Avtor: Anton Drobnič

Pogovor z Antonom Drobničem, prvim generalnim državnim tožilcem RS

Aprila letos je kazenski senat Okrožnega sodišča v Ljubljani po postopku, ki je trajal dvajset let, obsodil Vinka Levstika na dvanajst let zapora, češ da je med zadnjo svetovno vojno kot slovenski domobranec ubil dva ujeta partizana in s tem storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike. Ta obsodba je v slovenski javnosti sprožila številne odmeve, zlasti pa ogorčena vprašanja državnim organom, zakaj ni bil doslej obsojen nihče izmed partizanov, čeprav je splošno znano, da so ti zagrešili na deset tisoče zločinskih umorov tako vojnih ujetnikov kot tudi nevojaških oseb. Javnega odgovora doslej nismo slišali ali videli.
ZAVEZA je ta vprašanja postavila Antonu Drobniču, ki je bil v času od 1990 do 1998 prvi slovenski generalni državni tožilec in je zato prvi, ki mora vedeti za odgovore.
Gospod Drobnič, nedavna kazenska obsodba domobranca Vinka Levstika je vzbudila ogorčene ugovore in nasprotovanja, češ da je pristranska in nezakonita. Kako vi komentirate to obsodbo?

Kot pravnik obsodbe Vinka Levstika še ne morem komentirati, saj sodba še ni pravnomočna niti še ni pisnega izdatka sodbe z vsemi potrebnimi sodnimi razlogi, ugotovitvami in stališči.
Dejstvo, da kazenski postopek niti po dvajsetih letih ni pravnomočno končan, nedvomno kaže na hudo kršitev obdolženčevih ustavnih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in do enakosti pred zakonom. Tudi dokazi, ki jih sodišče obdeluje kar dvajset let, preden pride do odločitve, so vse prej kot prepričljivi. Na veliko zadrego lahko sklepamo tudi po tem, da sodišče kljub dvajsetletnemu postopku še štiri mesece po razglasitvi ni moglo pisno izdati in razložiti svoje sodbe, čeprav bi jo po zakonu moralo izdati najkasneje v 30 dneh. Če je sodišče svojo sodbo res oprlo na dokaze, ki jih je pridobila zločinska komunistična tajna policija VOS in OZNA, kot izhaja iz nekaterih izjav Levstikovih zagovornikov, je zadrega pri pisanju sodbe več kot razumljiva.
V javnosti je zaradi sodbe proti Levstiku slišati proteste proti predsednici senata. Kdo je na sodišču odgovoren za pisni izdatek sodbe in za sodbo samo?

Za pisni izdatek sodbe je odgovoren predsednik senata in posredno predsednik sodišča. Predsednik senata je odgovoren tudi za vodstvo in potek postopka pred razglasitvijo sodbe.
V Levstikovi zadevi je sodbo izrekel petčlanski senat, ki sta ga sestavljala dva sodnika in trije sodniki porotniki. Senat odloča z večino enakopravnih glasov, torej lahko tudi s tremi glasovi proti dvema. Glasovanje je tajno, zato ni mogoče nikogar imenovati in mu osebno očitati sojenja. Kritizirati je zato možno samo senat kot celoto in ne posameznega sodnika ali porotnika.
Za svoj glas, ki ga dajo pri sojenju, sodniki pravno niso nikomur odgovorni. Predsednik senata pa mora sodbo napisati in utemeljiti, čeprav bi sam glasoval proti obsodbi. Tu lahko nastopi še dodatna težava pri pisanju sodbe, saj težko prepriča druge, kdor sam ni prepričan.
Iz javnih občil smo zvedeli, da je Levstikova obramba zahtevala izločitev nekaterih sodnikov, vendar se to ni zgodilo. Kaj menite o takšni zahtevi? Bi ji moralo sodišče ugoditi?

