Avtor: Vanja Kržan

Zlatomašnikovi spomini

V idilični vasici Koritno pri Bledu se je 3. januarja 1924 rodil Zdravko Hajnrihar, očetu Janezu (1897) in materi Jožefi (1894) roj. Zupan. Oče je imel majhno posestvo in bil po poklicu izučen sedlar. Zaradi lažjega preživetja se je do prihoda Nemcev ukvarjal tudi z gostilničarstvom. Mama je bila doma iz Križ pri Tržiču in si je kot mlado dekle zelo želela postati učiteljica, vendar je bilo doma 14 otrok in se ji zato želja ni uresničila. Zdravko ima še starejšega brata Ivana (1921) in mlajšega Lojza (1929).
Zdravku sta pričetek vojske in nemška okupacijo prekinila mirna dijaška leta v petem razredu gimnazije v Kranju. Dijaki, ki so prebivali v krajih od Kranja do Žirovnice, so še naprej lahko hodili v kranjsko gimnazijo, tisti od Žirovnice proti Zgornji Savski dolini pa so morali nadaljevati gimnazijo na Koroškem, v Beljaku ali Celovcu. Izkazalo se je, da to ni bilo nesrečno naključje, kajti gimnazijo v Kranju so Nemci kmalu zaprli. Zdravko je ohranil ravnatelja gimnazije v Beljaku dr. Scheida v najlepšem spominu, ker je vse slovenske dijake spoštoval: zanj so bili vedno die Slowenen, nikoli ne die Oberkrainer kot za nekatere druge profesorje. Še pred maturo je bil Zdravko na naboru v Spittalu, vendar v vojsko ni bil vpoklican, ker ni bil član Volksbunda kot takratna nemška in ponemčena mladina.
Ko je marca 1945 dobil poziv v nemško vojsko, je skrivaj pobegnil v Ljubljano. Stanoval je v Marijanišču in obiskoval gimnazijo. Spričevala z gimnazije v Beljaku je vložil za nostrifikacijo in ostala so vložena do konca vojne. Medtem je dobil slovensko osebno izkaznico in dočakal konec vojne. Iz Ljubljane se je umaknil k sestrični v Tržič, tam pa so ga mobilizirali partizani za pohod na Koroško, peš preko Karavank. Ob razpadu nemške vojske se je s partizani umikal nazaj proti Slovenj Gradcu. Tovornjak se je po nesrečnem naključju prevrnil in Zdravko se je s poškodovano glavo in pretresom možganov prišel zdravit domov na Koritno, potem ko so ga odpustili iz bolnice v Slovenj Gradcu.
Medtem je prišel odlok, da so dijaki odpuščeni iz vojske in se lahko vrnejo v šolo. Vendar je predsednik vaškega odbora na Koritnem odločil, da gre Zdravko k milici in ne v gimnazijo, ki bi jo z nekaj izpiti končal. Očeta in starejšega brata so že takoj maja zaprli za dva meseca. Jeseni je oče šel k šefu policije v Ljubljano, kjer je za sina dobil dovoljenje, da konča gimnazijo. Zdravko je naredil izpite čez šesto, sedmo in osmo gimnazijo, vendar je za maturo potreboval še potrdilo vaškega odbora z oceno, kako se je ‘obnašal’ med vojno. Potrdilo je bilo negativno. Zdravko ga je zadržal z izgovorom, da se je izgubilo. Kje dobiti potrdilo s pozitivno oceno? Oče se je spomnil nekega znanca partizana, in ta mu je napisal potrdilo, da se je med vojno Zdravko ‘obnašal’ pozitivno. Medtem so se našla tudi spričevala z beljaške gimnazije, vložena za nostrifikacijo, tako da je Zdravko 10. novembra 1945 naredil še dva izpita in s tem opravil maturo. Naslednji dan, 11. novembra, se spominja prvih volitev v svobodni domovini, 12. novembra je kot dvanajsti bogoslovec vstopil v bogoslovje. O svoji nameri si pred tem ni upal nikomur črhniti, ker je že prej opažal sovražnost komunizma proti duhovnikom. Celo profesorju na gimnaziji, ki ga je nekoč vprašal po nadaljnjem študiju, je rekel, da namerava študirati medicino. Tako se je znebil vseh sovražnih podtikanj in podlega nagajanja, kar so doživljali maturanti, ki so preveč odkrito govorili o svojih namerah za duhovništvo in jim je bilo zato na razne načine onemogočeno, da vstopijo v bogoslovje in študirajo teologijo.
Starejši brat Ivo se je med vojno v Kranju izučil za tiskarja in se je zaposlil v Celovcu. Mlajši brat Lojz je obiskoval po vojni gimnazijo in nato doštudiral veterino v Zagrebu.

