Avtor: Vanja Kržan

Ko se iz Dobrunj ob vznožju Golovca s sv. Urhom zapeljemo mimo Zadvora do Sostrega, potem naprej v dolinico proti Podlipoglavu in se od tam vzpnemo na Lipoglav, ne moremo več biti le občudovalci lepih hribčkov, dolinic in grap s potoki. Videli bomo, da vsa ta nema lepota gozdov in še posebno naselij hrani skrivnosti medvojnih in povojnih grozot.
Na Lipoglavu se nam takoj odpre svet proti Dolenjski. Preko naselij Pance, Dole in Polica smo že na Grosupljem, od koder bi se lahko zapeljali naprej proti Dolenjski in Suhi krajini. Če se pa preko Repč in Magdalenske gore spustimo v Šmarje, smo v neposredni bližini Ljubljane in Barja, ki se nam odpira tja do Iga. Zato nam je razumljivo, da so prav preko Lipoglava potekale poti proti Emoni že v rimskih časih, ko se je bilo treba izogniti Barju, in nič nenavadnega ni nedavno odkritje njive kmeta iz Podlipoglava, ko je pri oranju naletel na ostanke rimskega pokopališča z žarami, posodami za hrano umrlim in lončki za solze, približno iz leta 200 po Kristusu.
Ko se iz Podlipoglava odcepi pot proti Lipoglavu, nam smerokaz takoj, še preden se pričnemo vzpenjati, pokaže na desno proti Šentpavlu, zaselku z nekaj hišami, ki so bile med vojno in po vojni kmetije. Ždele so v precej strmem prisojnem bregu nad grapo potoka, ki priteče izpod Molnika (582 m). Ta zapira Šentpavelcem obzorje z jugozahodne strani, Pugled (615 m) pa z jugovzhodne. Še bolj nenavadno kot ostanki iz rimskih časov je odkritje, da prav Molnik skriva v sebi najstarejše najdbe grobišč iz ilirsko-keltskih časov in obdobja halštatske kulture. Torej je bilo že v tako zgodnji dobi to obrobje današnje ljubljanske kotline v vseh ozirih zelo pomembno ozemlje.
Danes seveda ne bomo posegali v tako daljno zgodovinsko obdobje, ampak v bližnjo preteklost, v obdobje medvojnih in povojnih strahot, ko je komunistično barbarstvo zatajilo tisočletno civilizacijo spoštljivega pokopavanja mrličev. Tudi ne bomo razmišljali o pomenu teh krajev za Kelte in Rimljane, ampak se bomo ustavili ob njihovi strateški pomembnosti za OF v letih 1941 do 1943. Iz okolice Grosuplja so vodile poti proti Suhi krajini in od tam v Kočevski rog, z Barja pa ali na Krim ali v Polhograjske Dolomite. V tem obdobju je potekala italijansko-nemška meja po grebenih vzpetin nedaleč od Podlipoglava: od Kašeljskega vrha po Žagarskega vrhu nad Javorjem in preko ceste na Reki.
Zdaj pa nam je takoj razumljivo, zakaj je bilo to področje privlačno tudi za revolucionarno dejavnost partizanov, ki so jo tukajšnji prebivalci bridko občutili. Iz gozdov Molnika in Pugleda z nujno potrebnim zaledjem okoliških vasic so lahko vodili diverzantske akcije proti Dolenjski, zanimiva je bila zlasti dolenjska železnica; akcije pa so bile živahne tudi na drugo stran proti Savi, kjer je partizanske borce privlačevala železnica Ljubljana-Zagreb. Povračilni ukrepi Italijanov in Nemcev so nam znani. V Podlipoglavu je imela svojo posadko italijanska vojska, ki so jo oskrbovali iz Šmarja preko Repč in Lipoglava. Torej so morali revolucionarni borci kar naprej ‘napadati’ posamezne italijanske patrulje, ki so posadko v Podlipoglavu oskrbovale s hrano.
Ni zgolj slučaj, da se je prva partizanska četa v Sloveniji, t. i. Molniška četa ustanovila prav v teh krajih, ker so jo sestavljali delavci, komunisti in člani ‘kulturno-prosvetnega’ društva Svoboda iz Zadvora pri Sostrem, ki je bilo ustanovljeno že l.1921. Veliko komunističnih delavcev in obrtnikov je izhajalo iz papirnice v Vevčah. Poleti 1941 so že imeli svoja taborišča na Pugledu in Molniku. Priključevale so se jim skupine iz Zaloga in Polja in vse so delovale ne le vojaško, ampak predvsem politično. Molniška četa je sprejemala vedno nove borce iz Ljubljane ter jih vojaško in politično usposabljala. Spremljali so jih pripadniki Narodne zaščite. Zato je razumljivo, da sta že julija 1941 italijanska vojska in nemška policija preiskovali gozdni teren med Zalogom, Sostrim, Podlipoglavom in panško Reko v smeri italijansko-nemške meje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šentpavel z Lipoglava

Oborožitev in preskrba borcev je pomenila »nenehne akcije domačinov in aktivistov na terenu, kajti vsako puško posebej in municijo zanjo je bilo treba poiskati po raznih skrivališčih.« (Trideset let Molniške čete, Zadvor 1971). »Sedmega januarja 1942 se je po visokem snegu 2. partizanski bataljon – bolj znan pod imenom Štajerski - prebil na Pugled, kjer je nameraval prezimiti. Bataljon se je najprej ustavil v Šentpavlu, kjer se je za silo odpočil, potem pa se je premaknil na Pugled in borci so pod vrhom postavili taborišče. Da pa bi se zaščitili pred hudo zimo, kakršne ni bilo že od 1929. leta, je bilo potrebno v taborišču mnogo slame in desk; vse to so prispevali predvsem kmetje iz Podlipoglava, Šentpavla in Sadinje vasi. V Šentpavlu je bila urejena tudi zasilna kopalnica, kamor so borci odhajali v majhnih skupinah na kopanje. Iz doline so aktivisti takoj poslali odeje, topla oblačila in obutev, saj je bil bataljon po napornem pohodu močno potreben nove opreme. Številne nogavice in jopice, ki so jih jeseni in v začetku zime napletle žene, so prezeblim borcem dokazovale, koliko ljudi je neprestano mislilo nanje. Poskrbeti je bilo treba tudi za dobro prehrano - in z vseh strani so dovažali hrano. Hrano in drug material so vozili tudi iz Ljubljane, in to z vozovi pa tudi z osebnimi avtomobili. Material, ki so ga zbirali po raznih kanalih, so potem odvažali v Podlipoglav. Pri Strojincu v Zadvoru je bila urejena klavnica, kjer so klali prašiče, topili slanino in pripravljali meso. Ves material so odvažali v Podlipoglav največ k Smrekarju (Kajžarčku), Hribarju (Slivarju) in Habiču (Malenskim). Sem so ga potem hodili iskat partizani in ga odnašali po strmi drči v taborišče. Iz Zaloga so prek Kašlja dobili v taborišče znatno količino sladkorja, ki so ga železničarji odnesli iz železniškega transporta. Iz pekarn so prinašali kruh, ki so ga aktivisti dobivali na krušne karte, prinesene iz Vevške papirnice. Komandant bataljona Franc Rozman - Stane je sredi februarja zapovedal zbrati čimveč hrane in drugega materiala … «
Razumemo, zakaj je bil Lipoglav kar trikrat bombardiran, nekajkrat požgan in kaj so pretrpeli prebivalci teh krajev, ko so jih preplavljale enkrat italijanske, drugič nemške, tretjič partizanske čete z nevzdržnimi zahtevami podnevi in ponoči. Če smo znali pravilno prebrati zgornji odstavek, lažje razumemo, kakšno vlogo je odigrala OF v teh krajih in lažje sočustvujemo s prebivalci, ki se OF niso pridružili.
»Pugled je imel tudi to prednost,« piše v knjigi Trideset let Molniške čete, »da je prebivalstvo, organizirano v OF, držalo tako konspirativnost, da Italijani dolgo niso vedeli, kaj se dogaja na Pugledu nad Podlipoglavom, čeprav so tja prihajale z vozmi in tudi drugače razne pošiljke, čeprav so se tam gibali razni kurirji podnevi in ponoči, čeprav so tja prihajali novi borci.«
Iz pričujočega članka nam bo povsem razumljivo, da je tudi prebivalstvo, ki ni bilo organizirano v OF, s svojo stalno in požrtvovalno pomočjo partizanom izražalo veliko mero narodne zavesti, predvsem pa si želelo čim bolj normalen način življenja med vojno, ki je bilo prav v teh krajih vse prej kot normalno. »Pomladi in poleti 1942 so se na Pugledu zbirali borci z Roga: komandant Ivan Maček - Matija, Albin Grajzer in član Molniške čete Daki. Konec septembra 1942 se je vodstvo osvobodilnega gibanja odtod preneslo v Dolomite. V letu 1943 so se na tem področju zadrževale le še posamezne partizanske enote.«
»Do konca leta 1943 je bila na dobrunjskem in sostrskem področju že skoro v celoti opravljena akcija za odhod borcev v NOV,« je še zapisano v omenjeni knjigi, in ob tem lahko sklepamo, kaj se je do takrat zgodilo s tistimi, ki se s takimi akcijami niso strinjali. Zato ne preseneča dejstvo, ki ga je navedel Franc Ložar v svoji brošurici »Bizovik, ti vas domača - le kdo je tebe ljubil« (Bizovik 1994), kjer avtor dokaže, da je bilo samo na tem področju pomladi in poleti 1942 pobitega največ civilnega prebivalstva v vsej Sloveniji. V literaturi o Podmolniški četi pa najdemo le stavek: »Mogli bi reči, da po letu 1943 to področje ni bilo vojaško več zanimivo, pa tudi dalo je od sebe že vse.« Tudi močno krvavi davek.
Morda je zanimiv še podatek, da so se »kljub majhnosti ozemlja« okrog Podlipoglava »vrstili dogodki, pomembni za razvoj Osvobodilnega gibanja«. Le nekaj sto metrov od Podlipoglava pod obronki Razorskih gozdov in na Pugledu so se v bunkerjih zbirali člani CK KPS, IO OF in glavnega poveljstva; v bunkerjih pod Razori so se zdravili ranjenci in delovala je ilegalna tiskarna. Danes na pomembnost komunistične medvojne dejavnosti, vodene iz teh bunkerjev, opozarja spomenik v čast Komunistični partiji Slovenije in osvobodilnemu boju nedaleč od Podlipoglava. O povojnem delovanju komunistične oblasi bomo našli povsem drugačno obeležje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Podružnična cerkev Sv. Pavla v Šentpavlu

