Avtor: Tine Velikonja

Srečanje na sv. Urhu

Gospa Mira Zupančič, zgovorna računovodkinja v Arhivu Slovenije, mi je pravila pred leti, kako je njen tast Tone Zupančič padel kot prisilno mobilizirani partizan ob napadu na Urha 18. septembra 1943. Prej naj bi se skrival doma v seneni kopici, pa so ga po kapitulaciji Italije domači terenci odkrili in je moral prijeti za puško. Ob izkopavanjih na Urhu po koncu vojne, v jeseni 1945, naj bi ga prepoznala žena po svetinjici oziroma rožnem vencu, ki so ga našli pri truplu. Odšla je po voz in ga odpeljala domov v Žalno ter ga pokopala na domačem pokopališču.
Ker me Urh in njegova vloga že dolgo zanimata, sem hotel dognati, zakaj Štefanija Podbevšek v svoji knjigi o Urhu (Sv. Urh, Zavod Borec, Ljubljana 1966) nima Toneta Zupančiča na seznamu padlih. Tudi sicer me je pri opisih samega spopada, kot seveda vsega, kar se je tam dogajalo med vojno, marsikaj motilo. Zgodba o usodi Mirinega tasta me je še bolj utrdila v prepričanju, da se komisija pri izkopavanju ni veliko trudila, da bi trupla identificirala in popisala. Kakšno evidenco so torej vodili, da niso zapisali niti imen takih, ki so jih prepoznali svojci. Hoteli so čimveč trupel in se niso zamujali s tem, da bi ugotavljali njihovo indentiteto, še manj, kdo je zakrivil njihovo smrt. Že kmalu se je pojavil sum, da je del najdenih umrl šele po koncu vojne in to kot žrtev komunistične oblasti, med katere lahko štejemo domačine iz Šentpavla in Orel, morda tudi druge, ki so izginili prve mesece po vojni. Samo enega bi omenil za zgled, kako po domače se je delalo. Na farni spominski plošči na Rudniku je napisan Franc Nebec z Orl, 1924-1945. Kot domobranec je ostal doma. Ko je šel eno prvih nedelj po svobodi k nedeljski maši na Rudnik, ga je s še dvema Orlovcema aretirala knojevska patrulja, jih odpeljala na Urha, tam dva izpustila, Franceta pa zadržala. Nista bila dvesto metrov daleč, ko je počil strel. Ne ve se, kje je njegov grob, in upravičeno domnevamo, da so ga čez nekaj mesecev izkopali kot žrtev domobrancev.
Žal je spopad na Urhu poleg spopada pri Zameškem ob Krki eden redkih zmag vaških stražarjev med čisto državljanjsko vojno po kapitulaciji Italije. Prvo je odločil Lojze Dežman, drugo Vuk Rupnik. Potrjujeta domnevo, da bi se zadeve obrnile drugače, ko bi imeli vaški stražarji tudi drugod podobna borbena jedra s sposobnimi poveljniki in seveda predano in sposobno vrhovno vodstvo. Nič manj jih namreč ni bilo kot partizanov. Že vsaj nekaj mesecev prej se je vedelo, da je Italija na tleh, zlasti pa po padcu Mussolinija. Kljub temu se protikomunistična stran na kapitulacijo Italije ni pripravila. Kot prvo bi morala, ne oziraje se na žrtve, razorožiti okupatorsko vojsko, potem pa zavladati tudi v gozdovih.
Oprl se bom na glavna opisovalca, na Podbevškovo, ki se je razpisala v že omenjeni knjigi, in na Ivana Korošca (Sv. Urh, Druga plat zvona, Ilex-Impex d.o.o.-, Ljubljana 1994). Čisto drugačna slika kot skoraj istočasno na Blokah, Begunjah nad Cerknico, Velikem Osolniku in Turjaku. Na Urhu so bili partizani silovito poraženi in razgnani, vaški stražarji oziroma neuradni domobranci pa popolni zmagovalci. Napadal je bataljon, in to v času, ko so štele te enote nekaj sto vojakov, na drugi strani pa je postojanko branilo samo 36 vaških stražarjev. Podbevškova oziroma poraženo partizansko vodstvo sta pri opravičevanju poraza iznašla Nemce, ki naj bi jih bilo sto in več ter naj bi se kmalu po začetku streljanja pripeljali na tovornjakih od nekod z ljubljanske strani, nato pa še z vevške, in se vključili v spopad. Če se vsaj malo vživimo v razmere, ki so vladale v enomesečnem medvladju po italijanski kapitulaciji, ko je bilo Nemcev v Ljubljani komaj za vzorec, se nam pokaže takšna pomoč skrajno dvomljiva. Spomnimo se samo, kako je bilo kasneje: tako napada na Kočevje od 8. do 12. decembra 1943, ko so Nemci prišli na pomoč šele čez nekaj dni, in to predvsem zato, ker so se znašli v zagati tudi njihovi vojaki, ali napada na Črni Vrh 1. septembra 1944, ko se Nemci niso zganili, čeprav so imeli močne posadke v Idriji in Godoviču, pa še domobrance v Hotedršici in Rupnikov bataljon v Logatcu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vaška straža na Orlah pred Hribarjevo hišo, sredi čepi domači sin Lojze Zrimšek

Po Koroščevem opisu naj bi partizani kar v valovih jurišali proti branilcem, ki so bili varno skriti v bunkerjih in za pokopališkim zidom. Zakaj se jim je tako mudilo, da niso uporabili preverjene taktike, s katero so naslednjega dne strli obrambo Turjaka, kasneje pa Grahovega, Velikih Lašč in Črnega Vrha: popolna premoč v ljudeh in orožju, obleganje nasprotnika z minometi in topovi, poziv na predajo, šele v skrajni nuji jurišni napad na razrušeno in gorečo postojanko. Motilo me je tudi, kako da so poslali v najhujši ogenj ljudi, ki so bili vojaki komaj nekaj dni, med njimi tudi 15 in 18 let stari ljubljanski dekleti. Samo take najdemo na seznamu padlih, ki ga je objavila Podbevškova, niti enega starega partizana. Podbevškova piše o dvajsetih padlih partizanih, Korošec o petintridesetih.
Vseeno bi prvi njen opis spopada odpustil, saj vemo, kakšno zgodovino so pisali tako imenovani »pisci NOB«. Podbevškova je napisala tisto, kar so ji o njem pripovedovali partizanski poveljniki, »nekdanji komisar četrtega bataljona Cankarjeve brigade Alojz Žokalj-Džidži, sedaj generalmajor v pokoju, njegov pomočnik Ivan Picelj, sedaj polkovnik JLA v pokoju, in sekretar bataljona SKOJ-a Leopold Prošek-Badjukov«. Zanje je razumljivo, da so iskali vzroke za blamažo drugod, in ne pri sebi. Zanimivo je, da posveča Lado Ambrožič-Novljan v skoraj tisoč strani debeli kroniki spopadu na Urhu samo nekaj stavkov: »Tako je 4. bataljon Cankarjeve brigade 18. septembra napadel belogardistični postojanki pri Sv. Urhu in Sv. Lenartu, le 7 km vzhodno od Ljubljane. Napad se ni posrečil, čeprav je sovražnik imel nekaj izgub. (Cankarjeva brigada, Knjižnica NOV in POS 9, Ljubljana 1975, 296).« Večja zadrega je s Korošcem, saj s svojo knjigo obljublja drugo plat zvona, pa je v njegovih opisih toliko lukenj, napolnjenih s pesniškimi pasažami, kot da ga sploh ni bilo zraven. Pa mi boste morda očitali, čemu se ukvarjam z drobnarijami. Res je spopad na Urhu samo drobec, vendar med čisto državljansko vojno na Slovenskem, in zato nekaj posebnega. Če se niti zanj ne bomo potrudili, da ga nazorno in pošteno opišemo, kako bo potem s celoto.
Dvomi o tistem spopadu so v meni spet oživeli, ko sem nedavno obiskal Janeza Rusa iz Žalne, domobranca, ki se je desetletja skrival na domači podstrehi. Želel sem napisati njegovo zgodbo, pa tudi zgodbo Toneta Zupančiča iz iste vasi, ki sem ga omenil na začetku. Poslala me je gospa Mira, ki je vedela, da je tudi Janez tistega 18. septembra 1943 kot novo pečeni partizan sodeloval pri napadu na Urha in bil skoraj ves čas skupaj s sosedovim Tonetom, ki je pri tem napadu izgubil življenje. Janez mi je takoj povedal, da niso takrat partizani uprizarjali nobenih brezglavih jurišev, ampak ravnali po preizkušenem receptu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vaški stražarji ob pokopališkem zidu – Desno Marijan Kukovica

