; pred prvo svetovno vojno se je izselila v ZDA, v Cleveland. Silva mi je sporočila, kako je teta Ančka pripravljena, da me vzame k sebi in mi omogoči nadaljnje šolanje v Ameriki. Če se bom tako odločil, mi bo plačala pot in priskrbela garantno pismo in druge dokumente za Ameriko.
Toda ob pogledu na atovo razdvojenost in ob misli na našo družinsko tragedijo se nisem in nisem mogel odločiti za Ameriko. Beseda, ki mi jo je ata nekoč ponoči nehote rekel: Ti si kriv naše družinske tragedije! - ta beseda se me je dotaknila globlje, kot bi si mislil. Ta beseda mi ni dala miru, kot sveder je noč in dan vrtala vame: Če sem res jaz kriv naše družinske tragedije, bom svojo krivdo opral, pa naj bo cena še tako visoka. Znašel sem se pred najtežjo odločitvijo v svojem življenju. Če sem res kriv, da se je naša družina razbila, moram narediti vse, da spet pridemo skupaj!
Nič kolikokrat so mi v baraki, na mojem pogradu, v dolgih nočeh brez spanja, misli uhajale k mami, k mojim bratom in sestram. Podoživljal sem njihovo bedo in ponižanja, vse, kar mi je pripovedovala Silva in kar sem zvedel iz drugih virov. Vedel sem, da je moja mama preveč ponosna, da bi kogar koli prosila miloščine. Če ji je kdo sam od sebe ponudil pomoč,jo je seveda hvaležno sprejela, toda prosila ni nikoli nikogar. Nekoč so ji funkcionarji na terenu svetovali, naj napiše prošnjo na ljudsko oblast za socialno pomoč, kot jo prejemajo tudi nekateri sosedje v naši hiši. »Do takšne pomoči ste veliko bolj upravičeni kot kdor koli od vaših sosedov. Saj ste bili bolj kot kdo drug v vaši hiši edini zares prizadeti od Nemcev,« so ji govorili. Mama se je ob tem grenko nasmehnila: »Še v Zvezo borcev bi me sprejeli.« Nazadnje so pripomnili, naj v prošnji vsekakor napiše, »kako je mož odšel, tako da se je na vsem lepem znašla sama s šestimi nedoraslimi in nepreskrbljenimi otroki. Saj ni treba, da se od njega sodno ločite,« so ji govorili. »Samo napišite, da je vaš mož odšel,ne da bi vam to prej povedal.«Pa je mama njihov nasvet zavrnila in rekla: »Lagala pa ne bom: sama sem mu prigovarjala, naj se umakne na varno!« Drugič so ji spet predlagali, da lahko kot odškodnino za vse, kar so nam Nemci med vojno pobrali v Celju, dobi drugo, še lepše pohištvo, in dve umetniški sliki; seveda bi bilo iz premoženja, ki je bilo zaplenjeno »volksdeutscherjem« in »narodnim izdajalcem«. Pa jim je mama odgovorila: »Kot pekel bi mi vse življenje ležalo na duši, če bi se tega samo dotaknila!«
Nič kolikokrat so mi misli uhajale k moji najstarejši sestri, poldrugo leto mlajši od mene, kako je mami v pomoč pri gospodinjstvu in vzgoji mlajših otrok. Že prej je večkrat kuhala in prala in likala in skrbela za vse, če je bila mama kdaj bolna ali odsotna; zdaj se je njeno delo potrojilo. Kar naprej so mi misli uhajale k bratom in sestram, v duhu sem jih videl, kako hodijo nabirat borovnice na Golovec, kako jih druga sestra, desetletna, kot branjevka hodi prodajat na trg. Videl sem štiri leta mlajšega brata, kako dan na dan vlači butare dračja in drv z Golovca za kurjavo in ogrevanje, da jih pozimi ne bi zeblo. Spet in spet so mi misli uhajale domov … videl sem brate in sestre, kako hodijo z motiko po njivi, s katere so kmetje konec avgusta izkopali in pobrali krompir, da bi nabrali še nekaj košar zadnjih ostankov - krompirčkov, drobnih kot šiška.