Bogoslovje - preizkušnja in zorenje v veri

Seveda pa so se z vpisom na teologijo in z vstopom v bogoslovje težave za mladega bogoslovca šele pričele. To, kakšna tarča sovražnih napadov je bilo dolga povojna leta bogoslovje, njegovo vodstvo, nekateri profesorji in bogoslovci, bi bilo potrebno popisati v samostojnem delu, da bi bila kritično in dokumentirano prikazana vsa takratna sovražna gonja in krivice do bogoslovcev ter vodstva bogoslovja. Danes bo le drobec svojih takratnih opažanj in izkušenj razgrnil pred nas letošnji zlatomašnik g. Zdravko Hajnrihar. Že bogoslovec je na svoji koži občutil vso zlaganost in zlobo komunističnega režima, ki jo je doživljal najprej že v bogoslovju od 12. novembra 1945 do svojega posvečenja 29. junija 1951.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rojstna hiša Zdravka Hajnriharja na Koritnem

Kolikokrat so imeli v semenišču racije, ne ve povedati. Zelo velikokrat. Mnogi bogoslovci se spominjajo črnega policijskega avtomobila, verjetno je bil BMW; takrat ga je poznala vsa Ljubljana, saj so imeli avtomobile le na policiji, v vladni palači in na ministrstvih. Običajno ga je kdo opazil ali zaslišal skozi okno, ko se je ustavil na Pogačarjevem trgu. Dva ali trije civilno oblečeni moški so izstopili in vsi v bogoslovju so takoj vedeli, kam so namenjeni. Negibni so v strahu obsedeli v svojih sobah. V naslednjem trenutku so že zaslišali glasne in oblastne korake, ki so odmevali po kamnitem tlaku hodnika v smrtno tišino. Pred katerimi vrati se bodo koraki ustavili? Po koga prihajajo? Koga bodo tokrat zgrabili in stlačili v svoje črno vozilo, ga odpeljali na zaslišanje ali morda v zapor? Kako mučni so bili tisti trenutki za vse v semenišču! Oznovci so lahko vdrli v zgradbo, kadarkoli so hoteli, in odgnali s sabo, kogarkoli se jim je zazdelo. Podobno kot ostali ‘sovražniki ljudstva’ so bili tudi v bogoslovju brez vsakega varstva in zaščite. OZNA se je spravljala celo nad starše bogoslovcev, vdirala v njihove domove, jih klicala na zaslišanja in zapirala.
Najhujše spomine ima g. Hajnrihar na četrti letnik. Takrat je zbolel za tuberkulozo in se je pol leta zdravil na Golniku, kjer so mu naredili kavstiko in mu žgali priraslice med pljuči in rebrno mreno. OZNA je izrabila ‘ugoden’ trenutek. »Enkrat v tem času«, se spominja g. Hajnrihar, »so očeta klicali na Bled na policijo. Zahtevali so, naj me spravi iz semenišča. Oče se je izgovarjal, da tega ne more, ker sem polnoleten. Takega, kot je prišel, v sami srajci, ker je bilo poletje, so obdržali na policiji in zaprli. Okušal je zapore v Begunjah, v Šentvidu in na Igu. Prišlo je do sodnega procesa. Oče je bil obsojen na štiri leta strogega zapora, izgon iz domačega kraja in zaplembo vsega premoženja. Potem pa, ko so hoteli ustanoviti zadrugo in se nobeden ni hotel priključiti, so polovico premoženja vrnili očetu, polovico pa prepisali na mamo.
V času te razsodbe sem na Golniku umiral: večkrat sem bruhal kri, nobenega upanja na izboljšanje ni bilo. Očetov brat je šel na jeseniško OZNO prosit za očeta. Toda trn v peti sem jim bil jaz. Oznovec je stricu ‘modro’ odgovoril: ‘Zakaj bi se Zdravko vse življenje boril proti nam? Zakaj bi se mi vse življenje borili proti njemu? Mi bomo to v kali zatrli!’ To sporočilo so mi posredovali na Golnik, očetu pa v zapor. Ko ga je mama prišla prvič obiskat, ji je takoj prepričljivo zabičal: ‘Glej, da Zdravko ne bo izstopil!’ Tudi trpljenje mojih staršev je utrjevalo moj poklic.«
Besede oznovca so bile izrečene na Jesenicah, medtem ko je Zdravko na Golniku umiral. Nedoumljiva so pota Gospodova! Že čez tri leta bo Gospodova roka pripeljala mladega kaplana g. Zdravka prav na Jesenice, kjer bo v Njegovi službi vztrajal polnih devetintrideset let! Ob spominu na vse te dogodke g. Zdravku Hajnriharju še danes večkrat pride na misel četrta vrstica drugega psalma:
Ta, ki prebiva v nebesih, se smeje, Gospod jih zasmehuje.
