Avtor: Tine Velikonja

Nova slovenska zaveza je ponosna na delo, povezano s farnimi spominskimi ploščami (FSP). V njih vidimo edinstven zgodovinski dokument, izkušeno zgodovino, ki je že deset let izpostavljena javni kontroli. Do podatkov nismo prišli z brskanjem po dvomljivih dokumentih v zaprašenih in tisočkrat oskubljenih arhivih, ampak z raziskovanjem na kraju samem, s povpraševanjem od hiše do hiše, z romanjem od vrat do vrat. Zato smo posebej občutljivi za vse, kar je povezano z njimi. Veselimo se ob vsaki blagoslovitvi nove plošče, obenem pa nam je hudo, kadar delo zastaja, zlasti pa ob vesteh, da so katero od plošč razbili ali popackali. Dokument o opravljenem delu sta prva in druga knjiga farnih spominskih plošč. Ko sta izšli, nista bili deležni pozornosti, ki bi jo zaslužili, čeprav sta med literaturo, ki obravnava revolucijo in državljansko vojno, edinstveni. Česa takega na partizanski strani nimajo. Sta sad desetletnega množičnega truda in znanja, zato čutimo dolžnost, da se ob podcenjevanju, s katerim skušajo razvrednotiti njun pomen, oglasimo.
Silvo Grgič, nekdanji politkomisar, je neumorni zbiralec podatkov o revoluciji in državljanski vojni. Na njegovo pisanje sem že nekajkrat opozoril (Zgodovinska resnica Silva Grgiča, Zaveza 25, 85–96 in Izprijeni um Silva Grgiča, Zaveza 32, 58–64). V tedniku Panorama se je med 21. 5. in 19. 7. 2001 v obsežnem prispevku v nadaljevanjih z naslovom »Kaj vse ponujajo farne domobranske spominske plošče«, spravil na umrle na protikomunistični strani. Njegova ocena je, da sta knjigi sračji gnezdi, kamor smo stlačili prav vsa imena, ki smo jih prejeli, ne da bi jih kakorkoli preverjali. Seznami naj bi bili zato hudo nezanesljivi in namerno zavajajoči. Zaslužili ne bi drugega, kot da bi jih označili za zgodovinski ponaredek, katerega cilj je prikazati superiornost domobranske vojske nad partizansko in s pretirano številko poudariti obsežnost povojnih pobojev. Tako nam na nek način vrača udarec, saj smo za zlonamerni in nezanesljivi ocenili njegovi knjigi o zločinih okupatorjevih sodelavcev. Gnala naj bi nas samo ena želja, spraviti skupaj čimveč imen. Pri njegovem ravnanju kaže, kot bi šlo za bizarni ping-pong, katerega končni cilj naj bi ne bilo iskanje resnice, ampak želja spraviti nasprotnika za vedno na tla. Tako Grgiča moti prav vse, kar se je v času revolucije in državljanske vojne dogajalo na protikomunistični strani. Noče in niti ne poskuša razumeti nasprotne strani in njene stiske, ampak skuša dokazati predvsem to, da si je usodni poraz in povojne poboje prislužila. Sicer ve vse, kot da je bil zraven povsod, ko pa je treba pisati o partizanskem terorju leta 1942 ali o povojnih pobojih, je videti, kot da mu je čez obraz padla zavesa in ne ve nič. Če bi bil dovolj možat, bi nam vsaj okvirno razkril dogodke po koncu vojne, saj ni dvoma, da o njih veliko ve. Svoje vedenje žal izkorišča samo takrat, ko je treba pokazaati s prstom na »zločine, ki so jih vaški stražarji in domobranci zagrešili nad slovenskimi rodoljubi«. Pri tem ne pozna mere in prihaja do fantastičnih številk. Kot višek bi omenil njegovo oceno, da so primorski domobranci, delno sami, delno v sodelovanju z okupatorjem, »umorili 1080 primorskih rodoljubov in število žrtev še ni dokončno«.
Pri pisanju popisnih listov in pisanju seznamov smo se opirali na najbolj avtentične podatke, do katerih se je dalo priti, namreč na osebne podatkov prizadetih svojcev ali znancev. Zgodovinskih virov, pri tem mislim na zanesljive dokumente, kot so seznami umrlih, nam je prišlo v roke bore malo in jih bom naštel pri obravnavi posameznih kategorij umrlih. Kako malo si moremo pomagati z zgodovinarji, bi pokazal s podatki, ki jih je objavila Monika Kokalj Kočevar v svoji knjigi Gorenjski domobranec (Gorenjski kraji in ljudje, Gorenjski muzej v Kranju, 2000, 115). Na strani, ki je prevedena v angleščino, navaja, »da je bilo gorenjskih domobrancev 3500, iz Vetrinja vrnjenih 1000, pomorjenih pa 800«. Če bi te številke držale, bi to pomenilo, da jih je bilo pobitih komaj četrtina, vsi drugi pa so ostali živi. Nismo vedeli in ne vemo, kako je prišla do svojih podatkov. Celo sam sem ji najprej verjel, ker je znano, da je bil režim na škofjeloškem gradu in v Škofovih zavodih v Šentvidu, kamor so med drugimi prišli tudi gorenjski domobranci, za spoznanje milejši kot na Teharjah. Za zgled bi omenil Ivana Omana, ki je bil kot mladoletni domobranec vrnjen in je pristal v Škofji Loki. Po nekaj dneh so nekaj deset teh otrok v vojaških uniformah zbrali, prisolili vsakemu klofuto ali dve in jih izpustili domov. Na Teharjah smo šli tudi najmlajši in komaj pečeni vojaki, med njimi tudi jaz, skozi vse trpljenje, tako kot drugi. V Šentvidu tudi niso pobijali žensk, niti niso uprizarjali množičnih pobojev mladoletnih domobrancev, česar so se lotevali na Teharjah. Zdaj pa hodim po Poljanski dolini in pišem zgodbe. Odpirajo se mi oči, da so tudi tu pomorili skoraj vse, kar jim je prišlo v roke. Da bo s številkami, ki jih navaja Kokaljeva, nekaj hudo narobe, nam pove podatek, na katerega opozarja tudi Grgič, da je samo na farnih ploščah štiriintridesetih gorenjskih župnij, kolikor jih je postavljenih doslej, napisanih več kot 700 po vojni pomorjenih domobrancev. Vseh župnij, ki spadajo pod ljubljansko nadškofijo in so bile zunaj takratne Ljubljanske pokrajine, je 150. Če odštejemo okrog 15 zasavskih, kjer domobranstva ni bilo, nam jih ostane še sto, ki čakajo na svojo ploščo. Res je, da smo na Gorenjskem postavili farne spominske plošče predvsem po tistih župnijah, kjer so bile žrtve najštevilnejše, ko pa bo delo opravljeno, ni dvoma, da se bo število po vojni pomorjenih gorenjskih domobrancev povzpelo na 1500.

