Avtor: Reinhart Olt

Slovenci še vedno gledajo v zrcalo svoje zgodovine skozi partijska očala

Frankfurter Allgemeine Zeitung, 9. jul. 2001

Prevedel Jože Kočar

Slovenijo je zajel val nacionalnega navdušenja. Pravkar je slovesno praznovala deseto obletnico svoje neodvisnosti. Toda svečano bleščavo nacionalne samozavesti kalijo nesporazumi, ki izvirajo iz dvojnega načina obravnavanja novejše preteklosti. Zrcalo zgodovine kaže namreč precejšnje pege. Razsvetlila jih ni niti kot družinsko branje koncipirana »Ilustrirana zgodovina Slovencev«, ki naj bi zamenjala standardno delo »Zgodovina Slovencev« (1979), ki je izšla še v jugoslovanskih časih. Zdaj bi pričakovali, da bodo v novi knjigi vsaj v dodatkih pregledali ozadje dogem stare knjige, tako da bi nepristranskemu novemu vrednotenju podvrgli poglavje »Narodnoosvobodilni boj in revolucija«, ki bi ga lahko kritičen pogled mlajše generacije zgodovinarjev okrivil za prav te slepe pege. Kje neki! Tudi ta najnovejši pogled gre skozi očala partizanskega kulta.
Tako se, recimo, ravnanje vodilnega politika kmečke Ljudske stranke (SLS) iz medvojnega časa, Marka Natlačena, odpravi kot izdajstvo zmedenca, ne da bi se potrudili tudi do kritičnih virov in bi njegovo zamejeno, na omiljenje vojaškega zasedbenega režima naravnano delovanje opazovali iz danega položaja. Natlačen si je na temelju svojih izkušenj s fašistično zasedbeno oblastjo v zahodnem delu današnje Slovenije neposredno po vkorakanju nemške vojske v aprilu 1941 v napačni presoji sklenjenega dogovora med Rimom in Berlinom zaman prizadeval, da bi dosegel razširitev vladavine nemške zasedbene oblasti, ki se mu je zdela »milejša,« na vso Slovenijo. Komunisti in njim zavezano zgodovinopisje so ga zaradi tega z obsodbo o izdaji potisnili v blato.
Enakega »priznanja« je bil deležen obisk delegacije »Narodnega sveta za Slovenijo« pri Mussoliniju 8. junija 1941 v Rimu, kakor tudi navzočnost škofa Gregorija Rožmana med prisego pritikomunističnega domobranstva (domobrancev) na ljubljanskem stadionu v aprilu 1944. O tem, da je šlo Svetu in škofu za reševanje rojakov, je komaj mogoče dvomiti. Slovensko zgodovinopisje pa vidi v tem samo obsojanja vredna dejanja kolaboracije. Na tak način se partijsko zgodovinopisje ni niti enkrat potrudilo pred svojim prekletstvom o »izdajalskem kolaborantu« Rožmanu kot »razbremenilen« oceniti tisti prosto dostopni dosje, v katerem ga je Glavni državni varnostni urad okarakteriziral kot nacionalnega slovensko-panslavističnega »prijatelja kardinala »Hlonda« in »sovražnika nemškega rajha«.
Tako ocenjevanje zgodovine izhaja mimogrede tudi iz števila žrtev partizansko-komunističnega terorja od leta 1941: 15.000 Slovencev je padlo, češ da so bili mobiliziranci v okupatorski armadi«. Kako so umrli, je zamolčano, večino so namreč umorili posebno brutalni morilski odredi v Kočevskem Rogu, na Pohorju, v mariborskih protitankovskih jarkih. Nasprotno je »več kot 50.000 padlih partizanov, sodelavcev partizanskega gibanja in žrtev med civilisti zaradi ukrepov okupatorja« povzdignjenih v mitski panteon. Gotovo ni mogoče vseh žrtev razvrstiti v eno kategorijo. Zlasti mora biti