Avtor: Janko Maček
Uvod
Letos v aprilu smo se spomnili desetletnice ustanovitve Nove slovenske zaveze in izhajanja njenega glasila Zaveza. Skoraj neopazno je šla ta obletnica mimo, vendar je marsikdo pomislil, zakaj ime Nova slovenska zaveza. Kaj je pravzaprav bila Slovenska zaveza in kdaj je delovala? Ta in oni je celo na glas povedal to vprašanje in pripomnil, da bi morala Zaveza o tem kaj več pisati. Res je bilo v prvih številkah naše revije to vprašanje že pojasnjeno, saj je bil o tem objavljen celo intervju z zgodovinarjem dr. Mlakarjem, toda od tedaj je preteklo že deset let. Ali ni prav, da sedaj o tem ponovno kaj povemo?
V rubriki Kako se je začelo navadno razmišljamo o dogodkih, ki so pripeljali do oboroženega protikomunističnega odpora. Zdi se, da je naša raziskava usmerjena le na komunistične poboje, ki so se posebno razširili spomladi 1942 in katerih posledica so bile vaške straže in kasneje domobranstvo. Toda med aprilom 1941 in pomladjo 1942 je vendar dvanajst mesecev – celo leto. Ali je bila nekomunistična stran ves ta čas zadovoljna z okupacijo in je samo sanjarila, kako jo bodo nekoč osvobodili zahodni zavezniki? Kaj vse se je zgodilo po cvetni nedelji 1941, ko so Nemci bombardirali Beograd in tako brez vojne napovedi začeli napad na Jugoslavijo, katere del je bila Slovenija? Kako je na to reagirala takratna slovenska oblast, izvoljena na bolj ali manj demokratičnih volitvah pred začetkom vojne?
Zakaj ime Slovenska zaveza? Zame je beseda zaveza že od otroških let povezana s predstavo mavrice, ki se razpne čez nebo, ko po nevihti izza oblakov spet posije sonce. Nisem še dobro znal brati, ko sem dobil v roke knjigo zgodb svetega pisma, kjer je bila skoraj na začetku slika velike povodnji in Noetove barke. Tam sem prebral ali so mi morda prebrali, kako je Bog z Noetom sklenil zavezo, da ne bo nikoli več tako strašnega potopa, in v potrditev te zaveze se je na nebu pokazala mavrica. S sklenitvijo zaveze se torej zavežemo, da bomo nekaj naredili na določen način, sklenemo nekakšno slovesno pogodbo. Z ustanovitvijo Slovenske zaveze marca 1942 so se predstavniki treh miselnih krogov na Slovenskem zavezali, da bodo »v času največje stiske in najtežjih preizkušenj neglede na stranko, strujo in nazor složno delali za osvoboditev slovenskega naroda, da se v celoti združi v svobodni Sloveniji«. (Iz proglasa v 1. št. lista Slovenska zaveza, 7. maja 1942)
Pogosto slišimo bolj ali manj upravičene pripombe, da se legitimni predstavniki predvojne oblasti na Slovenskem v začetku okupacije niso znašli, da niso znali potegniti potez, s katerimi bi vse narodne sile usmerili k enotnemu cilju in preprečili začetek revolucije. Zakaj niso preprečili vpliva komunistične partije in njenega vzpona na oblast? Ali je bilo v danih razmerah ta vzpon sploh mogoče preprečiti? Kakšno vlogo je pri tem imela Slovenska ljudska stranka kot najmočnejša predvojna stranka na Slovenskem? Zakaj so bili stalni problemi z vojaškim vodstvom protirevolucijske strani? Kar preveč vprašanj za takle sestavek! Vsaj na nekatera bomo skušali odgovoriti in tako tudi pojasniti nastanek in vlogo Slovenske zaveze.
Cvetna nedelja 1941
V zgodnjem jutru 6. aprila 1941 so Nemci strahovito bombardirali Beograd. Tako nenadnega in silovitega napada brez vojne napovedi nihče ni pričakoval, čeprav se je vedelo, da je začetek vojne blizu. Dr. Franc Kulovec, ki je na ministrskem položaju v Beogradu in v vodstvu Slovenske ljudske stranke nasledil decembra 1940 umrlega dr. Korošca, je bil ubit med prvim naletom letal na dvorišču svojega stanovanja na Dedinju. Drugi slovenski minister dr. Miha Krek se je priključil ostalim članom vlade, ki so se po določenem načrtu takoj po prvem bombardiranju umaknili iz Beograda in še pred večerom prispeli v Užice. Z njim je potoval dr. Ciril Žebot, ki bi sicer po programu moral spremljati dr. Kulovca. Naslednji dan so se v Užicah pojavili še bivši minister in tedanji načelnik jugoslovanske gasilske zveze Franc Snoj, vodilni član Jugoslovanske nacionalne stranke dr. Albert Kramer in znani primorski Slovenec dr. Engelbert Besednjak. Franc Snoj je bil imenovan za ministra namesto pokojnega Kulovca, še preden je bežeča vlada 8. aprila nadaljevala pot proti Sarajevu.
Med ponovnim postankom na Palah pri Sarajevu se je slovenski ekipi najprej pridružil dr. Lambert Ehrlich, nato pa še skupina ljubljanskih novinarjev, med katerimi sta bila tudi glavni urednik Slovenskega doma Mirko Javornik in kulturni urednik Slovenca dr. Tine Debeljak. Dr. Ehrlicha je v pričakovanju vojne in odhoda v tujino poklical k sebi še dr. Kulovec. Iz Ljubljane je odšel šele v nedeljo, ko se je že vedelo za začetek vojne, zato se je usmeril proti Sarajevu v upanju, da bo tam naletel na vlado ali vsaj zvedel, kje se nahaja.
30. marca 1941 je vodstvo Slovenske ljudske stranke v Ljubljani razpravljalo o trenutnih razmerah in o nevarnosti vojne ter okupacije. Na tem sestanku je bilo med drugim sklenjeno, naj dr. Alojzij Kuhar in msgr. Franc Gabrovšek, dotedanji ravnatelj Zadružne zveze, kot delegata stranke takoj odpotujeta v Beograd k slovenskima ministroma, kasneje pa po potrebi tudi v tujino. Ker se je zvedelo, da bo vse prometne zveze v državi v kratkem prevzela vojska, sta se Gabrovšek in Kuhar že v petek, 4. aprila, zvečer z vlakom odpravila proti Grčiji. Z njima je potovala tudi žena ministra Kreka s sinčkom Alešem. Njihov vlak je bil zadnji civilni vlak, ki je iz Beograda še peljal proti jugu. Zaradi velikih zamud je šele v nedeljo zjutraj priropotal v Skoplje, ko so tudi tam že padale nemške bombe. Kljub temu so naši begunci nadaljevali potovanje in 9. aprila prispeli v Atene.
Na velikonočni ponedeljek, 14. aprila, je begunska vlada zapustila Pale in se z avtomobili odpeljala proti Črni gori. Poleg obeh slovenskih ministrov so potovali s to kolono tudi dr. Ehrlich, dr. Žebot, dr. Besednjak, dr. Kramer, dr. Debeljak in Mirko Javornik. Na nekem travniku blizu Nikšiča so nanje čakali vojaški avioni, s katerimi so poleteli v Atene in nato naprej v Egipt. Toda od Slovencev sta tako odšla iz države le ministra Krek in Snoj, ostalim pa so naročili, naj hitijo v Kotorski zaliv in se vkrcajo na angleško podmornico, ki naj bi tja prišla po osebje angleškega poslaništva. Ker podmornice ni bilo, so se slovenski begunci po raznih potih vrnili v Slovenijo.