Kako izvedeti kaj več? Kazalo je že, da je od branilcev ostal živ samo Korošec in mu bo pač treba verjeti na besedo. Potem pa ste me sošolec Jože Podržaj iz Čušperka in Jože Palčar iz Velike Račne napotila v bližnji Zagradec, kjer da živi Lojze Zrimšek, ki se je po čudnih okoliščinah komaj šestnajstleten znašel takrat na Urhu, in to na strani branilcev. Res mi je Lojze razkril »drugo plat zvona« o tistem spopadu, ki zasluži, da o njej pišemo. Ko sem si zamišljal, kako bi uskladil pripovedovanje, sem sklenil združiti dve zgodbi, dve usodi, dve življenji, ki sta tekli vsako po svoje, na Urhu pa je prišlo med njima do kratkotrajnega bližnjega srečanja.

Na Urhu sem se znašel slučajno

Lojze Zrimšek:
Orle, od koder sem doma, so imele med vojno poseben položaj. Prišlo je namreč do nenapisanega dogovora, da v njihovi bližini ne bo napadov iz zasede ne na partizane in ne na legiste ne na Italijane ne kasneje na Nemce. Nedotaknjeno naselje je koristilo tako enim kot drugim. Zato Orle niso doživele usode Rašice, Lipoglava, Vrhovcev in drugih naselij na pragu Ljubljane, čeprav se je okrog njih ves čas nekaj dogajalo.
Bili smo bolj revni, saj nas je bilo v družini enajst otrok. Oče je bil zaposlen kot zidarski delavec, imeli smo sicer njivo, pa ni bila dovolj velika niti za krompir. Mene do dali učit krojaštva. Nazadnje sem dobil zavetje v Vajeniškem domu na Kersnikovi ulici v Ljubljani. Za dom je lepo skrbel g. Jože Šavora, ki smo ga imeli za drugega očeta. Zato sem se tam dobro počutil, našel veliko prijateljev, bodoči poklic mi je bil všeč. Vseeno pa sem rad hodil ob nedeljah domov in pogosto prepešačil pot od Rakovnika do Orl, tudi prvi leti okupacije!
Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Italija, sem imel šestnajst let in bil tega dne doma na Orlah. Dan ali dva kasneje sem se sklenil vrniti v Ljubljano, pa me na bloku na Dolenjski cesti niso pustili naprej. Bili so vaški stražarji, ne Nemci. Ne vem, od kod so se vzeli. Namesto da bi počakal in skušal smukniti čez, ko bi bili manj pazljivi, sem se vrnil domov in padel v neurejeno množico legistov iz Orl, Polja, Rudnika, Dobrunj, Bizovika in kaj vem še od kod. Odpravljali so se na Turjak, za kamor so prejeli povelje, naj gredo čakat Angleže, ki naj bi se izkrcali na Reki. Moja starejša brata Jože in Ivan sta po novem letu 1943 prišla z Raba, najstarejši Miha pa je zadnje dni decembra tam umrl. Zdaj sta sklenila iti z njimi pa se ozrla name in rekla: »Nič, še ti pojdi z nama. Če boš ostal, te bodo še ubili.« Šli smo čez Molnik do Repč. Tam smo nad vasjo pod Povšarjevim kozolcem izrekali slovesno prisego kralju Petru in s tem pristopili k četnikom. Obred je vodil kurat Peter Križaj. Nato smo se spustili na Grosupeljsko polje in prišli mimo Bičja do Št. Jurija. Polna dolina vojske, kamor je seglo oko. Naša skupina, ki se je imela za četniško, se je na Turjaku samo malo ustavila, potem pa šla mimo Četeža na Zapotok.
Na Kureščku so naši ujeli dva partizana. Radovedno sem se motal okrog njiju, pa me je zagledal poveljnik Janez Grum: »Zrimšek in Nebec ju bosta gnala na Turjak!« Mene bi kmalu kap! Bilo me je strah, partizana sta bila dedca in pol, midva kot dva piščanca. France naprej, jaz kot zadnji z naperjeno puško. Streljal bi, če bi se kakorkoli sumljivo vedla. Na Turjaku sva ujetnika oddala. Takoj bi morala nazaj, pa naju je zanimalo, kako se imajo. Kriv je bil znanec Ivan Furla iz Bičja. Ko je služil na Orlah za hlapca, smo postali prijatelji. Da naj ostaneva, priskrbel nama bo večerjo; to se je tudi zgodilo. Našel je tudi prostor, kjer sva prenočila. A nama je bilo žal, da sva ostala, saj nisva zatisnila oči. V sobi so namreč imeli sod vina in vso noč hodili po pijačo. Po zajtrku pa je zaropotalo zares in grad se je znašel v obroču. Ni bilo videti prave borbe. Množica vojakov, ki so se gnetli po grajskih sobanah, sovražnik pa neviden na robu planote na vzhodni strani. V vse line so bili uperjeni njegovi mitraljezi; če si le malo pomolil glavo skozi grajsko okno, je že počilo. Ravno to se je zgodilo Furli, ki je dobil rafal v glavo in bil na mestu mrtev. Najhujše pa so bile mine, ki so noč in dan letele na dvorišče in treskale po strehi gradu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Brata domobranca, od leve Ivan in Lojze