Ob takih podobah se mi je misel na selitev v Ameriko uprla in zagabila, zazdela se mi je neresna in skrajno sebična, kot beg pred osebno odgovornostjo. Obenem mi je v ušesih spet in spet odzvanjala atova beseda: »Ti si kriv naše družinske tragedije.Če ne bi ti takrat pritekel domov in nas zmešal z novico o tistem begunskem vlaku, bi konec vojne počakal doma in danes bi živeli vsi skupaj kot normalna družina.«
Obenem me je preganjala tudi misel, da bi v Ameriki nehal obstajati kot Slovenec: izgubil bi svoj nacionalni in s tem tudi svoj osebni pečat, prej ali slej bi utonil v angloameriškem jezikovnem morju. Tudi teta Ančka se je izneverila slovenski besedi: v njeni družini govorijo vsi samo še angleško. Kaj naj bi počel v tujem okolju, kjer ne bi več govoril slovensko, kjer ne bi več slišal domače besede? Ob misli, da bi se moral s svojimi najbližjimi, če bi si kdaj v življenju spletel družinsko gnezdo, o najbolj zaupnih, o najbolj osebnih stvareh pogovarjati po angleško, sem se sam pred sabo počutil kot izdajalec. Angleščina! V mojih očeh to ni bil jezik Shakespeareja in Dickensa, ampak jezik vojakov, ki so s svojim judeževskim poljubom prodali in poslali v smrt tisoče naših ljudi.
In tako je v meni po dolgih premislekih in notranjih pretresih nazadnje dozorela odločitev, da bom sam naredil tisti korak, ki ga je ata kar naprej odlašal in se ga tako bal. Nekega novembrskega dne sem mu povedal svojo odločitev: predlagal sem mu, da se najprej jaz sam vrnem v Jugoslavijo in zanesljivo poizvem, kako in kaj bo z njim.
Atu je ob mojem predlogu prvi hip zaprlo sapo, saj sem bil poprej vedno jaz tisti, ki sem ga odvračal od misli na vrnitev v domovino oziroma v »Titovino«, kot smo jo taboriščniki navadno imenovali. Potem pa mu je ob moji besedi vidno odleglo.
Vendar mu je bilo ob misli, da bo ostal v taborišču - čeprav samo za nekaj tednov - čisto sam, neznansko hudo. In je zdaj on začel mene pregovarjati, naj svojo vrnitev vsaj še za kak teden odložim. Res sem svoj odhod najprej za štirinajst dni in nato še enkrat za štirinajst dni odložil. Toda to odlašanje je bilo strašno mučno: počutil sem se tako, kot sem nekoč bral, da se počutijo vojaki, ki jim zadnji hip prestavijo napad: čeprav je strašno, si želijo, da bi bilo to vendar že mimo. In tako sem nazadnje rekel, da te negotovosti, tega odlašanja več ne prenesem: skrajni čas je, da grem na pot. Pozneje me je sicer pekla vest, ker sem to naredil teden dni pred božičem in sem ata za božične praznike pustil samega v taborišču, kjer ni imel nobene sorodne duše.
Atu sem obljubil, da bom vse natanko poizvedel in naredil, kar pričakuje od mene. »Če pa bo kaj narobe, če mi ne bodo dali dihati, se bom vrnil na Koroško. Ilegalno se bom vrnil, ponoči, po skritih gozdnih stezah, po gorskih grapah in prelazih, tako kot se je pred letom dni čez mejo pretolkla Silva. Saj se tudi v taborišču vsak teden pojavi kdo, ki se skrivaj prebije čez mejo. Če sem se znašel po tirolskih gorah, bom znal preplezati tudi naše Karavanke.«
Pa me je ata ostro zavrnil: »Fant, nobenih neumnosti! Če ti gre kaj takega po glavi, ostani tukaj in ne hodi domov!«
No, nazadnje sem se vdal tudi v to. Z atom sva se dogovorila, da se po vrnitvi v domovino takoj povežem s svojim bratrancem Ivanom, ki naj se po svojih zvezah in poznanstvih pozanima za atovo usodo.