Mislimo, da bi bilo treba v zvezi z umikom jugoslovanske vlade še marsikaj povedati. Na primer, kako jo je dr. Vladko Maček takoj po prihodu v Užice zapustil in se odpeljal v Zagreb, kjer je potem bila 10. aprila proglašena NDH (Nezavisna država Hrvatska), kako se ji je na Palah pridružil general Simoviæ in tam izročil vrhovno poveljstvo nad razpadlo jugoslovansko armado svojemu kolegu generalu Kalafatoviæu, sam pa z vlado odletel v tujino, kako se je na travniku pri Nikšiæu na letala vkrcalo več soprog in raznih spremljevalcev srbskih ministrov, Slovenci pa so na njih dobili prostora komaj za dve osebi.
Toda nas vendar zanima Slovenija! Kaj se je tu dogajalo na cvetno nedeljo 1941 in v dneh po njej? Obenem z bombardiranjem Beograda je nemška vojska vdrla v Jugoslavijo na vseh mejah od Rateč na Gorenjskem do Caribroda na jugovzhodu, kjer so se ji pridružili tudi Bolgari. Zveza med Ljubljano in Beogradom je bila že ob prvem bombardiranju pretrgana, noben stik z vlado v Beogradu ni bil več mogoč. Le nekaj ur po nemškem napadu so se pri banu dr. Natlačenu zbrali zastopniki slovenskih političnih strank. Dr. Metod Mikuž v svojem Pregledu zgodovine NOB piše, da so se seje na cvetno nedeljo udeležili predstavniki »Slovenske ljudske stranke (SLS – klerikalci), Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS – liberalci Živkovič-Kramerjeve smeri), Narodne radikalne stranke (slovenski radikali Ravniharjeve smeri), Jugoslovanske demokratske stranke (liberalci, ki so se vključili v ponovno oživljeno Samostojno demokratsko stranko), Slovenske kmečke stranke (Pucljeva in Marušičeva smer) in Socialistične stranke Jugoslavije«. (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB 1, str. 49) Dogovorili so se za ustanovitev Narodnega sveta in za njegovega predsednika izvolili dr. Natlačena. Predlog komunistične partije, da bi tudi ona sodelovala v Narodnem svetu, so zavrnili z utemeljitvijo, da »lahko sodelujejo samo predstavniki organiziranih in priznanih političnih strank«.
Ko se je izvedelo, da so v Zagrebu razglasili samostojno Hrvaško, je Narodni svet izdal obvestilo, da začasno prevzema vrhovno oblast v Sloveniji. Ker poveljstvo jugoslovanske vojske v Sloveniji ni sprejelo predloga za podreditev Narodnemu svetu, že 9. aprila je vojska začela zapuščati Slovenijo in razpadati, je ta opozoril na neizbežnost okupacije in pozval k ohranitvi reda in miru. Preprečil je, da bi umikajoča se vojska porušila več prometnih in industrijskih naprav. 12. aprila, ko so Italijani že bili v Ljubljani, je delegacija Narodnega sveta z banom na čelu hitela v Celje in skušala posredovati pri Nemcih, da bi cela Slovenija prišla pod enega okupatorja. Njihova pot je bila seveda zaman, saj je Hitler že odločil, da bo Slovenija razkosana med tri okupatorje.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Špik s Srednjega vrha Stanko Klinar
Italijani so kmalu po zasedbi prepovedali delovanje Narodnega sveta. Civilno upravo v Ljubljanski pokrajini je prevzel visoki komisar Emilio Grazioli, skrb za red pa je bila poverjena italijanski policiji in karabinjerjem. Kot posvetovalni organ naj bi visokemu komisarju pomagal sosvet – konzulta, v katerega so bili imenovani »predstavniki iz produktivnih skupin slovenskega prebivalstva«. V začetku sta bila člana sosveta tudi bivši ban dr. Natlačen in bivši minister Pucelj; svoj pristanek na sodelovanje v konzulti sta opravičevala s skrbjo za ohranitev slovenskih pravic v Ljubljanski pokrajini, ki je bila tedaj tudi zatočišče za begunce z Gorenjskega in Štajerskega.
Dr. Žebot v knjigi Neminljiva Slovenija opisuje, kako sta se z dr. Ehrlichom po povratku iz Kotorskega zaliva oglasila pri dr. Natlačenu. Ehrlich je banu poročal o neuspeli poti k vladi in pojasnil svoje stališče, da je nujno takoj vzpostaviti podtalno narodno oblast, nekaj podobnega kot je bil Narodni svet, ki bo za slovenski vojni cilj razglasila Združeno Slovenijo v svobodni Evropi, glede bodočih odnosov z ostalimi jugoslovanskimi narodi pa zahtevala načelo demokratične samoodločbe na temelju enakosti in soglasja. Ehrlichov predlog ni bil sprejet, ker so ga smatrali za neizvedljivega in ker so se po eni strani bali izzivati okupatorja po drugi pa oporekati kontinuiteto predvojne Jugoslavije. Odločili so se počakati, da se vzpostavi zveza s slovenskima ministroma pri begunski vladi. Ehrlich je še naprej dokazoval, da bi bistveni namen podtalne narodne oblasti bil v tem, da poveže vse Slovence v okupirani domovini in jih usmeri k enotnemu osvobodilnemu cilju. Za to ni treba čakati, da se bo od nekod oglasila begunska vlada, ki bo gotovo imela veliko opravka z lastnimi težavami in morda ne bo dovolj dobro razumela razmer na zasedenem ozemlju, bo pa tudi v veliki meri odvisna od vojnih interesov zaveznikov. Nevarno je, da bo zaradi čakanja na soglasje in navodila begunske vlade doma zamujen pravi trenutek, ki ga pozneje ne bo več mogoče nadoknaditi. – Seveda je tudi to dokazovanje padlo na neplodna tla.
Slovenska legija in Osvobodilna fronta
Slovenska ljudska stranka je bila pred letom 1941 najmočnejša politična stranka na Slovenskem. Pri svobodnih volitvah od 1920 do 1927 je zanjo glasovalo okrog 60 procentov volivcev, na parlamentarnih volitvah decembra 1938, ki niso bile popolnoma demokratične, pa je dobila kar 78 procentov glasov. Verjetno je tudi to pripomoglo, da vodstvo stranke ni bilo dovolj pozorno na probleme, ki so se začeli pojavljati znotraj in zunaj nje. Komuniste so sicer imeli za nasprotnike, vendar jim niti na kraj pameti ni prišlo, kako resna nevarnost jim preti od njih. Decembra 1940 je umrl dolgoletni voditelj stranke dr. Anton Korošec, ob prvem nemškem napadu, 6. aprila 1941, pa še njegov naslednik dr. Franc Kulovec.
Ob letošnji 60-letnici OF smo med drugim slišali mnenje nekaterih vidnih Slovencev, da so za prevlado komunistične partije med vojno in za uveljavitev totalitarizma po vojni krive nekdanje demokratične stranke, ki v odločilnem trenutku niso znale zaustaviti komunističnega prodiranja. Tudi sicer niso tako redke sodbe, da protikomunistična stran v prvem letu okupacije ni naredila ničesar oziroma je le načrtovala in čakala na direktive od zunaj, medtem pa se je njen čas iztekel. Ali te sodbe veljajo tudi za Slovensko ljudsko stranko in koliko so upravičene?