Zvečer, moralo je biti v sredo 15. septembra, sva se z Nebcem odpravila nazaj. Kar stekla sva skozi glavni vhod in planila v gozd. Tam je bilo že vse polno partizanov, da sva se jim morala kar naprej umikati in se skrivati. Padla je že tema, ko sva v Četežu naletela na svoje, vodil jih je Ivan Habič iz Bizovika, in izvedela, da odhajamo proti Ljubljani. Opolnoči smo se povzpeli nazaj na Zapotok in po hribovju proti Ljubljani. Vas smo zapuščali med zadnjimi. Ko smo se mimo Kureščka spustili po planjavi, smo zavili navzdol v hosto, za njo pa na ravnico, na kateri je bilo vse živo. Klicali smo: »Kdo tam, kdo tam?« In odgovori: »Četniki, četniki!« Počasi smo se sporazumeli, da so kraljeva vojska in da se umikajo proti Ljubljani. V dolino smo se spustili pred Želimljem. Bilo je v četrtek 16. septembra. Še v temi so poslali naprej mitraljezce. Brž ko smo se dobro približali vasi, so partizani s tako ihto usekali po nas, da je vse ropotalo in se bliskalo. Ivan je jurišal z drugimi na zvonik, odkoder je bil ogenj najbolj nevaren, potem pa smo hiteli kar po celem po ravnini. Takrat se je šele začelo daniti. Brat Jože mi je klical: »Lojze, bejž, Lojze bejž!« Ovirala me je krušna torba, v kateri sem imel poleg osebnih reči polno ročnih granat. »Stran vrzi, boš laže tekel! Če boš zadet, te bo razneslo.« Ko sem bil tako daleč, da sem na desni zagledal Pijavo Gorico, od katere so proti nam lezli partizani, sem torbo odvrgel. Šli smo še naprej kar po s kanali prepletenih barjanskih travnikih, šele blizu Črne vasi prišli na cesto in dospeli do Mokarja. Tam se križata ižanka in cesta skozi Črno vas. Mašina, kaj je bilo tam četniške vojske, samih oficirjev, da se je vse svetilo! Samo zlato! Šele šestnajst let sem bil star, pa začutil divjo jezo. Da bežijo in pustijo na Turjaku v stiski soborce nevajeni pobiči, bi razumel. To so pa bili zreli vojaki in vojaško izvežbani. Toliko vojske, pa ne da bi šla že z Zapotoka čez dolino in partizanom za hrbet. Če ne drugega, bi jim zmešala štreno. Čez nekaj časa, bilo je sredi dopoldneva, smo se odpravili naprej. Govorilo se je, da nas bodo Nemci sprejeli pa poslali v internacijo. Brata sta jo že oba skusila in bila odločna, da tja ne gresta več. Ko smo šli po ižanki, smo trije bratje še pred mostom čez Iščico smuknili na desno pa v koruzo. Potem smo se prebijali čez Barje proti Orlam. Iščico smo preplavali in prebredli. Hoteli smo čez Hauptmance, kjer teče Izar, in čez most, pa v daljavi na cesti proti Lavrici zagledali partizane. Skočili smo v strugo potoka. Bratoma je uspelo, da sta se hitro rešila, meni pa se je vse podiralo. Prijemal sem se za tisto ježo, pa se je kar trgala in sem letel nazaj v vodo. Končno sem se vkopal v blato in se mi je posrečilo, da sem prilezel ven. Šli smo do Rudnika in po gozdu domov na Orle, vsi črni od marostarske zemlje, da so nas komaj prepoznali. Izvedeli smo, da so naokrog partizani, pa da pa so se že v nedeljo, 12. septembra, vrnili s Turjaka legisti in zasedli Urha. Bili so stari mački in jim turjaška mišnica ni dišala. Sestri Francka in Pavla sta šli tja in v pol ure so urhovski vaški stražarji obkolili našo hišo in nas vse tri na videz prisilno mobilizirali. Tako je bilo treba zaradi soseda terenca, da je bilo videti, kot da so nas odgnali na silo. Ko smo prišli blizu Urha, se je brat Jože premislil: »Ne bi šel z vami!« Pognal se je nazaj proti Golovcu in ni ga bilo več. Z Ivanom sva vedela, da je šel v Rudnik, kjer je imel nosečo punco. Pri njej se je skril. Jaz in brat Ivan pa sva se znašla na Urhu.

