Avtor: Tine Velikonja

Kočevski rog, nedelja, 10. junija

Danes gre z nami na Rog tudi nečakinja Marija. Pravnica, zaposlena pri FBI. Nalašč zato je priletela iz Skopja. Tam pomaga nekaj mesecev kot članica ameriške delegacije. Že nekaj let ji prigovarjam, naj bolj temeljito pobrska po mednarodnem pravu in poišče vse, kar obravnava zločine nad vojnimi ujetniki. Naši preoblečeni komunisti računajo, da je spomin kratek, in da bodo ljudje, ki so doživljali tisti čas, vsak hip pod rušo. Potem bo laže prepričati slovenski narod, da je zgodovina napisana enkrat za vselej in brkljarjenje po preteklosti škodljivo.
Cesta od Željn je prašna in neurejena. Že v času Demosove vladavine pa tudi kasneje smo pihali na dušo Umeku in drugim ministrom, ki so držali roko nad prometom in zvezami, naj dokončno uredijo tudi tole, pa nič. Pot do prireditvenega prostora je neprestano pozdravljanje. Vsi se poznamo. Pri križu je že polno sveč, procesija proti breznu pa neprekinjena. V vrtači pred jamo zagledam čudni mavzolej v zadnji preobleki. Tako vsiljivo se je zrinil med smreke, da komaj dihajo. Belina kamna, s katerim je prekrit beton, se tepe s senčno resnobo kraja.
Prostor si najdemo na skalah na vzhodni strani vrtače. Tudi sede vidimo oltar. Šele sedaj prisluhnemo molitvi. Gromki glas je last novomeškega prošta Lapa. Ne moli rožnega venca, kot je postal običaj, ampak križev pot. Rožni venec uspava, pomirja, preprečuje klepet, pripravlja mašo, priložnostni križev pot pa se izgubi. Ne vem, če se ga bo dalo speljati do konca, saj manjka samo še nekaj minut do začetka maše. Večina nas je že zbranih, zadovoljnih vsak s svojim koščkom svete zemlje. Kaže, da nas je letos manj kot lani, pet tisoč ali nekaj več, vendar je prostor izpolnjen. Rog nas prijazno razmeče po prostoru, na Teharjah pa podobno število ljudi deluje izgubljeno, ker so zgneteni med goro smeti in neusmiljeno zemeljsko pregrado. Maša se začne. Uvod kočevskega župnika Lampreta, ki ga je prejšnja leta rado zaneslo in ni znal nehati, je krajši kot ponavadi.
Pevski zbor je močan, glasovi čisti in mladi, prostor pa akustičen. Salezijanci z Rakovnika in Kodeljeva so združili svoja zbora. Prava beseda za petje je – mogočno!

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2001 Tamino Petelinšek

Pridiga. Nadškof Stanko Hočevar je sin po vojni umorjenega domobranca. Takrat, ko je ta omahnil v smrt, je mati šele pričakovala. Stanko se je rodil novembra 1945. Vendar v Rog prihaja kot nadškof in ne prizadeti v državljanski vojni. Tako tudi govori, rekel bi simbolično, popestreno s citati iz Stare zaveze. Odprti moramo biti za resnico. Omeni knjigo, ki je nedavno izšla v Beogradu: »Knjiga naj bi obravnavala odnose med Svetim sedežem, med Vatikanom in Albanijo. Omenim naj samo kako posameznost. Na primer: ti univerzitetni profesorji trdijo, da je preko 8.000 slovenskih frančiškanov sodelovalo pri uničevanju srbskega naroda na Kosovu. In da bi naj o tem slovenski časopisi obširno, obširno poročali.«
»Ali ne velja za nas kot narod, nacijo in celotno našo slovensko stvarnost Jezusovo opozorilo iz današnjega evangelija: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj še ne bi mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici!«