Šentpavel - draga vas domača

Ko se vzpenjamo v breg mimo posameznih hiš Šentpavla, ki so bile med vojno kmetije, in mimo novejših, ki to danes niso več, pod vrhom vzpetine zagledamo majhno cerkvico z malo drugačnim zvonikom, kot smo ga običajno vajeni. Posvečena je zavetniku svetemu Pavlu, ki pozdravi obiskovalce iz oltarne vdolbine. Kip je verjetno iz sedemnajstega stoletja. Preden vstopimo, zagledamo nad portalom častitljivo letnico 1305, čeprav se cerkev prvič omenja l. 1365. Sedanja arhitektura je značilna za začetek 16. stoletja. Značilnost cerkvice je ploskovita oblika zvonika in je primer prehodne oblike med linami za zvonove in pravim zvonikom. Njegove stranske stene so podaljšane do tal, prednja stran pa je postavljena na lok, tako da tvori pritličje zvonika majhno vhodno lopo.
V njej si lahko živo predstavljamo može in očete, gospodarje predvojnih devetih šentpavelskih kmetij in mežnarije, kako ob praznikih ali nedeljah, kadar je maša pač bila, modrujejo pod lopo. Domača imena vseh devetih kmetij so še danes znana: Mrkus, Gorenc, Jakopec, Polak, Benkel, Vrečar, Vrhunc, Krašovec, Andrejevec in Smrekarjeva mežnarija. Večinoma pa so hodili k maši uro daleč v Sostro. Takrat so se razdelili v posamezne skupine: možje in gospodarji s svojimi pogovori so hodili skupaj, žene, matere, dekleta in gospodinje so imele čisto drugačne pogovore, skupine otrok pa so zletele po klancu navzdol proti Sadinji vasi, podobno kot vsak dan, ko so hodili v šolo.
Toda ob nedeljah je bilo drugače, šli so skupaj s starši. Garbajsove deklice so najraje hodile k prvi jutranji maši ob sedmih zjutraj kot njihov ati, da so se ga lahko držale za roko. V nedeljskih popoldnevih, v jesenskih in zimskih večerih, ko je bilo vse postorjeno, so sedele ali poležavale na peči, ati je sedel na zidku s kakšnim časopisom pod visoko postavljeno petrolejko ali pa je legel kar k njim na peč in so se pogovarjali.
Maša v Šentpavlu je bila redkokdaj, na žegnanjsko nedeljo prav gotovo, toda brez cerkvice sv. Pavla bi bila vasica le zaselek na bregu, tako pa je tistih nekaj domačij z gospodarskimi poslopji s cervico vred tvorilo celoto.
Danes pritegne našo pozornost kamnita plošča z osmimi imeni, pritrjena na severni strani cerkvice. Ko jo preletimo z očmi, se nam te ustavijo na datumu 4. julij 1945. Nehote umolknemo, kot da bi stali znotraj cerkve, na svetem kraju in prisluhnili besedam iz Pavlovega pisma: Mi pa oznanjamo Kristusa, križanega (1 Kor 1, 23).
Mihael Garbajs 1901 - 4.7. 1945
Anton Garbajs 1915 - 4.7. 1945
Anton Kušar 1906 - 4.7. 1945
Jakob Mlakar 1909 - 4.7. 1945
Franc Podržaj 1896 - 4.7. 1945
Nande Smrekar 1901 - 4.7. 1945
Franc Skubic 1927 - 4.7. 1945
Janez Vrečar 1881 - 4.7. 1945
Kaj se je zgodilo v Šentpavlu tistega sončnega poletnega popoldneva 4. julija?
Na njivah po vzpetini in na ravnici spodaj je vse živo: vsi so zunaj, od najmlajših do najstarejših. Največ je otrok, pri vsaki družini jih je bilo kar nekaj. In prav vsak, še najmlajši, petletni Garbajsov Franci je imel kakšno opravilo. Tudi v Podlipoglavu je bilo vse na travnikih in njivah. Zato ljudem ni ušlo, ko se je v vasi ustavil za današnje razmere starinski avtobus z dolgim prednjim delom. Iz njega je ročno poskakalo okoli dvajset do petindvajset oboroženih moških, nekaj jih je bilo v civilu, nekaj v uniformah. V nam že znanih partizanskih hišah pri Kajžarčku, pri Slivarju in Malenskih se je verjetno vedelo, kam so namenjeni in zakaj. Za kakšno uro so se ustavili v hiši, kjer je bil takrat že krajevni odbor. Kmetov na travnikih in njivah ta četica ni dosti vznemirila, vendar so ji z očmi kljub temu pozorno sledili. Videli so, da se je polovica mož napotila po poti iz Podlipoglava proti Šentpavlu, druga pa iz Sadinje vasi, kot da hočejo Šentpavelce obkoliti. Nekdo se je celo pošalil: »Ali gredo partizani spet v hrib?«
Spet. Vendar tokrat zato, da jasno pokažejo, s kakšnimi nameni so bili v hribih vojna leta. Danes seveda vemo, da ta skupina oboroženih mož, ki se je zagnala proti Šentpavlu, niso bili partizani, ampak pripadniki KNOJ-a, takrat nekakšne paravojaške enote, na pol policije, na pol vojske.
Kaj se je zgodilo s Šentpavelci po njivah in travnikih, ko je nenadoma na njihov breg od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor vdrla skupina mož, se je življenje na vasi nenadoma ustavilo in za vse čase v temeljih spremenilo?
Prva hiša na vrhu vzpetine nad cerkvico se je skozi zelenje sadovnjaka razgledovala po bregu navzdol, kjer so stale raztresene še druge domačije, vendar zadosti blizu druga druge, da si vedno zlahka stekel k sosedu. Ta, najvišja, je bila domačija Miha Garbajsa (1901), pri Andrejevcu se je reklo pri hiši. Vse tri deklice Ivanka (1933), Minka (1935), Fanika (1937) in najmlajši petletni bratec Franci (1940) so to popoldne grabili mrvo v sadovnjaku pod Molnikom, oče in mama pa sta na njivi okopavala peso za prašiče. »Pred tem smo še skupaj pojužinali,« se dobro spominja Ivanka. »S kakšnim veseljem smo delale ‘frtalce’, majhne kopice, da bomo atiju naredile veselje! Proti večeru smo prišli domov, doma pa vse prazno. Stečem pogledat na vrt, v štalo, pa nikjer nobenega. Vsi smo že glasno jokali, ko pride soseda povedat, da so oba, mamo in atija, odpeljali. Stečem še na njivo, tam sta ležali le motiki. Ko pridem nazaj domov, slišim iz vasi jok in kričanje. Mlajšim rečem, naj počakajo doma, grem samo k Polakovim in vprašam, če se je zgodila kakšna nesreča. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko odpeljali mamo in atija. Pa tudi pri Polakovih je bilo vse v joku, njihovega ata so tudi odpeljali.
Vedela sem, da moram kljub vsemu nakrmiti prašiče, potem sem šla še živini pokladat seno. Po vsej vasi je žival vpila. Celo krave sem takrat prvič sama nekako pomolzla. Ko se je mama že pozno zvečer vrnila, smo bile budne. Mama je jokala in bila vsa obupana. Povedala je, da so atija in druge zaprli v klet nekdanje kajžarske hiše, kjer je bil zdaj krajevni ljudski odbor. Očetu, vsemu krvavemu, je v kleti postalo slabo. Mama je planila k njemu, da mu pomaga, in glasno jokala, naj mu še drugi pomagajo. Potem pa so njo, Podržajevo in Mlakarjevo, ki so ju odgnali skupaj z možmi, napodili domov.
Prav tisto popoldne je k nam prišel očetov brat Tone Garbajs (1915), ki je neporočen živel v Ljubljani in bil zaposlen kot mizar. Videl je, da so naši na njivi, in zavil kar tja. Rekel je mami: ‘Franca, prinesel sem ti prat.’ Še nekaj besed so spregovorili, ko so že prišli oboroženi možje in skupaj z atijem odpeljali še njega, strica Toneta. Zato, ker je tisto popoldne slučajno prišel k nam v Šentpavel.
In spet slučaj, da si je tisto sredino popoldne za opravke v Šentpavel izbral tudi mamin brat Kušarjev Tone (1906), po domače Gorenčev. Živel je v Bizoviku in bil oče štirih majhnih otrok. Zaposlen je bil v Ljubljani kot delavec v tovarni usnja. To popoldne je prišel v Šentpavel, da bi nabral srebot za vezanje ječmenovih snopov, ker edino srebota niso preglodale miši. Ni še prišel do vasi, ko so prijeli in odgnali še njega. Žena ga je vso noč zaman čakala, zjutraj je poslala v Šentpavel najstarejšo hčerko, naj poizve za očetom, in naša mama ji je povedala, da so ga odpeljali. Saj kaj drugega nihče ni vedel povedati.«
Pri hiši, kjer je gospodaril Jakob Mlakar (1909), se je po domače reklo pri Polakovih. Imeli so pet nedoraslih otrok. Tudi tukaj je to popoldne imel vsak svoje delo. Osemletni Lojze (1937) je odganjal sosedove kure, da niso ušle na njihovo pšenico. Videl je oborožene može v uniformah, pa se ni kaj dosti menil zanje. Ko so kure šle spat, je odšel domov, staršev pa nikjer. Kje so? Kaj se je z njimi zgodilo, je povedala takrat desetletna sestrica Pepca, danes Jožefa por. Kavka. »Z atom sva vozila z voli gnoj. Mama in dve starejši sestri sta želi ječmen. S praznim vozom sva šla domov, da še enkrat naloživa. Prideva na dvorišče in ata mi reče: ‘Malo počakaj pri volih, da pomalicam.’ Pa ni nič pomalical. Naenkrat se pojavi na dvorišču skupina moških, kakih pet partizanov v uniformah in nekaj mož, ki so jih že prijeli in gnali s seboj, Najbolj se spominjam sedemnajstletnega Skubičevega Franceta, vsega zabuhlega od oteklin. ‘Kje je ata?’ me vprašajo partizani. ‘Pomalicat je šel.’ Navalijo v hišo. Takoj nato se pojavijo z atom. Grabili so ga za vrat, potem pa pahnili po dvorišču. Odgnali so ga s sabo in odšli.
Spustila sem vole, še danes ne vem, kaj se je potem z njimi zgodilo. Drvela sem kar povprek po bregu dol k mami na njivo in jokala. Pod Benklom so me ustavili partizani: ‘Kam tečeš?’ ‘K mami!’ ‘Ali ti je komandant dovolil?’ Nisem imela pojma kakšen komandant, a sem rekla: ‘Ja.’ Drvim naprej po travnikih dol, toda mame ni bilo več na njivi. Spet letim nazaj gor in pri Mrkusu na dvorišču med partizani in drugimi možmi z vasi zagledam mamo. Sprašuje jih: ‘Kje je ata?’ Vedela sem, da se dogaja nekaj groznega. Kar stala sem in jokala. Videla sem, da so odgnali še mamo. Tudi drugi otroci so bili tam. ‘Marš domov!’ so kričali partizani na nas. Mi pa tako jokali. Pridemo domov, mame ni bilo za nami. Šele pozno zvečer je prišla in samo jokala. ‘Molimo za ata,’ nam je rekla.
Zjutraj ob štirih me je poklicala. ‘Nesi atu jopo, ata je golorok.’ Povedala je, da so vsi zaprti v kleti hiše zraven Majerja. Nesla sem jopo in vso pot skoraj tekla. Pridem do mostička v Podlipoglavu. Tam je stražil partizan: ‘Marš takoj nazaj!’ se je zadrl. Hitro sem se obrnila in spet tekla vso pot nazaj in samo jokala.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lavrič Urška – Hubičeva mama