»Sprevideli so, da je bila obsodba zoper očeta golo natolcevanje in laž, zato so ga po enem letu, avgusta 1950 izpustili. Jaz sem se toliko pozdravil, da so me z Golnika poslali domov, v domačo oskrbo in na dober zrak. V jeseniški zdravstveni dom sem hodil na pnevmotoraks, občasno v Ljubljano na predavanja, večino časa pa preživel v postelji ob knjigah. Škof g. Vovk je bil zelo uvideven in me je v mojih študijskih prizadevanjih vselej podpiral. Z mojimi ‘bolniškimi dopusti’ je imel vedno razumevanje.
Dobro sem okreval in januarja 1951, na leto posvetitve, sem se lahko udeležil duhovnih vaj. Za vse nas bogoslovce in naše voditelje so se te duhovne vaje spremenile v bridko doživetje. Nekega jutra se je v semenišču pojavila drobna brošurica z naslovom ‘Drobtinice’. Zjutraj smo jo našli na pragu vsak pred svojo sobo. Vsi smo dobro vedeli, da imamo med bogoslovci zaupnika OZNE, ki so ga bili bogsigavedi na kakšen način in kdaj pridobili zase in odslej je bil ovaduh in je delal zanje. Vendar nobenega nismo hoteli obdolžiti. Brošura je bila pisana v ironičnem tonu in se je posmehovala cerkveni, pa tudi svetni oblasti. Namen tega pisanja je bil, da se onemogoči delovanje semenišča, češ da je postalo središče upora proti svetni oblasti. Oblast bi dobila dober razlog, da ga zapre zaradi protidržavnega delovanja in vznemirjanja ljudskih množic. Že tako moreče vzdušje v semenišču so spremljale pogoste demonstracije ljudstva pred semeniščem z glasnim vpitjem in raznimi vzkliki kot npr.: ‘S farji na gavge!’

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Diakonsko posvečenje 10. marca 1951 – Z desne stojijo Jože Bertoncelj, France Gačnik, Zdravko Hajnrihar in Rafko Lešnik

‘Drobtinice’ so nekajkrat izšle, saj smo jih dobili na pragu sobe večkrat zapored. Ali je prvi naletel nanje Stane Škufca, Stanko Medvešček ali pa jaz, ki smo bili skupaj v sobi. Prvi izvod sem prebral, ostalih pa nič več. Vodstvu semenišča in profesorjem pa so ‘Drobtinice’ postajale vedno večja skrb. Profesor Aleksič, ki je poznal štajersko izrazoslovje, je trdil, da je besedilo moral napisati kak štajerski duhovnik, saj je besedilo pričalo, da njegov avtor pozna cerkveni in verski nauk. Stolni kanoniki s škofom Vovkom na čelu so sklicali posvet, kaj in kako ukrepati, kar je bilo nadvse delikatno, ker si lahko v tistem času pravilno ukrepal, OZNA pa ti je ‘dokazala’ krivdo. Vodstvo semenišča se je dobro zavedalo, da se lahko iz teh neznatnih ‘drobtinic’ izcimi proces, ki se bo končal z zaprtjem semenišča.