Slovenska ljudska stranka – SLS, ki od prvega dne okupacije ni mogla javno delovati, je kar kmalu začela priprave za ustanovitev Slovenske legije. Ustanovnega sestanka v Ljubljani se je 29. maja 1941 udeležilo 12 delegatov SLS, mladinske JRZ, Zveze združenih delavcev, Zveze fantovskih odsekov in Kmečke zveze. Glavne programske točke so bile: zbiranje orožja, sistematične priprave na odpor proti okupatorju v ugodnem trenutku, zbiranje vojaških informacij za zaveznike in širjenje protiokupatorske propagande. Vodja Slovenske legije je postal Rudolf Smersu, na čelu obveščevalnega oddelka je bil Albin Šmajd, vojaške zadeve je vodil Edvard Peterlin. (Enciklopedija Slovenije 11, str. 410)
Rudolf Smersu je leta 1959 takole opisal ustanovitev Slovenske legije: Na velikonočni ponedeljek v letu 1941 in nekaj dni nato še enkrat so se na zasebnem stanovanju zbrali nekateri zastopniki katoliških mladinskih organizacij in po temeljitem pregledu položaja prišli do prepričanja, da je potrebno takoj ustanoviti tajno vojaško organizacijo. O tem so bile obveščene razne vodilne osebnosti slovenskega javnega življenja in vsi so soglašali. 29. aprila so se zastopniki mladinskih organizacij zbrali v prostorih Delavske zbornice v Ljubljani in ustanovili Slovensko legijo (SL). Vodstvo organizacije so poverili desetčlanskemu odboru, kateremu je do oktobra 1943 načeloval Rudolf Smersu, pozneje pa major profesor Mirko Bitenc. V odboru so bili zastopniki vseh glavnih slovenskih katoliških mladinskih organizacij. Slovensko legijo smo ustanovili zaradi odpora proti okupatorju. Vedeli smo, da je bilo Čehom in Francozom izrecno naročeno, naj se vzdržijo vseh akcij, ki bi škodovale njihovi narodni skupnosti, in naj čakajo, da bodo na zavezniško povelje posegli v boj za osvoboditev domovine. Tudi mi smo se nameravali ravnati po tem pravilu. Hoteli smo organizirati tajne oddelke, ki bi bili pripravljeni za odpor proti okupatorju, ko bi nastopil primeren čas. Ta organizacija naj bi potekala v strogi tajnosti, da z njo ne bi izzivali okupatorjevih represalij. Toda komunisti so imeli druge načrte in namene. Smatrali so, da so zaradi tuje okupacije in ker je bil narod brez lastne oblasti, nastopile zanje tako ugodne razmere, da lahko začnejo komunistično revolucijo. Začeli so pobijati Slovence – nekomuniste in z malimi praskami izzivati okupatorje, da so se znašali ne nad njimi, ampak nad nekomunističnimi Slovenci. Ko je postalo očitno, da je komunizem izrabil okupacijo za izvedbo svoje revolucije, in ko je že padlo več sto slovenskih žrtev, je Slovenska legija smatrala za dolžnost, da poseže v samoobrambo slovenskega naroda. Tako se je njeni prvotni nalogi – pripravi odpora proti okupatorju pridružila nova naloga, ki so ji jo vsilili komunisti. (Vestnik–Glasilo slovenskih protikom. borcev 1959, št. 4, str. 51)
S pomočjo katoliških organizacij se je Slovenska legija dokaj hitro razširila in naj bi konec leta 1941 imela že 5000 članov, kasneje pa jih je bilo 8000. Novembra 1941 je kot glasilo Slovenske legije začel izhajati ilegalni list Svobodna Slovenija, ki ga je izdajal in urejal Miloš Stare. Tudi iz tega lista je razvidno, kako je nova, vsiljena naloga v delovanju Slovenske legije zavzemala vse večji obseg in jo vsaj posredno odmikala od naloge, za katero je bila ustanovljena.
Nekaj mesecev kasneje kot Slovenska legija sta bili ustanovljeni še dve ilegalni vojaški organizaciji: Sokolska legija in Narodna legija. Že ime pove, da so Sokolsko legijo sestavljali predvsem člani predvojne sokolske organizacije, ki niso pristopili k OF. Štela naj bi od 600 do 800 članov. Še manjša po številu članov je bila Narodna legija, ki je nastala iz skupine Pobratim, priključilo pa se ji je tudi nekaj izobražencev in oficirjev. Seveda bi bilo treba v zvezi z nastankom teh dveh legij še kaj povedati. Zakaj se njuni člani niso priključili že prej ustanovljeni Slovenski legiji? Zakaj razmeroma majhno število članov in pozen nastanek? Ali ne kaže tudi to na odsotnost osrednjega narodnega vodstva?
Dr. Metodu Mikužu se je v 1. zvezku knjige Pregled zgodovine NOB na začetku poglavja o ustanovitvi OF zapisalo tudi tole: » Z okupacijo slovenske zemlje je prešla formalna legitimacija narodnega vodstva od buržoazije na KPS, s tem pa seveda še ni bilo rečeno, da je bilo to vodstvo že dokončno. Vsa narodnoosvobodilna vojna je obenem z borbo proti okupatorjem tudi revolucionarna borba za ljudsko oblast, torej borba ljudskih množic pod vodstvom Partije proti lastni buržoaziji. Partija se je v polni meri zavedala, da je treba delati hitro.« Ko Mikuž opisuje potek ustanovnega sestanka OF, ki »se je od ustanovitve do 22. junija 1941 imenovala Protiimperialistična fronta«, pove, da »je Kidrič ob analizi trenutnega položaja in perspektivah nadaljnjega razvoja podal nekaj na kratko skiciranih točk, ob katerih so se zedinili vsi navzoči«.
Slovenski poročevalec je že v majski številki 1941 zapisal: »Preteklost se je prelomila, naša kapitalistična gospoda, ki se je nekoč penila v nacionalističnih frazah, se je pod gospostvom tujčeve imperialistične pete do kraja razgalila kot ogabni izdajalec brez mrvice narodnega in človeškega ponosa, brez trohice sramu. Poklonitev slovenskih veljakov italijanskemu okupatorju je zgolj logičen, čeprav gorostasno sramoten zaključek triindvajsetletne gosposke politike.« 15. junija je Slovenski poročevalec v sestavku Kapitalistična gospoda takole pisal: »Kapitalistična gospoda, ki je ostala doma, liže pete imperialističnim osvajalcem. Natlačen, Pucelj in druga judeževska tovarišija potuje v Rim… Kapitalistična gospoda, ki se je zatekla pod angleško imperialistično okrilje, obljublja ohranitev kapitalizma, to se pravi, temeljnega vira socialnega in nacionalnega izkoriščanja, obljublja, da bo vzpostavila vse po starem, to se pravi preprečila socialno in nacionalno osvoboditev. Za zasužnjeni in razkosani slovenski narod, za vse zasužnjene narode Jugoslavije in Balkana veljajo danes bolj kot kdajkoli prej velike Stalinove besede: Postalo je očitno, da si osvoboditve delovnih množic zatiranih narodov in odprave narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez strmoglavljenja lastne nacionalne buržuazije in brez zavzema oblasti po samih delovnih množicah.«
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Oporniki mogočnega Triglava Mirko Kambič
Ko je 22. junija 1941 tudi ljubljanski radio sporočil novico o napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, so se kmalu zatem v Ljubljani sestali člani centralnega partijskega komiteja. Na tem sestanku so ustanovili Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet in sestavili poseben proglas, kjer so poudarili, da »Hitlerjev napad na glavno trdnjavo miru, na glavnega zaščitnika zatiranih narodov in vseh izkoriščanih in tlačenih pomeni napad na delavski razred vsega sveta, na kmečko ljudstvo vseh narodov v Evropi in v kolonijah, na kulturo vsega človeštva, zato naj se tudi Slovenci pod vodstvom partije pridružijo boju delavsko kmečke armade SSSR«. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Knjiga 1, str. 44–47) Slovenski poročevalec je 11. julija 1941 objavil Kidričev članek K dejanjem, kjer je menda prvič uradno imenovana Osvobodilna fronta: »Reakcionarna suha veja na živem narodovem telesu – peščica gosposkih izdajalcev – se je povsem prodala okupatorjem, narod pa gre z elementarno silo svojo borbeno pot. Njegov osvobodilni boj so vzele v svoje roke njegove ljudske moči. Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja.« (Dokumenti, Knjiga 1, str. 49)
V avgustu 1941 je partija ustanovila Varnostno obveščevalno službo – VOS, ki je precej časa delovala samo v Ljubljani. Vodila jo je Kidričeva žena Zdenka. Dokaj točen opis te partijske organizacije je podal Kardelj v pismu, ki ga je 29. 3. 1942 iz Ljubljane pisal Titu. Takole piše: »Dejansko je ves aparat (organizacije VOS) sestavljen iz članov partije. Zgrajen je iz dveh delov: obveščevalna služba in eksekutivni aparat. Vodstvo je enotno in je sestavljeno iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. Obveščevalno delo je od spodaj množično in prihaja dnevno na rajonske točke obveščevalne službe mnogo vsakovrstnih prijav. Imajo celo urejeno kartoteko o ljudeh, ki jih nadzorujejo, zasledujejo itd. Imajo tudi svoje provokatorje v belogardističnih organizacijah itd. Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Ti fantje delajo vse mogoče stvari. Nekaj primerov: skoraj dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Nobena policijska zaščita ne reši tistih, ki jih vosovci (tako jim pravijo tukaj) vzamejo na muho… Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti… Slovenci so menda edini narod v Evropi, ki ima svojo belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti. Varnostna služba je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela na muho, ne more rešiti. Zato bežijo, zato se jih je polastila prava panika.« (Dokumenti, 1. Knjiga, str. 324) Zanimiva je misel, da daje OF značaj resnične oblasti prav strah pred njeno VOS. Seveda je treba za spoštovanje oblasti skrbeti na razne načine. Ko se je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, je bilo njegovo prvo delo Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki je postal »zakonska podlaga« za delo VOS in za ves revolucijski teror.