Naslednji dan smo zvedeli, da so jih odgnali naprej iz Podlipoglava proti Reki. Kam, nihče ni vedel. Kakšna mora je ležala nad vasjo! Pa kakšen strah! Ves čas so tičale mame skupaj in se pogovarjale, mi otroci nismo vedeli kaj. Naša mama je še posebej rada bila skupaj z Andrejevčevo. Ena sama žalost je bila v vasi, sama žalost! Mama je nekje slišala, da so jih zaprli v Celju. Telefonirala je v Celje v zapor. Spraševala je, če je zaprt kakšen Mlakarjev. Rekli so, da ja. Mama so bili že veseli. ‘Jakob Mlakarjev?’ je spraševala v slušalko. ‘Jaz sem Tone Mlakarjev,’ se je posmehoval tuj moški glas. Kasneje se je doma pojavil tudi neki moški, ki je rekel, da ata potrebuje hrano in nekaj toplejše obleke, češ da nekje nekaj delajo. Mama so mu takoj dali.«
Franc Podržaj (1896), Mrkusov ata, je imel svojo domačijo prvi v vasi iz dolinice navzgor. Najbrž se je pri njem sešla vsa tolpa knojevcev, potem ko so uspešno končali ‘racijo’ po domovih, njivah in travnikih in zgrabili nekatere gospodarje in očete. Hčerka Marija (1927) se namreč spominja, da je bilo na dvorišču veliko ljudi, ko so prišli še po njihovega ata. Doma so bili le Marija, njen najmlajši brat dvanajstletni Jože in mama. Najstarejši brat Tone se je učil v Ljubljani za mesarja, France, ki je le nekaj mesecev stražil vozove v domobranski vojski, se ni nikoli vrnil. Kje so ga ubili, še danes ne vedo.
»Ata je proti večeru odšel na travnik po krmo za živino,« pripoveduje Marija. »V hišo je vdrlo nekaj oboroženih partizanov. Spraševali so: ‘Kje je ata?’ Z mamo sva odgovarjali, da je moral po krmo za živino. Niso verjeli. ‘Kje se skriva?’ Spet nama niso verjeli, da nikjer. Gotovo so domnevali, da je kot zadnja žrtev v vasi nekaj zaslutil in se skril. ‘Bomo pa mamo vzeli, če ata ne dobimo!’
Strašno, če bi takrat vzeli še mamo! Kar nekaj časa očeta ni bilo, tako da smo bili vedno bolj obupani. Od zunaj nekje se je slišalo vpitje. Tudi če nas partizani ne bi stražili, si ne bi upala pogledati, kaj se zunaj dogajala. Od partizanov sem mimogrede nekaj ujela, da se dva pretepata. Toda vse to je šlo mimo mene. Mislila sem samo na to, kdaj se bo ata vrnil, in da bodo oba, ata in mamo, odpeljali.
Končno je ata prišel. Takoj so ga zgrabili in odvlekli ven, med druge. Potem so jih odgnali po poti dol. Samo še gledali smo lahko za njimi in obupano jokali. Nekaj mož iz vasi, ki jih niso prijeli, je prosil zanje. Noben jok, nobena prošnja ni pomagala!
Zvečer sva oba z bratom Jožetom ležala ob mami v postelji, vsak z ene strani. Ležala sem na trebuhu; slišala in čutila sem srce, tako glasno mi je tolklo. Že zaradi tega nisem mogla spati. Takrat se mi je to prvič zgodilo. Kasneje v življenju se mi je to še večkrat ponovilo. Od takrat naprej me je kar naprej bolela glava. Vedno sem premišljevala: ‘Če bo ata prišel domov, me bo nehala boleti glava, če ata ne bo, me bo vedno bolela.’ Res me kar naprej boli glava,« se v zvezi s tem dogodkom spominja Podržajeva hčerka, por. Božič, Mrkusova Mici, kot ji pravijo Šentpavelci.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dvorišče pred Mrkusovo hišo

Ko mi je oživljala te dogodke, je morala vstati s stola, tako se ji je tresla noga, da jo je to pri sedenju motilo. Med klepetom se je tudi kdaj pa kdaj nasmehnila, vendar se mi je zdelo, da samo na pol, in vsakič se ji je okrog ust zarezala bolečina.
Ko so se na žegnanjsko nedeljo po velikem šmarnu tisto poletje zbrali Šentpavelci pri maši pri svojem zavetniku, je bilo vse tako zelo drugače: nič praznično, nič slovesno in veselo, ampak ena sama žalost, eno samo vprašanje: Kje so njihovi možje? Očetje? Kdaj se bodo vrnili? Vedno blago in nežno osemnajstletno dekle Mrkusova Mici ni dosti govorilo. Garbajsove deklice so opazile na njej veliko spremembo: Mici je kar naprej pomežikovala in se ni nikoli zasmejala.
4. julija popoldne je tolpa knojevcev zaman iskala Nandeta Smrekarja (1901), šentpavelskega mežnarja in očeta sedmih otrok. Bil je vdovec z dvema otrokoma, v drugem zakonu se mu je rodilo še pet otrok. Imel je nekaj ‘mežnarjevih njiv’, pa je bil kljub temu zaposlen kot delavec v papirnici v Vevčah. Vsak dan je šel do Sadinje vasi in morda imel tam pri tastu shranjeno kolo ali pa je hodil kar peš do Vevč, po službi pa nazaj. V Sostrem je kupil staro hišo, ker so v Šentpavlu živeli kot najemniki. Pridno jo je obnavljal s pomočjo svojega tasta. Tudi za šentpavelsko cerkvico je zelo skrbel. Le nekaj dni pred tem dogodkom jo je vso počistil, potem ko jo je bil še prebelil in se s tem od nje za vedno poslovil. Vsi se ga spominjajo prav zaradi njegove pridnosti in poštenja. Po zunanjosti je bil lep moški, visok in črnolas, le nekaterim otrokom se je zdel kar malo preveč resen.
To popoldne je šel v Ljubljano po opravkih, potem pa v Vevče, ker je imel nočno službo. Ko se je zjutraj vračal domov mimo Sadinje vasi in zavil navkreber v gozd proti Šentpavlu, je nedolgo zatem nekdo iz Sadinje vasi slišal glasna povelja nekih mož. Kdo so bili, ki so Nandeta prestregli na poti domov in ga odgnali? Žena in otroci, najmlajša deklica je imela komaj nekaj mesecev, ga niso nikoli dočakali.
Posebno pozornost bomo namenili dvema šentpavelskima žrtvama, ki sta zadnji napisani na plošči, še ne osemnajstletnemu mizarskemu pomočniku Francu Skubicu (1927) iz Dobrunj in njegovemu stricu Janezu Vrečarju iz Šentpavla (1881), najmlajšemu in najstarejšemu med žrtvami.
Že zelo mlad fant je Vrečarjev Janez odšel v Ameriko, za njim še njegov mlajši brat Jože. Janez se je vrnil in s prisluženim denarjem na mestu nekdanjega pogorelega doma postavil novo hišo, ki še danes v glavnem neobnovljena kljubuje času. Tudi na kapelico, ali bolje na kapelo, ni pozabil: stoji pod hišo, vendar na nasprotni strani poti v klanec in v bližini prve hiše v vasi. V kapeli še danes kraljuje kip Marije Pomočnice v naravni velikosti. Janezova sestra Neža, takrat še neporočeno dekle, se spominja slovesnosti za vso vas, ko so odšla šentpavelska dekleta pražnje oblečena s širokimi belimi predpasniki v Podlipoglav po Marijin kip, ki so ga pripeljali iz Ljubljane. Od tam so ga same nesle v breg do kapele.
Če se ozremo za Marijinim pogledom, lahko opazimo, da zre vzdolž njiv in travnikov, ki so bili takrat last Vrečarja, in se izgublja naprej v zelenih gozdovih onstran doline nad Podlipoglavom. Zakaj Vrečar kapele ni obrnil proti poti v vas ali v neposredno bližino svoje hiše, so ga večkrat spraševali Šentpavelci? ‘Zakaj naj bi Marija gledala na pot, naj raje gleda na polja in travnike!’ jim je odvrnil. Naj kliče blagoslov nanje, na delo rok, ki te njive obdelujejo, na njihov pridelek!
Kapelo je postavil v zahvalo za srečno ozdravitev. Še ko se je pogovarjal z delavci o načrtih za kapelo in o nabavi materiala, je bil bolan. Ko so delavci pričeli z delom, je vstal, pričel jesti in od takrat ni bil nikoli več bolan. Za šentpavelsko cerkev je kupil zvon in bil pri blagoslovitvi boter zvona. Naj lije njegov glas preko krovov vseh desetih domačij, preko njihovih polj in travnikov dol v dolino in po okoliških hribih tja do Pugleda in Molnika.
Med vaščani je sposobni, pošteni in imoviti gospodar užival ugled in spoštovanje. Tudi po zunanjosti je bil visok in postaven. Vedno je bil lepo oblečen. Na podu pod skednjem je imel delavnico z mizarskim orodjem; vsi so vedeli, da je mizarstvo njegov konjiček. Veljal je za strokovnjaka za obdelavo lesa in v Ameriki je obogatel prav zaradi te sposobnosti. Bil je zaposlen v rudniku in skrbel za izdelavo in nameščanje takrat še lesenih opornikov. Poleg delavnice je imel sobico, ki se je vaškim otrokom zdela še bolj imenitna od delavnice in je bila tudi za Vrečarja nekakšen posvečen kraj. Otroci so radi vlekli na ušesa, kadar so se pri Vrečarju zbirali drugi možje in z njim moževali. Morda so tudi zaradi Vrečarjeve gostoljubnosti in priljubljenosti vladali med hišnimi gospodarji lepi sosedski odnosi. Vrečar jih je rad dobro pogostil, ker so mu pomagali urejati gozdne poti, saj so bili gozdovi Vrečarjeva velika ljubezen in vse gozdne poti je imel res vzorno urejene. Ko je bilo treba napraviti pot po vzpetini skozi vas, je Vrečar odstopil zanjo svojo njivo. Za vso vaško otročad pa je bil ta vaški imenitnež kar Vrečarjev stric.
Leta 1911 se je poročil z Marijo Dežman iz Hrušice. Tudi ona po pridnosti in delavnosti ni zaostajala za svojim možem. Imela je že nekaj let starega nezakonskega sina Toneta Dežmana. Ta je po poroki svoje matere raje ostal še naprej pri stari mami v Hrušici. Njegov krušni oče Janez Vrečar mu je kasneje postavil v Sadinji vasi hišo in podaril nekaj zemlje, tako da je bil izplačan in dobil vse, kar pripada rodnemu sinu. V Šentpavlu ga nikoli niso kaj dosti videvali, zlasti ne pri delu. Najbrž, da ga kmetovanje ni veselilo in se je raje posvečal drugim stvarem: že pred vojno je postal aktiven član KP, med vojno prvoborec in spomeničar. V hiši v Sadinji vasi, ki mu jo je velikodušno podaril očim kot rodnemu sinu, je bilo središče »intendantske službe«, kot izvemo iz zgoraj omenjene literature o Podmolniški četi. V njej je imel »sedež intendant glavnega poveljstva Karel Poljanšek-Marko. Urejene so bile tudi delavnica, največja je bila krojaška pri Antonu Dežmanu, čevljarska je bila pri Smrekarju, po domače Kajžarčku v Podlipoglavu.«
Kmalu po poroki z Marijo Dežman se je Vrečar za nekaj časa vrnil v Ameriko in med tem je žena rodila sina Franceta. Tudi temu otroku Vrečar ni bil oče, baje je bil oče njegov brat. Vendar je Janez Vrečar vzel Franceta za svojega in ga kasneje tudi namenil za gospodarja, čeprav mu še ni prepisal. France je bil zelo priljubljen: med vaščani je veljal za pridnega, veščega vsakega dela, predvsem pa se ga spominjajo po tem, da je bil vedno nasmejan, dobrodušen in nikoli slabe volje. Prijateljeval je z enim od Podržajevih sinov; med vojno oba znašla pri domobrancih na Urhu in končala neznano kje.
Tako sta proti koncu vojne ostala že postarana Janez Vrečar in njegova žena na dokaj velikem posestvu sama. Na srečo so zelo radi hodili k svojemu stricu otroci njegove sestre Neže, poročene Skubic iz Dobrunj. Bili so delavska družina, njihov oče je bil delavec v papirnici Vevče; imel je zelo težko delo pri razkladanju mokrih bal celuloze na vagončke. Varčevali so za svojo hišo, ker so živeli v najemniški hišici. Pri Skubičevih so bili štirje otroci: France (1927), Ivanka (1926), Fanika (1924) in Pavel (1929). Stanovali so v najemni hišici ob robu gozda pod Golovcem in varčevali za svojo. Zato so bili tudi otroci zelo pridni. Ko je France hodil v osnovno šolo, je služil črni kruh kot pastir pri sosedu, pri Jakličevih, a niso bili dobri z njim. Zelo rad in dobro se je učil, največkrat kar na paši in med odmori v šoli. Izučil se je za mizarja in zaposlil v papirnici Vevče, kjer so ga radi sprejeli že zaradi očetove pridnosti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vrečarjeva kapelica – Znamenje Marije pomočnice