Na posvetovanju so sklenili, naj gre g. Jože Pogačnik, škofov delegat, na Ministrstvo za notranje zadeve, vzame s seboj izvode Drobtinic, in prosi pristojne, da stvar raziščejo. Nič lažjega kot to, raziskovanje je izbruhnilo z vso silovitostjo. Neko popoldne so številni oznovci navalili v bogoslovje, zaprli in zastražili izhod in nas segnali v obednico. Ves čas so z velikim truščem loputali z vrati. Tovariš, ki je pričel razčiščevati afero ‘Drobtinice’, je spregovoril: ‘Jože Pogačnik se je oglasil na Ministrstvu za notranje zadeve, prinesel s seboj izvode ‘Drobtinic’ in predlagal, naj se stvar glede tega ilegalnega časopisa razčisti. Mi smo zdaj zato tukaj, da jo razčistimo.’ Nato so šli od sobe do sobe in delali preiskave. Seveda problema ‘Drobtinic’ niso razčistili. Pač pa so odpeljali s seboj bogoslovce Feliksa Zajca, Vlada Kovačiča in Danila Cimpriča. Za strah in v opozorilo vsem v semenišču! Namesto da bi zapeli novo mašo, so vsi trije peli brigadirske pesmi in vihteli krampe in lopate na družbenokoristnem delu. Feliksa Zajca pa so pred posvečenjem še zaprli. Prej ali slej so bili vsi posvečeni, le da so bile duhovne priprave na posvečenje malo drugačne od običajnih. Vsi bogoslovci smo morali hoditi tudi na tečaje za protiletalsko zaščito, saj smo imeli toliko zunanjih sovražnikov, ki so ogrožali mir in svobodo našega naroda. Nobeden od bogoslovcev ni smel zapustiti Ljubljane, češ da moramo biti na razpolago za zaslišanja. Dobro smo vedeli, da je bil namen te prepovedi le ta, da preprečijo nove maše.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mašniško posvečenje – Škof Anton Vovk in Zdravko Hajnrihar, v ozadju dr. Jože Pogačnik

S tem pa afera ‘Drobtinice’ ni bila končana. Preostale bogoslovce so posamič klicali na zaslišanja na Karlovško cesto. Prišli smo do tega spoznanja, da moramo vsi enoglasno tajiti: ‘Nobenih Drobtinic nismo videli!’ Če bi o njih spregovorili, bi nas obtožili, češ da bi jih morali takoj prinesti na Ministrstvo za notranje zadeve. Potem, ko so o vsakem že nič kolikokrat zapisali podatke, je prišlo na vrsto še obvezno zasliševanje o ‘Drobtincah’. Vedeli smo, da nas bodo še zapirali. Zdaj šele je mnogim bogoslovcem pričel komunizem kazati pravo lice. Štajerski bogoslovec Jože Golob je odkritosrčno priznal: ‘Vesel sem, da sem bil zaprt, sem vsaj spoznal vso gnilobo komunističnega sistema in vladanja.’ Vsi smo mu lahko le pritrjevali, ker smo doživljali podobno. Od štajerskih bogoslovcev so bili v mojem letniku še Vekoslav Grmič, Jože Lodrant in Jože Reichman.
V taki napetosti smo dočakali posvečenje. Škufca je bil posvečen že februarja in s škofovim dekretom brez težav prišel na svoje prvo kaplansko mesto v Stari trg in tam tudi obstal. Mene in še nekaj sošolcev, J. Bertonclja, R. Lešnika, in F. Gačnika je posvetl škof Anton Vovk 29. junija v stolnici. OZNA nam je vsem prepovedala, da bi zapustili Ljubljano; s tem nam je preprečila praznovanje novih maš. Naslednjega dne smo imeli nove maše kar v stolnici. Vsak je maševal pri enem od stranskih oltarjev. Moji starši so bili pri posvetitvi, zato jih tokrat ni bilo. Govoril nam je g. Jožef Pogačnik, prorektor semenišča: stolnica je v svoji večstoletni zgodovini doživljala marsikaj, tudi pomembne in velike stvari, zlasti kadar je sprejemala papeške delegate. Ni pa še doživela časti, da bi toliko novomašnikov naenkrat v njej imelo svoje nove maše …
17. avgusta je bilo v Ribnem celodnevno češčenje in takrat sem prvič maševal v rojstni fari, po maši pa smo se doma s starši in brati fotografirali za ‘novomašniški’ spomin. Bili smo veseli, da smo bili skupaj in nobeden v zaporu.« Med počitnicami so novomašniki dobili škofove dekrete o nastavitvi. G. Zdravko Hajnrihar je bil nastavljen za kaplana v Kočevju. Vendar je oblast odredila drugače. Ignorirala je dekrete škofa Vovka, ker je hotela Cerkev na Slovenskem podrediti svoji oblasti. Ta ne bo več rimskokatoliška, ampak narodna cerkev. Da bi oblast to lažje dosegla, je bilo ustanovljeno tudi Ciril-metodovsko društvo katoliških duhovnikov. Ti naj bi tako ali drugače z oblastjo sodelovali, oblast pa jih je temu primerno ustrahovala ali za ubogljivost ‘nagrajevala’. Kje bo kdo od duhovnikov nastavljen in če bo sploh kje nastavljen, o tem bo odločala oblast, ne pa Vatikanu vdani škof! Vendar je novomašnik g. Zdravko Hajnrihar to spoznal šele na svojem prvem službenem mestu v Kočevju. In to prav kmalu, že po sedemnajstih dneh kaplanovanja …

Izgon iz Kočevja

»Z župnikom Tonetom Golobom, ki je bil na tej fari že nekaj let, sva takoj ob mojem prihodu 5. septembra 1951 odšla na upravo za notranje zadeve v Kočevju. Nisva dobila njenega predsednika, ker je bil odsoten, ampak le podpredsednika, ki ga je nadomeščal. Temu sem pokazal škofov dekret, s katerim sem nastavljen za kaplana v Kočevju. Podpredsednik me ni ničesar spraševal, nobenih pripomb ni imel in mislil sem, da je s tem stvar opravljena.