Naj povemo, da je prva medvojna številka Slovenskega poročevalca izšla že maja 1941 in potem do konca leta še enaintrideset številk. Poročevalec je nato izhajal ves čas okupacije. Kot smo videli v gornjih odstavkih, je list že v prvi številki brezobzirno udaril po »izdajalski kapitalistični gospodi«. Proti koncu leta 1941 so se kot konkretna oblika tega boja že pojavile prve likvidacije.
In še bežen pogled na napadeno stran, ki se še ni zavedela, kako hudo je napadena. Prva številka Svobodne Slovenije, ki je izšla šele konec novembra 1941, sicer ni mogla mimo OF, toda omenila jo je obzirno kot »delo posameznikov, ki ima svoje osnove v neslovenskih partizanih komunistične internacionale in je doslej prineslo samo škodo in uničevanje«. 8. številka Svobodne Slovenije – izšla je 28. marca 1942 – je na prvi strani prinesla sestavek z naslovom Bratomor: »Razumemo, če nas preganja osvajalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo, premišljeno in z zverinsko hladnokrvnostjo koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci? Skupina, ki nam oznanja osvoboditev, nas osvobaja s pištolo in nožem po programu, kakor ga slovenska zgodovina ne pozna. Prva točka njenega programa je BRATOMOR. Fronta ni dosedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine. Ali naj bo to slovensko narodno gibanje?«
Slovenska zaveza
Ko je profesor Ehrlich konec aprila 1941 predlagal dr. Natlačenu ustanovitev podtalnega narodnega predstavništva, mu je ta po posvetu s sodelavci odgovoril, da je treba počakati na dogovor s slovenskima ministroma pri begunski vladi. Na ta dogovor je bilo treba čakati do jeseni 1941. Vlada se je iz Egipta najprej selila v Jeruzalem in nato v London. Za nekatere je bila pot v London dolga več mesecev, saj so se vmes ustavili v Južni Afriki. Msgr. Franc Gabrovšek je, na primer, prispel v London šele oktobra. Vendar selitve niso bile največja ovira za delo vlade, bolj važna so bila nasprotstva med njenimi člani. Srbi so napadali Hrvate zaradi Paveličeve države, Hrvati so se branili in Srbom očitali Nediča, enim in drugim pa se je videlo, da s srcem niso za Jugoslavijo. Ko se je zvedelo, da je bivši ban Natlačen sprejel sodelovanje v italijanski konzulti, se je tudi na slovenske predstavnike zgrnil plaz očitkov. Vse preveč je imela vlada opraviti sama s seboj, da bi se mogla zares posvetiti delu za rešitev podjarmljene domovine.
Precej podobna klima je vladala med predvojnimi demokratičnimi strankami v okupirani Sloveniji oziroma na italijanskem zasedbenem področju, kajti Nemci so na svojem področju takoj po zasedbi onemogočili vsako politično delovanje. Italijani so ukinili Narodni svet in uvedli konzulto, vendar so dopuščali Slovencem nekaj več svobode. Stranke se v novih razmerah niso znašle. Jugoslovanska nacionalna stranka je bila nekaj mesecev brez pravega vodstva, kajti dr. Kramer in dr. Pirkmajer sta se šele poleti vrnila iz Dalmacije, kjer sta ostala po neuspelem poizkusu odhoda v tujino, ing. Mačkovšek pa je bil v italijanskem zaporu. Šele septembra 1941 so se stranke, ki so bile aprila zastopane v Narodnem svetu, sporazumele za skupen politični program in ga sporočile dr. Kreku v London. Na temelju tega programa so Slovenci v Londonu postavili Slovenski narodni odbor, ki naj bi zastopal slovenske interese pri begunski vladi, in dr. Kuhar ga je 23. novembra 1941 po londonski BBC sporočil Slovencem v domovini. Ta program je postal znan kot »londonske točke«. Njegov cilj je bil obnovitev Jugoslavije kot monarhije, ki pa bo enotno gospodarsko področje s federativno ureditvijo, katere del bo samostojna združena Slovenija z vsem ozemljem, kjer žive Slovenci. Kralj in jugoslovanska vlada sta edina zakonita oblast, edina vojaška sila pa Jugoslovanska vojska, ki naj se ji priključijo vse slovenske osvobodilne organizacije. S tem sporazumom med slovenskimi demokratičnimi strankami je bil položen temelj za nastanek Slovenske zaveze.
Precej dokumentov o nastajanju in delovanju Slovenske zaveze je zbranih v knjigi »Dosje« Mačkovšek, ki jo je leta 1994 pripravila zgodovinarka dr. Jera Vodušek-Starič. Tu tudi zvemo, da je bil ing. Janko Mačkovšek eden od treh članov izvršnega odbora Slovenske zaveze. Poglejmo torej na hitro glavne podatke o njegovem življenju in delu, ki nam bodo hkrati predstavili nekaj potez organizacije, za katero je veliko žrtvoval. Rodil se je leta 1888 v Idriji. Po osnovni šoli v domačem kraju in realni gimnaziji v Ljubljani je odšel na Visoko tehnično šolo v Prago, kjer je leta 1913 dobil naslov inženirja in se nato zaposlil na mestnem gradbenem uradu v Ljubljani. Kot gradbenik se je ukvarjal z ljubljanskim urbanizmom, hkrati pa je bil predsednik Društva inženirjev in arhitektov. Že zelo zgodaj se je začel zanimati za problematiko slovenskih meja. Leta 1919 je bil med eksperti za meje na mirovni konferenci v Parizu. Precej svoje energije je v času med obema vojnama posvetil narodnoobrambnim organizacijam. Bil je član Jugoslovanske nacionalne stranke – JNS, vendar do leta 1941 ni bil med njenimi vodilnimi politiki. Zaradi hudih nasprotij v stranki se je dr. Kramer po vrnitvi iz Dalmacije leta 1941 umaknil iz ožjega vodstva in v novi direktorij je tedaj prišel ing. Mačkovšek, ki je že pred tem pomagal stranki pri iskanju zveze z begunsko vlado. JNS je namreč ves čas vojne priznavala legitimnost jugoslovanske vlade v Londonu in zagovarjala Jugoslavijo kot optimalno državno povezavo za Slovence. Tako je ing. Mačkovšek postal sodelavec Kramerjevega kroga, ki si je jeseni 1941 prizadeval ustanoviti ilegalno zvezo strank, ki bi nadomestila razpuščeni Narodni svet iz aprila istega leta. S tem namenom sta se dr. Kramer in Vinko Vrhunc septembra 1941 sestala z Natlačenom. Ker je Vrhunc kmalu potem odšel v Švico zaradi zveze z Londonom, je njegovo vlogo v razgovorih prevzel Mačkovšek. Rezultat teh razgovorov so bile londonske točke.