<- Opomba!Ivan je bil atov nečak iz Idrije.TUKAJ:1 Kot dijak je vseh osem let stanoval pri nas v Celju in obiskoval celjsko gimnazijo. Malo pred vojno, leta 1939, je maturiral in se vpisal na montanistiko na ljubljanski univerzi. Kot vsi Idrijčani (oziroma kot vsi Primorci) je bil Ivan takrat italijanski državljan, zato je bil med okupacijo (leta 1942) mobiliziran v italijansko vojsko. Po kapitulaciji Italije je odšel v partizane, kjer je dosegel čin kapetana. Deloval je pri partizanski tehniki nekje v okolici Idrije. Po vojni so ga vabili, naj ostane v armiji, kjer bo lahko s svojim tehničnim znanjem hitro napredoval. Pa je takšne ponudbe odklanjal, želel si je samo čimprej dokončati študij rudarstva, nakar se je kot inženir zaposlil v idrijskem rudniku. Kljub različnim pritiskom je do konca ostal zvest svojemu krščanskemu prepričanju. Vendar pa je imel iz vojnih časov, ko je deloval pri partizanski tehniki, dobra poznanstva z nekaterimi visokimi funkcionarji.
Z atom sva se dogovorila, da mu po vrnitvi napišem pismo in v njej zapišem neko preprosto, na videz povsem nedolžno besedo, če bo vrnitev zanj primerna; če pa te besede v mojem pismu ne bo, naj se rajši ne vrača.
Odločitev o vrnitvi sem sprejel s težkim srcem in z grenkobo v duši. Najbolj mi je bilo hudo zaradi sošolcev v razredu, saj sem vedel, da takšnih ne bom več našel. Povezala nas je skupna usoda - trpljenje, tujina, lakota, pomanjkanje, domotožje; vsi smo bili enih misli, vsi smo gojili vero v iste visoke ideale, ki jih je tuja sila surovo poteptala. Bili smo več kot sošolci, bili smo si kot bratje in sestre, kot udje ene in iste družine.
V razredu sem pred sošolci svojo odločitev nekaj časa skrival, nazadnje sem z veliko muko izdavil iz sebe: Jaz se bom pa vrnil domov … v Jugoslavijo … Drugega dne mi je ena od sošolk, Boža Sevšek, zaupala, da se tudi ona ukvarja s podobno mislijo. Prosila me je, naj ob vrnitvi obiščem njeno mamo, dala mi je njen naslov, stanovala je v veliki hiši, v »Meksiki«, blizu sedanje Poliklinike, na današnji Njegoševi. Prosila me je, naj mami sporočim njene pozdrave in naj ji povem kaj o svojih izkušnjah ob vrnitvi, ali mi bodo delali kake sitnosti, ali me bodo sprejeli v šolo in pod kakšnimi pogoji, in podobno. In tako sem pozneje tudi storil.
Tudi drugi znanci so mi izročali sporočila za svoje domače. Dr. Rajko Ložar me je prosil, naj obiščem njegove sestre na Cesti sv. Petra (danes Trubarjeva). Hotel mi je zanje izročiti tudi neka pisma, pa je moj ata odločno odsvetoval:»Naj fant ne nosi s sabo nobene pošte, nobenih zapiskov, samo ustna sporočila!«

Moja vrnitev v domovino

Bilo je hladno megleno jutro. Če se prav spominjam, bil je petek, 20. decembra 1946, ko sem se navsezgodaj z nekaterimi drugimi povratniki povzpel na tovornjak. Hlad in vlaga sta se zajedala do kosti. Čeprav so nas angleški vojaki na tovornjaku obložili z debelimi odejami, sem drgetal in šklepetal od mraza.
Čisto v zadnjem hipu so pritekli za tovornjakom trije sošolci - Ambrožič, Jeglič in Meršol, da bi se poslovili od mene; niti roke jim nisem več utegnil stisniti, lahko sem jim samo še žalostno mahal v slovo.
Tudi ata se je z mano povzpel na tovornjak in se peljal do Celovca, kot mi je bil obljubil, ter me spremil do železniške postaje. Poprej je uredil vse formalnosti v zvezi z mojo vrnitvijo, tako da meni ni bilo treba niti prestopiti praga repatriacijske komisije. Ker je imel ata veliko knjig, ki jih je nakupoval v antikvariatih, mi je predlagal, naj odnesem s sabo tudi nekaj knjig, zlasti tistih najtežjih, da sam ne bo preveč otovorjen, kadar se bo odločil za vrnitev.