V soboto 22. septembra po jutranji maši sem v cerkvi še nekaj časa molil. Potem sem šel zaklepat glavna cerkvena vrata in opazil, da je izza enega od stebrov pred mano skočilo dekle in hitro smuknilo skozi vrata. Zaklenil sem jih, odšel skozi zakristijo in še to zaklenil. Napotim se proti župnišču, ki je bilo takrat malo dlje od današnjega. Ko pridem v župnišče, z župnikom opaziva čedalje večjo množico, ki se zbira na dvorišču okoli župnišča. Povečini so bili delavci iz kočevskega rudnika, pa tudi žensk ni manjkalo. Nikjer nisem opazil nobenega uniformiranega policaja ali vojaka, čeprav jih je bilo vedno vse polno po Kočevju. Župnik je v trenutku izginil, še danes ne vem, kam se je skril. Skril se je pred drhaljo in dogodki, ki bodo sledili. Gotovo je bilo to v tistem trenutku zanj in za župnijo najbolj pametno, toda jaz sem ostal popolnoma sam, sredi drhali, ki je pričela vpiti, zmerjati, vedno glasneje, vedno bliže župnišču.
Naenkrat me je obkolila delegacija sedmih moških in ženske, ki so vdrli v župnišče. Pričeli so me zasliševati. ‘Kdo te je poslal?’ ‘Imam škofov dekret,’ in sem jim ga pokazal. Eden mi ga je izpulil iz rok, ga divje pretrgal in koščka vrgel na tla. ‘V dvajsetih, ne, v petnajstih minutah moraš zapustiti Kočevje.’ ‘Saj si moram pripraviti prtljago,’ se nisem dal kar tako ugnati. Potem so mi začeli kar oni metati stvari v kovček. Na stolu je ležal suknjič in preko vsega, kar sem imel na sebi, sem hitro oblekel še tega. Še dobro, ker me je kasneje vsaj nekoliko ščitil pred udarci. Pograbil sem še dežnik in dežni plašč. To pa ni bilo najbolje, ker so mi dežnik iztrgali iz rok in me z njim mlatili, tako da so mi ga polomili, plašč pa raztrgali.
‘Izgini!’ me je eden sunil tako močno, da bi skoraj padel po stopnicah. Odšel sem proti stranskim vratom, morda me tu drhal ne pričakuje v tako velikem številu. ‘Počakaj,’ me je eden od spremljevalcev zgrabil za ovratnik in ga ni izpustil, ‘če še enkrat prideš v Kočevje, te bomo ubili!’ O tem zdaj nisem več dvomil. Od vsepovsod so pričeli padati name udarci, in če bi se skušal le malo upirati, bi to grožnjo uresničili. Tako pa so me samo tepli. Postajali so vedno bolj divji. Videl sem enega, ki je iz lesene ograje trgal letvo, drugi se je zadrl, naj si z obraza obrišem kri. Zanimivo, da so me najbolj tolkli po levi strani, kjer sem imel pnevmotoraks. Prav gotovo so vedeli za to, saj sem bil v teh sedemnajstih dneh svojega bivanja v Kočevju dvakrat pri zdravniku, da mi je dal pnevmotoraks.
Čim hitreje sem želel priti na postajo, množica pa je kar drla za mano, me tepla in kričala: ‘Dol z belo gardo!’ Pa med vojno niti jaz niti brata niti oče nismo bili pri domobrancih ali imeli z njimi kakršenkoli stik. Od udarcev sem postajal tako omotičen, da bi najraje legel na tla, pa sem nenadoma dobil tako krepko klofuto, da sem spet prišel k sebi. Kdor je le hotel, me je tepel.
Končno, prišli smo na postajo. Vlak je že stal na peronu. ‘Karto kupi!’ spet zaslišim ukaz. Kako dobro, da sem imel s seboj denar in dokumente. Brez tega je ne bi dobil. Kaj bi storili z mano, če bi ostal v Kočevju?
‘Razloži, zakaj si prišel v Kočevje?’ so me še naprej zasliševali. ‘Po dekretu škofa Vovka.’ ‘Ne,’ so tulili, ‘zato, da bi organiziral belo gardo!’ Ženske niso prav nič zaostajale za moškimi, ali pa so bile še bolj pasje. Zaslišal sem eno, ki je rekla mojemu spremljevalcu: ‘Daj tovariš, naj ga še enkrat udarim!’ Sklonil sem glavo pred udarcem, eden več ali manj, sem si mislil. Pognali so me na peron, med drhal in spet sem bil tepen. Tako me je že vse bolelo, da sem z največjo težavo zlezel na visoko stopnico vagona, drhal pa za menoj. Na klopi zagledam starega možaka: v hipu pograbi svoj veliki nahrbnik in opletajoč z njim zbeži iz vagona.