Na Urhu so odločili »nemci«

Ko so časopisi leta 1978 kot prvovrstno senzacijo objavili vest, da so v Žalni odkrili in aretirali nekdanjega domobranca Janeza Rusa, ki se je več kot trideset let skrival doma, in ga že naslednjega dne izpustili, pri tem pa razlagali, kako je bil njegov strah odveč in njegov zapor, ki si ga je namenil, nepotreben, sem se nasmehnil. Pozabili so namreč omeniti povojne poboje, pri katerih bi se kot žrtev zanesljivo znašel tudi Janez. Jasno mi je bilo, da si je s skrivanjem rešil življenje, obenem pa se obsodil na zapor, ki je bil morda daljši, kot bi mu ga prisodila komunistična oblast, če bi se po desetih letih skrivanja javil sam.
Janez Rus se je rodil leta 1914, tako da šteje že 87 let, pa je kar pri zdravi pameti. Skupaj z bratom Jožetom, ki je bil pet let starejši, sta čevljarila in živela skupaj z materjo in sestro v hišici na gričku nad Žalno. Tam zdaj živi sam in si pomaga po svoje. Starejši Jože je postal mojster in sanjal, da bo odprl delavnico sredi vasi, mlajši Janez pa se je pri njem učil in zlezel do pomočnika. Skoraj zanesljivo bi uspela, saj sta bila pridna kot mravlji, življenje bi teklo mirno dalje, prej ali slej bi se poročila in imela otroke. Vojna se ju v začetku skoraj ni dotaknila. Kasneje so sicer Janeza hoteli medse vaški stražarji, ga tudi zaprli na Boštanju in vlekli v Škocjan, pa se jih je otepel in se vrnil domov.
S »ta belimi« se je dalo, brez pardona pa je postalo po kapitulaciji Italije, septembra 1943. Oba brata sta dobila skupaj s sosedom, Vrbetovim Tonetom-Antonom Zupančičem in drugimi Žalčani poziv, naj se javijo v partizansko vojsko. S tem, da so jih oborožili z italijanskimi puškami in jim posadili na glavo kape z rdečo zvezdo, so postali pravi partizani. Mobilizirance so z vlakom prepeljali v Višnjo Goro, potem pa razstrelili železniški most pri Veliki Loki skupaj s vlakovno kompozicijo, da je zgrmela v globino, s tem pa pokazali, da ni poti nazaj. Na Polici so postali vojaki Cankarjeve brigade.
Po 15. septembru jih že najdemo na Lipoglavu, med njimi je bil iz Žalne tudi Martin Javornik-Plešetov. Niso vedeli, da so postali Cankarjeva brigada oziroma njen 4. bataljon, niti ne, kam so namenjeni, ko so jih 18. septembra še v temi spravili pokonci. Kot piše Podbevškova, so prejšnjega dne poslali izvidnico v Podlipoglav v mlin k Malinskim, kjer je izvedela, da so se belogardisti vrnili na Urha in da jih je največ do petdeset. Dolga partizanska kolona se je vila čez Repče, Pleše, Orle proti Urhu. Zrimškova sestra Francka je vedela povedati: »Od jutra pa čez popoldne nepretrgoma so hodili mimo. V kevder smo se spravili in samo molili.« Orlovci so pravili, Mihelov Miha in Jančev Andrej sta to potrdila kasneje: »Šle so tri brigade.« Slutili so, da se vojska odpravlja na Urha. Po nalogi, ki naj bi jo opravila mimogrede, pa naj bi šla kar nad Ljubljano. Ni jasno, kam se je razgubila taka sila, kaže namreč, da ves bataljon ni štel več kot tristo vojakov, morda celo manj, niso imeli vozov ali tovorne živine, orožje in strelivo so nosili vojaki sami, med potjo so si nabrali tudi nosačev. Tako so pri peskokopih blizu Orl kar mobilizirali dva domačina s Škofljice; orožja jima niso dali, vzeli pa so ju s seboj in je eden od njiju obležal na Urhu.
Pa pustimo besedo Janezu Rusu:
Govorijo, da smo šle v napad kar tri brigade, kar ne bo držalo. Meni je bilo videti, da nas ni prav veliko. Tudi ne vem, kako so razposlali čete po okolici za zaščito, v tistem gozdu nas nazadnje ni bilo niti dvesto. Bili smo čudna vojska, zvečine v civilnih oblekah. Ko smo se po Dobrunjskem hribu, kot pravite, da se reče grebenu med Orlami in Urhom, približali postojanki in skozi drevje v daljavi zagledali zvonik, so nas postrojili. Komandant nam je razložil, kako naj se razvijemo in razkropimo po enotah. Glavnina se je ustavila v gozdiču južno od postojanke. Po grebenu sto metrov daleč je stal pred njo zaželeni cilj. Obdan z žico, vkopan s strelskimi jarki, utrjen z lesenimi bunkerji, okrog cerkve in pokopališča pa cvinger - meter in pol visok opečni zid. Komandant ni veliko razlagal, da bomo napadli. Zaenkrat samo popolna tišina in čakanje. Vse je bilo videti kot izumrlo. Beli so verjetno v cerkvi in mežnariji. Ne smemo jim dovoliti izpada. Pridružil sem se skupini, ki je obkrožala grič z ljubljanske strani. Poskrili smo se po pobočju v drevju in grmovju približno 50 metrov od vrha, vendar tako, da se je ves čas videl zvonik. Čutil sem, da se je najbolj varno držati štaba. Zato sem šel za partizanskimi oficirji. Ne vem, kako so se pisali, eden od njih je bil komandant čete, drugi komisar. Zraven sta šli tudi dekleti. Dobro se jima je zdelo, da sta dobili puški, bili sta veseli in zgovorni. Nazadnje nas je ostalo samo osem. Ustavili smo se na robu livade sredi drevja nekje med vrhom in dolino in čakali. Moram priznati, da se nič ne spominjam, da bi bilo kaj streljanja ali borbe. Še manj smo slišali o kakšnih juriših, samo čakali smo. Kaže, da se je poveljstvo zanašalo na noč, ko bi udarili in se pod zaščito teme približali postojanki.
Ne vem, koliko časa je preteklo, ura ali dve, ko na lepem zagledamo sredi brega približno 50 ali 60 metrov pred seboj v smeri proti Sostremu pet ali šest nemških vojakov. Skočili smo v kritje razen deklet. Še preden sta spoznali, kaj se dogaja, so ju pokosili rafali brzostrelk. Eden od oficirjev je naročil vojakom, naj ju izvlečeta na varno, pa sta bila zadeta tudi ta dva in sta obležala. Štirje, kolikor nas je ostalo, smo stekli kot nori po bregu in grapi navzdol, potem pa po grmovju v zavetju drevja po dolini in ob Bizovškem potoku navzgor proti jugu, približno tam, kjer zdaj teče avtocesta. Večina bataljona je bežala čez Orle, kot sem izvedel kasneje. Vasi smo se izognili z ljubljanske strani, ker smo od tam slišali streljanje, se prevalili čez hrib in prišli na Lavrico, od tam na Škofljico. Zvečer v temi smo dosegli Šmarje. V gostilni pri Škrjancu smo se ustavili, poveljnik nam je plačal celo večerjo. Nazadnje se nas je nabralo nekaj deset. Prespali smo v hlevu. Nismo vedeli, kako je z drugimi. Naslednji dan smo odšli na Lipoglav in naprej na Polico, tam pa že zagledali ostalo vojsko. Nihče ni vedel povedati, zakaj se je tako končalo, vsi so govorili o Nemcih. Čez dan ali dva so prišle za nami tudi ženske iz Žalne in hotele vedeti za svoje.
Pravite, da niso bili Nemci, ampak legisti. Da smo jih zamenjali, ker so imeli lepe uniforme in bili dobro oboroženi, mi pa v civilu. Kaj jaz vem. Na glavi niso imeli čelad, mogoče res srbske šajkače. Saj ni bilo časa, da bi jih lahko ogledali. Toliko smo v tistem trenutku le videli, da imajo prave uniforme, v naročju pa so držali avtomatsko orožje, s katerim so sejali smrt. Hodili so kar pokonci, kot da se nikogar ne bojijo.

Boja ne bije svetlo orožje, ampak srce junaka

Lojze Zrimšek ve o soboti, 18. septembra, povedati:
Urhovska postojanka je bila dobro postavljena. Grič, bolj konec Dobrunjskega hriba, se dviga skoraj 60 metrov nad dolino. Po ravnem se da priti nanj samo z orlovske strani. Jedro obrambe je bila cerkev s pokopališčem in pokopališkim zidom, naprej proti severu na griču kakih dvajset metrov proč »župnišče«, zanemarjena stavba, kjer smo spali, s shrambo v kleti. Tam naj bi bil tudi zapor. Po vojni so jo podrli in zgradili pravo trdnjavo, morda ohranili nekaj kleti, kjer naj bi bile ječe z »mučilnico«. Med pokopališčem in »župniščem« je bil izkopan meter in pol globok rov oziroma jarek. Kakih deset metrov naprej pa je bila mežnarija, ki je sedaj dograjena s prečno stavbo. Takrat so v njej stanovali mežnarjevi, Selanovi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranski topničarji na Ljubljanskem gradu 1944