Decembra leta 1944 je šel k domobrancem, čeprav so ga starši opozarjali, da je premlad, in vedeli, da Francetu ni do orožja, še manj do streljanja, ker je bil blag in dobrosrčen fant. Imel je šele sedemnajst let! Vendar ga je pregovoril nekdanji sošolec France Kocjančič iz Dobrunj. Iz domobranske postojanke v Ljubljani so ga pozimi 1945 poslali v Žužemberk, kjer je bil priča hudih bojev in dobrosrčen, kot je bil, je hudo trpel in sočustvoval s civilisti. Baje se je nekoč v boju celo skril v neko drvarnico, da mu ni bilo treba streljati. Marca 1945 je naskrivaj ušel domov. Rade volje je odšel k stricu Vrečarju v Šentpavel, kjer se je vedno dobro počutil. Pridno mu je pomagal in si tako prislužil hrano.
Maja 1945 se je vrnil domov. Nova oblast je izdala ukaz, da se morajo javiti vsi mladi moški do letnika 1927. Ko se je v Ljubljani javil, so ga 15. maja zaprli v zapore v Šentvidu, dva dni kasneje pa v prisilne delavnice. Ker je bil mladoleten, so ga v nedeljo prvega julija izpustili. Naslednje jutro se je moral javiti na postaji milice, kakor so mu ukazali ob izpustu iz zapora. Potem pa je še isti dan odšel k stricu v Šentpavel, da se ob delu in hrani zopet opomore in pozabi na prestano gorje. Vedel je, da ga bo stric z veseljem sprejel, saj je veljal za srčno zelo dobrega človeka. Vedno se je pri njem najedel in dobil prenočišče vsak berač.
Najmlajši, šestnajstletni Francetov brat Pavel Skubic brez brata ni zdržal doma. Zelo je bil nanj navezan, tudi na kmetiji pri stricu je rad pomagal. Že naslednji dan, v torek 3. julija, je odšel za bratom. Takoj sta se lotila dela. Ružila sta koruzo, ko se pojavita pred njima oborožena partizana, oba v uniformah in s kolesi. Eden od njiju je bil Tone Remc iz Zadvora, po domače Mrkčev Tonček, nečak Jakličevih, pri katerih je bil France kot otrok služil za pastirja. Oba s Pavletom sta ga dobro poznala, njunega spremljavalca pa ne.
Pavel se dogodka dobro spominja: »Tone Remc se je obrnil k Francetu: ‘Ti greš z nama! Obleci se!’ France je šel v hišo in se takoj vrnil oblečen. Odšli so. Kasneje so ljudje iz Javorja povedali, da so ga prignali gor. Niso šli po vozni poti, ampak po strmi bližnjici. Partizana sta dala svoji kolesi Francetu, da je obe moral porivati po strmini. Ko so prišli na Javor, jih je videla neka ženska, ki mi je kasneje povedala, kako zaripel in premočen od potu je bil brat France. Pri neki hiši so ga zaprli v kevder in ob zvokih harmonike pretepali.
Ponoči sta Remčev Tone in njegov spremljevalec prignala Franceta in še enega fanta iz Javorja v Dobrunje k sosedovim Selanovim, po domače Pajsarjevim, le nekaj hiš naprej od naše. Vendar so nam to povedali šele kasneje, ker so bili tako prestrašeni. France in oni drugi iz Javorja sta bila strahotno pretepena in France je bil kot iz uma. Trditi je moral, da imajo pri Selanovih v kleti radijsko postajo in ves zbegan je to trdil, čim bolj mu je Selanova teta dokazovala, da to ni res in naj gredo kar pogledat v klet. Remčev Tone si je po tem zasliševanju zaželel jesti. Naročil si je osemnjast ocvrtih jajčk, toda imeli so jih le šestnajst. Grobo je silil Franceta in onega drugega naj tudi jesta, pa od trpljenja in strahu nista niti ust odprla. Selanova teta je zabrusila Tonetu: ‘Sam jih požri!’ Tone jo je tako silovito pahnil, da je padla po tleh, potem pa ustrelil v strop, da se še danes pozna luknja.
Seveda vsega tega takrat nisem vedel. Ostal sem sam pri stricu in skrbelo me je za brata. V sredo popoldne 4. julija smo vsi trije: stric, teta in jaz sušili mrvo na senožeti. Stric ni imel volov in sem s telico, ki pa je bila zelo močna, peljal domov voz mrve, stric in teta sta hodila nekoliko zadaj za vozom. Vodil sem telico gor po strmem klancu pod Mrkusovo hišo. Nenadoma z desne iznad klanca skoči k meni partizan, me zgrabi za uhelj in me vleče po strmini brega gor, tako da mi je skoraj utrgal uhelj. Partizan me je za uhelj zvlekel na dvorišče k Mrkusu. Kako je telica prišla z vozom mrve domov, ne vem. Tudi ne, kaj se je zgodilo s stricem in teto.
Pri Mrkusu na dvorišču so imeli dober meter dolgo, približno pol metra široko in pol metra globoko apnenico. Na robu apnenice je ždel France, toda kakšen! Ves črn in podplut, z izbuljenim levim očesom. Štrlelo mu je ven, kot da bi ga bil hotel kdo iztakniti. Ne vem, ali me je sploh videl ali ne. Sesti sem moral na drugo stran apnenice. Potem naju je partizan porinil v jamo in obsedela sva na dnu, drug nasproti drugemu. ‘Zdaj pa se klofutajta!’ nama je ukazal partizan. Bil je suh in visok. Sedla sva in France me je slabotno oplazil z roko po licu, jaz pa sem ga z vso ljubeznijo pobožal, ker se mi je tako smilil. To je razkačilo partizana in je začel udrihati z dvocevno puško zdaj enega, zdaj drugega po hrbtu. Kri iz uhlja mi je še vedno tekla po vratu in obrazu. Ječala sva pod udarci in morala sva se klofutati. Vsakič, ko sva dobila udarec je partizan zakričal: ‘Kje so beli?’ Molčal sem in France je molčal. ‘Kaj, molčal boš? Ne veš kje so?’ Na silo mu je odprl usta in porinil vanje goreč cigaretni ogorek: vsakič, ko je kdo pokadil cigareto, saj se je okrog jame nabiralo vedno več partizanov in vedno bolj so kričali. Ne vem, koliko časa je to trajalo. Meni se je zdelo strašno dolgo, morda dve ali tri ure.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Brata (z leve) Janez in Jože Vrečar