Umrli v koncentracijskih taboriščih

Grgiča moti, ker je na farnih ploščah napisanih nekaj ljudi, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih. Žal nam je, da tega nismo delali v večjem številu, ampak samo na izrecno željo in zahtevo svojcev. Žal nam je tudi, da smo tako prvo kot drugo knjigo FSP zvečine popravljali tako, da taboriščnikov nismo vpisovali vanje, čeprav so napisani na ploščah. Tako smo izbrisali Jožeta Moharja (1919–1942) iz Male Račne, napisanega na plošči na Kopanju, ki je umrl v internaciji v Padovi kot prva okupatorjeva žrtev te fare, in sta dva njegova brata umrla po vojni kot domobranca, za kar se svojcem opravičujem. Spominjam se ženice na pokopališču v Preloki v Beli Krajini, ki se je pritoževala, zakaj niso na nagrobniku, posvečenem nepartizanskim žrtvam, napisani tudi umrli na Rabu. Nismo je potolažili, ko smo ji rekli, da so tisti že napisani na spomeniku sredi vasi. Na farne plošče smo napisali razmeroma majhno število internirancev, pretežno take, ki niso bili napisani drugje. Kajti zmagovita stran je tudi pri njih delala razliko. Na spomenikih žrtev okupatorja in njegovih sodelavcev niso napisali tistih internirancev, ki so izhajali iz »belih« družin, še celo ne, če so imeli v družini tudi padle ali pomorjene domobrance. V svojem komentarju v drugi knjigi sem napisal, da smo pri reviziji seznamov šli tako daleč, da smo črtali iz knjige celo kaplana Toneta Duhovnika (farna plošča v Preski), ki ga je v Trstu aretiral gestapo kot člana nekomunistične obveščevalne službe, ki je delala za zaveznike, in je umrl v taborišču. V tretji knjigi bomo napako popravili. Na ljubljanski plošči sta napisana polkovnik Josip Dežman (1898–1945) in Vane Srebotnjak (1905–1945), udeleženca domobranskega upora proti okupatorju, čeprav sta umrla kot interniranca na Baltiku na transportni ladji, ki so jo potopila zavezniška letala.

Vaški stražarji, padli ali ubiti med vojno

Grgič se pritožuje, da smo zbrali premalo imen padlih ali pomorjenih vaških stražarjev, samo 612. Sam jih ima na seznamu 486 s polnimi imeni, obenem pa še 380 poimensko neznanih. Ne verjame tudi, da je bilo po kapitulaciji Italije od tega pomorjenih 330 vaških stražarjev.
Kaj bi mu rekel. Če ima res pri roki tak seznam, naj nam ga posreduje, pa ga bomo dopolnili v tretji knjigi farnih plošč. Kar se tiče pomorjenih vaških stražarjev septembra in oktobra 1943, nekaj je bilo med njimi tudi civilistov, pridružil bi jim tudi vojake kraljeve vojske, padle ali zajete v Grčaricah, pa so poznana največja morišča in tudi približno število žrtev: 16. 9. na Velikem Osolniku 30 ujetnikov, dan po predaji 20. 9. na Turjaku 30 ranjencev, v istem času v Velikih Laščah 60, v začetku oktobra v Jelendolu 130, v Grčaricah 26, v Mozlju 110, na Travni gori 40 in na Mačkovcu 40, precej pa še po neznanih krajih. Morda čakajo nekje globoko v arhivih zakopani dokumenti. Nova slovenska zaveza nima množice zgodovinarjev, da bi jih iskali, ker jih nima s čim plačati. Če Zveza borcev odrine samo četrtino od tistih 113 milijonov, ki jih dobi letno iz državne blagajne, ima s tem zagotovljene dohodke zanje. Nova slovenska zaveza ni za kaj takega prejela od države nič in je vse delo opravljeno prostovoljno in zastonj! Ob vsem namreč preseneča, da si na partizanski strani niso doslej niti približno lotili takega podviga, kot so naše farne spominske plošče, niti niso izdali česa podobnega, kot sta prva in druga knjiga FSP, zato tudi tako silovit napad nanju in poizkus, da bi ju razvrednotili.