Bilo nas je samo 36 vojakov. Poveljnik je bil Lojze Dežman-Žorgovec, kot so mu rekli. Nikjer okrog nas druge vojske, ne partizanske ne nemške, še manj italijanske. Razdelili so nas na tri desetine, vsaka je štela nekaj nad deset vojakov. Tistega dne ni nič kazalo, da se kaj pripravlja. Niti slutili nismo, da se nam bliža večja partizanska enota. Zgodbe o naših patruljah, ki bi se bile upale daleč v dolino proti Podlipoglavu in naj bi se bile spopadale s partizani, ne držijo. Postojanka je bila skoraj brez vojske. Poveljnik se je z avtom odpeljal v Ljubljano ali kaj vem kam, prva desetina je bila poslana v patruljo v vas Češnjica, druga desetina pa se je kot izvidnica prikrila v zvoniku v Sostrem. Na griču nas je ostalo samo nekaj čez deset. Skrbeti smo morali za stražo. Menjavali smo se tako, da smo dve uri stražili, štiri ure pa naj bi »zanimali«, urili vojaške veščine. Stražarska mesta so bila štiri ali pet. Meni je bilo hitro vsega dovolj. Ko sem se rešil straže, sem se zgodaj popoldne ulegel v deteljo na vzhodnem pobočju hriba. Takrat je bila tam velika njiva, zdaj pa livada, obkrožena s sprehajalnimi potmi. Kar zaslišim glasno govorjenje naših fantov. Dvignem glavo iz detelje in se vprašujem, kaj imajo. Vstanem in grem pogledat, zakaj tako navdušenje. Pred vhodom v cerkev na zunanji strani cvingerja so razgrnili deke in razdirali štiri strojnice. Povedali so, da jih je poveljnik z osebnim avtom pripeljal od nekod. Mazali so dele, spravljali skupaj in se šalili. Moj desetar Marijan Kukovica je bil prvi, ki je strojnico sestavil. Ravno takrat je kratko zvonilo k prazniku, samo dvakrat je udarilo, zato vem, da je bilo štiri popoldne, ob tej uri so namreč ob sobotah vabili k nedeljski maši. Marijan vpraša poveljnika: »Ali lahko probam?« »Probaj!« Postavi orožje na pokopališki zid in sproži rafal naravnost v gozd pred postojanko, ravno nekam v tisto smer, kjer zdaj stoji spomenik. V hipu se je odprl pekel. Pokalo je z vseh strani, po nas so letele mine in švigale strojnične krogle. Ena prvih min je odbila vogal cerkvene ladje nad nami. Regljalo je, da je bilo čuda. Stekli smo za zid in se skrili v jarek, ki je povezoval cerkev z župniščem. Globok je bil meter in pol in se je dalo s sklonjeno glavo varno hoditi po njem. Če bi partizani vedeli, kako malo nas je in kako smo prestrašeni, bi samo pritekli in nas imeli v pesti.
Na srečo se je namesto njih pojavil nad nami poveljnik Dežman. Bil je ves zaripel od jeze, da sem mislil, da ga bo božjast. Rjul je in nas zmerjal, vihtel je pištolo in brzostrelko. Spodil nas je iz jarka in vsakega posebej postavil na obrambni položaj. Eni so stekli po razstavljene strojnice, prinesli so jih kar v dekah, vendar si z njimi nismo mogli pomagati. Šli smo po orožje, porazdelili in raznosili vse strelivo. Naša naloga je bila preprečiti, da bi se nam napadalec približal. Mine so neprestano letele, po koncu spopada smo dobili kot vojni plen kar 34 lahkih minometov, razporejenih v vrsti na najvišjem delu gozdiča. V zvoniku ni bilo nikogar, saj bi bili preveč izpostavljeni. Sreča je, da partizani niso vedeli, da nas na postojanki ni niti petnajst. Računali so, da se skriva za zidom in po bunkerjih petdeset izvežbanih vojakov. Zato so bili tako previdni, mi pa se tudi nismo dali. Nekaj nas je čepelo za zidom, drugi v lesenih bunkerjih. Partizani so samo tolkli in nabijali, ravno tako, kot sem doživljal na Turjaku. Brž ko se je na robu gozda pred nami kaj premaknilo in pokazalo, smo užgali. Streljali so samo iz smeri Orle in iz gozda, ki se je spuščal ob livadi in njivi, kjer sem še pred eno uro poležaval. Mine so brenčale po nagrobnikih, odbijale koščke kamna, niso pa bile tako močne, da bi jih razbile. Napadalci niti enkrat niso poskušali z jurišem. Po mojem so se zanašali na noč. Naslednjega dne smo videli, da je bila stena nad prižnico vsa popikana od izstrelkov, ki so prileteli skozi cerkveno okno, samo kip sv. Mihaela je ostal nedotaknjen.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 14. domobranska tankovska kompanija

Celi dve uri je že trajal napad in streljanje, pa nikogar na pomoč. Predvsem smo upali, da se bo zganila posadka na Golovcu. Vedeli smo, da so tam od prejšnjega dne tisti, ki so prišli z nami iz Zapotoka. Poveljnik je ponavljal: »To bo drugi Turjak! Nekaj bo treba narediti.« Računal je, da se bosta v dobri uri uredili in pripravili tudi desetini, ki sta bili poslani v Češnjico in Sostro. Slutil je, da morata zdaj že biti nekje v bližini. Obšel je vsa obrambna mesta in dal zadnja navodila: »Fantje, izpad bomo naredili. Vsi na kapijo in juriš!« Na njegov ukaz naj stečemo skozi vrata zidu pri glavnem vhodu v cerkev in proti gozdu, po levi strani griča. Zgodilo se je, poveljnik in še nekaj drugih naprej z brzostrelkami, z njimi tudi Marijan s strojnico, ob njem moj brat Janez, da mu je stregel in nosil kaseto, in največ še deset drugih. Verjetno smo imeli še eno strojnico. Kot čudež sta se tisti hip oglasili tudi naši desetini, ki sta prišli iz zadvorske strani napadalcem za hrbet. Sledil je panični beg partizanov, tudi njihovih bolj oddaljenih enot, ki so čakale v zaščiti. Med tekom po travi smo streljali, ko smo se približali gozdu pa metali tudi ročne bombe. Kar padli smo po partizanih. Tako blizu smo si prišli, da bi se lahko vlekli za ušesa. Bežali so, mi pa za njimi. Približno trideset metrov globoko v gozdu se mi približa poveljnik in zavpije: »Poba, ulezi se na tla in samo streljaj, da se bodo polegli!«. Ubogal sem ga, sam pa je tekel naprej v gozd in streljal po njih z brzostrelko in pištolo. Kaj takega zlepa ne vidiš. Ponavadi poveljstvo pošilja svojo vojsko naprej, samo pa se zadržuje v ozadju, tu pa je bilo nasprotno. Junak, da mu ni para! Na lepem so partizani izginili. Po nekaj sto metrih pošljejo mene in še enega: »Oba v izvidnico!« Priplazila sva se po grapi do roba in jih izza ovinka ugledala, kako slonijo na vseh straneh po ježi in lovijo sapo. Z roko sva pomigala našim, kaj se dogaja, v tem času pa so že zbežali dalje. Tako smo jih še naprej podili, tisti z avtomatskim orožjem in strojnicami naprej, nekaj takih, ki smo imeli puške, pa za njimi. Poveljnik se je po kilometru vrnil na postojanko, drugi pa smo nadaljevali s pregonom prav do Orl. Še danes stoji tista bukev na začetku vasi, v katere rogovilo je postavil Marijan strojnico in spuščal rafale po partizanih, ki so se umikali na drugi strani vasi že po poti proti Molniku. Sestra Francka je pravila kasneje: »Kar vlekli so se po dva ali trije skupaj in podpirali ranjence. Čudo jih je bilo.« Vračali smo se počasi. Ko smo prišli na Urha, je bila že tema.
Tam so bili že vsi lepo zbrani. Ugotovili smo, da smo vsi živi, le nekaj jih je bilo lažje poškodovanih. Vedeli so povedati, da so se tisti v sostrskem zvoniku hitro spustili na tla, ko so zaslišali streljanje, drugi s Češnjice pa tudi pohiteli v dolino. Sešli so se v gozdu nad Zadvorom. Bili so kar močna skupina, več kot dvajset izurjenih vojakov. Na glave so si posadili partizanske kape z rdečo zvezdo in zavili v gozd ter se z vzhodne strani povzpeli visoko v breg. Med drevjem in po grmovju so bili partizani, ki so bili v kritju. Kazali so se jim in klicali: »Tovariši, sem pridite! Tam so beli, tam so beli!« Tako so prišli za hrbet glavnini partizanov. Ko so zaslišali in videli izpad iz postojanke, so udarili tudi sami, zato tak preplah.
Pri napadu ni bilo nobenih Nemcev. Res pa so nam, ko smo se vrnili z Orl, povedali, da so se, ko je bilo vsega konec, pripeljali iz Domžal Nemci kar na slepo v štirih lahkih oklepnikih in zapeljali na hrib. Skoraj bi se bili udarili. Kar nekaj časa so naši potrebovali, da so jim razložili, kaj se je zgodilo, in se jih znebili. Odpeljali so se nazaj. Sam nisem videl nobenega.
Ponoči smo bili vsi na položajih, ker smo računali, da se bodo partizani vrnili. Morda je bilo res ali pa smo si umišljali, da po gozdu nekaj šumi.
Naslednji dan seveda ni bilo maše in tudi ne svojcev, ki bi odbirali svoje mrtve, čeprav pišeta o tem tako Podbevškova kot Korošec. Na postojanko nismo spustili nikogar. Pobrali smo mrtve in jih vseh devetnajst, kolikor smo jih našli, položili enega zraven drugega ob pokopališki zid blizu vhoda v cerkev. Spominjam se obeh deklet. Ena je bila zares mlada, prava punčka, druga pa je bila videti starejša, močne postave z zlatimi našitki na rokavih. Predvsem pa mi je zbudil pozornost partizan v temni obleki in s klobukom. Ko smo mu tako kot drugim segli v žepe, smo našli mašno knjižico, podobice in rožni venec in rekli: »Ta že ni mogel biti komunist.« Potem pa so pripeljali partizana, ki je prespal pod nekim podom v Dobrunjah. Bil je pri zavesti in hodil samo ob podpori. Imel je prestreljeno glavo malo nad očmi, ki so bile pomodrele in izbuljene. Oslepel je. Kaj smo hoteli, videti je bilo, da zanj ni rešitve. Strel in konec trpljenja in življenja. Pravite, zakaj ga nismo pustili na miru tam pod podom. Rekli so: »Ta ne bo živel!« Položili smo ga k drugim. Pokopali smo jih tam, kjer se začne gozdič, na desni strani, nekaj metrov za sedanjim spomenikom. Kasneje se je izkazalo, da med padlimi ni bilo nobenega starega partizana, ti so znali pravočasno zbežati. Med mrtvimi so bili samo novo pečeni; vsi so vstopili v vojsko po kapitulaciji Italije, torej po 8. septembru, med njimi tudi dva prisilna mobiliziranca iz Žalne, Vrbetov Tone in Plešetov Martin.
Povedal sem že, da smo dobili 34 lahkih minometov in še dosti drugega orožja. Nahrbtnike in razno kramo, ki smo jo pobrali po gozdu, smo naložili v cerkvi na kup, ki je bil tako visok, da se ni videlo čez. In kaj se mi je pripetilo. Ko takole malo brskam po nahrbtnikih, zagledam krušno torbo, ki je bila podobna tisti moji, ki sem jo bil pustil na Barju pri Pijavi Gorici. Odprem jo in vidim, da je zares prava, zdaj brez bomb, pa z vsem drugim, kot se spodobi za krojača: gumbi, šivanke, sukanec, pa tudi milo v plastični škatli, še vedno zavito v trtno listje, na njem pa zapisano ZRIMŠEK. V Zapotoku sem namreč izrisal nanj svoj priimek.