Pričelo se je že skoraj mračiti. Ukazali so nama iz jame ven. ‘Gremo!’ sva zaslišala povelje. Kdo so še drugi možje, takrat sploh nisem videl. Tudi strica ne. Vem le, da se je pred mano opotekal France, jaz sem hodil zadnji v vrsti, ob nas pa so hodili partizani in nas gnali. Morali smo kar počez po strmini navzdol, kakih dvesto metrov, ne po poti. Spominjam se še partizana, kot da bi mi nekaj kričal. Potem se mi je zazdelo, da me je nekdo spotaknil in v naslednjem hipu sunil po strmini navzdol. Obležal sem v grmovju in še danes ne vem dobro, kako sem se tam znašel. Verjetno sem bil nekaj trenutkov omotičen, kot v šoku. Zaznal sem, da sem sam. Nikjer več ni bilo nikogar. Čez čas sem se dvignil in naskrivaj pritekel k stričevim. Tam najdem tudi teto vso iz sebe, vso objokano. ‘Strica so odpeljali,’ mi pove. Povedal sem ji, kar sem takrat zaradi groznega strahu sploh lahko izdavil iz sebe. Sicer pa je videla moj pretrgani uhelj in kako sem še vedno krvavel. Zmil sem kri in uhelj se mi je sčasoma nekako zacelil. Čez nekaj dni sem skrivoma šel domov in mami povedal, da so Franceta odgnali. Potem sem se takoj vrnil v Šentpavel in ostal pri teti sedem mesecev. Odločil sem se, da ne bom ostal na kmetiji, čeprav je bila teta zelo žalostna. Izučil sem se za mizarja.
Morda bi kdo utegnil pomisliti, da vse to ni bilo ravno tako, kot danes ve povedati Pavle. Zato še prisluhnimo takrat desetletnemu fantiču iz Šentpavla, ki želi ostati neimenovan, ker so mu ljudje storili že veliko hudega.
Tisto popoldne so šli nekateri otroci v hosto gledat za borovnice. Nenadoma zaslišijo starše, ki jih kličejo, naj pridejo takoj domov. Pritečejo.«Partizani so prišli v vas, može jemljejo s seboj,« so jim povedali. Toda fantič se ni dal ugnati. Skrivoma se je nekoliko oddaljil od doma, tako da je lahko gledal po poti in na dvorišče Mrkusove hiše, ker se mu je zazdelo, da se tam nekaj dogaja. »Najprej sem v jami zagledal dva, ki sta se tepla. Še bolj pa je mojo pozornost pritegnil Tone Remčev iz Zadvora, saj smo ga vsi poznali že od prej. Stal je z razkoračenimi nogami nad jamo in se pozibaval v kolenih. Še danes vidim njegove zloščene črne škornje, kakršne so nosili nemški vojaki in so bili na prstih obdani s svetlečo kovino. Kar naprej se je pozibaval, gledal pretep, in tudi tisti, ki so stali okrog, so gledali. Bilo je tudi nekaj mož iz Šentpavla. Eden od njih je rekel Tonetu Remčevemu, naj fanta (midva s Francetom) že nehata s tem, pa je Tone z obema rokama prijel za puško in z vso silo z vrha udaril moža po glavi, da se mu je ulila kri. Ko so jih odgnali po poti dol, so šli nekaterimi možje za njimi in prosili za ujete Šentpavelce. Slišal sem partizana, ki se je zadrl: ‘Tiho bodi, drugače boš šel še ti z njimi!’
Pa še tega se dobro spomnim, da je imel Pavle veliko srečo. Ko so prišli nad graben, je nek partizan začel vpiti: ‘Prekleti mulc, zgini že enkrat domov!’ Potem ga je tako udaril, da se je Pavle opotekel, padel po tleh in partizan ga je še sunil z nogo v grmovje nad grabnom. Morda se je temu partizanu zazdelo, da je Pavel še skoraj otrok, in ga je na ta način hotel rešiti smrti. Zelo verjetno pa Pavla ni bilo na seznamu tistih, ki jih je bilo treba v tej dobro organizirani raciji odgnati.«
V naslednjih dneh in tednih je nad vasjo je ležala strašna mora. Toda brezupu se niso vdali. Saj vendar njihovi možje niso nobenemu ničesar storili! Verjetno so kje zaprti, se je govorilo po vasi in v Podlipoglavu. Prav v nobeni hiši si niso mogli očitati, da enkrat samkrat ne bi med vojno nahranili, umili in oprali partizanov, ne enega, cele čete. Ne enkrat, kar naprej! V zimi 1942. leta so v marsikateri hiši partizani pobrali vse koce. Gospodarje so tolikokrat nadlegovali za najrazličnejša posle, da je trpelo domače delo. Takratni otroci se spominjajo uši, ki so si jih nalezli, in goste črne smetane v kotlih, kjer se je prala partizanska obleka.
Poletno delo na kmetiji, pri tolikih hišah brez moških rok gospodarja in sinov, jim ni dovolilo obupa. Ženske same so pokosile do konca, brusile kose s krvavimi žulji po dlaneh, gnale vole z vpreženimi vozmi v breg, saj ni bilo nikogar več, ki bi jim lahko pomagal. Za težko kmečko delo so ob maminih rokah ostale le slabotne otroške roke: Garbajsovih, Kušarjevih, Mlakarjevih in Smrekarjevih otrok! Treba je živeti in preživeti, nahraniti otroke in živino, obdelovati njive, pripraviti drva za bližajočo se zimo …

Kam so jih odgnali?

Francetova in Pavlova mama Neža je takoj, ko je zvedela za strašno novico o dogodkih v Šentpavlu, sedla na kolo in se iz Dobrunj pripeljala v Podlipoglav. V Šentpavel si ni upala. Šla je do svojega bratranca Franca Habiča, po domače Malenskega, terenca iz Podlipoglava, in ga spraševala po sinu. ‘V Javorju čisti partizanom kolesa!’ ji je posmehljivo rekel. Torej je vedel za Francetovo pot s kolesi v Javor in za verjetno za vse, kar je temu sledilo! Obiskala je tudi znanko Ivano Kržin - Jakličevo iz Dobrunj, ki je bila teta Toneta Remca in je pri njih France pasel krave, ko je bil še deček. Tudi ona ni vedela ali pa le ni hotela ničesar povedati. Čez kakih sedem dni, ko je skrivaj prišel domov Pavle, je od njega zvedela, kaj se je zgodilo.
Ženam so pričeli govoriti, da so njihovi možje zaprti, zato so nekatere nosile pakete s hrano na krajevni odbor, k nekaterim drugim pa so ponje hodili kar ‘dobrotniki’ sami. K Francetovi in Pavlovi teti, Vrečarjevi mami, je vsak teden prišla sorodnica njenega nezakonskega sina Toneta Dežmana. Pavle se dobro spominja, da ji je teta vsakič dala dva velika hlebca kruha, mleko, sir, maslo in jajca, da bo nesla stricu v zapor hrano. Sicer pa sta se teta in ‘dobrotnica’ vedno umaknili in se na samem pogovarjali, Pavel je vedel le, da nosi stricu pakete.
Žena Miha Garbajsa, Andrejevčeva mama, je hodila na sodnijo v Ljubljano spraševat za moža in nosila pakete k Slivarju v Podlipoglav. Pa ji je nekoč rekla Slivarjeva mama Marica: ‘Saj vaši možje niso nič lačni. Kar nesite paket otrokom, naj oni pojedo.’ Kako je mogoče, da žene ničesar niti slutile niso?
Bog ve, koliko časa še bi ženske iz Šentpavla nosile pakete, če se ne bi sredi septembra 1945 zgodilo nekaj nepričakovanega.
Malo naprej iz Podlipoglava ob Reki so stali trije mlini, najprej Kovačev in Štrametov, še malo dlje pa mlin Dolenčevega ata Franca Planinška. Od Podlipoglava nazaj proti Sadinji vasi pa še trije. V mlinu se vedno srečujejo ljudje, izmenjajo besedo ali dve. Dolenčev ata je veljal za poštenjaka, njegovi besedi se je verjelo. Tako je iz njegovega mlina prav na tiho in skrivnostno v največjem strahu in tajnosti prikapljala do ljudi srhljiva novica: Dolenčev oče je v hosti nad Štrametovim mlinom odkril dve jami s trupli. Šel je v gozd po gobe, zavohal smrad, ki je postajal vedno bolj neznosen, in nenadoma zagledal dve zasuti jami. Takoj je vedel, kje stoji. Slučaj ali božja previdnost? Zagotovo je vedel le eno: po vsem prestanem trpljenju teh mož in očetov, ob tolikih solzah in bolečinah njihovih žena in otrok, morajo biti vsaj po človeško pokopani, v blagoslovljeni zemlji domačega pokopališča ob šentpavelski cerkvi. Tako se je delalo od nekdaj. Ne, Dolenčev ata ni mogel molčati, čeprav ga je bilo zelo strah in je vedel, da ljudje, ki to počnejo, lahko končajo na tako krut način tudi njega. Med ljudmi v Lipoglavu se je pričelo šepetati to, kar so nekateri v Lipoglavu in okolici že dobro vedeli, pa so se lagali, se norčevali iz solz vdov in mater ter jim s paketi za umrle ‘zapornike’ kradli prigarano hrano.
Kot blisk so zvedele za strahotno vest o zločinu žene in njihovi otroci v Šentpavlu. Zdaj so hotele zvedeti resnico, golo resnico! Preveč je bilo žalosti in gneva, preveč laži in prevar, prevelika je bila bolečina nad strahotno krivico, ki se je zgodila njihovim nedolžnim možem, da bi jih bilo v tistem trenutku strah. »Kje so naši možje? Pokažite nam, da jih gremo odkopat!« Navalile so k partizanki, domačinki Angeli Prusnikovi: »Angela, zakaj ste jih pobili? Pokaži, kam ste jih zagrebli?« je bila najbolj pogumna in odločna Andrejevčeva. Nevednost, pretvarjanje, laži, zasmeh! Le tega so bile vdove deležne.
Ljudje, ki so z vdovami sočustvovali, so se njihove odločnosti prestrašili. Rotili so jih, naj molčijo, naj pustijo trupla njihovih mož tam, kjer so, drugače bodo še njih pobili. Da bi mirovale? Še zdaleč ne! Do vrha polna je bila kupa gorja in razočaranja. Niti one, niti mnogi drugi niso mogli doumeti, kako je mogoče, da so lahko kar tako, brez vzroka, na vsem lepem, dva meseca po koncu vojne z njiv in domov odpeljali in pobili njihove može in očete. Nobena ni mogla izvrtati najmanjšega vzroka za njihov poboj! Nobena pri najboljši volji odgovoriti na ta nedoumljivi zakaj! Do smrti ne! Odnesle so ga zakopanega v grob. In danes odrasli otroci pobitih očetov še vedno ne vedo odgovoriti, zakaj so morali biti pobiti njihovi dobri in skrbni očetje.
Lavričeva Urška, po domače Hubičeva mama, takrat stara dobrih trideset let in mati več majhnih otrok iz Podlipoglava, pa si še dolgo vrsto let ni upala spregovoriti. Ni vedela le tega, da so jih zvečer zaprli v klet hiše krajevnega odbora, ki je stala nasproti Hubičeve domačije na drugi strani ceste.
Naslednje jutro, ko je bilo še temno, vedno je Urška vstajala zelo zgodaj, je na skrivaj in drgetaje skozi špranjo zagrnjenega okna opazovala prizor na cesti pred hišo. Videla je obrise mož iz Šentpavla, saj je vse dobro poznala. Preveč hudega je med vojno videla, slišala in izkusila, da ne bi vedela, kaj se bo z njimi zgodilo. Slivarjeva je prinesla vrvi. Možje so stali v vrsti; vsakemu posebej so na hrbtu zvezali roke, potem pa še enega za drugim. ‘Še danes jih vidim,’ se spominja. ‘Vrečar je hodil prvi. Od vseh je bil največji. Za njim je bil privezan France, potem sta šla oba Garbajsova, Polak, za njim Mrkusov ata, potem Gorenčev.’ Proti Reki. Kot da bi šli za svojim pogrebom. In ves čas, ko so šentpavelske ženske nosile in pošiljale pakete in bile prepričane, da so možje zaprti, saj niso nikomur nič storili, je Hubičeva Urška molčala. Molčala je tudi zdaj, ko so hotele zvedeti, kam so jih zagrebli. Pa ne zato, ker se ji uboge ženske ne bi smilile, molčala je iz groznega strahu.
Toda namesto odgovora na boleče krike vdov ‘Zakaj ste jih pobili?’ ‘Kam ste jih zagrebli!’ so jim okrutneži pripravljali še eno, zadnjo bridkost, ki jih je lahko v tej tragiki še prizadela.
Zdaj ko so šentpavelske vdove hotele zvedeti resnico, so se zganili tudi tisti, ki so jim jo ves čas lažno prikrivali. Ne, te ženske ne smejo zvedeti resnice! Nikoli! Zmagati mora le ena resnica, resnica laži. In spet je bila Hubičeva Urška tista, ki ji je neka noč, le nekaj dni zatem, ko so v Podlipoglavu šentpavelske ženske spraševale, kje so zakopani njihovi možje, razkrila svojo skrivnost. Tako srhljivo, da jo je še danes groza ob misli na ta nočni dogodek.
Bilo je okrog enajstih zvečer. Prebudi jo glasno ropotanje tovornjaka. Tovornjak, v njihovi vasi in ob taki uri? Srce ji je pričelo hitreje razbijati, ko se ustavi na cesti pred hišo. Nato nekdo glasno potrka na okno. Bo lahko od groze sploh vstala, odprla in spregovorila? Toda vojska, enkrat italijanski, drugič nemški vojaki, predvsem pa partizani so jo naučili ubogati. V grozi vstane, gre k oknu in ga odpre. Od zunaj se zasliši moški glas:’Kje stanuje Habičev Jože, Mokar?’ (Mokar je bilo njegovo partizansko ime.) Seveda, potrebujejo ga, da jim bo kazal pot. Pot na morišče in do jame, v katero so bili zmetani pobiti. Hubičeva mama takoj ve, zakaj potrebujejo prav Mokarja in katero pot jim mora pokazati. Pokaže z roko v smeri proti Malenskim, hitro zapre okno, toda strah in groza planeta iz noči k njej v sobo. Zaprto okno ne more utišati glasnega ropota tovornjaka, ki odpelje naprej po cesti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Najmlajši od pobitih France Skubic pri sedemnajstih

