Avtor: Janko Maček

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spominska slovesnost na Orlovem vrhu v Clevelandu – Zbiranje k povorki

Vsako leto, ko se znova povrne pomlad, ko v naravi spet zadehti novo življenje, oživijo tudi spomini na tiste pomladne dni leta 1945, ko so se tisoči Slovencev umikali v tujino, da bi si ohranili vsaj golo življenje. Upravičenost njihove odločitve potrjujejo Teharje, Kočevski Rog in druga množična morišča, raztresena po celi slovenski zemlji.
Mnogi od tistih, ki so tedaj odšli iz domovine, so bili nekaj tednov kasneje vrnjeni in Teharje, Rog ter druga morišča so bili zadnje postaje njihove težke poti. Nekateri od teh beguncev pa so se rešili in se po nekaj letih taboriščnega življenja v Avstriji in Italiji razkropili po širnem svetu: v ZDA, Kanado, Argentino, Avstralijo … , kjer so kljub neštetim težavam začeli novo življenje. Med njimi so bili tudi rešenci iz Roga, z morišča pri Hrastniku in drugi, ki so jih še posebno spominjali na dolžnost ohranjanja zgodovinskega spomina.
Tako so se v novih domovinah naših izseljencev začele obletne maše in spominske slovesnosti že v času, ko so v pravi domovini nekateri še upali, da se bodo njihovi pogrešani svojci vrnili, drugi pa, ki so vedeli, kaj se je z njimi zgodilo, o tem niso mogli govoriti, kaj šele pisati. Zanimivo bi bilo zbrati podatke in pripraviti celovit pregled spominskih slovesnosti med našimi izseljenci, vendar se bomo omejili le na poročila dveh naših dopisnikov: gospoda Blaža Potočnika iz Kanade in gospe Mare Kolman iz ZDA.

Spominske slovesnosti v Kanadi

Iz Kanade nam piše Blaž Potočnik, dolgoletni ravnatelj tamkajšnje slovenske šole in predsednik društva Tabor, ki je letos že v februarju opravilo svoj redni letni občni zbor. V julijski številki lista Tabor je neutrudni predsednik kar šestim članom društva napisal čestitko ob njihovi osemdesetletnici. Vsako leto v septembru Slovenci iz Kanade in tudi od drugod poromajo v Midland, na znano božjo pot kanadskih mučencev, in se tam pomudijo tudi ob križu, ki so ga bili postavili v spomin padlim in pomorjenim domobrancem ter drugim žrtvam komunističnega nasilja, zanje pomolijo in se jih spomnijo s kratkim kulturnim programom. Običajno spomladansko srečanje so imeli že 1. aprila v Torontu v restavraciji Linden, katere lastnik je slovenski rojak in bivši domobranec Franc Tomšič. Na tem srečanju imajo poleg družabnosti vedno tudi kako predavanje. Več let se je tega srečanja udeležil tudi major Barre, ki ga imajo mnogi Slovenci v hvaležnem spominu še iz Vetrinja.
Letošnje srečanje so posebej posvetili 80-letnici rojstva pesnika Franceta Balantiča in njegovi tragični smrti v Grahovem. Predaval je Blaž Potočnik, ki je v začetku srečanja takole nagovoril udeležence:
»Drage rojakinje in rojaki! Vsi, ki ste prihiteli na naše tradicionalno srečanje, lepo pozdravljeni. Hvala vam za vašo zvestobo vsa leta naše emigracije; ostali ste trdni v svojih načelih in izjavah, kljub negativni politični situaciji v naši svobodni Sloveniji, ki bo letos praznovala 10. obletnico osamosvojitve.
Vsaj enkrat smo v naši domovini stopili skupaj in se skoraj 90-odstotno izjavili za samostojno Slovenijo. Po desetdnevni vojni, ki je bila za nas dokaj uspešna, smo zopet svobodno zadihali. Sami smo si izklesali svobodo, ki jo že deset let uživamo. Nezaupanja, afere in lažniva obrekovanja pa so še danes na dnevnem redu, zlasti gonja proti slovenskemu metropolitu in na splošno proti vernemu narodu.
Skrajni levičarski elementi celo oskrunjajo spominske plošče, ki so bile postavljene v spomin pomorjenim domobrancem in civilistom. Do sprave je gotovo še daleč, saj levičarski politiki o tem nočejo nič slišati. Desničarske stranke pa na žalost ne znajo poiskati skupnega imenovalca, da bi se združile v močno stranko, ki bi na volitvah dobila večino. To je naša slabost: nesložnost in ljubosumje.
Večina nas je že v jeseni življenja, zato ostanimo trdni v svojih načelih, kakor nam to opevajo naše priljubljene domobranske pesmi.«
Vsebino Potočnikovega predavanja o Balantiču bomo objavili v naslednji številki Zaveze, kjer bomo več prostora namenili našemu pesniku in dogodkom ob napadu na postojanko v Grahovem.