Povedati pa moram, da je imel ata poleg knjig, ki jih je nakupoval v tirolskih antikvariatih, tudi veliko emigrantske literature, skoraj komplet vsega, kar se je tiskalo in objavljalo v Peggezu. Polkovnika Pirkoviča je vprašal, kaj naj s tem naredi; ta mu je svetoval, naj vse to posebej zapakira in ob vrnitvi takoj izroči mejnim organom, ki bodo to literaturo poslali v Narodno in univerzitetno knjižnico, saj mora imeti NUK evidenco tudi nad takšnimi slovenskimi tiski. Vendar mi ata ob moji vrnitvi ni izročil nič od emigrantske literature, da ob prehodu meje ne bi imel kakih sitnosti in težav zaradi vnašanja »sovražne« literature.
Najdragocenejša med knjigami, ki mi jih je ata takrat zaupal, je bil Miklošičev starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar (Lexicon Palaeoslovenico-Graeco-Latinum), ki je izšel na Dunaju v letih 1862-1865. Zajetna knjiga v lepi črni vezavi, z zlatimi črkami na hrbtu je obsegala skoraj 1200 strani.

Kot rečeno, bil je hud mraz,tudi na vlaku sem drgetal od mraza, morda tudi od vznemirjenosti in nervoze. Ko je vlak pripeljal skozi karavanški predor in se ustavil na postaji na Jesenicah, so nas naložili na tovornjak in prepeljali v repatriacijsko taborišče; tam so vsakega posebej odpeljali v neko sobo in mu pregledali prtljago.
Mojo prtljago je natančno pregledoval neki miličnik, po narečju sodeč je moral biti kje s Štajerskega; zdel se mi je zelo mlad,komaj kako leto starejši od mene. Vprašal me je, če prenašam kako pismo in če imam kaj sovražne literature, kar sem seveda zanikal.
»Ampak knjige pa imaš? Daj, pokaži, da jih vidim!«
In je vzel v roke največjo in najlepšo med knjigami.
»Kaj pa je to?« je vprašal.
»Starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar« sem s poudarkom in razločno naglašal besede iz naslova knjige, kot bi bil na kakem izpitu. »Miklošičev slovar!«
»Torej stara cerkvena literatura! Mašne bukve! O, se dobro spominjam, še iz svojih otroških let se spominjam! Pri črni maši so imeli v naši cerkvi take mašne bukve.«
»Pa to ni mašna knjiga! To je znameniti Miklošičev slovar!«
»Nikar se ne izvijaj! Dobro sem slišal, sam si rekel, da je to stara cerkvena knjiga, in še latinska povrhu! Mašna knjiga!« me je zavrnil, vzel knjigo in odšel. Mene pa je pustil samega v tisti majhni, polmračni kamri. Minute so se vlekle v nedogled. Debelo uro ga ni bilo nazaj. Celo večnost. Slabo se je začelo, sem mislil sam pri sebi, polomil sem ga. Zdaj si lahko samo še zapojem ujetega ptiča tožbo.

Nazadnje se je miličnik s knjigo le vrnil in mi jo slovesno izročil z besedami: »Pri nas je vera svobodna! To mašno knjigo lahko obdržiš!«
Nekatere povratnike so takoj po pregledu prtljage odpustili domov, mene pa so za nekaj dni vtaknili v neko barako, me vsak dan zasliševali in »prevzgajali«.
Zasliševali sta me dve miličnici: mlajša je sedela ob majhni mizici za pisalnim strojem, druga za večjo pisalno mizo. Prva je bila krhko, prosojno bitje; nikoli me ni pogledala v obraz, ampak je pred mano vedno sramežljivo povesila oči; če ne bi imela miličniške uniforme, bi rekel, da je članica Marijine družbe.
Zato pa je bila druga toliko bolj temperamentna in energična, polna ognja, ki ji je žarel iz velikih oči. Bila je sicer nekoliko teatralna v svojih kretnjah in besedah. Preden je začela z zasliševanjem, si je od pasu odpela revolver, ga nekaj časa molče obračala po rokah, ga položila predse na mizo, pa ga čez nekaj časa spet vzela v roke. Vendar ji ne bi mogel odrekati določene bistrosti in inteligence, in tudi ne nekega … kako bi rekel … nekega demonskega ženskega šarma.