Pripadniki slovenskega domobranstva, padli v bojih

S. Grgič smatra, da se slovenski domobranci na ozemlju Ljubljanske pokrajine, gorenjski in primorski domobranci med seboj tako razlikujejo, da je treba obravnavati vsako skupino posebej, kar tudi počne. Res je, da med njimi ni bilo pravega sodelovanja, vendar smatramo, da je za splošni pregled pomembno to, za kar so se imeli tako eni kot drugi, namreč za domobrance.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevski Rog 2001 – Med sv. mašo

Zaletava se v oceno, da je »v spopadih s samimi vaškimi stražarji ali domobranci padlo ali bilo kasneje pomorjenih 7.838 partizanov in da število ni dokončno«. Zagotavljam mu, da nismo nikdar preštevali in tudi sedaj ne preštevamo padlih ali pomorjenih partizanov, še celo pa ne tistih, pri katerih naj bi imeli svoj delež vaški stražarji ali domobranci, in sploh ne vemo za resnično število. Če bi dobro prebral spremni tekst v prvi knjigi FSP, bi videl, da je tako visoka številka njegova iznajdba, da zaradi nje ravno polemiziramo z njim. Predvsem smo se opirali na izračun, ki naj bi pomenil, da so na vsakega padlega ali umorjenega protikomunista padli ali bili pomorjeni trije partizani. Vseh vaških stražarjev in domobrancev namreč ni padlo ali bilo umorjenih med vojno več kot 2.500. Grgič šele sedaj spoznava, da je svoje številke o partizanih preveč napel in šel z njimi tako čez zdravo mero, da je porušil razumno razmerje med padlimi na eni in drugi strani. V svojem prispevku v Panorami to pretirano oceno predpisuje nam »domobranskim ideologom« in ugotavlja, da je bilo tako umrlih partizanov 40% manj, s čimer se strinjam. Grgiču namreč ni všeč trditev, da je bila vojaško gledano domobranska vojska bolj učinkovita kot partizanska, čeprav je bila podobno oborožena, in to zato, ker je bila bolje izvežbana, vodena in organizirana. O tem sem bral razprave tudi v partizanski literaturi in v svoji spremni besedi v prvi knjigi FSP to omenil (Prva knjiga FSP, 258–259). Grgič je tudi spregledal moje razmišljanje, da na farne plošče niso prišli vsi padli domobranci in sem napravil primerjavo z nam dostopnim dokumentom v Slovenskem domu 4. nov. 1944, kjer je objavljen seznam 447 v boju padlih domobrancev. Zanj sem ugotovil, da je nepopoln, saj je od padlih in pomorjenih v Grahovem 24. novembra 1943 napisan samo poveljnik France Kremžar in od v Črnem vrhu 1. septembra 1944 padlih oziroma kasneje pomorjenih domobrancev samo poveljnik Jožko Jakoš. Kljub temu pa jih kar 17% s tega seznama ni na farnih ploščah župnij, odkoder so bili. Za padle domobrance imamo samo še en dokument, seznam 140-ih domobrancev, padlih v boju in pokopanih na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Tako v prvi kot v drugi Beli knjigi so na padle pozabili.
Za zgled, kakšne težave imamo pri ugotavljanju imen padlih domobrancev, bi omenil umrle ob napadu na Velike Lašče 3. decembra 1943 in na Črni Vrh 1. septembra 1944. Pri prvem naj bi padlo okrog 60 domobrancev, pri drugem 85. Na farni plošči v Laščah jih je napisanih samo 29, ki so umrli ob tem napadu, na Robu 19, na ljubljanski plošči pa poveljnik Danilo Capuder, a kje so imena drugih? Grgič nam jih ponuja še petnajst, dodaja pet nepopolnih imen ljudi, ki naj bi bili doma iz Roba in bi zanje želeli bolj natančne podatke. Če njegov seznam res obstaja, bi nam prišel še kako prav. Pri napadu na Črni vrh je obležalo po zapiskih domačega župnika (T. Velikonja, Pade Črni Vrh nad Idrijo, Zaveza 40, 58) 53 ljudi, od tega 47 domobrancev in 6 civilistov, toliko trupel se je dalo prešteti, nekaj jih je bilo namreč skoraj popolnoma sežganih. Od tega števila so osem domobrancev odpeljali in pokopali na Colu, ker so bili doma od tam in so tam tudi napisani na plošči, druge pa na črnovrškem pokopališču. V Gorenji Trebuši v Makčevi grapi pa je obležalo 31 ujetnikov, ki so jih do tja prignali, nekaj naj bi jih postrelili tudi drugje. Tudi zanje nimamo podrobnega seznama, vemo pa za večino. S črnovrške planote je bilo torej doma 46 domobrancev od celotnega števila, ki so takrat padli ali bili pomorjeni, in so na plošči v Črnem Vrhu, s Cola devet, dva sta napisana na ljubljanski plošči, eden ali dva sta napisana v Rovtah, nekaj jih bo zanesljivo tudi v Godoviču, ko bomo tudi tam postavili farno ploščo, vendar vsega skupaj ne več kot 65. Skupaj naj bi v resnici umrlo 78 domobrancev in če prištejemo koga, ki so ga ustrelili posebej, je končno število 80. Kje so torej imena petnajstih manjkajočih? Grgič zatrjuje, da jih je nabral 91 (poleg 16 poimensko neznanih), in upamo, da nam jih bo povedal.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Rog 2001 – Samotna lučka Tamino Petelinšek