Zdaj se oglasi neka ženska: ‘V internacijo so nas vozili v sekretih. V sekret z njim!’ Zrinili so me v stranišče in zaloputnili vrata. Še vedno sem držal v roki svoj raztrgani dežni plašč in polomljeni dežnik. Pred straniščem zaslišim čistilko, ki je pričela drhal zmerjati z barabami. Takoj še njo pahnejo v stranišče, zaprejo vrata, in zdaj zmerjajo oba. Vlak še vedno ni odpeljal. Množica se je gnetla pod oknom in spet kričala, zakaj sem prišel v Kočevje: ‘Saj vemo, organizirat belo gardo!’ Nekaj jih je pričelo tolči po šipi, pa jih je eden pokroviteljsko posvaril: ‘Ne po šipi ! Šipa je naša, last delovnega ljudstva. Da se ne razbije!’ Kako sem si želel, da bi vlak že odpeljal!
Pa ne! Navalijo v stranišče, snažilko spodijo ven. Spet me zaslišujejo. Hočejo legitimacijo. Hvala Bogu, da sem jo imel. Sicer bi lahko rekli, da sem kdorkoli. Nato so me poučili: ‘Vsak si sam dela kariero.’ Bil sem tiho. Množica je rjula vedno bolj, videti je bilo, da se je vlak pripravljal na odhod. Saj smo stali na postaji že več kot uro! Potem je eden od njih, najbrž je bil vodja zasliševalcev in celotne akcije, spregovoril množici: ‘Odpeljali ga bomo v Ljubljano v zapor, pet od nas ga bo spremljalo.’ Opazil sem, da je tudi enemu od spremljevalcev početje že pričelo počasi presedati. Ker se rjovenje še ni poleglo, mi je utrujeno rekel: ‘Tovariš, stopi še enkrat k oknu in jim povej, zakaj si prišel v Kočevje.’ Torej, še enkrat, upam da poslednjič.
Končno, odpeljali smo se! Še vedno sem bil zaprt v stranišču. Kmalu po Kočevju je vlak zapeljal v tunel. Objela nas je tema. Nagonsko sem zaslutil, da moram biti zdaj še posebej pozoren. V zli slutnji sem se naslonil na vrata. Pričeli so butati po vratih in na vsak način hoteli vdreti v stranišče. Vedel sem: lahko me ustrelijo, obesijo ali vržejo skozi okno. Saj bodo potem rekli, da sem iz obupa napravil samomor. Zanje nisem nihče. Z vso silo sem se s hrbtom uprl na vrata, z nogami pa na nasprotno steno. Tako silovito so pritiskali na vrata, da sem čutil, kako se premikajo, in že sem mislil, da jih zdaj zdaj vržejo s tečajev.
Ko je vlak pripeljal iz tunela, so odnehali in tudi slišal jih nisem več. Ali so že izstopili ali pa me bodo res spremljali do Ljubljane, v zapor? Zdi se, da sem jim po neuspelem vdoru v stranišče prekrižal načrte. Ko je vlak odpeljal s postaje v Grosupljem, je na vrata stranišča potrkal sprevodnik: ‘Gospod, tisti, ki so vas spremljali, so v Grosupljem izstopili in se odpeljali nazaj v Kočevje. Ne spremlja vas nobeden več. Lahko pridete iz stranišča ali ostanete notri, kakor hočete, samo nobenemu ne povejte, da sem vam jaz to povedal. Ne izdajte me!’ Takoj sem mu odgovoril: ‘Do Ljubljane bom kar ostal v stranišču. Po vsej verjetnosti pa me bodo tam prijeli in zaprli, drugače pa bom šel po svoje.’ Stlačil sem raztrgani dežni plašč in polomljeni dežnik v svoj mali kovček. Pri vsaki postaji so potniki, ki so izstopili, prestrašeno in sočutno pogledovali proti straniščnemu oknu. Moj podpluti črno-modri obraz je bil verjetno videti grozen. Videl sem jih skozi šipo, ki je bila takrat še iz prozornega stekla.