Že od vsega začetka sem se ji zdel skrajno sumljiv: sin inteligenta, profesorja, ki poučuje na emigrantski gimnaziji, v tistem gnezdu klerofašistične vzgoje, kjer so gotovo tudi mene do fundamenta pokvarili in izpridili. »In gotovo tvoj očka ni kaka nedolžna ovčka! Gotovo ima veliko masla na glavi, da si še dve leti po svobodi ne upa domov, v domovino, k svoji družini. Uboga tvoja mama, sirota sama s šestimi, no, sedaj bo s sedmimi otroki, ki ima takega moža!« je strupeno siknila. »Čudno, da te pošilja samega domov! Bi se rad še tebe znebil, tako kot se je tvojih mlajših bratov in sester? Kdo ve, mogoče pa ima kaj drugega za bregom, kdo ve, s kakšnimi zahrbtnimi načrti in nameni pošilja svojega mladoletnega sina domov! Čuden oče!«
Prepričeval sem jo, da se bo tudi moj ata kmalu za mano vrnil domov, govoril sem ji o njegovi bolezni, o želodčni operaciji, od katere si še ni dobro opomogel. Toda bolj kot sem jo prepričeval, manj mi je verjela.
Naslednjega dne je bila najprej čisto drugačna, vsa prijazna, in začela z besedami: »Veš, ko sem te včeraj gledala pred sabo in zasliševala, sem sama pri sebi premišljevala: Pa na koga me neki ta fant tako spominja? Ja, seveda, seveda, sem se nazadnje domislila, na enega naših kurirčkov med vojno! Bil je ravno tako droben kot ti, ravno tako je imel nad čelom kravželj gostih las, ravno tako ni znal biti nikoli pri miru, zdaj tu zdaj tam, pa ravno tako nedolžno je gledal. Ja, tako nedolžno je gledal, da je lahko nesel našo pošto mimo belčkov, kadar je hotel, še na svojo komando so ga spustili. Pa bister je bil, oj, kako je bil bister … tako kot ti. Ja, ja, tudi ti nisi tako neumen in neveden, kot se delaš … « Nato je, kot bi odsekala, umolknila in me dolgo gledala in prebadala s svojimi velikimi očmi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 5. razred begunske gimnazije v Peggezu – Spredaj razrednik prof. Roman Pavlovčič, za njim v predzadnji vrsti Kajetan Gantar, levo sošolec Meršol, desno sošolec Buh, za Gantarjem Lojze Ambrožič, v drugi vrsti skrajno desno Francka Zupančič, lastnica te fotografije.

Med barakami je bilo nekaj velikih luž, ki so v hudem mrazu zamrznile. Kadar sem le za hip mogel, sem šel iz barake na svež zrak in se v okovanih tirolskih gojzarjih drsal po zamrznjenih lužah. In ko sem se tako drsal, mi je prišel nasproti miličnik, ravno tisti, ki mi je prvi dan pregledoval prtljago.
Sam od sebe me je ogovoril, kot bi hotel nadaljevati pogovor od zadnjič: »Veš, pri nas je vera svobodna.« (Ta stavek je strašno rad ponavljal.) Zadnjič se mi je zelo mudilo, drugače bi ti o tem še kaj več povedal. Veš, jaz prihajam iz verne družine; pri nas doma vsak večer molijo rožni venec, na koncu pa dodajo še en očenaš zame, za izgubljenega sina, da bi spet našel vero. Ampak jaz sem se tega osvobodil, nihče me ni k temu silil, sam od sebe sem z religijo razčistil. Veš, pri nas je vera svobodna: nihče nikogar ne sili v cerkev, nihče nikomur ne brani v cerkev. Boš videl, jutri zjutraj te bomo spustili, da boš lahko božični večer praznoval doma. Mi spoštujemo verske praznike. Vem, da bi bil rad za božič doma. Veš, mi ne preganjamo vere, kot so vam lagali v sovražni emigraciji. Boš videl, za božič boš doma! Pri nas je vera svobodna!«

In res, na dan pred božičem so me spustili domov.