Ni mi znano, za katere sodnike je šlo in zakaj je bila zahtevana njihova izločitev. Zakon pozna več primerov, ko sodnik ne sme soditi in se mora izločiti. V Levstikovi zadevi – kot v vseh drugih kazenskih postopkih, ki se tičejo dogodkov med revolucijo in državljansko vojno – bi lahko šlo zlasti za zadnji razlog, ki ga navaja zakon, da sodnik ne sme soditi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Vinko Levstik naj bi se pregrešil proti zakonu kot slovenski domobranec z dejanji proti partizanom. Partizanski boj je organizirala in vodila komunistična partija, ga zlorabila za revolucionarno nasilje in državljansko vojno in za zločinski prevzem oblasti. Zato vsak sodnik ali sodnik porotnik, ki je ali je kdaj bil član komunistične partije, njenih zaveznic ali naslednic, v takšnem postopku vzbuja resen dvom o svoji nepristranskosti in bi moral biti izločen. Enako velja tudi za državne tožilce, ki so ali še bodo sodelovali v tem kazenskem postopku.
Ali višje sodišče v pritožbenem postopku lahko odpravi napako, če kakšen sodnik ali tožilec ni bil izločen, ko bi moral biti?

Pritožbeno sodišče takšno napako lahko odpravi tako, da razveljavi sodbo, do katere je prišlo ob sodelovanju državnega tožilca ali sodnika, ki bi moral biti izločen. Za pravno državo, kot je po ustavi Republika Slovenija, bi bilo zelo žalostno, če bi do takšne napake sploh prišlo, in povsem nesprejemljivo, če je niti višje sodišče ne bi odpravilo.
Ali bi takšna obsodba Vinka Levstika vsebinsko lahko obstala in postala pravnomočna?

O tem ne morem soditi, saj sodba še ni izdana in niso znani razlogi, na katere se opira. Če pa je sodba oprta na dokaze, ki so mi znani iz časa mojega dela na tožilstvu, ne bi mogla biti potrjena in postati pravnomočna, saj ti dokazi niso izkazovali utemeljenega suma in niso zadoščali za vložitev obtožnice, kaj šele za obsodilno sodbo. Nisem prepričan in težko bi verjel, da je sodišče kasneje dobilo drugačne, bolj prepričljive dokaze.
Obsodba Vinka Levstika je vzbudila hudo zgražanje, ker doslej ni bil obsojen noben vojni zločinec iz nasprotnega, partizanskega tabora, čeprav so partizani zagrešili množico zločinov tako proti vojnim ujetnikom kot proti civilnemu prebivalstvu že med vojno in revolucijo in še posebej po njej. Kaj pravite k temu ogorčenju in k zahtevam, da se sodi tudi partizanskim zločincem?

Ogorčenje nad neizvajanjem kazenskih zakonov in nedotakljivostjo partizanov in komunističnih voditeljev, ki so storili množico zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo, je več kot razumljivo. To ogorčenje in zahteve za pregon so utemeljene ne glede na obsodbo Vinka Levstika. Republika Slovenija kot pravna država, ki se poteguje za vstop v mednarodne organizacije in skupnosti, je tako po domačih zakonih kot po mednarodnih konvencijah dolžna preganjati vse zločince zoper človečnost in mednarodno pravo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Generalni javni tožilec Anton Drobnič

Republika Slovenija tega ni storila in pravosodju doslej ni izročila niti enega samega storilca kaznivih dejanj genocida in vojnih hudodelstev, ki so jih množično izvrševali partizani, ko so že med vojno pobijali cele družine in cela naselja, ob koncu vojne pa je zločinsko prelita kri zalila vso Slovenijo. Načrtno so na več kot dvesto moriščih umorili od 150 do 200 tisoč neoboroženih nasprotnikov komunističnega nasilja in revolucije. Tega ni storil kakšen posamezen partizan ali posamezna partizanska enota. To je bilo veliko podjetje, ki je zahtevalo temeljito pripravo in organizacijo. Pri tem je na različnih ravneh sodelovalo nekaj tisoč ljudi, od pobudnikov, ukazovalcev, organizatorjev in različnih izvrševalcev, od katerih se mnogi še danes sprehajajo med nami ali nas celo vzvišeno poučujejo o demokraciji in človekovih pravicah. O storjenih zločinih pa nihče noče nič vedeti.
Seveda ni čudno, če zločinci molčijo in se delajo nevedne. Povsem nerazumljivo pa je, da pri toliko tisoč zločinih in zločincih noče ne o zločincih in ne o njihovih žrtvah ničesar vedeti država, ki se razglaša za pravno državo.
Slovenska javnost je – eni s strahom, drugi z upanjem – pričakovala, da boste vi izvedli kazenski pregon komunističnih zločincev, saj ste bili osem let na vrhu državnega tožilstva. Zakaj tega niste storili?