Črne rute

Zrimšek nadaljuje:
Samo nekaj dni po napadu sem bil v patrulji, ki je šla čez Orle v dolino do Podmolnika in spodaj proti Urhu. Pred Zadvorom smo dohiteli skupino žensk. Napravljene so bile v črno. Vpraševale so nas, če nismo morda z Urha. Odgovorili smo jim, da ne. Le jaz sem nalašč zaostal in jim povedal, da smo res od tam. Začele so vpraševati, če kaj vemo, kateri so padli in kje so pokopani: »Nobenega ne poznam. Samo to vem, da je bil eden starejši, črn klobuk je imel in črn suknjič pa molitvenik.« Ena od njih je planila v jok: »To je pa naš ata!« Pospešil sem za vojaki, ženske pa za nami na postojanko. Stražar jih ni pustil noter. Poklical je komandirja straže, ta pa poveljnika. Res se je prikazal Dežman. Predvsem ga je zanimalo, kdo jim je pravil o padlih, pa so razložile: »Poba, mlad je bil, tak in tak.« Pa so me imeli. Žensk niso pustili do groba, saj bi jih bili morali peljati skozi vso postojanko. Čez nekaj časa so odšle, mene pa je Dežman trdo prijel. Konec je bilo najine ljubezni, pa tudi sam sem se naveličal vojaščine in prosil, da me pustijo nazaj v šolo, kar mi je čez slab mesec tudi uspelo.
Pavla Čebašek roj. Jančar iz Žalne ve povedati, da je njen brat zdravnik Jože Jančar dosegel, da so v začetku decembra 1943 izkopali grob padlih in poiskali prisilna partizana, ki sta padla na Urhu, Vrbetovega Toneta in Plešetovega Martina. Zraven sta bila ne samo Tonetova žena, ampak tudi Martinova brata domobranca Jože in Franc Javornik. Z vozovi so ju pripeljali v Žalno in pokopali na domačem pokopališču.
O tem je pisal tudi Tabor, letnik 1969, str. 96:
»Ker je bilo znano, da je med padlimi več prisilno mobiliziranih, smo organizirali Jože in Franc Javornik ter Jože Jančar prekop padlih. Predvsem bi radi našli truplo komaj 17 let starega brata. Tisti 8. december 1943 je bil pust poznojesenski dan. Vse je bilo v megli, sivo in žalostno. Pričeli smo odkopavati. Delo je bilo mučno in neprijetno. Odkopavali smo skrbno in previdno, da bi lopate ne zadele ob trupla. Prišli smo do debele plasti stelje. Trupla so bila dobro pokrita.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lojze Zrimšek kot domobranski tankist

Zložiti smo morali vsa trupla iz velike jame, če smo hoteli najti domače. Bili so vsi še dobro ohranjeni. Štiri trupla naših smo položili v krste ter jih posebej plitvo zakopali, dokler niso prišli domači in jih odpeljali na domače pokopališče. Druge smo položili nazaj v skupni grob.«
Taka je torej naša zgodba. Antona Zupančiča niso odkopali v jeseni 1945, ampak dve leti prej, zato ga Podbevškova nima na seznamu, ni ga tudi na seznamu padlih borcev Cankarjeve brigade v Ambrožičevi kroniki, kot ni Martina Javornika. V času odkopavanja se je Lojze Zrimšek spet učil krojaštva v Ljubljani, Janez Rus je zaključil svojo partizanščino in postal domobranec na Škofljici. Janezov brat Jože Rus pa je ostal partizan 4. bataljona in 16. marca 1944 padel na Javorovici in je tudi napisan na spomeniku, zdaj pa z drugimi soborci počiva na Urhu.