mučno javno priznati, da je bilo več deset tisoč Slovencev (domobrancev), Hrvatov (ustašev) in kralju zvestih Srbov (četnikov), ki so jih britanske zasedbene oblasti leta 1945 izročile Titu s Koroške, kamor so pobegnili – pred očmi maščevanja željnega sovražnika – poslanih v smrt. Mladi fanatični, kasneje vidni Slovenci, so posebno neusmiljeno divjali nad razrednim sovražnikom; nekateri še živijo in so ostali – pod varstvom »sil kontinuitete« v mladi republiki Sloveniji – sodnijsko nepreganjani.
Dne 12. maja 1945 je France Hočevar, politkomisar neke partizanske brigade, prišel na Koroško. V imenu 4. jugoslovanske armade je z brigadirjem Tobyjem Lowom v štabu 5. britanskega korpusa v Celovcu sklenil sporazum o izročitvi slovenskih, hrvaških in srbskih protikomunističnih beguncev. Zato so Angleži sredi maja pri Pliberku preprečili kapitulacijo in prehod v »varno« Koroško glavnini hrvaške armade (z družinskimi člani okrog 200.000 ljudem). To je bila njihova smrtna obsodba. Dne 18. maja je Tito po sporazumu z Angleži ukazal svojim partizanskim enotam na Koroškem umik za staro jugoslovansko-avstrijsko mejo. Partizanski polkovnik Ivanovič iz 3. jugoslovanske armade in brigadir Low pa sta še sklenila dogovor o izročitvi vseh beguncev v južnokoroškem prostoru. Hrvati so bili izročeni 20. maja, Srbi 24. in Slovenci 30. maja. Kdor ni bil ustreljen takoj po izročitvi in je preživel mrtvaški marš, je bil ubit kasneje.
Da se o tem v »nacionalni zgodovini«, ki je izšla v neodvisni Sloveniji, še vedno bolj ali manj molči, čeprav je vsako leto v Kočevskem Rogu spominska maša, na kateri je nekoč bil navzoč celo predsednik Kučan, pred tem zadnji šef slovenske KP, da bi navidezno sprejel »spravo«, se zdi neverjetno, vendar ni. Iz te okoliščine se toliko bolj vidi, komu so avtorji in izdajatelji zavezani bolj kakor zgodovinski resnici.
V preteklih desetletjih je izšlo ničkoliko jugoslovanskih in slovenskih študij na temo »partizani« oziroma »narodnoosvobodilni boj«. Vendar, kako so mogli dandanašnji zgodovinarji, ki so odgovorni za novo »standardno delo«, tako zelo zamolčati komunistična zverstva? Zakaj deset let po samostojnosti Slovenije njeno novejšo zgodovino še naprej prikazujejo popačeno, s tem da monopolizirajo komunistični upor?
Zakaj zamolčujejo, da so leta 1943 partizanske brigade spremile iz dežele tri italijanske okupatorske divizije, ne da bi se njihovim pripadnikom skrivil en sam las, medtem ko so uporabili vse sile za »uničenje notranjega sovražnika«, ki se je oblikoval zaradi »revolucionarnega terorja«? Ker je bil za partizane notranji sovražnik mnogo pomembnejši kot zunanji. Do pokola domobrancev in drugih »sovražnikov ljudstva« je prišlo konec leta 1942 in 1943. Takrat so pokazali partizani svoj pravi obraz in s tem je tudi na dlani, zakaj je po koncu vojne zbežalo toliko Slovencev – ne samo s teh področij – in so raje ostali v Avstriji, Nemčiji, Kanadi, Argentini in v Združenih državah, kakor da bi se vrnili v domovino, do prvih svobodnih volitev leta 1990 tako rekoč zasedeno od komunistov. S takim novo-starim obravnavanjem zgodovine se samo še poglablja jarek, ki že tako deli narod.