Utemeljeno vprašanje in manj utemeljeno pričakovanje. Takšna pričakovanja enih in drugih so izhajala iz dobrega poznavanja prejšnjega, komunističnega javnega tožilstva v totalitarni državi in iz nepoznavanja demokratičnega tožilstva pravne države. V totalitarni državi je bilo pravosodje s tožilstvom vred nesamostojen del enotnega oblastnega sistema, ki ga je vodila in nadzirala komunistična partija. V politično občutljivih zadevah je bilo tožilstvo in sodstvo samo podaljšana roka partije, izvrševalec političnih odločitev, udarna pest politike, katere ostrino in tempo je narekovala tajna policija. V tem okviru je bila beseda vrhovnega javnega tožilca ukaz, ki je bil brez ugovora izvršen. Tožilci in sodniki so odločitve komunistične partije samo prevedli v pravni jezik in jim dodali potrebno pravno obliko.
Tako naučena javnost je ob zamenjavi političnega sistema in mojem imenovanju za vrhovnega tožilca pričakovala, da se bodo le zamenjale vloge: novi tožilec bo preganjal komuniste tako, kot je prejšnji preganjal nasprotnike komunizma. V resnici mora biti kazenski postopek v pravni državi povsem drugačen kot postopek v komunističnem totalitarizmu, čeprav formalno teče po enakih ali celo po istih zakonih. V pravni državi mora namreč postopek teči v skladu z zakoni, v totalitarni pa po trenutnih političnih potrebah in koristih.
Ali hočete reči, da po zakonu kazenski postopek proti komunističnim vojnim zločincem ne bi bil možen?

Ne, taki postopki so po zakonu bili in so možni. Še več, državno tožilstvo jih je tudi dejansko skušalo uvesti. Skoraj vsa okrožna državna tožilstva so sprožila pri pristojnih kriminalističnih organih po enega ali več predkazenskih postopkov za številne zločine, storjene na njihovem območju med zadnjo svetovno vojno in ob njenem koncu. Tudi za največja morišča v Kočevskem rogu, v okolici Ljubljane, Celja in Maribora so pristojna okrožna tožilstva v Ljubljani, Celju in Mariboru od policije že pred mnogimi leti zahtevala predkazenski postopek, to je policijsko preiskavo in odkrivanje zločinov in njihovih storilcev. Vse te zadeve so bile ob mojem odhodu še odprte. Tedaj se še nobena ni končala s kazenskim pregonom, ker policija do tedaj ni raziskala nobenega zločina, ni tožilstvu dala nobene ovadbe in ni pravosodju izročila niti enega osumljenca.
Kdo je torej odgovoren za to, da proti številnim vojnim zločincem ni bil izveden noben kazenski postopek?

Za uvedbo kazenskega postopka je dolžan poskrbeti krajevno pristojen okrožni državni tožilec. Ta lahko uvede kazenski postopek proti določenemu storilcu, če ima vse potrebne podatke in dokaze. Te mu preskrbi in izroči s kazensko ovadbo kriminalistična policija, ki je pri nas po zakonu pristojna za odkrivanje zločinov in zločincev in za zbiranje dokazov. Policija je za takšno delo tudi usposobljena in ima potrebna sredstva in strokovnjake.
Državni tožilec ni pristojen niti usposobljen in opremljen za odkrivanje zločinov. Sme pa od policije zahtevati, da opravi odkrivanje zločinov in storilcev. To tudi mora storiti, če kakorkoli zve za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tožilec sme policijo pri odkrivanju in zbiranju dokazov tudi usmerjati, vendar pa ji ne more ničesar ukazati in zlasti ne s prisilo doseči, da bi policija njegove usmeritve ali ukaze upoštevala in uresničila.
Odgovor na vaše vprašanje je torej takšen: Za to, da ni bil izveden noben kazenski postopek proti storilcem znanih komunističnih pobojev, je neposredno odgovorna predvsem policija in ministrstvo za notranje zadeve, v katerega sestavi policija dela, ter izvršna oblast v celoti, to je vlada, katere del je tudi notranje ministrstvo. Posredno pa so odgovorne politične stranke, ki sestavljajo vladno koalicijo in vodijo izvršno oblast.
Vaš odgovor je v nasprotju z mnenjem mnogih, ki za pasivnost pri pregonu vojnih zločinov krivijo in napadajo predvsem pravosodje, tožilce in sodnike.