2. več kot za eno življenje

Triintrideset let prostovoljne ječe

Janez Rus je šel s svojo brigado do Čateža in naprej v Mirensko dolino. Ker je bil pripraven, je dobil celo čin vodnika. Na začetku nemške ofenzive so se udarili na Okroglem. Z bratom Jožetom sta bila skupaj in se zadnjič videla na Veseli gori pri Šentrupertu. Jože je tam ostal, Janezov vod pa so poslali v patruljo proti Mirni. Ker so bili v njej sami domačini z Mirne in iz Trebnjega, so se zmenili in pobegnili domov, njega pa je vzel pod streho trebanjski čevljar. Ko so prišli Nemci, domačinom niso naredili nič, Janeza pa zaprli, ker je bil kot tujec sumljiv. Ujetnike so peljali v Višnjo Goro. Vse se izve, pa je tudi Janezova mati dobila pošto in prišla po sina. Kot prisilnega mobiliziranca so ga izpustili.
Bilo je okrog vseh svetih leta 1943. Doma so ga že čakali partizani, da bi ga pobrali. A partizanščine je bil sit, nekam je moral in se je raje prijavil k domobrancem. Znašel se je na postojanki na Škofljici, ta pa je imela pomožne postojanke še v Zalogu nad Škofljico, v gradu Lisičje in v Šmarju. Pravega vojskovanja ni bilo, kmalu pa je opazil nekaj drugega. Z barjanske strani so domobranci z Barja vodili sem terence, ki so jih pobirali v podkrimskih vaseh.
Janez pripoveduje:
S tem nisem imel nič, vendar je bil to glavni vzrok, da sem se tako dolgo skrival. Kar je bilo pomorjenega, vse bi padlo name. Na Lisičjem je bilo tistih pet ali šest ta pravih. Poklicali so jih v vas, prevzeli so ujetnike in jih gnali proti Molniku. Kaj vem, koliko so jih dobili v tistih mesecih, ko sem bil tam, morda kakih petdeset. Fantom, ki so imeli opravka z njimi, se je poznalo, da so drugačni. Vedno so imeli dovolj denarja. Med njimi je bil tudi moj sovaščan iz Žalne. Končal je v Kočevskem Rogu in naj počiva v miru. Enkrat mi je potožil, kako hudo mu je, da je padel v to skupino. Jokal je, da tega ne prenese več in da se bo kar končal.
Sredi poletja so nas oblekli v prave domobranske uniforme in preselili v Stično. Postal sem vojak Stiškega udarnega bataljona, ki mu je poveljeval major Ladislav Križ. Kaj bi pravil, kje sem vse bil in kaj doživel. Včasih smo šli v akcije sami, včasih v sodelovanju z drugimi bataljoni. Potem pa se je zgodilo, da sem za vse svete leta 1944 naložil sovaščana na kolo in se odpeljal iz Žalne v Višnjo Goro. Na klancu pred trgom me je zaneslo v ovinku in sem treščil v drevo. Obležal sem nezavesten z razbito glavo, mojemu sopotniku pa ni bilo nič. Šele po nekaj tednih sem v bolnici prišel k sebi. S tem je bilo moje vojaščine konec.
Ob koncu vojne sem prišel v Grosuplje, ko je vojska od tam že odšla. Ostal sem doma. Iskali in lovili so skrivače. S sestro sem se dogovoril, da se bom skrival v gozdu nad vasjo dva kilometra daleč od vasi. Z roba gozda se je videla naša hiša in sem nadziral, če se dogaja tam kaj sumljivega. Zmenila sva se, da se bova dobivala enkrat na teden, najpogosteje je bilo to v sobotah ob 3. uri zjutraj. Zaradi varnosti sva izbirala različne kraje, vse sto do dvesto metrov od doma. Že sredi noči sem prišel tja, kamor sva se zmenila, in nepremično čakal nekaj ur. Sestra mi je nosila skorje kruha, drugega nisem dobil in tudi ne potreboval. Vodo sem pil iz kolesnic, skrival pa sem se v najbolj črnem gozdu, kjer me nikdar ni obsijalo sonce. V dežju sem razprl dežnik in čepel pod njim. Čez nekaj mesecev sem se preselil bliže Blata. Tam je bilo nekaj izvirov in sem vsaj pil čisto vodo.
Šele čez pol leta, za vse svete 1945, sem se pred zimo spravil domov. Vse smo pripravili in se dogovorili. Proti jutru sem se skozi koruzo, ki je rasla na griču, pritihotapil do hiše, potrkal; sestra je odprla, zlezel sem po lestvi na podstrešje, si v senu napravil brlog in ostal. Ker je bila hiša krita s slamo, je bilo pozimi dovolj toplo, poleti pa ne prevroče. Za na vodo sem imel steklenico, za iztrebljanje pa posodo. Ponoči sem bil čisto pri miru, ker sem vedel, da oprezujejo okrog hiše. Tiste zgodbe, kako so zjutraj opažali pokošeno travo, ki naj bi jo bil ponoči kosil, ne držijo. To je delala sestra. Čez dan sem bil bolj živahen, nisem pa lezel dol v hišo. Sestra mi je pravila, kaj govorijo o meni. Da sem bil povsod zraven, kjer se je kaj dogajalo. Vse bi padlo po meni.
Vprašujete, zakaj nisem poskušal pobegniti čez mejo. Čakal sem brata, saj sem vedel, da je ostal pri partizanih. Nihče nam ni povedal, da je padel na Javorovici. Računal sem, da mi bo pomagal, ko se vrne. Tako se je zgodilo, da mama, čeprav ji je sin padel kot partizan, ni dobivala nič. Pa kako prav bi nam bil prišel vsak dinar. Umrla je leta 1963. Takrat sem bil nepreviden. Zvečer sem stal v veži in skozi odprta vrata gledal v hišo, kjer je ležala na mrtvaškem odru. Nisem opazil, da se okrog podijo punčare. Čeprav so gorele samo sveče, me je ena od njih, po mojem je bila Novljanova, prepoznala. Videla me je skozi okno v hišo, kako sem stal na hodniku. Povedala je doma.
Najhujše je bilo z zobmi. Ko so gnili, so mi otekala usta, da jih nisem mogel odpreti. Bolelo me je, da bi ponorel, pa sem vseeno zdržal. Ko mi je odpadel zadnji zob, sem se oddahnil, vsaj s tem sem imel mir. V vasi so vedno pogosteje govorili, da se skrivam doma. Sestro so videli, da je kupovala tobak in podobno.
Likar, poveljnik grosupeljske milice, je že dolgo vedel zame. Bali so se priti pome. Zatožen sem bil, da sem poln orožja. Ko se mi bodo približali, da bom sprožil. Likar je govoril: »Vedeli smo, da ne bo šlo brez žrtev!« Leta 1978 so me izbezali na plano. Miličnik Janez Recek je bil tisti, ki je zlezel na podstrešje. Še danes priznava, da ga je bilo strah. Tako se je tresel, ko je z roko segal v seno, da bi me zagrabil, da je prijel lastno roko in mislil, da me ima.
Peljali so me na postajo v Grosuplje.
Še takrat, po takem času, je bilo hudo. Nekateri bi me najraje obesili. Najhujša je bila Mivškova iz bližnje vasi. Dolžila me je, da sem kriv za smrt njenega moža Lojza. Takole se je zgodilo. Domobranci so ga ob koncu leta 1943 pobrali doma kot terenca in odpeljali v Šmarje. Zaprtega so imeli v prosvetnem domu. Samo njega in še enega je stražil vojak. Ujetnika sta sklenila uiti. Eden je skočil k oknu in razbil šipo, vojak je nameril in na hitro ustrelil proti njemu, v tem času pa je drugi skušal skočiti nanj, pa se zadnji hip premislil. Oba so odpeljali na šmarsko pokopališče in ustrelili. Zgodilo se je v času, ko sem bil jaz še partizan, pa ni nič zaleglo, ko sem jim to dopovedoval. Zame se je potegnil mladostni prijatelj Janez Škrabar, ki je bil takrat na pomembnem položaju, in so me naslednjega dne izpustili.
Tri mesece manj kot triintrideset let sem se skrival. Šele po tistem sem izvedel, da je brat Jože že 16. marca 1944 padel kot partizan na Javorovici. Janez Lužar iz naše vasi me je peljal na Gorjance. Z bratom sta kot partizana skupaj prebivala tam zgoraj, eden je bil krojač, drugi čevljar. Skupaj sta tudi bežala. Ponekod je bilo takrat toliko snega, da se je vdiral pol metra globoko. Našega Jožeta je zadelo, Lužar pa je bil med peščico tistih, ki so se rešili. Brat je napisan na spomeniku. Povedali so mi, da so jih od tam prekopali in da leži na Urhu. Tudi tja sem šel gledat, pa nisem našel nobenega groba. Kam so jih le dali?