Avtor slike: Marjan Pogačnik

Opis slike: Nadškof Hočevar med mašo Marjan Pogačnik

Moti me govorjenje, ki prihaja od paviljona v vrtači. Sredi obreda v srcu prireditvenega prostora nemoteno prodajajo knjige in pobirajo prispevke. Če bi imel moč in ogenj, bi jih razgnal, kot je v templju opravil Kristus s farizeji in pismouki.
Poglobim se v nadškofovo pridigo: «Nikdar, nikjer in nihče se torej ne sme polaščati, z menoj razpolagati, me napravljati za sredstvo svoje ideologije, za predmet svojih nezrelih čustev in razpoloženj, za nadomestilo svojih telesnih, duševnih in duhovnih nemoči in nesposobnosti, za hrano svojih objestnih in ambicioznih teženj: jaz, dar, ne smem postati sad želje po posedovanju.«
»Žal je bil ta ogenj samopolaščanja v obilni meri ukraden na tem kraju, kjer smo zbrani, in lahko smo videli pogorišča in jih vidimo do današnjih dni: kočevski požar se danes na še veliko bolj zahrbten način širi pod videzom svobode v polaščanju resnice in polaščanju novih človeških življenj, brez trojiške skrivnosti in brez brezpogojnega medsebojnega podarjanja.«
»Zato v tem trenutku nismo predrzni, če si ponižno sposojamo besede svetega pisma in trdimo: kjer se je pojavil greh, se je še močnejše pojavila milost, kjer se je rojevalo polaščanje, tam se je rojevalo tudi blaženo podarjanje. Rojevali so se med nami pravi mučenci, veliki darovi za našo prihodnost.«
Med obhajilom se z Mojco pomakneva k oltarju. Treba bo napraviti še nekaj fotografij, sam pa moram biti bližje. Na odru zadaj sedijo politiki, ki jih od daleč ni bilo videti: Janša, Peterle, But, Bernik, Drobnič. Maša je bogata. Dvatisočletna tradicija in kultura javnega prostora sta se združili v eno.
Sledi kulturni program. Doberdob v posnetku, nato pa še pevci. Renata Klančič zapoje Pojdem v Rute. Slovenske vojaške pesmi so žalostne; samo »dolgih sedem let in tam pokopan«. Pevski zbor nadaljuje z Znamenjem, Ivan Arnšek pa naj bi zapel poljsko vojaško pesem, a zaslišimo Kaj ti je deklica? Ne vem, kaj je prišlo vmes.
Z govorom nastopi prof. Ivanka Kozlevčar. Prej sem jo opazil, ko je sedela sredi politikov in razmišljal, od kod je ta deklica, tako mladostna je videti, pa se mi je hitro posvetilo. Pripoveduje nam, da je bila ob koncu vojne stara 13 let, pa vseeno ne more pozabiti teh, ki so bili takrat pobiti: nad sto fantov iz višnjegorske fare, odkoder je doma, med njimi tudi trije strici.
»V mojem kraju so bili to pretežno kmečki fantje. Živeli smo na področju, ki je bilo med vojno mnogo časa v velikem delu tako imenovano osvobojeno ali napol osvobojeno ozemlje, vedno izpostavljeno dvema uničujočima silama: okupatorju in partizanom, oboji so se pojavljali kot sovražniki. Fantje so bili navajeni trdega dela in skromnosti. Vsak je imel gotovo določena pričakovanja v življenju, vendar so se zanašali predvsem na svoje delo in iznajdljivost. Iz življenjske izkušnje so vedeli, da raja na zemlji ni. Imeli so krščansko vzgojo in večinoma priznavali krščanske vrednote. Sodelovali so v tako usmerjenem kulturnem življenju in se tudi izobraževali, kolikor je bilo mogoče.«
»Ustavim naj se še ob tem, kako je mogoče, da je izginilo toliko ljudi, pa se 45 let ni moglo javno postaviti vprašanja: kje so ti naši fantje. To dejstvo najglasneje govori o tem, kakšen čas je to bil in kako hudo smo bili ljudje ukročeni in zlomljeni, da tega nismo zmogli. Uradno tudi danes še ni povedano, da so bili pomorjeni, tudi ne na kakšen način in kje so morišča, prav tako niso razkrita njihova imena in tudi ne imena odgovornih za pomor. To mnogo pove o našem času, kako potuhnjen je in daleč od katarze.«
Na vrsti sem. Priznam, da sem bil pri sestavljanju govora v hudi zadregi. Lani Justin ni ovinkaril in so ga napadli. Vzrok niso bile toliko njegove besede, saj jih ni spregovoril prvič, ampak prisotnost Bajukove vlade. Po tistem nas je užalilo predvsem to, da se jim je tako mudilo na Turjak položit venec na kraj, kjer je domobranska politična policija 4. maja 1945 ustrelila trideset partizanskih aktivistov. Če so po žalni slovesnosti že morali kam, bi šli lahko na ljubljanske Žale in se poklonili pomorjenim talcem, ki so tam pokopani.
V govoru citiram nekaj izjav zgodovinarjev.
François Furet je o padcu berlinskega zidu rekel sledeče:
»Dogodki, kakor leta 1989, niso bili revolucija. To, kar se je zgodilo tega leta v državah vzhodne Evrope, ko so padali drug za drugim komunistični režimi, ni prineslo nič takega, kar ljudje ne bi že imeli. V tem mirnem prehodu ni šlo za postavitev novega reda na ruševinah preteklosti, šlo je za vrnitev k tisti preteklosti, ki je bila pred komunizmom.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevski Rog 2001 – Govori predsednik NSZ dr. Tine Velikonja