Tudi butanja svojega srca ne more utišati Hubičeva Urška. Budna leži uro, dve, tri, štiri, ko spet zasliši tovornjak, ki se vrača. Kaj vozi, dobro ve! Pa je komu razkrila svoj nočni obisk? Vožnjo tovornjaka? Dolgo časa nikomur, saj jo postane strah ob spominu na ta dogodek še danes. »Še danes vas je strah, ko to pripovedujete?« sem jo začudeno vprašala. Pa me šestinosemdesetletna starka pogleda in pravi: »Ali ne veste, kaj je vojna, kaj so partizani?«
Vendar je tovornjak slišala še kakšna ženska v Podlipoglavu, zvečer ali proti jutru, ali pa obakrat. Vojna ljudi prisili, da le na pol spijo. Zato so za novico o nočni vožnji tovornjaka takoj spet zvedele vdove v Šentpavlu. Bodo zdaj končno mirovale? Jim bo groza tega trenutka zaprla usta? Ne. Zdaj pa jih ni groza ničesar več. Kako so jim mogli onemogočiti, da ne bi dostojno pokopale svojih mož in očetov svojih otrok na šentpavelskem pokopališču? Kaj takega jim nihče ne more zabraniti!
Spet so odšle k partizanki Angeli Prusnikovi, po domače Malenski, saj je bila celo sestrična Garbajsove Francke, Andrejevčeve mame. »Angela,« jo je ponovno zaslišala mama, »kam ste jih odpeljali? Mar zdaj po vsem tem še za grob ne bi smele vedeti?« »Pojdite jih iskat po hribih!« je bil njen običajen odgovor. Res, kakšna ‘konspirativnost’pripadnice OF!
Pa so kljub temu, že čez nekaj dni, vdove iz Šentpavla zvedele za kraj, kjer so pobili in zagrebli njihove može, in jim zdaj odpeljali še njihova trupla! Kraj sploh ni tako oddaljen od ceste iz Podlipoglava proti Reki, kjer sta takrat stala Kovačev in Štrametov mlin. Tam so ubijalci s svojimi žrtvami zavili proti Razorom, takoj zatem pa desno v hosto, kakih dvesto ali tristo metrov nad mlinoma. Strelov tisto noč pri Kovačevih ali Štrametovih ni nihče slišal. Le dosti kasneje je Polonca, hčerka Ivana Kovača, zaupala Garbajsovi najstarejši hčerki Ivanki, da so tisto noč slišali vpitje in klice na pomoč. Čez nekaj dni so šli v hosto po borovnice. Skrivnostni dogodek v noči, se jim je razodel pri belem dnevu. Vedeli so vse, že pred Dolenčevim očetom, le v grozi pred odkritjem so v smrtnem strahu molčali.
Kaj le so v tistem trenutku občutile žene in matere, ko so z grozo in bridkostjo obstale na mestu, kjer so jim pobili može in očete? Ko so podoživljale pot in kraj njihovega trpljenja in mučeniške smrti? Le s čim so jih potolkli, s koli ali s krampi? Vprašanje, ki si ga glasno niso upale izgovoriti, a je v njih podrhtevalo z vso silovitostjo! In kot da ne bi mogle verjeti, da so jih oropali še njihovih izmučenih trupel, so pričele s palicami grebsti po jami iz katere je še vedno zaudarjal smrad.
Toda to jih ni zadržalo. So morda v brezupu še vedno iskale trupla? Ne, zdaj so iskale, če je morda od njihovih mož ostalo kaj otipljivega, nekaj kar bi bilo vsaki dokaz, da je njen mož tu resnično končal in bil tu vržen v jamo! Da se je to, kar zdaj po tolikih bridkih tednih z gotovostjo vedo, resnično zgodilo! Ta zasuta jama, po kateri so greble s palicami za ostanki svojih mož, je bila edina resnična gotovost, s katero so živele do smrti!
Mlakarjeva je bila šivilja in je pomladi prišila možu na klobuk nov trak. In zdaj je našla njegov klobuk! Garbajsova žena ni od svojega moža našla ničesar, med brskanjem s palico pa je prepoznala košček blaga od pumparic svojega svaka Toneta Garbajsa. Potem je ena našla Podržajev čevelj, in Podržajeva ga je takoj prepoznala. Le dve ženi nista od svojih mož ničesar našli. Baje so nekaj našle tudi od mežnarja Nandeta, da je žena končno vedela, da je tudi on tu končal. In ti ostanki nekdanjega življenja so jim bili v tistih trenutkih kot svete relikvije.
Kaj bi te nesrečne žene, če bi še živele, lahko povedale danes tistim, ki tako posmehljivo govorijo o preštevanju kosti?! Zelo verjetno ničesar. Skrivnost trpljenja se ne da posredovati drugim, lahko jo le občutiš in nosiš v sebi, ko postane del tvojega življenja.
»Angela, zakaj ste jih pobili?« je še vedno kljuvalo neutolažljivo v ženah. »Veš,« je odgovorila Angela Andrejevčevi mami, »tvoj je pred sodniki vse priznal.« Pred katerimi ‘sodniki’, je zvedela šele kakih pet let pozneje. Takrat so od neznanega človeka dobili pismo s kratkim sporočilom: »Uboj so podpisali Kavčič Leopold, Dežman Anton, Prusnik Angela, Hribar Franc. Prosim uničite.« Pisma dolgo niso uničili, žal se je izgubilo, ko so pri Andrejevčevih prenavljali kuhinjo.
Brez sramu je hodila ‘sodnica’ in podpisnica likvidacije Angela še naprej k Andrejevčevim na obiske, ko pa so l. 1990 postavili na kraju poboja vseh osmih mož spomenik, je pretrgala vse stike in je ni bilo nikoli več blizu. Zato ji je morala Andrejevčeva preko neke druge ženske sporočiti, da nanjo ni nič jezna. »Kar je bilo, je bilo. Preboleli smo, čeprav je bilo zelo hudo!«
Mesto poboja osmih mož je zlahka dosegljivo. Po cesti naprej od Podlipoglava, mimo travnika s spomenikom zgodovinskega obeležja delovanja Komunistične partije Slovenije in še nekaj sto metrov naprej v gozd, blizu jame, kjer je med vojno delovala partizanska tiskarna.

Kam so jih ponovno zakopali ?

Kdo jih je odkopal in kam so odpeljali zdaj njihova trupla, ni nehalo vrtati v ženah. Zid molka, s katerim so se obdale partizanske hiše v Podlipoglavu, jih ni mogel ustaviti. Ljubezen svojim mrtvim možem lahko izrazijo le še s tem, da jih pokopljejo na domačem pokopališču ob šentpavelski cerkvici. Še vedno so upale, da se jim bo ta srčna želja uresničila!
Med ljudmi se je vedelo, da živijo v Ljubljani in po okoliških vaseh nemški in avstrijski vojni ujetniki, ki so jih uporabljali za najrazličnejša dela. Vedeli so tudi, da partizani sami niso odkopavali trupel. Že med vojno je partizan v Lipoglavu potožil, da je bilo najbolj zoprno opravilo kopanje grobov: vedno se je mudilo, jama, čeprav plitka, je morala biti zadosti globoka in trupla dovolj zakrita. Naj bi se še zdaj, v svobodi, partizani zmagovalci mučili z grobarskimi opravili? Saj so se dosti namučili s pobijanjem osmih krepkih mož, če niso bili ti že od mučenja preveč zdelani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mož in žena, Francka in Miha Garbajs