Ko sem se pojavil na vratih našega stanovanja na Karlovški cesti, so me najprej zagledale moje sestre. Od veselja so zavriskale, planile in se obesile name in me niso spustile. Ko je mama zaslišala vreščanje pri vratih, je prihitela iz sobe. Začudeno me je pogledala, prebledela in me očitajoče vprašala: »Kje imaš ata? Kje si ga zgubil? Kaj je z njim?«
Moram povedati, da mama ni nič vedela in nič slutila o moji vrnitvi domov, čeprav ji je ata o tem pisal v dveh pismih: eno je odposlal že en mesec poprej, drugo deset dni pred mojim odhodom. Toda mama ni dobila ne ene ne druge pošte: očitno je Ozna vso našo pošto nadzirala in cenzurirala in shranjevala ali pa morda tudi uničevala.
Mami sem vse po vrsti razložil in povedal, kako in kaj sva se z atom dogovorila. Šele potem se je pomirila in mi s solzami v očeh rekla: »Samo da si se vrnil! Samo da si spet doma! In da bi se še ata vrnil, kot praviš. To je letos zame edino božično darilo! Nič drugega si ne želim, nič drugega ne rabim. To je zame najlepše božično darilo!«

Atova vrnitev

Kot sem atu obljubil, sem se takoj po božiču odpravil k bratrancu Ivanu, ki je takrat nadaljeval študij na univerzi, na montanistiki; stanoval je v nekem nizkem poslopju blizu hotela Union.
Ivan mi je obljubil, da bo za svojega strica naredil vse kar je v njegovi moči, in vse poizvedel. Res je takoj začel obiskovati svoje soborce in partizanske znance in mi kmalu po novem letu sporočil skoraj natanko isto, kar je poprej govoril Pirkovič: »Stric naj se vrne, nič se mu ne bo zgodilo, niti las se mu ne bo skrivil. Dobil bo službo kot profesor na gimnaziji. Če ga v Ljubljani ne bodo marali, ga bomo v Idriji sprejeli z odprtimi rokami. Če ga stric takrat, maja 1945, ne bi tako pokronal, če ne bi šel čez, bi bil danes lahko ravnatelj idrijske gimnazije.«
Tudi od drugod so prihajala za ata dobra in spodbudna sporočila.
In tako sem kmalu po novem letu atu pisal pismo in v njem zapisal dogovorjeno besedo, ki je pomenila toliko kot zeleno luč za vrnitev.
Od ata je nazadnje le prišlo neko pismo; datirano je bilo 8.januarja 1947 v Spittalu. Bilo je zadnje pismo iz begunskega taborišča, polno grenkobe, pa vendar z iskro upanja na skorajšnje snidenje.
Moj bratranec se je v uniformi partizanskega kapetana odpeljal na Jesenice v repatriacijsko taborišče in se po predhodnih zagotovilih vnaprej dogovoril, da mojega ata ne bodo zadrževali v taborišču, ampak ga bodo takoj po prihodu spustili domov.
Ko se je ata dober mesec za mano vrnil in prišel na Jesenice,je Ivan spet oblekel oficirsko uniformo in še istega dne pripeljal ata z Jesenic v Ljubljano: niti eno samo noč mu ni bilo treba prespati v repatriacijskem taborišču. Seveda je ata poprej jugoslovanskim mejnim organom izročil svoj komplet emigrantske literature, za katerim pa se je zgubila vsaka sled.

Epilog

Po vrnitvi je ata začel iskati profesorsko službo, ki mu je bila prej z več strani obljubljena. Pritiskal je na kljuke raznih uradov, obiskoval je bivše poklicne kolege, ki so bili zdaj na odgovornih položajih. Eden od njih - pred vojno je bil profesor na celjski gimnaziji, sicer pa menda član celjskega Kulturbunda - ga je začel vikati in ga odslovil z besedami: »Za vas ni mesta v prosveti! Iščite si službo drugje!« Tudi v rodni Idriji, kljub obljubam in zagotovilom, ki so jih poprej dajali Ivanu, o njem zdaj niso hoteli nič več slišati. Vsepovsod je naletel na zaprta vrata.