Ni se dalo ostati doma in gledati v zrak

Zrimšek pripoveduje:
Kmalu, januarja ali februarja 1944 sem prejel poziv za k domobrancem, čeprav še nisem imel 17 let. Rojen sem namreč 1. marca 1927. Prišel sem na Ljubljanski grad, tam so me dodelili k težki artileriji. Imeli smo štiri havbice kalibra 115. Granate so tehtale 50 kg. Kaj je bilo te municije pod gradom. Če bi bila eksplodirala, bi razneslo ves hrib.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Janez Rus pred domačo hišo

Čez nekaj mesecev so iskali voznike in me dodelili v 14. pancerkompanijo, ki je imela sedež v šoli v Spodnji Šiški v Gasilski ulici. Za tri tedne so vso skupino poslali na tečaj v severno Italijo. Postal sem šofer. Tanke smo imeli v prostorih velesejma. Bili so majhni, v vsakem je bilo prostora samo za dva, za voznika in za strelca. Ta je imel na razpolago topič in strojnico. Posebno s topom je bilo težko ravnati, ker je bilo tako malo prostora, saj je mehanizem ob izstrelitvi udaril nazaj in te zadel, če si bil le malo nepreviden.
Septembra 1944 sem bil v Litiji ranjen. Stal sem blizu tanka in se pogovarjal, ko je priletela partizanska granata. Na srečo se je zadrla v blato in me je zadelo samo nekaj drobcev. Znašel sem se v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Rana se mi je hitro zacelila. Ker sem bil pripraven in ročen, sem kar sam od sebe pomagal sestram pri postiljanju in odnašanju posod. Bolnikom sem pomagal pri umivanju in jim nosil lavorje z vodo. Vedno več so mi zaupali. Pošiljali so me v lekarno, ki je bila takrat v poslopju Poljanske gimnazije. Zadnje tedne pa sem se z Arkom, doma je bil z Gore nad Ribnico, vozil z vlakom v Trst in sva spremljala prevoz domobranskih ranjencev v Ljubljano.
Brat Ivan je ostal na Urhu. Velikokrat nisva prišla skupaj, vendar toliko, da sva se sem in tja pogovarjala o tem, kaj se dogaja. Urh je bil takrat že na slabem glasu. Po njegovem ni bila kriva urhovska posadka, ampak predvsem domobranska politična policija. Vsaj enkrat na teden je pripeljal iz Ljubljane tovornjak z nekaj zvezanimi civilisti, in se ustavil pred gozdom. Iz postojanke so poklicali vedno iste ljudi. Mrtvih zvečine niso pokopavali na Urhu, ampak so jih naložili na tovornjak in jih odpeljali neznano kam. Ivan se je oddahnil, ko so ga skupaj z drugimi junija 1944 premestili na Rakek, ko so ustanovili Rupnikov bataljon. V njem je vztrajal do konca, bil je dodeljen v težko četo.
V nedeljo, 6. maja 1945, smo vojno bolnišnico izpraznili do zadnjega ranjenca. Najhujše smo znosili v civilno bolnico, druge pa na vlak, ki je stal kar na progi. Samo čez jarek in gor. Od zdravnikov se spominjam, da je bil z nami dr. Grapar. V Lesce smo se pripeljali v sredo, 9. maja, ob 4. uri zjutraj. Povedali so nam, da so na Jesenicah že partizani in naj se reši, kdor se more. Zapustili smo vagone in šli neurejeno kot ovce nekam proti Brezjam. Spominjalo me je na Turjak. Sam sem podpiral ranjenca, tako da sva šele po nekaj urah pritavala na Brezje. Šel sem okrog Marijinega oltarja in naletel na znanca, kasnejšega salezijanca Staneta Okorna, ki je bil pri gorenjskih domobrancih. Od nekod se je prikazal tudi Korošec. S skupnimi močmi smo poiskali nekaj kmečkih voz in nanje naložili ranjence, bilo jih je kakih deset, in proti Tržiču. Tam smo jih oddali, pa naprej. Pridružili sta se nam tudi Dežmanovi sestri, Arko, ki je bil ves čas z menoj v vojni bolnici, in Franc Šparovec z Rudnika. Zvečer smo bili že pri predoru, šli skozi, na drugi strani pa je bila že tema, cesta pa zatlačena z vozili. Poiskali smo si prebivališče v gozdiču ob cesti in zaspali. Zjutraj 10. maja se ni premaknilo nikamor. Pa smo izvedeli, da bo prišel Rupnikov bataljon. Ker je bil v njem tudi brat Ivan, sem se postavil ob cesto in čakal. Bilo je okrog 8 ure zjutraj. Zagledal sem brata, ki mi je zaklical: »Ali imaš kakšne štumfe in kakšne cunje?« Skočil sem po svoj nahrbtnik in ga razvezal, da je vzel iz njega, kar je potreboval. Stekel je naprej, da je ujel svoje. Mi pa smo ostali tam ves dan. Nič ni bilo čutiti ali slišati, da spodaj v dolini divja bitka, kasneje pa smo izvedeli, da so se rupnikovci uspešno prebili do mostu čez Dravo. Ne vem, kdaj smo šli za njimi. Kaže, da je bila sobota 12. maja. Pa je proti nam čez most pripeljal partizanski tank in se ustavil ravno pri meni. Izstopil je tankist in hotel mojo pištolo in brzostrelko. V daljavi sem videl angleške oficirje. Nisem mu ju dal, saj sem videl, da mi nič ne more. Malo naprej sem pištolo zabrisal v Dravo, na prvih ovinkih navzgor pa odvrgel še brzostrelko.
Ivana so vrnili skupaj z Rupnikovim bataljonom in je izginil na Teharjah, mene pa v četrtek, 31. maja, na Telovo. Od vsega na poti se najbolj spominjam cerkve z dvema zvonikoma, pravite, da so to Žihpolje. Čeprav smo že vedeli, kam nas peljejo, nas je bilo na našem transportu skoraj tisoč. Karavanški predor pa Radovljica, Šentvid in amnestija. Zdaj sem pa takle, kot me vidite. Čudno je to življenje.