Pa je vdove iz Šentpavla spet naključje samo od sebe pripeljalo tudi na sled, kdo je odkopal trupla, predvsem pa, kam so jih odpeljali. V Dobrunjah so imeli pri neki hiši, pri Staršu se je reklo, vojnega ujetnika, mladega fanta, ki jim je pomagal pri delu. Ta je nedolgo po skrivnostni nočni vožnji tovornjaka, v polomljeni slovenščini, verjetno je bil s Koroškega, nekomu povedal, da so pobite kmete iz Šentpavla prepeljali na Urh. Kako naj se prepričajo, če je to res? In spet so lahko vdove le ugibale in še danes njihovim otrokom ni nihče povedal, kje so pokopani njihovi očetje.
Takoj 9. maja 1945 so Urh zastražili partizani. Ali se je oblast bala ljudi, ki so vedeli, koga so na Urhu pobijali in tam zakopavali v plitke jame? Zastražili so tudi zato, ker so na Urhu po malem pobijali in zakopavali še vse poletje l. 1945. Oktobra, ko se je krvava čistka v glavnem končala, pa je oblast sklenila, da potrebuje trupla za svojo propagando. Lahko jih bodo razkazovali kot žrtve domobranskih pokolov, kot smo bili temu priča v cerkvi na Urhu vse do l.1990. Mobilizirali so prebivalce okoliških vasi, Bizovika, Dobrunj, Sostra in Polja - svoje politične nasprotnike, kolikor niso bili po zaporih in na drugih prisilnih delih - da so pričeli odkopavali trupla, vojni ujetniki pa so kopali jamo, morda za nekakšen skupen grob. Katera trupla so potem vanjo zmetali, civilisti ne vedo, oni so nosili razpadajoča trupla v cerkev, ki je bila tedaj že prazna.
Kako grozno je bilo to turobno jesensko odkopavanje, se nekateri še danes spominjajo. Odkopavali so tri tedne. Dež, vonj po trohnobi, smrad razpadajočih trupel, njih voda, ki je počasi in kar naprej polzela iz cerkve … Oblast je organizirala tudi okoli stoječo nahujskano množico, ki je civiliste ves čas zmerjala, poniževala, pljuvala, celo z dežniki so jih tolkli in suvali. Množica naj bi med trupli prepoznavala žrtve domobranskih pobojev, a se za trupla sploh ni menila.
Na prisilno delo odkopavanja trupel ni bila klicana mati Skubičevega Franceta niti njuni hčerki Fanika in Ivanka iz Dobrunj. Še danes Fanika meni, da jih niso nagnali odkopavat zato, ker so se bali, da sestri slučajno ne bi prepoznali brata. Po tem Fanika še danes sklepa, da so šentpavelske žrtve pokopane na Urhu.V tem mnenju ni edina. Svojci pobitih so o tem bolj ali manj prepričani. L. 1945 je bil Urh najbolj varen, najbolj primeren in najbližji kraj za pobite Šentpavelce in mnoge druge, ki jih je doletela podobna usoda. Oblast je vedela, da jih na zastraženi Urh ne bo šel nihče odkopavat. Zakaj pa so ga zastražili, če ne iz bojazni pred odkritjem toliko zločinsko pobitih in zagrebenih trupel na Urhu in v njegovi neposredni bližini?
L. 1990, ob postavitvi spominske plošče pobitim žrvam na mestu, kjer so jih pobili in našli njihova trupla, je v govoru domačin povedal, da so po vsej verjetnosti šentpavelski možje pokopani na Urhu; in ker nobena prisotna uradna oseba ob tej priliki ni oporekala temu dejstvu, menijo, da je Urh tisti kraj, kjer so verjetno pokopani.
Po treh tednih odkopavanja na Urhu je prišel odlok, da se preneha z delom. Najbrž je oblast imela dovolj izkopanih trupel. V dvorano Svobode v Zadvor so pripeljali veliko krst, da jih je ljudstvo lahko primerno počastilo in se zgražalo ob grozodejstvih domobrancev. Kaj so potem naredili s temi krstami, ljudje ne vedo. Dejstvo je, da trupla niso bila nikoli identificirana. Grobnico, kakršna je danes, so zgradili šele l. 1953, ko so se v tujini izšolali nekateri režimski arhitekti, ki jim je bilo takrat edinim dovoljeno umetniško ustvarjanje.
Samo od sebe se kar vsiljuje vprašanje: Zakaj ni na grobnici vklesanega imena niti ene pobite žrtve, najsi so jo ubili partizani ali pa domobranci? Potem bi bilo enkrat konec ugibanj, tudi za svojce ubitih Šentpavelcev! Znano je le eno samo ime, ime zagrizenega informbirojevca, ki so ga ubili na Urhu l. 1948.
Po šentpavelskem poboju se je mučenje in pobijanje v teh krajih v glavnem končalo, čeprav je Miha Berčič (1911), predvojni sodelavec revolucionarno-delavskega gibanja in član KPS, med vojno pa partizan Molniške čete, kar naprej razsajal in grozil: »Smo vratove rezali in jih bomo še!« Ko so knojevski krvniki opravili svoj posel v Šentpavlu, so naslednji dan, 5. julija, umoril še tri Javorce, ki se niso čutili nič krive in se niso umaknili na Koroško: Jančarjevega Toneta, Skubičevega Toneta in Žabjekovega Janeza. Tudi za njimi so se izgubile vse sledi. Baje so bili ti trije med zadnjimi žrtvami krvnika iz Zadvora Toneta Remca, ki je po teh pobojih v Podlipoglavu izjavil: »Ne bom več. Sem utrujen.« Likvidatorska ekipa je s tem propadla, leto zatem pa je Tone Remc zaradi hudega trebušnega vnetja umrl. Ko je umiral, je njegova mama obiskala znanko v Zadvoru, Fležarjevo Mici, ki so ji na Teharjah ubili dva brata. »Ali mu lahko oprostiš?« jo je vprašala, »Jaz lahko, ker sem živa,« ji je odgovorila, »tisti pa, ki jih je on ubil, mu ne morejo!«

Zakaj so morali umreti?

Ko smo se skupaj s šentpavelskimi vdovami in materami spraševali o usodi njihovih mož in očetov, se nam kar samo od sebe zastavlja vprašanje: Zakaj so morali ti možje v zrelih moških letih, razen mladega Franceta, tako nepričakovano in nasilno končati? Razen nekaj mesecev France, nihče od njih ni bil domobranec niti partizan niti izdajalec, nasprotno, tudi če so marsikaj vedeli, so bili raje tiho. In prav gotovo so vedeli, da se partizanska vojska ne bori proti okupatorju, ampak za zmago komunizma. Skoraj vsakič, ko so po hišah in senikih prespali partizani, je ta ali oni izgubil iz žepa časopis, letak, brošuro, ki so jih šentpavelski gospodarji skrbno prečitali, potem pa vrgli v ogenj! Vsak od njih bi veljal za izdajalca, če bi glasno izjavil, da gre pri NOV za komunizem! Sostrski župnik g. Franc Verce je tu in tam komu omenil, da bo komunizem zmagal, vendar bo prej ali slej propadel, da pa ga morajo ljudje izkusiti in se ga najesti. Tako so modrovali tudi trezni šentpavelski možje. Pa vendar takrat še niso slutili, koliko strahot jim bo prinesel!
Vse kaže, da jih nihče v partizane niti ni silil. Kdo pa bi jih sicer preživljal, če ne tudi Šentpavelci? Mar niso njihove nemajhne usluge partizanom omenjene v knjigi Trideset let Molniške čete? Namesto odlikovanja in spomenika, ki bi si ga za te ‘zasluge’ zaslužili, pa so jih zverinsko pobili, pahnili vdove in otroke v obup, ponižanje, revščino, prezir.
V Šentpavlu so vedeli, da morajo dajati hrano italijanskim ali nemškim vojakom in partizanom že zato, ker jih je tako poučil sostrski župnik: Prav vsakemu lomite svoj kruh. Saj drugače vojne tudi ne bi preživeli, in tega so se dobro zavedali. V sobici poleg delavnice pod Vrečarjevim senikom, se desetletni fantič spominja, so večkrat ležali ranjeni partizani. Nekoč je Vrečarjevo mamo obiskal nečak, domobranski komandant na Urhu. Vrečarjeva bi mu lahko izdala partizane, a je molčala.
Morda bi lahko za Vrečarja najlažje domnevali, kdo in zakaj ga je pahnil v smrt. Premoženje vedno rodi zavist. Leto po Vrečarjevi smrti je nenadoma, povsem zdrava, umrla še Vrečarjeva žena in na zapuščinski razpravi je bil za edinega lastnika Vrečarjevega premoženja razglašen prvoborec in spomeničar Tone Dežman, nezakonski sin Marije Vrečar. Zanimiva je ugotovitev, da nobeden od pobitih Šentpavelcev do danes ni dobil mrliškega lista, za Janeza Vrečarja pa na odloku o dedovanju piše črno na belem, da je umrl 21. 12. 1945. Vse je možno, ko laž postane uzakonjena resnica.
Tonetu Dežmanu, njegovi ženi Cili in njunim trem odraslim otrokom najbrž ni bilo do kmetovanja v Šentpavlu, saj so hišo s posestvom vred čez nekaj let prodali. Na veliko srečo in veselje vaščanov ne kakšnemu tujcu ali borcu, ampak je vse skupaj kupil polbrat Andrejevčevega očeta Lojze Garbajs, ki si je iz Podmolnika, kamor se je priženil, vedno želel vrniti v rodno vas in tam kmetovati. Danes v vasici ni opaziti kaj dosti počitniških hišic, ki bi s svojim videzom kvarile njeno idilo, le nekateri od otrok pobitih šentpavelskih očetov, od koder so može odgnali v Podlipoglav, so si kasneje postavili nove hiše ob domačijah. Še vedno pa stoji Mrkusova hiša, taka, kot je bila l. 1945.
In zakaj je npr. moral umreti mežnar Nande Smrekar? Vsi se spominjajo, kako delaven in pošten gospodar in oče je bil. Iz pripovedovanja svojih staršev današnji Šentpavelci tudi vedo za pridnost in priljubljenost njegove sestre Marije, ki je bila točajka in občasno hodila na delo v gostilno v bližino Lavrice peš preko Molnika na drugo stran. Zanosila je z nič prida fantom, baje je bil to Jože Šubelj iz Zadvora, delavec v vevški papirnici. Kasneje se je poročil s sosedovo edinko, pred tem pa je Marija nenadoma in skrivnostno izginila.
Še kot mlad fant je Garbajsov Miha, kasneje Andrejevčev oče, v gozdu med Šentpavlom in Molnikom s svojim psom našel smrdečo gomilo. Ko se je pretresen vrnil domov, so bili prav tedaj v Šentpavlu na enem od svojih obhodov orožniki, ki so preganjali žganjekuho. Miha jim je takoj povedal, naj se pozanimajo za truplo in ga odstranijo. V vasi so vsi takoj vedeli, čigavo truplo bi moglo biti. Takoj je za to zvedela mežnarjeva mama, odhitela h gomili in prepoznala truplo in oblačila svoje hčerke Mici. Šublju ni mogel nihče dokazati krivde in je svobodno hodil okoli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spominska plošča na cerkvi v Šentpavlu