Trdi tudi, da mu je uspelo zbrati priimke 1200 padlih domobrancev, po njegovem pa bi bilo treba temu seznamu dodati še »1500 neznanih in na bojiščih preštetih domobrancev posameznikov in skupin«. Če koga ne maraš, mu pripisuješ za vsako reč slab namen, in to počenja Grgič. Ker nam ni uspelo zbrati imen prav vseh v boju padlih domobrancev, nam pripisuje ravno to: »Da gre za prikrivanje resničnih domobranskih izgub, je več kot očitno in govori o tem, da gre pri domobranskih izgubah za veliko manipulacijo, ki pa jo njeni akteriji želijo čimbolj prikriti.« Strinjam se torej z njim, da je v boju s partizani padlo ali bilo pomorjenih več domobrancev, kot pa nam je uspelo zbrati imen. Na videz gre za malomarnost in površnost, saj so bili vendar pokopani in naj bi imeli grobove.
Iz njegovih stavkov veje cinizem, za katerega ni opravičila. Kaj se je namreč zgodilo z grobovi padlih ali med vojno pomorjenih vaških stražarjev in domobrancev po vojni? Citiral bi že večkrat natisnjeni stavek iz odredbe notranjega ministra Zorana Poliča z dne 12. junija 1945 pod št. ³³²⁄₄₅:
»Zato je izdalo zvezno ministrstvo za notranje zadeve 18.V.1945 nalog, po katerem morajo NOO ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo (zravnajo z zemljo) vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi.«
Odredba je bila dosledno izpolnjena, še več, ponekod so ostanke mrtvih izkopali iz grobov in jih odpeljali v neznano. Popolno brisanje spomina za mrtvimi, potem pa očitek, da smo jih del izgubili.
Ko Grgič toži nad premajhnim številom napisanih v tej kategoriji, pa nam obenem očita, da smo vanjo vključili tudi take, ki po njegovem tja ne spadajo. Pri tem nam na koncu postreže z nekaj strani dolgim seznamom »napačno vpisanih«. Delo bi si lahko prihranil, če bi nas vprašal, kako smo ravnali, tako pa je z mukotrpnim brskanjem po knjigah, ki so jih ob blagoslovitvi farne plošče izdali odbori, skušal dokazati nekaj, kar je očitno in česar nismo tajili. Pri sestavljanju seznamov smo se namreč držali načela, da spada nanje vsak vaški stražar ali domobranec, ki je umrl kot vojak, ne glede na okoliščine smrti. Zato smo tudi svetovali svojim članom, naj ne pišejo na plošče napisov »Zamolčane žrtve komunizma« in podobno, ampak, če nočejo prevzeti napisa, ki smo ga predlagali, vsaj skrajšano »Padli ali pobiti domobranci in druge žrtve državljanske vojne na protikomunistični strani«. Zato so vključeni tudi tisti vojaki, ki so se ponesrečili z orožjem sami ali so jih po nesreči ustrelili drugi domobranci ali Nemci; napisanih je tudi nekaj domobrancev, ki so bili s strani domobranskega vodstva obsojeni na smrt in bili ustreljeni; umrli zaradi prometnih nezgod; celo tisti, ki so napravili samomor; seveda tudi žrtve letalskih napadov tako zavezniških kot partizanskih letal. Osnovno vodilo je torej bilo: »Na sezname vse, ki so umrli kot vojaki!« Morda bi ravnali drugače, če bi omenjeni imeli ohranjene grobove, torej ohranjen spomin.
a/ Nezgode z orožjem
Grgiča bi ob imenih vojakov, ki so umrli zaradi nezgode z orožjem, spomnil na naslov našega članka. »Kam vtakniti Franca Rozmana-Staneta?« Ni padel v boju, ampak se je smrtno ponesrečil ob preizkusu angleškega topiča. Kljub temu nikomur na partizanski strani ne pade na um, da bi ga črtal s seznama padlih herojev ali da bi kje napisal, da ni umrl junaške smrti. Ne verjamem v štorije, ki govorijo o zaroti, po katerih naj bi bila njegova smrt naklepna. Pa še v tem primeru bi imel pravico biti napisan na partizanskih spomenikih. Vse to, kar je naravno za partizane, ne bi smelo veljati za domobrance.
b/ Prometne nezgode
Na sezname so uvrščeni tudi vojaki, ki so umrli v prometnih nezgodah. Kot prvega bi omenili Rupnikovega zeta stotnika Dejana Suvajdžiča (1903–1943), ki se je nekaj dni po ustanovitvi slovenskega domobranstva v jeseni 1943 smrtno ponesrečil z motorjem.
c/ Žrtve letalskih napadov zavezniških ali partizanskih letal
V prvi knjigi FSP je na str. 251 pojasnjeno, da so napisani v seznamu, tudi vsi tisti domobranci, ki so umrli pri bombardiranju ne samo partizanskih, ampak tudi zavezniških letal (str. 251). Pri civilistih smo ravnali drugače: če je smrt zakrivilo partizansko letalo, smo mrtve vpisali v seznam kot umrle na protikomunistični strani, če pa je šlo za napad zavezniških letal ali slučajno umrle ob spopadih ali obstreljevanju, so na ploščah napisani kot žrtve vojne, v knjige FSP pa niso vpisani. Zaradi tega je marsikje zamera. Za zgled bi omenil župnijo Podgrad, kjer je na plošči napisanih devetnajst civilistov, ki so umrli ob nemškem obstreljevanju, pa nam domačini očitajo, da ni prav, da niso napisani tudi v knjigi FSP.
č/ Ustreljeni kot domobranci, ne glede na to, ali so to storili domobranci, Nemci ali Italijani
Tudi takih je nekaj na seznamu, kot jih je Grgič zasledil. Vprašuje nas, ali bomo na ploščo napisali tudi ime kapetana Juša Lesjaka - Lampeta, oficirja kraljeve vojske, ki ga je v jeseni 1942 v Bizoviku po naročilu predpostavljenih ustrelil vaški stražar. Prav bi bilo in bomo to naredili na dodatni plošči na ljubljanskih Žalah. Tudi ti ljudje imajo pravico do javnega imena, partizani jih na svoje spomenike niso pisali, njihov grob je razdejan. Višek cinizma je tudi, ko nam Grgič zameri, ker smo iz župnije Stari trg pri Ložu napisali na ploščo Albina Kandareta (1926–1944), ki naj bi ga 12. 11. 1944 ob vpadu v Belo krajino pomotoma ubili domobranci. Gre za znani spopad v jutranjem mraku in megli med domobranci Rupnikovega na eni ter Šentviškega in Stiškega bataljona na drugi strani pri Miklarjih ob vpadu v Belo Krajino 14. 11. 1944. Mrtvih naj bi bilo 24 vojakov, 40 pa ranjenih. Albin Kandare je bil ranjen v glavo. O tem priča France Ravšelj iz Viševka. Ne ve se, ali je umrl takoj ali kasneje. Tudi večina ranjencev je namreč umrla čez dva dni, ko se je kolona treh tovornjakov z mrtvimi in ranjenimi vračala proti Kočevju. Pri vasi Hrib pri Koprivniku so jo namreč napadli partizani, prvemu tovornjaku je uspelo uiti naprej, v drugih dveh pa so partizani ranjence postrelili in vozili zažgali. Takrat je padlo tudi 12 domobrancev, ki so bili v zaščiti. Skupno število mrtvih naj bi bilo tako okrog 60! Pohod je bil neuspešen. Na njem je vladala huda zmeda in se zvečine ne ve, kdo je padel v medsebojnem spopadu, kdo pa je bil dva dni kasneje ubit ali je zgorel kot ranjenec oziroma padel v boju (V. Udovč, Kronika Rupnikovega bataljona – v pripravi). Vse, za katere smo izvedeli, smo napisali na farne plošče. In zdaj se najde nekdo s partizanske strani, ki nas poučuje, kdo sodi nanje in kdo ne.
Strinjam pa se z avtorjem, da so podatki o domobrancih, ki so padli v zaključnih bojih ob umiku na Koroško, nepopolni. Zvečine so zato napisani kot vrnjeni in pomorjeni. Kaže, da jih je samo ob spopadih ob preboju pri Borovljah padlo trideset. Pisal sem že (Zaveza 25, 40), da sta bila na nekdanjem boroveljskem pokopališču eden poleg drugega dva množična grobova. Prvi je bil posvečen oseminštiridesetim padlim partizanom, drugi pa se je glasil: »Tridesetim neznanim vojakom, maj 1945.« Leta 1973 so pokopališče opustili in kosti iz obeh grobov prenesli na novo pokopališče ter položili v enotni grob. Nagrobnik na njem žal omenja samo partizane.
d/ Samomori
Nekaj domobrancev je napravilo tudi samomor, vendar po naših ocenah ne več kot deset, seveda so tudi ti napisani na FSP. Kot najbolj značilno žrtev bi omenil podpolkovnika Friderika Lehmanna (1903–1945), za katerega Grgič piše, da je »po begu na Koroško v Vetrinju zbolel in umrl.« V resnici je 12. maja 1945 na tržiški strani ljubeljskega klanca napravil samomor. Ob tisti bedi, ko so partizani že pritiskali s tržiške strani in obstreljevali zaostalo kolono civilnih beguncev na vozovih s topovi in minometi, in ko je spoznal, da ne more organizirati obrambe, je obupal in se ustrelil s pištolo. V Vetrinje so ga pripeljali mrtvega in pokopali na župnijskem pokopališču.

