Avtor: France Leben

Bastarda, italijanska beseda za izvržek med konjem in oslom, pomeni mulo, pravilno slovensko ime zanjo naj bi bil mezeg. Argentinci uporabljajo besedo mula za potvorbe ali laži. Italijanska vojska v Sloveniji je imela ogromno mul. Izkazale so se kot najboljše prevozno sredstvo. Od Italijanov zaplenjene mule so služile partizanom in domobrancem.Na Vetrinjskem polju so po odhodu domobrancev ostale samo mule in služile kot hrana slovenskim beguncem.
V februarju 1945 Št. Jošt nad Vrhniko. Domobranska patrola je odkrila partizansko brigado, ki se je izpod Lavrovca in Golega vrha pomikala proti Št. Joštu. V strogi pripravljenosti smo pričakovali napad. Drzni prostovoljci v belih haljah so oprezovali zunaj postojanke, kaj bo. Ura je odbila dvanajst in eno, partizanov pa še ni. »V Kurji vasi so,« pravi dežurni oficir, ki je pregledoval položaj in prav takrat se je začel hrušč in ropot. Cesta iz Kurje vasi se vije po nizki soteski in prav po tej poti je prihajal napad. Mislil sem, da se bližajo ruski tanki, tako je ropotalo, še bolj pa so ropotali naši mitraljezi in puške. Izza ovinka se prikaže mula. Na hrbtu je nosila kanistro, na vsaki strani kanistre pa odpet kotel za kuhanje. Kotla sta se vlekla po tleh, kar je delalo velik hrušč. Mula se je ustavila pred žično ograjo in hrušč je ponehal. Domobranec Tone je posvetil z ročno svetilko, skočil pokoncu, odprl žičnatega kozla in mula je pritekla naprej v postojanko. Poklicali smo jo partizan in to ime ji je tudi ostalo.
Pozno popoldne v začetku marca. Sneg se je usipal in zasipal gorske poti. Pol metra ga je že novega, pravi Snopkov Lovrenc. »France, napravi se!« mi pravi dežurni. »Na vožnjo moraš. Skvarčev Pepe je pravkar telefoniral iz Horjula. Šel je po hrano na Vrhniko in zaradi snega ne bo zmogel strmine.« Lovrenc mi je pomagal opraviti muli, naložil sem par verig. Zajahal sem partizana, na desni pa je bila črna mula. Pot sem dobro poznal in spočiti muli sta dobro gazili sneg. Na Vrzdencu sem pripregel v Pepetov voz, saj sta bila konja zaradi snega in napora čisto mokra. Prišli smo v Prelovnik čez most in partizan začne striči z ušesi, prav tako ostali konji sumljivo hrzajo in gledajo v breg. »Na, furaj!« pravi Pepe in skoči z voza in v breg. Njegova brzostrelka reglja, moj bič pa opleta po konjskih hrbtih. Pognal sem vprego v tek. Na Koglu, kjer stranska pot zavije v vas, ustavim voz. Pepe je tekel po sveži gazi. Dva sta bila, pravi Pepe, pa ne partizana, dva divja lovca sta naju hotela ostrašiti in oropati voz.
Sredi maja 1945 v Tržiču. Nekdo me je divje brcnil v podplate čevljev. »Vstani!« Naš komandir je pravkar prišel od sestanka. Baje so si komandirji čet razdelili obrambo poti proti Ljubelju. Orožje je že ležalo vsevprek po mestu. »K vsaki desetini dva mitraljeza in vsakemu mitraljezu dva zaboja municije,« je bil ukaz. Tako oboroženi smo se povzpeli na južno stran v Karavanke. Bil sem utrujen že od prejšnjega pohoda. V trdi temi smo se držali eden drugega za nahrbtnike. »Mula je padla v prepad,« sem prejel in oddal ustno sporočilo, ki je šlo od moža do moža. »Kaj nosi?« vprašuje komandir na isti način. »Težki minometalec z municijo.« Nič se ne da rešiti. Mula je polomljena in mrtva deset metrov pod nami v prepadu.
Nadaljevali smo pot brez mule. Žal mi je bilo zanjo, saj je bila izredno vzdržljiva žival. Mule so dobro prenesle celodnevni pohod brez hrane. Partizan je tako ostal v Karavankah. Pohod in zaščito proti Ljubelju smo začeli pozno popoldne. Vso noč smo hodili po divjih skalnatih predelih. Nosili smo Oblakovega Toneta, ki si je zvil nogo, in prav tako nekega Šentjoščana. Ime sem pozabil. Proti jutru naslednjega dne smo se spustili nazaj v dolino. Prišedši v grapo, se je vsula na nas toča krogel. Cesta je bila še vedno nabito polna civilistov, tik pod njo je tekel potok. Ko sem iz zavetja opazoval te krogle, sem videl, da prihajajo od zelo daleč, saj so se odbijale na cesti in poskakovale kakor kobilice ob času košnje. Nemci, ki so nas ustavili in niso pustili naprej, so planili v zavetje. Izkoristil sem trenutek in se pognal po vodi naprej. Dohitel sem Košicovega Toneta in našega kuharja. Pridružili smo se neki drugi skupini domobrancev, ki so jih prav tako Nemci zadržali. Mlad podnarednik se požene v nasprotno stran Karavank, domobranci so mu sledili, nisem vedel kam, toda samo naprej, ven iz kotla množice ljudi, konj, voz, tankov in topov, proč od krogel in min, ki so padale v sotesko.
Prišli smo do neprehodnih skal. »Poskusimo še malo naprej,« predlaga podnarednik. Ves trud zaman. Z vrha skal smo gledali žalostni sprevod, ki se je pomikal proti predoru, kak kilometer v ozadju pa partizanski tank. Vrniti smo se morali nazaj na cesto. Ko smo prišli pred predor, je bilo na cesti še kakih sto voz s konjsko vprego. »Na položaje!,« vpije nad nami neki oficir. »Branite naš umik!« Ko sem prišel skozi predor, sem prav kmalu dosegel našo četo. Umikala se je skupno z rovtarsko in še neko primorsko. Njen komandant Nace Hladnik jo je pripeljal v Rovte.