Gotovo pa so ljudje s prstom kazali nanj in ga imeli za morilca nedolžnega dekleta. Morda mu je uboj kdaj oponesel tudi dekletov brat Nande Smrekar. Med vojno se je Šubelj večkrat mudil v Šentpavlu in takrat je kar naprej prigovarjal zdaj že poročenemu Mihu Garbajsu, naj se čimprej pridruži partizanom: ‘Srednje poti ni!’ Sovražil ga je, ker je vedel, da je on odkril truplo ubitega nosečega dekleta Mici Smrekarjeve. Če bi Miha Garbajs odšel v hosto k partizanom, ali ga ne bi ubili že med vojno? Ker ga niso, so ga morali po vojni! Ali so take domneve privlečene za lase ali pa je na njih kaj resnice? Ljudje so vedeli že med vojno, koliko nedolžnih je bilo pobitih, zato se jim zdijo taka sklepanje povsem logična.
Vedo, da je bilo v dolini ob Reki med vojno šest mlinov, trije pred Podlipoglavom in trije za njim, in da so okoli teh mlinov vedno patruljirali partizani. Vedo, da so hodili moški in ženske iz okolice, tudi iz Ljubljane, v te mline po moko, pa so mnogi nenadoma izginili: vedo, da so bili nekaj časa pri partizanih, potem pa se je za njimi zabrisala vsaka sled.
Spominjajo se tudi sestre Nandeta in Marije, Cili Smrekarjeve. Ta je bila žal iz povsem drugačnega testa kot njen brat in sestra. Že med vojno so jo ljudje slišali govoriti: ‘Take bomo vse pospravili!’ Poročena je bila z Tonetom Dežmanom in med vojno so bili tudi vsi njuni otroci, hčerki in sin, partizani. Torej poboj nekaterih šentpavelskih gospodarjev ni zgolj slučaj, ampak je bil vnaprej načrtovan in organiziran, a kljub vsemu takrat in danes nedoumljiv, kot je nedoumljiva hudobija, ki ga je uresničila.
Zakaj je moral umreti še ne osemnajstletni France Skubic? Zaradi mladoletnosti so ga spustili iz zapora, javil se je na občini v Dobrunjah. Mar zato, ker je bil dva meseca pri domobrancih in tam spoznal, da ni sposoben prijeti za orožje?
Nekaterim svojcem pobitih še danes zvenijo v ušesih grožnje Kraševčevega očeta, ki je bil brat Jožeta Šublja. Kraševčevi so bili edina partizanska družina v Šentpavlu. V partizanih sta bila oba starejša sinova, Franci in Jože. Eden je bil ubit v bitki, za drugega pa se je govorilo, da so ga partizani sami ubili: hotel je pobegniti, ker je bil za partizane in njihovo ideologijo brez zanimanja in v vsem nerazgledan, podobno kot oče Kraševec. Ta je potem vpil po vasi: »Za našega Francija, za našega Jožeta jih bo nekaj padlo!« Njuni mlajši bratje so bili med vojno za partizane še premladi, pa so še nekaj časa po vojni kar naprej razsajali in vpili, kako je treba obračunati, s kom, vaščanom ni bilo jasno.
Danes so mnogi svojci edini v prepričanju, da je tedanje oblastnike in krvnike oblast tako omamila, da so v slepem sovraštvu pobijali vse, kar ni sodilo v njihove vrste in se z njimi ni idejno strinjal.
Ob postavitvi spominske plošče v Šentpavlu je nekoliko dni za tem Delo Plus 29. junija 1990 str. 7, prineslo novico, da bi lahko o poboju šentpavelskih mož, predvsem pa o tem, kje so pokopana njihova trupla, lahko povedala takratna voditelja celotne likvidatorske operacije Stane Iglič, po vojni visoki sodni uslužbenec, in neki P. R.
Kdaj pa se je kdo opravičil vdovam in otrokom umorjenih mož in očetov, ker so jih brez vzroka in sodbe ubili, uničili njihovo družinsko življenje, otrokom otroštvo in mladost, vdove in otroke prisilili v nečloveško garanje in izločili iz družbe? Ali je kdo kdaj prisluhnil njihovim trpkim spominom?
Vse tri hčerke in sin Miha Garbajsa so bili takrat, ko so jim ubili očeta, še otroci. »Otroci smo morali tako hudo delati, da smo sploh lahko preživeli! V šolo me je bilo sram hoditi, ker nisem imela obleke. Nismo dobivali ne kart, mama nobene pokojnine, le z obveznimi dajatvami so nam od ust trgali prigarano hrano, ki smo jo pridelali s svojimi otroškimi žuljavimi rokami,« pravi danes štiriinšestdesetletna hčerka Fanika por. Levičnik. Najstarejša Garbajsova deklica je bila takrat dvanajstletna Ivanka, danes poročena Debevc. »Joj, kako se je mama takrat jokala! Kako se nam je smilila! Vse smo ji obljubile: Da bomo ostale dobre, da ji bomo pomagale in vse naredile! Naša mama je bila zelo pridna, pogumna in gospodarna. Vse je znala in je bila Podržajevi v veliko oporo, da ta ni obupala. Brat Podržajeve Mici, ki ga po vojni niso ubili, pa nam je hodil pomagat, kadar je mogel, ko je videl, kako se mama in me mučimo. Moj najmlajši brat je že z desetimi leti znal poprijeti za vsako delo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Znamenje na morišču

Delala sem pa tako, da mi je včasih sredi dela od napora kar postalo slabo. S šestnajstimi leti sem tako zbolela, da so mi morali odstraniti ledvico. Kolikokrat smo bili na njivi in travniku premočeni do kože, brez suhe obleke, pozimi premraženi do kosti in brez toplih oblačil.« Dr. Slavko Rakovec, ki jo je operiral, ji je priporočil okrevanje z več počitka in hrane. Ker se mu je Ivanka ob tem le trpko nasmehnila, je napisal za pristojne oblasti priporočilo, naj pri obvezni oddaji mleka pustijo doma en liter, da si ga bo lahko mlada bolnica vsak dan privoščila!
Žena Toneta Kušarja iz Bizovika je preživljala svoje otroke kot bizoviška perica, poleti in pozimi, v pripeki in ledenem mrazu, dan za dnem upognjena nad žehtnik in lesen perilnik. Prala je nekaterim znanim ljubljanskim advokatom, ki so ji le priporočali, naj piše prošnje, da bi dobila pokojnino ali otroške dodatke. Toda nobeden od njih zanjo ni zastavil besede, saj bi se s tem preveč sam izpostavil. Mar ni sodišč, jih je vdova spraševala, ki bi razsodili ‘krivdo’ njenega moža, ki je tisto julijsko popoldne slučajno zašel v Šentpavel in padel krvnikom v roke, ki so ga ubili kar tako, slučajno? Če je hodila iskat pravico na policijo v Bizovik, so jo zasmehovali, le enkrat so ji na krajevnem odboru na Bizoviku dali nakaj miloščine, da bi bila tiho in jim že enkrat dala mir.
Jožefa por. Kavka je hčerka Jaka Mlakarja, Polakovega očeta, ena od njegovih petih otrok. Ko so jim ubili očeta, je bila stara deset let. »Vsa ta leta smo pa tako delali, da se ne da povedati. Vsi otroci imamo še danes posledice. Zdravnik mi je že pred več leti povedal, da imam vse sklepe obrabljene. Pa kaj to! Povsod so nas zaničevali. Celo v šoli smo bili otroci iz Šentpavla zaničevani.«
Sestra Franceta Skubica, Fanika Skubic, je takoj po zmagi skupaj s sestro Ivanko z golimi rokami čistila stranišča v vojni bolnici v Mostah. Toda to sploh ni bilo najhujše. Sta lahko kdaj pa kdaj dali vodo ranjenim domobrancem, ki so ležali po barakah na dvorišču in potem kar čez noč izginili.
Med njimi je bil tudi ranjeni Filip Lovše iz Bizovika, ki sta ga dobro poznali. Najtežje je bilo za Faniko to, da so jo jeseni izključili iz zadnjega letnika učiteljišča, ki ga ni mogla nikoli dokončati. Nikoli se ji ni izpolnila srčna želja, da bi postala učiteljica.
Vsa desetletja je živela v vdovah in v otrocih šentpavelskih žrtev jasna gotovost, da se je pobitim možem in očetom storila v nebo vpijoča krivica: najprej so jih ubili, zmetali v jamo, odkopali in ponovno zmetali v jamo. Zakaj so jih ubili, kam so jih zmetali in ženam preprečili, da bi jih same dostojno pokopale, jim do danes še nihče ni odgovoril? Ali naj še naprej ostane zamolčan celo spomin nanje? Ne!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mi pa oznanjamo Kristusa Križanega (1 Kor 1, 23)

Zato so svojci pobitih 17. junija l. 1990 teden po prvi spravni slovesnosti v Kočevju, simbolno pokopali in darovali mašo za svoje pokojne v cerkvi v Šenpavlu, javno spregovorili imena pobitih mož in očetov, blagoslovili spominsko ploščo z njihovimi imeni in jo pritrdili na steno cerkve. Šele po petinštiridesetih letih jih je sprejela pod svoj krov cerkvica sv. Pavla, njihov patron - preganjani in mučeni apostol Pavel. Še danes so hvaležni takratnemu župniku iz Sostra, da je razumel njihovo tako dolgo zakopano bolečino in se ni bal javno izkazati čast spominu njihovih mož in očetov, zanje moliti in darovati mašo: darovati mašo tudi za svojce, ki so jim huda leta trpljenja kljub vsemu olajšala bolečino in spomin na tolike krivice, da morejo zdaj s svojimi sovaščani živeti v miru. Štiri vdove iz Šentpavla so ta dan 17. junij 1990 tudi dočakale. Obe prijateljici, Garbajsova in Podržajeva, ta že v stotem letu in na invalidskem vozičku, pa še Mlakarjeva in Smrekarjeva.
Oktobra istega leta so postavili skromen spomenik z imeni pokojnih tudi na kraju, kjer so jih pobili, in obnovili obrise obeh jam, kamor so jih zmetali. Nedolgo tega je gozdno gospodarstvo posekalo smreke okoli plošče in z odpadlimi vejami zakrilo obrise obeh jam, namesto smrek pa zasadilo mlade bukve.
Tudi v Šentpavlu in v Podlipoglavu je po tolikih letih marsikaj drugače. Kapelica z Marijo Pomagaj pa še vedno stoji taka, kakršno je postavil Vrečarjev Janez. Seveda že propada, in Bog ve, kdo ji bo hotel vrniti prvotno podobo kot spomin na hude čase, ki so jih pretrpeli pogumni možje, pa tudi žene in otroci iz Šentpavla?
Pred leti je šestinosemdesetlena Hubičeva mama obnovila križ in razpelo, verjetno predvojno delo ljudskega umetnika, ki ju je štirideset let skrivala na podstrešju. Po vojni ga je morala odstraniti. ‘Zdaj se ne postavlja več križev,’ jo je poučil Polde Maček, župan občine Moste - Polje. Pa je s Križanim čakala in dočakala dan, ko ga je lahko ponovno postavila. Ta Križani je ves čas vojne stal pred Hubičevo hišo tik ob poti skozi Lipoglav. Bil je nema priča šentpavelskih ujetnikov, ki so jih tisto zgodnje jutro zvezali na cesti ob Križanem in odgnali na morišče. Videl je njihovo trpljenje, ga sprejel, skupaj z njimi trpel in se skupaj z njimi v trpljenju daroval. Čez dva meseca in pol je pospremil trupla na njihovi zadnji poti v ropotajočem tovornjaku. In kjerkoli že trohnijo, poslednji dan jih bo priklical k vstajenju.
Morda se ta Križani komu zdi umetniško neestetski, češ, da je preveč oškropljen z rdečimi madeži, ki ponazarjajo kri. Ali ni bila tudi mučeniška smrt Križanega in smrt šentpavelskih mož hudo krvava? In tisočih in tisočih drugih! Da je zaradi krvavih madežev neestetski? Začudeno bi vas pogledala Hubičeva mama in vam rekla: Ali ne veste, kaj je trpljenje?
Glava Križanega je spokojno nagnjena, njegov obraz svetal in blag, brez sence prestanega trpljenja. Kot ožarjen s slavo vstajenja. Hubičeva mama že ve, zakaj ga je dala ponovno postaviti pred hišo prav ob cesti skozi Podlipoglav …
»Mi pa oznanjamo Kristusa, križanega,« mnogim v spotiko, mnogim v nespamet, mnogim pa Kristusa, »božjo moč in božjo modrost« (1 Kor. 1, 23-25).