Avtor: Tine Debeljak

Ko poljubila te je smrt,

zaprl se zame je tvoj vrt,

nič več v njem nisem vrtnarica.

O, da bila bi drobna ptica,

bi poiskala temno strd

tvoje krvi!

Morda trpi na starem boru?

morda visi na sivi skali –

pečat, ki z njim zaznamovali

so čelo Kajnovemu umoru?

Ah, kdo mi iz srca izdere

to bolečino, da ne vem, kje si?

O, dragi moj,

vid ugasnil mojim je očem,

perutim mojim dvig je strt –

ne morem za teboj,

a vem:

ti prideš sem nocoj,

kot včeraj, jutri in vse dni,

srce odprto ti leži.

Vrtnar, tvoj vrt

zdaj poln je krizantem …