Spominski dan med Slovenci v ZDA

Iz Waukegana v ameriški državi Illinois nam piše gospa Mara Kolman. Njeno poročilo govori o slovesnosti v Milwaukeeju, ki jo imajo vedno na Spominski dan – Memorial Day, to je v ponedeljek po zadnji nedelji v maju, ko cele ZDA praznujejo državni praznik, in o slovesnosti na slovenski pristavi na Orlovem vrhu v Clevelandu, ki so jo letos obhajali na drugo nedeljo v juniju, ko smo se pri nas zbrali k obletni maši in komemoraciji v Kočevskem Rogu. Poglejmo!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Občni zbor kanadskega Tabora 18. februarja 2001 – V prvi vrsti prvi z leve predsednik Blaž Potočnik

»Memorial Day – Spominski dan je v ZDA velik praznik. Radio, televizija, cerkve in druge ustanove, vsi se spominjajo padlih ameriških vojakov, ki so izgubili življenje v vojskah. Sam Bog ve, koliko jih leži v tujih deželah. Mi Slovenci pa imamo še svoje pokopališče, celo Slovenijo, brez belih križev, le z večno nezaceljeno rano v srcih tistih, ki so se izognili moriji. Na ta dan se tako spomnimo naših pokojnih z mašo, petjem in spominskimi govori.
V Milwaukeeju priredi to slovesnost domobransko društvo Tabor. Ker je bil tedaj župnik dr. Gole bolan, je obletno mašo vodil g. Gregor Goršič, ki sicer službuje kot kaplan na precej oddaljeni župniji, pa si za ta dan vedno izprosi prosto, da lahko pride med nas. Slovenska maša, slovensko petje, slovenska pridiga – kakšen dober občutek! Vsa dvorana je pela. Gospod Gregor nas je v pridigi opominjal, naj spoštujemo naše padle in pomorjene. Spomnil nas je na Kristusove besede: Imate stisko, toda bodite pogumni, kajti jaz sem premagal smrt! V prošnjah smo priporočili Bogu vaške stražarje, domobrance, škofa Rožmana, generala Rupnika in vse druge žrtve brezbožnega komunizma, da bi dobili pravično mesto v slovenski zgodovini.
Po maši je najprej imel kratek nagovor predsednik našega Tabora Franjo Mejač, nato pa je predsednik društva Triglav Leon Sagadin v angleščini prebral kratko zgodovino Slovenije po izbruhu vojne leta 1941, da so tudi mladi udeleženci bolje razumeli, zakaj je ta Spominski dan tako globoko zarezan v naša srca. Sledila je lepa recitacija, ki jo je napisal Zorko Simčič, za nas pa pripravil g. Jože Rus. Kot vedno smo komemoracijo zaključili z domobransko himno, nato pa odšli še k »domobranskemu grobu«. To je s cvetjem posajena gredička sredi našega Triglavskega parka, ki nosi napis: domobranski grob. Za večino od nas je to edini, nam dostopen grob tistih, ki so bili naše upanje in naša ljubezen. Ob tem mi je prišla na misel koroška pesem: Tam dol pokleknem, mal požebram, da ne bo moj fantič ležal koj sam.
Na Orlovem vrhu v Clevelandu smo tudi letos obhajali spomin na naše mučenike prav na isti dan, ko ste vi romali v Kočevski Rog. Že v soboto popoldne se nas je zbralo veliko število starih prijateljev. Po večerji smo vsi odšli h kapelici, ki je bila vsa v cvetju in lučkah. Skupaj smo odmolili rožni venec in se pri tem spomnili padlih domobrancev in vseh drugih žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Med petjem domobranskih pesmi smo prižgali velik kres v spomin vseh, ki počivajo po raznih grobiščih po celi Sloveniji. Med obujanjem spominov nam je čas hitro potekal in kmalu je bilo treba oditi k počitku.
Lepa sončna nedelja je privabila na Orlov vrh mnogo ljudi. Takoj ob vhodu na pristavo in ob celi poti do kapelice so vihrale slovenske in ameriške zastave, ob skalah pa so bili postavljeni beli križi s slovenskimi in argentinskimi zastavami. Pri kapeli sta bili kot vedno sliki škofa Rožmana in generala Rupnika in kip domobranca. Bela stena z imeni znanih morišč je bila vsa v cvetju.
Ob začetku slovesnosti so h kapelici vedno prikorakali preživeli domobranci. Nekoč je njihova kolona bila dolga in korak strumen, v zadnjih letih pa se je marsikaj spremenilo, zato so se letos povorki pridružile tudi narodne noše in več drugih udeležencev slovesnosti. H kapelici so prišli z zastavami in vencem ob zvokih ameriške in slovenske himne. Kot navadno so venec položili k Beli steni.
Milan Zajec, predsednik Tabora in rešenec iz roškega brezna je pozdravil vse navzoče. Maševal je župnik g. Franci Kosem in se v pridigi spomnil vseh naših pobitih. Ker je bilo veliko mladih udeležencev, je v glavnem govoril v angleščini. Za petje je poskrbela gospa Maruša Pogačnik. Po končani slovesnosti smo imeli kosilo in še dolgo posedeli s prijatelji in znanci.
Ta dan nam vedno obudi nešteto spominov. Tudi tukaj rojeni se z nami spominjajo vseh, ki so se borili za Boga, narod in domovino. S to mislijo smo se pozno popoldne poslovili v upanju, da se prihodnje leto spet srečamo.«