Kot partizana ubili partizani

Partizanska vojska je bila sestavljena zelo pestro, predvsem pa za del vojakov ni bila prostovoljna vojska. Zlasti proti koncu je vladala v njej stroga hierarhija; kadar se je le dalo, so bili po ruskem vzorcu štab in navadni borci ločeni, pa naj je šlo za bivališča ali kuhinje. Napisali smo že, da so tudi domobranci pogosto prisilno mobilizirali, vendar se je od njih dalo uiti in dezerterjev niso streljali, tako kot je bila to običajna kazen na partizanski strani. Za dobro delovanje gverile je potrebno, da na nekaj mesecev izpelje javno ustrelitev pred strojem, da s tem zastraši druge vojake in okrepi disciplino. Naši partizani so se tega držali, žrtve pa so bili predvsem naivni novinci, na katere so se spravili zaradi malenkostnega prestopka, kot je bil manjša tatvina ali nedisciplina.
Teh partizani pogosto niso pisali na svoje spomenike. Ker je zase skril zavojček cigaret, je bil maja 1944 pred pokopališkim zidom pri Sv. Gregorju ustreljen kot partizan študent medicine iz Ljubljane - Trnovo Vinko Cucek. Domačini so ravno odhajali od jutranje maše in vse videli. Pokopan je bil na gregorskem pokopališču in na grobu so vaščani postavili križ z osnovnimi podatki, po vojni pa so ga svojci prekopali. Zaman boste iskali njegovo ime na plošči, ki je pritrjena na nekdanjem Dergančevem sanatoriju Emona na Komenskega cesti, kjer zdaj gospoduje Zdravniško društvo.