Pripeljal sem se v Ljubljano. Odprem straniščna vrata in izstopim. Računal sem, da me zgrabijo, zato sem izpod čela gledal na vse strani, če se mi kdo približuje. Hitro sem zavil proti Resljevi cesti, nato do Vodnikovega trga in skoraj planil v semenišče. Javil sem sem pri g. Pogačniku, ki je bil takrat vodja semenišča. Sestre so mi takoj pripravile posteljo, dajale obkladke na rane in podplutbe, saj sem imel vso levo polovico telesa črno od pretepanja.
Tudi na škofiji niso vedeli, kaj naj storijo. Zaenkrat je najbolje, da se odpeljem domov na Koritno. Še isti večer sem sedel na vlak. Od Lesc do Bleda in od tam do Koritnega sem šel peš. Ko me je mama zagledala, se me je kar prestrašila, in povedal sem ji, kako je bilo.
Pastoralno delo mi je nudila deloma le domača župnija, ki pa je že imela svojega duhovnika. Župnik se je bal, česa, takrat nisem vedel, morda tega, da bo zdaj moral on oditi? Zaklenil je tabernakelj, da ne bi mogel obhajati. Pustil mi je listek: ‘Rad se umaknem s te fare. Pavel Podbregar - grešnik.’ Šele danes vem, da je nanj pritiskala OZNA, naj se me na tak ali drugačen način znebi. Kako hude čase smo preživljali duhovniki še toliko let po vojni! Kdor ni bil zaprt ali tepen, kot sem bil jaz, komur niso nastavili bombe, kot so jo v Kranju Jožu Bertonclju, je bil pa pod stalnim psihičnim pritiskom OZNE. Če bi vsaj lahko prišel na faro, da bi pričel s pastoralnim delom, ki sem si ga tako zelo želel!

Zvest dekretu škofa Vovka

Med tem časom sem šel večkrat k škofu Vovku na posvet in po nekaj mesecih neprostovoljnega ‘pastoralnega dopusta’ me je vprašal, če bi šel na župnijo Rateče na Gorenjskem, kar je bila škofova želja. Seveda sem bil takoj pripravljen. S pismom škofa, v katerem je prosil, če me lahko pošlje v Rateče, sem odšel na odsek za notranjo upravo v Radovljico in ga pokazal predsedniku okraja. Nekaj časa je bil tiho, nato pa je na kratko odrezal: ‘Ne!’ Nekoliko bolj spravljivo me je vprašal: ‘Ali veste za kakšno drugo mesto, kjer potrebujejo duhovnika in bi si ga hoteli vi izbrati? Morda Ribno?’ ‘Ne, Ribno že ima svojega župnika,’ sem mu pojasnil to, kar je sam prav dobro vedel. Ali so se hoteli maščevati Podbregarju, ker se me ni znebil? Napraviti med nama razdor? Vedel pa sem, da potrebujejo kaplana na Jesenicah, in sem mu to omenil. Na to ni nič odgovoril. Znano je bilo, da so z Jesenic spodili kaplana Brulca, potem ko so mu med vojno ubili očeta in brata. Zdaj je ostal župnik g. Leopold Govekar sam in vsako nedeljo mu je hodil iz Ljubljane pomagat g. Jože Košir, profesor katehetike.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Novomašnik Zdravko Hajnrihar med očetom in materjo, zadaj (z leve) brata Ivo in Lojze

Ko sem po tem zmenku na radovljiškem okraju pešačil domov, sem v Lescah srečal Ivana Merlaka, ki je bil na obisku pri svoji sestri v zaporu v Begunjah. Takoj sem mu povedal, kaj sem opravil na okraju v Radovljici, in mu naročil, naj pove škofu Vovku, da nisem nameraval sam izbirati fare. Omenil pa sem jim na okraju, da rabijo kaplana na Jesenicah. Naj škof ne misli, da hočem samovoljno odločati o svoji namestitvi. Kasneje sem izvedel, da je bil škof vesel, ker sem na okraju sam povedal, da potrebujejo na Jesenicah kaplana. Zdaj smo že dobro vedeli, da škofovi dekreti ne veljajo nič, ker tudi o namestitvi duhovnikov odloča le krajevna, ljudska oblast. Vendar mi je januarja 1952 škof dal dekret za kaplana v Trebnjem, seveda me tja OZNA spet ni pustila. Pritisk so izvajali na tamkajšnjega župnika Oblaka, da me na noben način ne sme vzeti. Tako so mu grozili, da je župnik izjavil: ‘Raje nimamo nobenega kaplana kot tega, ki mu OZNA prepoveduje priti v Trebnje.’ Danes razumem župnika, ki ni mogel dopustiti, da se v njegovi fari ponovijo dogodki iz Kočevja. Kaj je tam bilo, se je govorilo med ljudmi. Sicer pa je moj izgon dokumentiran v Dolenjskem listu, a po svoje komentiran.