Nimajo prav, motijo se, ker ne vedo, da naše pravosodje nima svoje sodne policije, ki bi lahko odkrivala kazniva dejanja in njihove storilce neodvisno od policije, ki je v rokah izvršne oblasti in podvržena politiki. Glavni krivec je nedvomno izvršna oblast in – vsaj do nedavnega – njej povsem podrejena policija. S tem pa seveda ne želim reči, da so tožilci in sodniki brez vsake odgovornosti. Sodna preiskovalna dejanja vodijo preiskovalni sodniki, ki tudi lahko delujejo bolj ali manj učinkovito. V predkazenskem postopku policijo usmerjajo državni tožilci. Ti to lahko počnejo dobro premišljeno, zavzeto, hitro in odločno, lahko pa policijo le tu in tam pohlevno vprašajo, ali je morda že kaj odkrila in nato zopet mirno čakajo leto ali dve.
Naj dodam, da so tako delali mnogi tožilci tudi v mojem času. Zlasti pasivno, če ne celo nasprotujoče so se zadržali vodje vseh štirih višjih tožilstev, še posebej vodja mariborskega Dušan Požar in vodja ljubljanskega višjega tožilstva Pavle Dolenc, ki je nato postal sodnik vrhovnega sodišča in – da je nesmisel popoln – celo sodnik mednarodnega sodišča za vojne zločine v Ruandi! Besedne zahteve po bolj odločnem delovanju jih niso ganile, drugega učinkovitega sredstva pa ni bilo.
Le čemu bi se ozirali na moje besede, ko so me najvišji politiki s predsednikom države Milanom Kučanom, njihovim nedavnim partijskim šefom na čelu, od začetka do konca mandata neprestano napadali in razreševali, tako je večina tožilcev stalno živela v prepričanju, mnogi tudi v vročem upanju, da bom v najkrajšem času odšel in se bodo vrnili stari komunistični vodje, kar se je po koncu mojega mandata tudi v resnici zgodilo. Potem, ko so ti »vojaki revolucije« sami in s pomočjo javnih občil vse naredili, da bi mi uničili potrebno avtoriteto, sedaj hinavsko razglašajo, da državno tožilstvo tudi pod mojim vodstvom ni preganjalo vojnih zločincev. Zlagano in pokvarjeno!
Zaradi pasivnosti in nasprotovanja nekdanjih komunističnih tožilcev pri odkrivanju vojnih zločinov in zaradi bolj učinkovite organizacije tega dela in nujno potrebne specializacije sem pristojnost za pregon zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu prenesel na Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve. Zavedajoč se nevarnosti, da bo skupina lahko dosegla bolj učinkovito odkrivanje vojnih zločincev, so jo njihovi pokrovitelji in zaščitniki z vseh vetrov silovito napadli. Moja naslednica jo napadalcem hitro ugodila in skupino takoj onesposobila za takšno delo. Za nezakonito stanje je zato odgovorno tudi državno tožilstvo.
Pravite, da policija ni dala nobene ovadbe za vojne zločine in ni pravosodju izročila nobenega vojnega zločinca, državni tožilci pa se tudi niso pretegnili. Ali ste koga opozorili na potrebo po drugačnem delovanju kriminalistične policije?