Po vojni pomorjeni domobranci

V dveh knjigah FSP, v katerih je zajetih 152 župnij ljubljanske nadškofije in štiri koprske škofije, so napisana tudi imena 8.250 domobrancev, ki so bili pomorjeni po 9. maju 1945. Ko bo delo končano, računamo, da bo končna številka najmanj 11.000. Grgiču tako visoko število ne gre v glavo. Žal ni nobenega dvoma več, da ta žalostna številka drži. Zvečine so bili vrnjeni iz Vetrinja. Tisti, ki so prišli v Škofove zavode, so umrli v breznih Kočevskega roga, iz Teharij pa so jih največ zvozili in umorili na Hrastniškem hribu. Okrog dvatisoč se jih je odločilo ostati doma ali jim je bila pot proti Koroški zaprta, kar velja predvsem za novomeško skupino. Teh je bila najmanj polovica pomorjena. V resnici so vse številke samo približne, saj so bili podatki sistematično uničeni. Ker sem bil zraven, lahko zatrdim, tako kot moji prijatelji, da Angleži pri vračanju iz Vetrinja niso šteli ne pri nalaganju na tovornjake ne pri predaji partizanom v Pliberku ali Podgorju oziroma Podrožci niti niso zahtevali seznamov, saj so se obnašali tako, kot da gre za rutinsko selitev s Koroške v Furlanijo. Če odštejemo oficirje, ki so jih partizani pomorili že v Slovenj Gradcu in tiste na Hrušici zraven izhoda iz karavanškega predora, katerih je bilo po naši oceni največ nekaj sto, so vse druge natančno popisali in razvrstili v kategorije, ki so pomenile življenje ali smrt. Vsaj na Teharjah je bil vsak domobranec, ki je izjavil, da je starejši kot 18 let in je vstopil v domobransko vojsko pred 1. januarjem 1945, dodeljen v skupino C ter v obdobju med 2. in 25. junijem 1945 odpeljan in ustreljen. Sodimo, da je bilo v to skupino dodeljenih 85% vrnjenih domobrancev. Pri razporejanju v skupine »sodniki« niso imeli za potrebno, da bi pregledali podatke, ki bi jim jih lahko nudile izpostave OZNE, o katerih piše Grgič. S tem, da so nekoga poslali v skupino C, je bil obsojen na smrt in zanje nezanimiv.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2001 – Po dolgi poti Tamino Petelinšek

Koliko ljudi je bilo v resnici vrnjenih iz Vetrinja? Grgič nam postreže z angleškimi podatki in z različnimi ocenami ljudi tako na domobranski kot na partizanski strani. Danes številke ljudem ne pomenijo nič. Če bi napisali stotisoč, bi bilo za večino isto kot tisoč. Zlasti so pogoste pomote, ko gre za milijone in milijarde. Zato razmišljanje o številu mrtvih kar na pamet ne pomeni nič. Želel bi, da bi bilo vrnjenih čimmanj domobrancev in civilistov, da jih od vrnjenih ne bi bilo ubitih 85 % ampak manj, da bi jih čimveč zbežalo med transportom, da bi bila amnestija sila velikodušna in bi rešila ne samo mene ampak množico drugih, da bi večina domobranske vojske ostala živa in se raztepla po svetu. Žal ni bilo tako in o tem sanjam. Ko se zjutraj zbudim, pogosto najprej pomislim na to, ali sta tisto vračanje in morija samo nočna mora ali resnica.
Kot orientacijsko število navaja Grgič DOK KP 5. angleškega korpusa 8. angleške armade z dne 30. 6. 1945. Po njem »so bili storjeni aranžmaji za izročitev ob normalnem spremstvu vojnih ujetnikov za:
12.196 Hrvatov
5.480 Srbov
8.263 Slovencev
400 Črnogorcev.
ki so se vsi, kot se smatra za Nemce, borili proti silam maršala Tita.«
Kje so prišteti civilisti? Če seštejemo vse napisane, dobimo številko 26.339. Razumljivo je, da je zadnja številka umetna, prirejena temu, da daje vtis, kako so bili pri štetju natančni. Moti me datum dokumenta, kar mesec dni po vračanju. Ali gre za pomoto?
Sam bi ponovno postregel z dnevnikom iste enote, torej 5. korpusa, objavljenem v knjigi: Ian Mitchell: THE COST OF A REPUTATION, Canongate Books Ltd., Edinburgh, 1998, 36, kjer je objavljeno isto skupno število, do katerega pa so prišli na naslednji način:
23. maj: Izročanje Hrvatov se nadaljuje.
24. maj: Izročanje Hrvatov končano. Začenja se vračanje Srbov.
25. maj: Nadaljni transport Srbov z vlakom čez Podrožco.
26. maj: Predano nadaljnih 1.500 Jugoslovanov.
27. maj: 1300 Slovencev vrnjenih čez Podrožco.
28. maj: 3000 Slovencev vrnjenih v Jugoslavijo
29. maj: 2600 Slovencev in 500 konjev vrnjeno čez Podrožco in Pliberk.
30. maj: 3000 Slovencev vrnjeno v Jugoslavijo čez Pliberk in Podgorje.
31. maj: 1950 Slovencev in 50 Hrvatov vrnjenih Jugoslovanom. S tem je vračanje končano po dogovoru (brigadir Low in polkovnik Ivanoviæ). Skupno število znese 26. 339 oseb.
Tako prvi kot drugi dokument kot po nekem čudežu navajata isto število vrnjenih oseb. Če seveda seštejemo Slovence, pri katerih ni mogoče skriti, da gre samo za približno oceno, jih je bilo vrnjenih 11. 850. Sem je vštetih tudi približno tisoč slovenskih civilistov.
Večina vrnjenih domobrancev in civilistov je bila popisana, domobranci pa razporejeni v tri skupine. Za dodeljene v skupino C je bila usoda zapečatena; pri dodeljenih v skupino A, v katero so dodelili mlajše kot 18 let, in skupino B, v katero so prišli starejši kot 18 let, ki so vstopili v domobransko vojsko po 1. januarju 1945, ter pri civilistih pa so še prebirali in odvažali v smrt, preživelim pa zadnje tedne sodili in jih po amnestiji 3. avgusta 1945 izpustili. Ohranjene so kopije obsodb, vendar samo za tiste, ki so ostali živi, v smrt so vozili praktično do konca, ko so okrog velikega šmarna zadnji transporti končali v protitankovskem jarku v Mostecu pri Brežicah. Seznami pomorjenih so bili sistematično uničeni, čeprav ni dvoma, da so obstajali, in to ne samo v centrali OZNE. Ko so bile v jeseni 1945 državne volitve, niso nanje pozvali nobenega od pomorjenih domobrancev ali civilistov, ravno tako nobenega od teh domobrancev niso klicali na služenje vojaškega roka. Torej so imeli sezname tudi po občinah in krajevnih odborih. In zdaj se najde nekdanji politkomisar, ki zahteva, da bi morali za vsakega pomorjenega vedeti, kam je bil vrnjen iz Vetrinja in kje je obležal. Ujetniki v teh taboriščih žal niso smeli pošiljati domov razglednic s pozdravi, kot da se sončijo nekje ob dalmatinski obali. Za velik del se sicer da domnevati, kam so prišli in kje so obležali, ker so jih prepoznali preživeli in povedali, kje so jih zadnjikrat videli. Sam se iz Teharij spominjam samo štirih kasneje umorjenih, poročnika prof. Franca Lipoglavška in gimnazijcev Iva Lotriča, Aljoše Basaja in Lojzeta Lesarja. Vseh drugih pettisoč ali koliko jih je bilo, je bilo zame neznanka. Za marsikoga domači, tako sorodniki kot znanci, niso izvedeli, v katero taborišče je prišel, še manj, kje leži. S tresočo roko so napisali na popisni list za svojca ali znanca »ni znano, kje je bil umorjen; pogrešan od leta 1945; ni znano, kaj se je z njim zgodilo; bil umorjen (brez navedbe kraja in časa); bil pripadnik domobranskih bojnih enot; odšel neznano; umorjen po vrnitvi iz Koroške, verjetno je bil umorjen v enem od morišč v Kočevskem rogu; verjetno je bil umorjen v Teharjah«.
Grgič razglaša, da je tak podatek nezadosten in vseh teh ne bi smeli uvrstiti na FSP. Če pomislimo, da so bili vsi dokumenti sistematično uničeni, o mrtvih se ni smelo govoriti, kaj šele poizvedovati, prepovedano je bilo javno žalovanje za njimi, pa nekdo s tiste strani, ki je morila in uničevala dokumente, razglaša, da teh, za katere se ne ve, kje so obležali, ne bi smeli uvrstiti na FSP in tudi ne na sezname, se lahko samo vprašujemo, ali je še možna večja brezsrčnost in hudobija!