Ni dvoma, da je Mačkovšek sodeloval tudi pri usklajevanju Projekta deklaracije Slovenske zaveze, ki je nastal februarja ali marca 1942. V tem sestavku seveda ne moremo navesti cele deklaracije, zato bomo na kratko povzeli le njene bistvene poudarke. Najprej je važna ugotovitev, da kljub okupaciji Jugoslavijo še priznavajo vse svobodne države, predvsem pa Rusija, Anglija in ZDA. Narodi Jugoslavije se z nobenim pravnim aktom niso odrekli svoji državi. Tudi Nezavisna država Hrvatska je ena izmed oblik okupacije, saj so okupatorji to »nezavisnost« Hrvatom vsilili. Kot simboli suverenosti veljajo še naprej: kralj, vlada in Jugoslovanska vojska. Slovenski narod pričakuje, da bo Jugoslavija obnovljena, vendar ne želi povratka na stari režim, ampak Jugoslavijo z novo politično, socialno in ekonomsko ureditvijo.
V nadaljevanju deklaracija govori o komunistih in OF ter pove, da je v največji narodni stiski komunistična stranka prva pričela z energičnim političnim delom, kajti bila je že prej v ilegali in je enostavno nadaljevala svoje delo. Ustanovila je OF in razglasila, da je njen edini cilj boj proti okupatorju, vsa druga vprašanja pa bodo na demokratičen način rešili po vojni. Ljudje so zato večinoma s simpatijo gledali na partizane in jim pomagali. Toda kmalu se je pokazalo, da se partija predvsem bori za oblast. Razni nesmotrni napadi na manjše okupatorske enote so bili skoraj brez haska, a represalije je trpelo mirno prebivalstvo. Ker takšna borba proti okupatorju ni mogla prinesti zaželenih sadov, kar je spričo razmerja sil tudi samoumevno, je partija spremenila svojo taktiko. Začela je z napadi na Slovence. Vse, ki niso njihovega mišljenja, je proglasila za belo gardo, za peto kolono in celo za narodne izdajalce. Jugoslovansko vojsko je proglasila za sovražno formacijo in vsi, ki so delovali pri njeni organizaciji, so bili obsojeni na smrt. Iz tega sledi, da se komunisti bore za separatistično sovjetsko Slovenijo – proti vsem ostalim jugoslovansko usmerjenim političnim skupinam. Zato je nujno, da se vse politične skupine jugoslovanske orientacije neglede na razlike v njihovih pogledih najprej združijo in potem skušajo doseči sporazum z OF oziroma s KPS za enotno delo ali vsaj za medsebojno toleranco. Na koncu deklaracije najdemo še sledeča dva poudarka:
1) Vrnitev v Jugoslavijo ne pomeni vrnitve na predvojni režim, ampak Jugoslavijo z novo ureditvijo, o kateri se bo odločalo po vojni na svobodnih volitvah.
2) Skupine jugoslovanske usmeritve načelno odklanjajo boj proti komunizmu; s KP bodo skušale doseči sporazum o enotnem nastopanju proti okupatorju ali vsaj o medsebojni toleranci.
Deklaracijo so podpisale triglavne demokratične stranke in deset manjših strank ter skupin. (Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 140 – 143)
16. marca je Mačkovšek preko zveze v Švici poslal v London daljše politično poročilo, ki ga je sestavil dr. Kramer in ki je dober prikaz takratne politične situacije v Sloveniji. Ko poročevalec opiše, kako kruto vladajo Nemci na Gorenjskem in Štajerskem, takoj doda, da je pod Italijani znatno boljše, saj so celo dovolili množično prehajanje beguncev z nemškega okupacijskega teritorija. Široka javnost sodelovanja v konzulti sicer ni odobravala, vendar so mnogi smatrali, da »je zaradi zaščite narodnih interesov razumljivo, posebno, ker o narodnem čustvovanju sodelujočih ne more biti dvoma in niso bili nikaki Quislingi«. – Komunisti so se po 22. 6. 1941 odločili za taktiko neposredne akcije, za nepomembno borbo brez ozira na konkretne koristi in žrtve. Izkoristili so idealizem dijaške mladine tja doli do najnižjih razredov in povzročili pravo načelno zmešnjavo med mnogimi nacionalnimi krogi. Seveda so uporabili tudi razumljivo nerazpoloženje naprednih krogov proti režimu JRZ, katerega bivše voditelje so pričeli obtoževati z belo gardo in da mislijo samo na obnovo klerikalnega režima, kakršen je bil prej. V tem pogledu so jim šli londonski govori g. Kuharja zelo na roko, saj so se gibali povsem v okviru prejšnje JRZ miselnosti in naznanjali, da je Krek prevzel narodno vodstvo. OF, ki je razpolagala z dobro organizirano propagando (Slovenski poročevalec tedensko in radioemisija trikrat tedensko), se je kmalu proglasila za edino slovensko oblast, vse, ki niso z njo pa za petokolonce, izdajalce itn. Pričelo se je obračunavanje z revolverjem… (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 143–144)
6. aprila 1942 je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze. Navedli bomo samo zadnji člen, ki se glasi: »Priprave za narodno osvoboditev je treba prvenstveno voditi po koristih in razmerah slovenskega naroda samega. Zato je pri maloštevilnosti naroda treba ljudem zavarovati življenje in premoženje, kar se le da, ne da bi prodajali svojo narodnost in sodelovali ali pomagali sovražniku. Kdor posredno ali neposredno ovaja domače ljudi ali zadeve okupatorjem, je izdajalec. Kdor danes iz strankarskih ali ideoloških razlogov koga ubije, mu grozi s smrtjo ali z nepomembnim junačenjem povzroča žrtve, ta je sovražnik naroda in pomaga okupatorju pri njegovem rabeljskem delu. Kdor uravnava svoje osvobodilno delo po navodilih kake nenarodne ali tuje organizacije ali sile, vprega naš narod v tuje službe in je izdajalec naroda.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 147)
Verjetno je bil hkrati z ustanovno listino napisan tudi Projekt predloga za sporazum z OF v dveh različicah: 1. popolna enotnost, 2. medsebojna toleranca. Naj citiramo nekaj stavkov iz predloga za medsebojno toleranco: »Nobena grupa ali oseba, za katero ni dokončno dokazano, da zavestno deluje v korist skupnega sovražnika, ne sme biti ožigosana z žigom izdajalca. Ker bi bila medsebojna borba narodu škodljiva in koristna samo za okupatorja, oba pokreta (Slovenska zaveza in OF) obsojata, odbijata in prepovedujeta vsako medsebojno borbo in konkurenco. Skupni sovražnik je samo okupator in narodni izdajalec, a borbo proti tem vodita obe grupi po svojih lastnih metodah. – Narodu se pušča na svobodno izbiro, kateremu pokretu se pridružuje.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 152). Torej so spomladi 1942, ko se je komunistična revolucija že močno razplamtela, v Slovenski zavezi še verjeli v možnost sporazuma z OF!