Že v začetku leta 1991 sem dvakrat obiskal tedanjega notranjega ministra Igorja Bavčarja in mu povedal, da mora policija poleg rednih nalog takoj začeti z odkrivanjem medvojnih in povojnih zločinov, ki so jih storile enote katerekoli domače ali tuje vojske, med katerimi še posebej izstopajo še nekaznovani zločini partizanske in italijanske vojske. Razen splošne obljube drugih sadov ni bilo.
Zahtevo po odkrivanju in raziskavi vojnih zločinov iz časa druge svetovne vojne sem takoj po njegovem nastopu ponovil novemu notranjemu ministru Ivanu Bizjaku. Dogovorila sva se, da bo čez nekaj dni prišel k meni na delovni sestanek. Na ta dogovor sem ga kasneje še neštetokrat spomnil, mu poslal tudi pismo, vendar je deset mesecev vse ostalo pri obljubah. Šele 14. januarja 1994, nekaj mesecev pred svojim odhodom se je res oglasil skupaj z direktorjem Centra za kriminalistične preiskave Mitjem Klavoro. Dogovorili smo se, da bosta tako tožilstvo kot policija delo za odkrivanje vojnih zločinov vodila z enega mesta. Za zvezo s policijo in koordinacijo dela sem že na sestanku imenoval svojega predstavnika, minister Bizjak je to tudi obljubil, izvršil pa je to imenovanje po mnogih opominih in zahtevah šele nekaj tednov pred svojim odstopom. Preveč bi bilo, če bi povedal še to, kakšnega predstavnika je imenoval.
Z ministrom Andrejem Šterom je bilo sodelovanje iskreno in dobro, vendar po toliko letih zavlačevanja ni bilo več mogoče na hitro spremeniti miselnosti pristojnih kriminalistov. Naslednji minister Mirko Bandelj se o pregonu vojnih zločincev ni hotel niti pogovarjati, na moje pismo o tem pa sploh ni odgovoril ne ustno in ne pisno. Zato sem s posebnim pismom o vsem seznanil še predsednika vlade dr. Janeza Drnovška. Tudi ta ni odgovoril, še manj karkoli ukrenil. Izvršna oblast je tako pregon vojnih zločincev povsem blokirala. O tem, da v Sloveniji ne odkrivamo vojnih zločinov in jih zato ne moremo preganjati, je bil z letnimi poročili obveščen tudi Državni zbor RS in njegovi predsedniki, nazadnje tudi dr. Janez Podobnik. Nihče ni ničesar storil, poročil sploh niso obravnavali. Nekajkrat sem o tem na seji osebno obvestil tudi Odbor za pravosodje in notranje zadeve. Edina posledica je bila povečana gonja za mojo razrešitev, katere najsilovitejši krog se je začel prav v tem odboru.
Vlada in notranje ministrstvo nočeta odkriti vojnih zločincev in jih izročiti pravosodju. Zakaj tožilstvo ni začelo kazenskega postopka proti neznanim storilcem, kot so nekateri večkrat javno zahtevali, da bi tako prišli do podatkov in dokazov?

Po veljavnem zakonu je kazenski postopek možno začeti samo proti znanim in imenovanim osumljencem, o katerih obstajajo dokazi za utemeljen sum. Proti neznanim storilcem ali brez dokazov za utemeljen sum ni mogoče začeti kazenskega postopka. Proti neznanim storilcem so možna samo posamezna preiskovalna dejanja. Takšna dejanja so tožilci preiskovalnim sodnikom predlagali tudi v zvezi z vojnimi zločini in so sodišča nekatera tudi izvedla. Zahteve po sprožitvi kazenskega postopka proti neznanim storilcem niso strokovne, so pa izraz upravičenega ogorčenja demokratične javnosti, ker slovenska država niti po 55 letih noče odkriti in identificirati množičnih vojnih zločincev, ne partizanskih in ne italijanskih.
Nekoč ste na Dnevih Drage takšno državo imenovali za barbarsko. Kje so vzroki, kaj je razlog za takšno barbarsko sprenevedanje?