Ljubljanska farna plošča

Po župnijah smo sestavljali farne odbore tako, da smo izbrali iz vsakega naselja po enega člana. Njegova naloga je bila, da je v lastni vasi obšel vse hiše in popisal umrle. Veliko so pomagali domači župniki. V mestih to ni mogoče, zato celo Domžale, Kranj, Škofja Loka in Tržič, kjer je umrlih precej, še nimajo farnih plošč, v Kamniku so vsaj vse popisali, sestavili sezname in izdali knjigo.
Čeprav je bila videti farna spominska plošča v Ljubljani najtrši oreh, smo se naloge vseeno lotili. Po mestu ni mogoče hoditi od vrat do vrat, zvoniti in vpraševati po podatkih. Začeli smo s seznamom v obeh Belih knjigah, črtali kakih dvajset, ki so ostali živi, tako da nam je ostalo približno tristo imen. Omenili smo že, da so v Belih knjigah zapisana kompletna moštva posameznih enot, ki so bila vrnjena iz Vetrinja, tudi imena tistih, ki kasneje niso bili pomorjeni. Dodatna imena smo povzeli iz že omenjenih dokumentov padlih ali pomorjenih. Nato smo ustanovili odbor tako, da je vsako župnijo od skupno enaindvajsetih zastopal po en član. Ta se je povezal tudi z župnikom posamezne župnije. Po cerkvah in v župnijskih glasilih so razglasili oziroma napisali, kaj se pripravlja, in povabili sorodnike in svojce, naj v župnišču prevzamejo in izpolnijo popisni list za umrlega. Nato smo dobili celo seznam ljudi, ki jih po koncu vojne ni bilo več v Ljubljani. Z njega smo seveda morali izbrisati preživele emigrante. Pri tem so nam nam veliko pomagali tako v Clevelandu kot Buenos Airesu. Posebej se zahvaljujem Pavlu Borštniku in Milanu Magistru. Zbrali smo nekaj nad tisoč imen, zanje pa samo polovico popisnih listov, ki so jih izpolnili svojci ali znanci. Pri drugih so bili podatki nepopolni. Pregledali smo nagrobnike na Žalah in pri marsikom, ki so ga svojci napisali nanje naknadno z letnico smrti 1945, prišli do rojstnih podatkov. Za del smo prišli do podatkov v Arhivu mesta Ljubljane. Šele kasneje, ko je ljubljanska plošča že stala, smo dobili v roke seznam padlih ali kasneje umorjenih, povezanih z Grčaricami (Pavle Borštnik: Pozabljena zgodovina slovenske nacionalne internacionale, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1998, 124–129), ki pa je netočen in ga dopolnjujemo še sedaj. Ne bomo razlagali naprej. Po številnih sejah, kjer smo prečiščevali imena, smo dobili skupno število, ki je naraslo na 1.100. Seznam smo objavili v Družini, čez nekaj mesecev že delno prečiščenega in dopolnjenega pa na celi strani Dela. Kje so bili takrat Grgič in njegovi? Če bi hoteli dokazati, da so konstruktivni, bi se takrat oglasili. Pa so spali za vogalom in čakali. Končno smo število imen skrčili na 918 in jih napisali na ljubljanske plošče. Ostalo in dodatno nabralo se je še več kot 300 imen, katerih zanesljivost moramo preveriti. Ker nismo našli drugega načina, smo vse napisali v drugo knjigo FSP in že prejeli nekaj popravkov.
Žal Grgiču ne gre za pomoč, saj bi nam lahko, če zares razpolaga s kakimi podatki, z njimi postregel, zlasti s seznamom po vojni pomorjenih. Nameravamo postaviti še nekaj dodatnih plošč in nanj napisati manjkajoča imena. Ponovili bomo prvotni postopek, da bomo novi dodatni seznam objavili v Družini in kasneje v Delu. Računamo, da bo delo opravljeno v treh letih. S tem obveščamo svojce, ki so napisali popisne liste in že vnaprej prispevali denar ter vprašujejo, kdaj bo že enkrat postavljena nova plošča, naj potrpijo. Želimo namreč, da bodo imena zanesljiva.