Doslej smo v zvezi s Slovensko zavezo govorili le o Slovenski ljudski stranki in Jugoslovanski nacionalni stranki. Toda konec leta 1941 so na pobudo SDS (Samostojne demokratske stranke) tudi nekatere liberalne – napredne skupine in JNS začele razmišljati o združitvi. Tako je v prvih mesecih 1942 nastala Napredna delovna skupnost kot koalicija JNS, SDS in Radikalov, kasneje pa se jim je pridružila tudi Stara pravda. Na čelu petčlanskega odbora te nove zveze je bil ing. Mačkovšek, za svoje glasilo pa so prevzeli list Zarja svobode, ki je bil do tedaj glasilo Mlade JNS. Ljubo Sirc v knjigi med Hitlerjem in Titom piše, kako je dr. Črtomir Nagode, ki je vodil Staro pravdo, v začetku sodeloval z OF. Spomnimo se, da je bil dr. Nagode med ustanovitelji Društva prijateljev Sovjetske zveze. Pravda je oktobra 1941 postala članica OF. Nagode se je tedaj veliko ukvarjal z vprašanjem slovenskih meja, zavzemal se je za obnovitev Jugoslavije in priznaval Mihajlovića za komandanta Jugoslovanske vojske v domovini. Ko ga je okrog božiča 1941 na domu obiskal Boris Kidriæ, sta se v zvezi s temi vprašanji sporekla, kajti Slovenski poročevalec je že v začetku decembra 1941 ostro napadel Mihajlovića. V prvi januarski številki je Slovenski poročevalec napadel tudi Nagodeta s pesmico Dihur: »V Ljubljani živi Dihur, ki prede noč in dan intrige, za osvoboditev pa ne da najmanjše fige.« 31. januarja je Slovenski poročevalec objavil izjavo izvršnega odbora OF, »da pripadniki OF pod nazivom Stara in Nova pravda niso organizirana skupina in jim zato ne gre značaj samostojne skupine«. Tako je prenehalo članstvo Pravde v OF. Ko dr. Sirc piše o tem, pripomni, da je bilo v OF najmanj dvanajst drugih skupin, ki so bile precej manj organizirane kot Pravda, toda te so vendarle ostale priznane članice iz preprostega razloga, ker so bile brez godrnjanja pripravljene sprejeti vse, kar so odločili komunistični voditelji. (L. Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 65). Po izključitvi iz OF se Pravda ni takoj vključila v Napredno delovno skupnost, ker je dr. Nagode imel nekatere pomisleke proti JNS. Mislil je celo na neposredno povezavo s Slovensko zavezo. Kljub tem pomislekom se je Pravda kasneje pridružila Napredni delovni skupnosti. Na sestankih jo je večinoma zastopal Metod Kumelj.
Po dolgih pripravah je tako spomladi 1942 končno »ozelenela« tudi Slovenska zaveza. V pismu, ki so ga 22. maja za London sestavili ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Vladimir Šuklje, je to takole opisano: »Razpoloženje, da bodo sovražne okupatorske sile končno poražene, je ves čas ostalo čvrsto. Iz vseh krogov se je čedalje bolj oglašala zahteva, naj bi se vsi Slovenci združili in osnovali neko skupnost, ki naj bi izvršila potrebne priprave za čas osvoboditve. Glavne ovire, ki so oteževale in zadrževale združitev vseh narodnih sil, so bile: Tradicionalno nasprotstvo med »klerikalci« in naprednjaki, odpor mlajše generacije v vseh strankah proti prejšnjim režimom in bojazen, da se ne bi spet ponovile stare razmere, ter pojav takozvane »osvobodilne fronte«, za katero so dali iniciativo in ki jo vodijo komunisti; OF je naredila veliko zmešnjave, zlasti med nacionalnimi ljudmi.
Prvi važen korak h koncentraciji je bil sporazum, dosežen glede federativne preureditve Jugoslavije, ki ga je že objavil radio London. Več mesecev je nato poteklo, preden so se razpršili ostali pomisleki. Danes se lahko reče, da je koncentracija vseh narodnih političnih sil dosežena. Sodelujejo SLS in ves katoliški politični krog (z izjemo nekaterih takozvanih krščanskih socialistov, večinoma intelektualcev), vse prejšnje napredne stranke in tudi mlajša generacija, socialisti iz SSJ in nekatere nove politične tvorbe, tudi kmetsko-delavska skupina dela ne bo ovirala.
Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata v koncentracijo, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženega naroda v resnici koristi samo sovražniku.«
V nadaljevanju pisma je povedano, da je koncentracija dobila ime Slovenska zaveza. Njena usmeritev je opisana v 8. točkah, od katerih naj omenimo le zadnji dve: »Priprave za osvoboditev je treba voditi po naših razmerah. Pri maloštevilnosti slovenskega naroda je treba kar najbolj varovati življenje, dom in imetek ljudi. – Od sodelovanja ni izključen noben Slovenec in nobena stranka, ki stoji na narodni osnovi in je sposobna podrejati svoje strankarske koristi narodnim. Obsoja se krvavo obračunavanje med ljudstvom in strahovanje ljudi, ki se danes izvaja.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 41–42)
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Dovška baba Stanko Klinar
Slovenska zaveza je imela sedemčlanski plenum. O sestavi tega organa je bilo tako pred ustanovitvijo kot kasneje precej pregovarjanja, vendar so se sporazumeli za paritetno zastopstvo treh miselnih krogov: katoliškega, liberalnega in socialističnega, ki so se združili zaradi skupnega dela za osvoboditev. Načelo paritete je bilo še posebej očitno v izvršnem odboru, ki je bil sestavljen iz treh članov in v katerem je liberalni krog zastopal ing. Mačkovšek, socialiste dr. Celestin Jelenc, katoličane pa najprej dr. Lukman in nato Miloš Stare. Na sestanke plenuma je prihajal tudi major Novak, ki je bil Mihajlovićev predstavnik za Slovenijo in odgovoren za organizacijo Jugoslovanske vojske na celotnem slovenskem področju. 7. maja 1942 je izšla prva številka ilegalnega lista Slovenska zaveza, ki je privzel ime »medstrankarske koncentracije« in postal njeno glasilo. V tej številki je bil objavljen proglas Slovenskega narodnega odbora v Londonu, ki ga je 26. aprila 1942 v imenu begunske vlade naslovil na Slovence s sporočilom, da je vlada v Londonu edina od vseh zaveznikov priznana predstavnica vsega jugoslovanskega državnega ozemlja, tudi Slovenije in da je za vojnega ministra imenovan general Draža Mihajlović, ki je edini zakoniti predstavnik in organizator oborožene sile in odpora proti okupatorju. Nobena druga osvobodilna akcija ni priznana ne od zaveznikov ne od jugoslovanske vlade in ne služi končnemu cilju – osvoboditvi, temveč povečuje nepotrebno prelivanje krvi in narodno nesrečo.
Slovenska zaveza in major Novak
Major Karel Novak je postal Mihajlovićev pooblaščenec za Slovenijo, ko se je polkovnik Jaka Avšič konec leta 1941 pridružil OF in partizanom. Razumljivo, da je zato Novaka zanimala organizacija Slovenske zaveze. Nekateri menijo, da je bil Novak med glavnimi pobudniki za njeno ustanovitev. Dr. Črtomir Nagode, ki se je celo v času zveze z OF navduševal za Mihajlovića, pa z Novakom že od začetka ni bil zadovoljen. Tudi po izključitvi iz OF je Pravda še računala, da se bo okrepljena z drugimi skupinami ponovno in pod boljšimi pogoji pridružila OF. (Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 73)
Novakovo poslanstvo se je začelo razmeroma pozno, ko je OF s svojo organizacijo in propagando že veliko naredila. S Slovensko legijo, ki je tudi bila vsaj za silo organizirana, ni našel prave povezave. Podporo je pričakoval od aktivnih oficirjev, toda tudi to upanje se je razblinilo, ko so Italijani 19. marca 1942 večino oficirjev aretirali in odpeljali v internacijo.