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevski Rog 2001 – Govori prof. Ivanka Kozlevčar

Benedetto Croce pa je razmišljal o prepadu med tem, za kar se nekdo razglaša, in tem, kar iz tega nastane:
»Ni važno, kaj si ljudje ob določeni akciji ali ob vstopu v določena dogajanja mislijo, kaj želijo, važno je samo, kakšne institucije, kakšne ustanove ostanejo po njihovem nastopu.«
Pri nas sta bili dve ustanovi: smrt in nasilje; zaradi odločitve tistih, ki so se pridružili narodnoosvobodilnemu boju, od komunistov vodenim, množični poboji in petinštiridesetletna totalitarna vladavina.
Državljanska vojna še traja. Seveda sedaj ne gre za kri in orožje, ampak se uporabljajo druga, finejša sredstva. Zato te vojne večina ne čuti. Z vso silovitostjo je prišla na dan ob nedavnih jubilejnih proslavah širom po domovini. Vse je tolklo s svojo ostrino in žaljivostjo, vihrale so zastave z rdečo zvezdo in se pele komunistične pesmi. In mnogo ljudi je moralo spet ponoviti: »Nič se ni spremenilo.«
Na koncu zapoje zbor pesem, ki naj bi bila domobranska himna. Moja domovina je bila napisana in uglasbena že pred vojno. V njej ni besed, kot so »naj nas prepoji nečista kri, hej mašinca zagodi, jutri gremo v napad, kri pravica«. Na nek način je postala domobranska, saj so jo vojaki radi peli in jo imeli za svojo. Poje o tem, kar so ljubili in o čemer so sanjali, o očetu, materi, bratih in sestrah, o tratah in njivah. Lani so se zaleteli vanjo in zamerili prisotnim Bajukovim ministrom, da so jo peli. Pesem je znak, da smo končali. Ljudje odhajajo. Šele sedaj je prilika, da si ogledamo vence, pomolimo ob jami, nato pa na cesti pri križu pozdravimo znance. Marija je zadovoljna. Čuti, da je bila zraven pri pomembni prireditvi. Kočevski Rog nikogar ne razočara. Enemu je tolažba, drugemu spodbuda. Kot smo slišali v nadškofovi pridigi: »Kjer se je pojavil greh, se je še močneje pojavila milost.«