Zaključek

Menimo, da bi bila naloga države, da javno prizna poleg okupatorjevega terorja in njegovih žrtev tudi revolucijo in državljansko vojno, da popiše vse mrtve tako na eni kot na drugi strani, tudi padle v nemški vojski in civilne žrtve vojne, da za vsakega zbere sedem osnovnih podatkov na podoben način, kot so to napravili Italijani za Furlanijo in Julijsko krajino. Ni dvoma, da ne bo šlo, če ne bodo sodelovale zainteresirane organizacije. Pri večini imen ne bo težav, pri določenem odstotku pa bo treba imena odkrivati in razporejati skupno in složno. Če je Italijanom uspelo, da so celo za Trst, kjer se je po vojni zamenjalo toliko ljudi, prišli do podatkov, ki so v 95% popolni, bi moralo tudi nam. Vendar čas teče. V času Bajukove vlade je manjkal samo podpis sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve, pa bi jim predali naš arhiv z vsemi popisnimi listi. Dogovorili smo se, da jih bodo preverili, nas o napakah obvestili in se z nami posvetovali, umrle pa vpisali v matične knjige. Za mrliški list bi bila potrebna samo želja svojcev, tako kot za dokumente sedaj umrlih. Ob ponovnem nastopu Drnovškove vlade je vse skupaj padlo v vodo. Predstojnica Inštituta za novejšo zgodovino, kjer imajo nastavljeni raziskovalki, ki ne delata drugega, kot pišeta sezname umrlih v zadnji vojni in v zvezi z njo, nam na našo ponudbo, naj pomaga pri končnem dogovoru z ministrstvom, ni niti odgovorila.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2001 – Lučke Tamino Petelinšek

Grgiču priznamo, da se je zares potrudil in nam pomagal marsikaj urediti in razčistiti. Tako natančnega in obširnega dela ni mogel opraviti sam. Vprašujemo se samo, kako da množica raziskovalcev, ki so ji že petdeset let dostopni vsi arhivi in zapiski, ni zmožna sestaviti seznamov mrtvih med zadnjo vojno na partizanski strani po naseljih in kategorijah, kar smo za našo stran mukoma za 156 župnij opravili mi, in se raje ukvarja s protikomunistično stranjo v lovu za morebitnimi napakami. Marsikateri bi se mi lahko izognili, če bi ti raziskovalci opravili svoj posel. Po svoje smo jim sicer hvaležni, ker so nas vsaj opozorili, da so nekatera imena napisana dvakrat, kar bomo seveda upoštevali, našteli pa tudi nekaj imen ljudi, ki naj bi padli kot partizani ali so jih celo ubili domobranci. Za vse ta imena bomo povprašali naše odbore, ki so sezname sestavili, in objavili dodatno poročilo. Vendar vedno ne bo lahko, saj je kar nekaj umrlih, za katere ena stran trdi, da so umrli na njeni strani, nasprotna pa obratno.
Kajti dosedanji seznami partizanske strani so skrajno nezanesljivi in jih ni mogoče jemati kot čisto zlato. Za zgled bi omenil Alojza Kromarja (1926–1945) iz Čadraž pri Šentjerneju. Padel naj bi kot domobranec 23. 1. 1945. Svojci so prepovedali, da ga napišemo na ploščo, smo ga pa seveda uvrstili na naš seznam v Drugi knjigi FSP. V svoji prepovedi sorodniki ne zanikajo, da je bil domobranec in da je padel v boju, pač pa samo, »da ne dovolijo izpisa Alojza Kromarja na spominski plošči v Šentjerneju.« Grgič prihaja zdaj na dan s sporočilom, da je bil omenjeni sicer res domobranec, vendar prisilno mobiliziran in naj bi ga ubili domobranci sami, ko je hotel pobegniti od njih. Komu verjeti?
Potrebna bi bila študija, v kateri bi razčlenili Grgičevo izrazoslovje zlasti takrat, ko piše o brez sodbe pomorjenih nasprotnikih. Gre za netenje sovraštva, za spodbujanje mržnje med državljani Slovenije, za podžiganje in ohranjanje državljanske vojne. Za sestavljalce seznamov ne najde lepe besede. Ne vidi nadčloveškega truda in silovite vztrajnosti. Zanj so farne spominske plošče nekaj nedopustnega, saj dajejo pravico do javnega imena in človeške časti ljudem, ki ju po njegovem ne zaslužijo. Hoče jih razvrednotiti in se vtika prav v vse. Res smo tudi mi včasih omenili netočnosti na partizanskih spomenikih, vendar samo zato, da bi prikazali, da so nenamerne napake vedno možne. Zdaj pa se pojavi nekdo, ki hoče odločati, kdo sme in kdo ne sme biti napisan in naj bi bilo njegovo ime za vedno pozabljeno, obenem pa nam očita, da so naši seznami nepopolni. Vprašali bi samo, zakaj na pokopališču v Glinjah pri Borovljah na grobu partizanov, ki so padli 11. maja 1945 v spopadu z vodom 48. čete Rupnikovega bataljona, še vedno piše: »Štirinajstim neznanim padlim partizanom 1941–1945«, ko gre v resnici za partizane Bračičeve brigade, ki so vsi padli istega dne, Grgič pa je bil eden od njenih političnih komisarjev? Naslednje dni so jih domačini pobrali po polju in mejah ter prepeljali na glinjsko pokopališče. Ponovil bi tudi vprašanje, s katerim sem naslovil svoj članek: »Kam vtakniti Franca Rozmana - Staneta?«