Za osvetlitev Novakovega odnosa do Slovenske zaveze poglejmo najprej njegovo poročilo, ki ga je spomladi 1944 poslal v London dr. Kuharju in Snoju. Poročilo začne z opisom Slovenske zaveze: Poleg socialistične, demokratske in klerikalne skupine je tu tudi četrti faktor, komandant Slovenije, ki je odgovoren za vojaška vprašanja, pa tudi za politična, v kolikor se tičejo organizacije vojske. O demokratskem bloku Novak pripomni, da je večina njegovih pristašev prešla v komunistično osvobodilno fronto, preostali pa so ustanovili Sokolsko legijo, ki se je prva postavila na stran komandanta Slovenije. Na žalost je štela le okrog 700 članov in komaj 200 borcev. Ta blok je bil vezan samo na Ljubljano, brez zveze s podeželjem in tudi brez možnosti povezave s političnimi predstavniki v inozemstvu. Klerikalni blok – Novak dosledno uporablja ta izraz – je bil najmočnejši in je imel svojo strankarsko milico – Slovensko legijo, ki je štela okrog 8000 članov. V bloku je bilo več struj, ki so se na zunaj prepirale, po potrebi pa tudi sodelovale. Vodstvo klerikalnega bloka je bilo v javnosti in v okviru Slovenske zaveze vedno projugoslovansko, v resnici pa so bili separatisti, ki so ime Jugoslovanske vojske in generala Mihajlovića skušali izkoristiti za organizacijo bele garde. Novak je na to stalno opozarjal Slovensko zavezo, toda neklerikalni politiki so bili prešibki in niso nič ukrenili. Višek nezaupanja do komandanta se je pokazal z ustanovitvijo Vojnega sveta. Klerikalci pa kljub temu niso poslali k četnikom niti enega svojega človeka. Novak je zaradi teh nepravilnosti predvsem obtoževal klerikalce, vendar je smatral za odgovorno tudi Slovensko zavezo, ki tega ni preprečila, zato je kot predstavnik Jugoslovanske vojske iz nje izstopil.
Po Novakovi sodbi so bile najusodnejše napake Slovenske zaveze sledeče:
1. Spomladi 1942 komandantu Slovenije ni pomagala mobilizirati vojaških obveznikov, ki so jih ogrožali tako partizani kot Italijani. Tedaj je bilo pri ljudeh še dovolj skritega orožja, ki so ga kasneje dobili partizani. Iniciativo odpora proti okupatorju so tako prevzeli komunisti, ljudje pa so bili zaradi samoobrambe prisiljeni vzeti orožje od okupatorja.
2. Slovenska zaveza nikoli ni nastopila kot enotna organizacija, ampak je vsaka stranka delovala po svojih političnih interesih.
3. Ni podpirala avtoritete komandanta Slovenije, kar je prišlo do izraza tudi pri Vojnem svetu.
4. Po padcu fašizma ni izvršila zahtev komandanta Slovenije, naj del Vaških straž preide v četnike in zato so ob kapitulaciji Italije vso oblast prevzeli komunisti, katerim so se Vaške straže brez odpora predale ali pa prestopile k Nemcem kot Slovenska domobranska legija.
Nato Novak v 15 točkah našteje, kaj vse je Slovenska ljudska stranka zagrešila proti njemu in Jugoslovanski vojski. Na primer, da je vstopila v Slovensko zavezo z neiskrenim namenom, da bi se tako v lepši luči predstavila inozemstvu; da si je prisvojila vse zveze z begunsko vlado in z inozemstvom, da si je prisvojila tudi večino finančnih sredstev, da so pripadniki bele garde 3. novembra 1942 ubili njegovega namestnika kapetana Jožefa Lesjaka, da so na vse načine preprečevali širjenje četniških odredov, da so skupaj z Vauhnikom in Peterlinom širili idejo Slovenske vojske, za kar so se posluževali tudi bele garde. (AINZ 6/IV…)
Obširno poročilo o svojem medvojnem delovanju v Sloveniji je major Novak napisal leta 1946 in v nekoliko skrajšani obliki ga je leta 1982 objavil Tabor v Argentini. Za dopolnitev Novakove slike o Slovenski zavezi bomo še od tu vzeli nekaj podatkov: V začetku julija 1942 je Novak odšel k Štajerskemu bataljonu na Dolenjsko in z njim doživel močan partizanski napad. »Nato sem se vrnil v Ljubljano, kjer je že delovala zveza z Mihajlovićem. Julija in avgusta sem mu stalno pošiljal poročila za zaveznike. V tem času so Italijani organizirali Vaške straže za zaščito pred partizani. Njihovo število je doseglo 10.000 mož, razdeljenih na 100 skupin. Že pozimi sem izdelal načrt, kako bi Vaške straže, ko bi ozeleneli gozdovi, prešle v Jugoslovansko vojsko za boj proti okupatorju. Da bi pridobil Vaške straže, sem za novomeško okrožje odredil rezervnega kapetana Janka Debeljaka, za okraj Št. Jošt - Rovte bivšega kapetana Pavla Vošnarja, v okolici Ljubljane pa je deloval aktivni kapetan Jože Lesjak«.
Na pomlad leta 1943 je Novak kljub težavam zbral majhen odred okrog 30 mož in z njimi sprejel tri radiotelegrafiste, ki jih je 17. marca blizu Smrečja nad Vrhniko odvrglo angleško letalo iz Kaira. Poleti 1943 se je iz italijanske internacije vrnila večja skupina aktivnih oficirjev in nekateri so se pridružili odredu, ki je z njimi in drugimi prostovoljci narasel na 100 mož. Komandant odreda je postal orožniški major Danilo Koprivica. Novak je tedaj delal na tem, da bi posadke Vidmarjevega bataljona in še nekatere Vaške straže prešle k četnikom. Slovenska zaveza je, kot piše Novak, to preprečila, on pa je zato iz svojega štaba izključil predstavnike Slovenske legije: Šmajda, Malovrha in Duhovnika. Italijani iz Logatca so tedaj napadli četnike in v tem napadu so proti četnikom nastopile tudi nekatere Vaške straže.
Po teh dogodkih so četniki odšli na Dolenjsko in malo pred kapitulacijo Italije prišli v Grčarice, kjer naj bi pričakali odred srbskih četnikov iz Like. Do tega seveda ni prišlo, ker so 8. septembra zjutraj Grčarice napadli partizani in jih po tridnevnem obleganju s pomočjo italijanskih topov zavzeli. Nekaj četnikov je padlo v boju, večino pa so zmagovalci kot ujetnike odpeljali v Kočevje in jih kasneje pobili. Novak piše, da se je ob napadu na Grčarice obrnil na podpolkovnika Peterlina – sam je bil namreč ves ta čas v Ljubljani – ki pa ni hotel izdati povelja, da bi Vaške straže šle na pomoč četnikom. Kmalu potem je Novak izstopil iz Slovenske zaveze in odšel v Rim. (Tabor 1982, št. 9–10, str. 153)
Ali ni že čas, da prisluhnemo še drugi strani? Miloš Stare, eden od treh članov izvršnega odbora Slovenske zaveze je 19. 6. 1943 pod ilegalnim imenom Prikazen takole pisal o »Vojaku« – komandantu Slovenije: »Nekako do junija meseca smo še vozili z njim. Naši ljudje so vse žrtvovali, da bi mu spravili skupaj četniški odred, predvsem zato, da bi šel z njim na Primorsko, Gorenjsko in Štajersko v propagandne svrhe in da bi pobral tam fante, ki se umikajo vojaški službi. To vse nam je bil obljubil, ko smo spravili skupaj odred, pa iz tega ni bilo nič. V noči od 9. na 10. junij pa je hotel brez vednosti naših ljudi potegniti preko 1000 mož iz vaških straž in s tem povečati svojo vojsko. Nič ni pomislil, da bi s tem sledila katastrofa za vse ostale. Ker smo to preprečili, je začel borbo proti nam. Izključil je iz štaba vse naše ljudi, izdajal letake itd. Prekinili smo odnose z njim in prepovedali našim ljudem vsak stik z njim. Tedaj se je povezal z Italijani in dosegel legalizacijo četnikov. Italijani so celo članom vaških straž govorili, da se lahko odločijo za četnike. Fantje pod Vojakovo vodstvo k četnikom niso šli zaradi Vojaka samega in pa tudi zato, ker so rekli, da je precej vseeno, ali so pri vaških stražah ali pri takih četnikih. Vojak je nato na vse načine grozil, dokler ni uvidel, da je vse brez pomena. Celo aktivni oficirji so mu pričeli bežati iz taborišča. Nato je tudi Zaveza uvidela, da je Vojakovih organizacijskih nesposobnosti zadosti. Ustanovljen je bil vojni svet, katerega imena so Vam znana. Vojni svet naj bi bil vrhovna komanda in upravna inštanca v Sloveniji. Vojak se je dolgo upiral in šele 25. julija je pristal po enajsturni seji cele Zaveze in vojnega sveta.