To mučno brezdelje in poniževalno iskanje službe je trajalo pol leta. Ne bom opisoval, koliko je naša družina ob tem trpela. Nazadnje je - kot po čudežu - le dobil skromno pisarniško službo pri podjetju Železnina, iz katerega se je razvila poznejša Metalka.
A ne za trajno. Čez tri leta je takratni direktor Železnine naročil organizirati sindikalni sestanek v podjetju. Pred sestankom je poklical ata k sebi in mu dal vedeti, kaj pričakujejo od njega: bilo bi lepo, če bi se na sindikalnem sestanku oglasil k diskusiji in pri tem rekel kako besedo čez ljubljanskega škofa Vovka; »če bo prišla beseda iz ust prepričanega katoličana, takega, kot ste vi, bo veliko bolj užgala. S tem boste nazadnje tudi oprali čast svojega imena, ki ste si ga umazali z bivanjem v sovražni emigraciji.« Bilo je v času, ko se je stopnjevala gonja zoper Cerkev in škofa in se pripravljal njegov požig v Novem mestu. Ata je direktorjev namig odklonil z besedami: »Iz mojih ust ne bo prišla beseda čez mojega duhovnega pastirja.«
In je izgubil službo in se - takrat oče osmih otrok - brez dela znašel na cesti.
Šele devet let po vrnitvi iz emigracije je nazadnje le dobil službo na gimnaziji, in sicer v Stični, vendar pod izrecnim pogojem, da ne sme poučevati slovenščine, ki je preveč občutljiv predmet,da bi ga lahko zaupali kakemu bivšemu emigrantu, tako so mu rekli,ko je prejel odločbo. To je bil zanj boleč, poniževalen udarec, kot da bi mu raztrgali univerzitetno diplomo. Vedno je sanjal in govoril o tem, kdaj bo spet lahko poučeval slovenščino, s ponosom je govoril, da je bil učenec Ivana Prijatelja in Frana Ramovša, da je bil med prvimi, ki so doktorirali na ljubljanski slavistiki: in vendar ni smel poučevati svojega najljubšega predmeta, za katerega je imel vse kvalifikacije! V tistih letih so slovenščino lahko poučevali tudi študentje brez diplome,tudi učiteljiščniki brez mature, samo on je ni smel! In to samo zaradi svoje begunske preteklosti.
Zakaj to pripovedujem, zakaj obnavljam to žalostno zgodbo? Zato, ker ni bil edini in tudi ne zadnji, ki se je farizejska slovenska družba spotikala nad njegovo begunsko in emigrantsko preteklostjo. Upam si trditi, da se ta zgodba ponavlja še danes. Kaj je bilo v prvi salvi, ki so jo slovenski mediji izstrelili ob ustoličenju ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta? Njegovo otroštvo v begunskem taborišču, njegova argentinska emigracija! In s kakšnimi salvami so pred letom dni pozdravili izvolitev dr. Andreja Bajuka za predsednika slovenske vlade? Kaj pa išče ta emigrant pri nas? Naj gre, od koder je prišel, nazaj v Argentino! Ne bomo iz tujine uvažali predsednika vlade! In s kakšno primitivno zajedljivostjo so se nato spravili nad pisatelja Draga Jančarja, ki si je upal povzdigniti svoj glas zoper to ksenofobno histerijo!
Zadnje čase smo po radiu lahko poslušali več okroglih miz, kjer so novinarji, sociologi in politologi, s polnimi usti visokih humanističnih fraz, razčlenjevali in obsojali ksenofobni odnos slovenske meščanske in vaške srenje do vedno večjega navala beguncev, ki prihajajo k nam iz Turčije, Irana, Pakistana itd. Simptomatično pa je, da nihče od teh proklamiranih humanistov in noben monitor ne povzdigne glasu, kadar naši mediji zlivajo golide gnojnice na emigrante slovenskega rodu, ki jim je bila pred več kot pol stoletja domovina ukradena in njihovo otroštvo zaznamovano z bedo begunstva.
opomba1 Ing. Ivan Gantar (1921-1987). Njegov življenjepis in nekrolog je objavil prof. Tomaž Pavšič v »Idrijskih razgledih« 32 (1987), št. 2.