Vzrok je neizživeti in neobsojeni komunizem in njegova totalitarna država. Znan je podatek, da 82 odstotkov sedanjih državnih funkcionarjev izvira iz totalitarne komunistične države. Predsednik države je zadnji komunistični diktator v Sloveniji, ki razglaša, da je bil komunizem dobra stvar, da je komunistični NOB temelj naše države, in zato hvali državne tožilce, da modro ravnajo, ker ne preganjajo vojnih zločincev, češ da to ne bi bilo racionalno. Predsednik Državnega zbora Borut Pahor je predsednik idejne in politične naslednice Komunistične partije Slovenije, ki je odgovorna za tisoče zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo. Tudi zanj je komunistični NOB temelj slovenske samostojnosti. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je eden zadnjih predsednikov komunistične Jugoslavije, podpisnik tajnih predpisov o koncentracijskih taboriščih in drugih varovalkah komunističnega sistema. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar, dolgoletna komunistična funkcionarka, javno izjavlja, da odloča po interesih namesto po zakonih. Predsednik parlamentarne stranke SNS Zmago Jelinčič je nekaznovano izjavil, da bi morali politične nasprotnike pobiti že leta 1945, podpredsednik Sašo Peče pa je med volilno kampanjo javno povedal, da je izjava predsednika načelno stališče te stranke, vendar ni proti neustavni stranki nihče ukrepal, še razburil se ni nihče. Minister za pravosodje Ivan Bizjak je kmalu za Milanom Kučanom tudi sam pohvalil državne tožilce kot modre, ker ne preganjajo vojnih zločinov, saj bi to po njegovem bilo samo nepotrebno odpiranje starih ran. Pravosodni minister, bivši varuh človekovih pravic, ki je tudi podpredsednik koalicijske stranke z imenom nekdanje Slovenske ljudske stranke, nosilke medvojnega odpora proti komunističnemu nasilju, je nato skupaj z generalno državno tožilko Zdenko Cerar in številnimi državnimi tožilci na državne stroške romal v Semič, kjer so počastili spomin na vojne zločince in na ustanovitev partizanskega tožilstva, komunistične totalitarne ustanove, krive za nešteto zločinov prav nad člani nekdanje Slovenske ljudske stranke.
Ob takšnih stališčih najvišjih državnih voditeljev in pravosodnih funkcionarjev seveda ni čudno, če kriminalisti in tožilci ne odkrivajo vojnih zločinov in ne lovijo vojnih zločincev. Nasprotno, država jim podeljujejo privilegije, odlikovanja in državno počastitev ob smrti.
Kaj k vsemu temu pravi pravna stroka?

Ob prvotni pasivnosti se je policija sklicevala prav na stališče pravnih strokovnjakov, da povojni poboji niso vojni zločin. Znano mi je, da je predstojnik oddelka za kazensko pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani prof. dr. Ljubo Bavcon – edina oseba, ki jo je Milan Kučan pohvalno imenoval v svojem nastopnem govoru kot predsednik republike – trdil, da povojni poboji niso zločin, ampak »justifikacija«, izvršitev ustne sodbe ljudskega sodišča. To seveda niti po partizanskih revolucionarnih dekretih, kaj šele po veljavnih kazenskih zakonih ni bilo dopustno. Morda je zato dodal možnost, da je poboj bil zločinski, vendar naj ne bi šlo za poboj vojnih ujetnikov, ampak samo za uboj navadnih civilnih jetnikov. Poboj civilnih jetnikov po končani vojni ni vojni zločin, zato bi že davno zastaral in pregon ne bi bil več dopusten.
Dr. Ljubo Bavcon se je pri tem skliceval na določbo ženevske konvencije o vojnih ujetnikih, da status vojnega ujetnika preneha, ko je ta repatriiran, vrnjen v domovino. Ni mogoče misliti, da je profesor spregledal drugi del predpisa, ki pravi, da to velja samo za ujetnike, ki so se prostovoljno vrnili v domovino. Slovenski domobranci so bili v domovino vrnjeni s prevaro in ne po njihovi volji. Šele ob že omenjenem obisku, ko je na državno tožilstvo z ministrom Bizjakom prišel tudi Mitja Klavora, je ta povedal, da so univerzitetni profesorji spremenili stališče o pobojih in priznavajo, da je šlo za vojne ujetnike, torej za vojni zločin, ki ni zastaral.
Slovenija očitno noče odkrivati in preganjati vojnih zločinov. Zakaj jih ne preganja mednarodno sodišče za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije v Haagu?

Mednarodno sodišče v Haagu je pristojno za zločine, ki so se zgodili v vojnah po razpadu Jugoslavije. Zločine, storjene med revolucijo in ob koncu druge svetovne vojne, je dolžna preganjati Slovenija. To mora storiti ne samo po domačih zakonih, ampak tudi po mednarodnih aktih kot članica Organizacije združenih narodov in kot članica Sveta Evrope. Te pravne, politične in kulturne dolžnosti noče izpolniti, zato bo treba to vprašanje internacionalizirati tudi mimo sodišča v Haagu.