Tako sem od januarja 1952 pomagal pri pastoralnem delu frančiškanom na Brezjah in v samostanu tudi stanoval. Večkrat so me klicali na notranjo upravo v Radovljico. Na enem takih obiskov mi je predsednik preprosto povedal, da sem v celotnem okraju nezaželen in naj se takoj izselim. To je seveda pomenilo, da niti doma ne bi smel več stanovati. Temu sem se odločno uprl: ‘Bolan sem na pljučih, doma imam izgovorjeno sobo, domov bom šel!’ Morda ga je moja odločnost malo osupnila, ker je kar nekaj časa molčal in premišljevel. Nato pa je na kratko odrezal: ‘Pojdi!’
Spet sem bil doma, brez dela. V najlepšem spominu mi je ostala cvetna nedelja na Brezovici pri Ljubljani, ko sem prvikrat blagoslavljal beganice. Pred tem sem bil na tiho nedeljo na Uncu pri Rakeku, kjer sem maševal in spovedoval.
Kdo vse in kako je v vseh teh mesecih reševal mojo ponudbo za kaplanovanje na Jesenicah, nimam pojma, vem pa, da se je v to vmešala tudi domača, korinska ljudska oblast. Nekoč mi je Lojze Avguštin, župnik na Dovjem in član Cirilmetodijskega društva, povedal, da bom nastavljen za kaplana na Jesenicah, ampak šele po birmi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jeseniški župnik Zdravko Hajnrihar s prvoobhajankami

Na Jesenicah naj bi bila birma 22. junija 1952. Vendar je najhujskana drhal napadla avto s škofom in spremstvom in jih z grožnjami prisilila, naj se takoj vrnejo. Zato birme na Jesenicah takrat ni bilo. Tisto nedeljo 22. junija sem na Planini pri Rakeku nadomeščal župnika Vojka Seljaka, ki je zaradi pomanjkanja duhovnikov upravljal kar tri fare, Unec, Rakek in Planino. V ponedeljek sem prišel na Unec in tam izvedel, da škof Vovk želi, naj pridem čim prej v Ljubljano na škofijo.
Takoj sem odšel in škof mi je povedal, da je bil on osebno v ponedeljek 23. junija pri Zdenku Roterju, ki je kot vodilni oznovec nastavljal duhovnike. Verjetno mu je šel poročat o napadu nanj na Jesenicah. Roter je le mimogrede omenil, da verjetno ‘ljudstvo ni hotelo birme’. Ob tej priliki ga je škof prosil, naj me nastavijo za kaplana na Jesenicah, ker sem že eno eno leto brez duhovniške službe. Škofu je Z. Roter obljubil, da bom nastavljen, in naj se oglasim v Radovljici na okraju. Še preden sem utegnil do tja, so iz Radovljice poslali pome v Koritno policaja, naj pridem na okraj. Seveda sem nemudoma odšel. ‘Lahko greste na Jesenice,’ so mi rekli. ‘Kaj pa Rateče?’ sem še izrazil pomisleke v želji, da spolnim prvotno škofovo voljo. ‘Na Jesenice greste lahko. Če boste šli, nam napišite dopisnico s sporočilom.’ Takoj sem privolil, da bom šel. In končno mi je lahko škof Vovk napisal dekret za Jesenice.
1. julija 1952 sem prišel na Jesenice in tam ostal sprva kot kaplan in nato župnik polnih devetintrideset let. Počasi sem se znebil napetosti in posledic strahu ob izgonu iz Kočevja. Seveda sem moral biti vedno previden, toda od svojega nisem nikoli odstopil. Starše sem imel blizu in ti so mi vedno stali ob strani. Okoli sebe sem imel tudi mnogo dobrih faranov.
Ganljivo je bilo zame srečanje s takrat že hudo bolnim škofom Antonom Vovkom, ko je ponovno prišel birmovat na Jesenice 4. maja 1958, tokrat brez incidentov. Vedno bolj spoznavam, da trpljenje in žrtve dajejo blagoslov. Bog nikoli ne zapusti svojih zvestih. Blagor nam, ki to verujemo!
Hvala Bogu za vse, kar od njega sprejemamo!
Ko sem zapustil Jesenice, sem postal duhovni pomočnik v Radovljici, kjer po svojih močeh pomagam pri pastoralnem delu. Moja največja ljubezen so bolniki in ostareli, ki jih v Domu za ostarele obiskujem vsak teden. Pa tudi otroci, zlasti drugi in sedmi razred, ki jih poučujem verouk. Bogu hvala tudi za vse, kar še lahko dobrega storimo!