Na vsak način bi Vojak hotel veliko četniško vojsko. Tukaj pa sta dve težavi. Prvič pod njegovo komando ljudje nočejo, drugič je v pokrajini večina moških v vaških stražah. Vojak ima namen razbiti vaške straže in jih pritegniti čim več v četnike, z ostalimi pa naj se zgodi karkoli. Večina meni, da je treba vaške straže očuvati in ilegalno tako organizirati, da bodo kos nadaljnjim nalogam. Iz teh različnih stališč izvirajo stalna nesoglasja. Ker pa smo mnenja, da je ilegalni odred potreben v propagandne svrhe, zlasti za Gorenjsko in Štajersko in ker z Vojakom ni mogoče nikamor, zato Slovenska legija sporazumno z vojnim svetom in Zavezo snuje samostojen četniški odred. Z Vojakom bomo skušali vzpostaviti znosno stanje, če ga res ni mogoče odstaviti.« (AINZ 8/I)
V drugem pismu, ki je nastalo kak mesec prej in je najbrž njegov avtor prav tako Miloš Stare, je podana sledeča karakteristika majorja Novaka: »Vojaško je zelo sposoben, politično nemogoč pa se vendar vtika v politiko, našemu taboru (katoliškemu) ni naklonjen, po mišljenju je naprednjak. Boli ga to, da mora vse narediti z našimi ljudmi. Rad bi potegnil Sokole iz krize. Skušal sem dobiti od njega, kakšne načrte ima za prevratno dobo. Na vprašanje, kako si to predstavlja, je odgovoril: »Mihajlović bo prevzel oblast. Komandant torej stoji na stališču kontinuitete Jugoslavije, to je take, kot je bila, in se bo potem urejalo notranje razmere, jaz pa mislim, da pojem kontinuitete lahko ostane, toda takoj prvi dan se mora pokazati samostojnost slovenskega naroda v federativni Jugoslaviji. To pa je predvsem delo političnih ljudi in ne vojaških, vojska ima samo izvršiti delo za red in mir in oditi na meje.« (AINZ, 8/I)
Po objavi Novakovega poročila iz leta 1946 se je v Taboru oglasil Rudolf Smersu, nekdanji prvi mož Slovenske legije. V svojem sestavku je poudaril, da »je treba imeti pred očmi, da je bila v Sloveniji komunistična revolucija, ki je nujno rodila protirevolucijo, katero so na svoja ramena prevzele Vaške straže in Slovensko domobranstvo. Dragocene narodne sile, ki bi se lahko uporabile za odpor proti okupatorju, so se morale zaradi komunističnega izdajstva izčrpavati v bojih s partizani. Slovenska zaveza, Slovenska legija in vaški stražarji niso mogli sprejeti Novakovega predloga, da naj vaški stražarji zapuste svoje enote in se podajo v gozdove. Če bi to storili, bi s tem prepustili na milost in nemilost vasi in svoje domače. Skrajno demagoška je Novakova trditev, da so desettisoči namesto za Jugoslavijo umrli za svoje politične voditelje. Vaški stražarji in domobranci so se borili in umirali v obrambi slovenskih življenj, v boju za svobodo in svoje krščansko prepričanje. – Podpolkovnik Peterlin ni odklonil pomoči odredu v Grčaricah, ampak je takrat ni bilo mogoče nuditi. Vaške straže se nikoli niso borile proti četnikom, ampak so jim vedno pomagale, kjer je bilo mogoče. Kdor je Novaka poznal, ta ve, da se je zaničljivo izražal o katoliških ljudeh ter jih vedno imenoval le klerikalce, prav tako se je zaničljivo izražal o Slovenski zavezi, vaških stražarjih pa tudi o generalu Rupniku in o domobrancih«. (Tabor 1983, št. 3–4, str. 54–56)
O smrti Novakovega namestnika kapetana Lesjaka, njegovo ilegalno ime je bilo Lampe, je ohranjenih precej zapisov, kljub temu pa vse okoliščine niso pojasnjene. Precej podrobno in obširno so o tem že decembra 1942 pisale Vesti. Slovenska legija je 24. novembra v zvezi s tem pisala V. Šukljetu (Doretu Dolencu): »Zahtevamo vestno komisijsko preiskavo o vseh primerih, na katere insinuira g. Leskovar (Novak). Na žalost moramo ugotoviti, da ton pisma, ki ga je naslovil g. Leskovar, prestopa način, ki naj bi ga uporabljal komandant do vojske, ki se je prostovoljno zaupala njegovi komandi. Spominjamo g. Leskovarja na dejstvo, da smo samo katoliški Slovenci v kritičnem razdobju reševali slovensko in jugoslovansko zavest proti antijugoslovanskemu komunističnemu terorizmu. Stotine grobov pričajo o tem. Ti grobovi nas močno zavezujejo. Pribijamo dejstvo, da bi brez naše borbe in brez naše pripravljenosti g. Leskovar ne bil na položaju, ki ga zavzema. Kaj bi predstavljal danes g. Leskovar kot komandant, če ne bi bilo slovenske katoliške mladine in njene organizacije Slovenske legije. Kar se pa tiče žalostnega primera na Bizoviku, ga je treba enako odločno obsoditi kakor podobne žalostne primere, ki so se dogodili drugod.« (AS–D3–Zaveza)
Izgleda, da preiskava o vzrokih smrti kapetana Lesjaka ni prišla daleč, saj je Mačkovšek še 14. aprila 1943 napisal to vprašanje kot posebno točko za razgovor z Novakom in Jelencem. Naj dodamo, da do danes niso pojasnjene okoliščine, v katerih je kapetan Lesjak 24. julija 1942, tik pred partizanskim napadom na Šentjošt, skušal odpoklicati v Rovte del že itak šibke šentjoške vaške straže.
V okolici Šentjošta in Rovt so se odvijali tudi dogodki junija 1943, s katerimi je bil poveljnik Novak tesno povezan. Vemo, da je Pavle Vošnar-Vidmar prišel v Šentjošt 12. avgusta 1942 s fanti iz Rovt in Zaplane. Poslal ga je Novak, ki je vedel za ustanovitev šentjoške postojanke kot tudi za njenega prvega poveljnika Franca Kompareta-Igorja. Po ustanovitvi Vaške straže v Rovtah se je Vidmar s svojim štabom preselil tja. Tedaj je že bil poveljnik 1. bataljona Vaških straž – Legije smrti. Pri svojem moštvu in pri ljudeh v okolici je užival ugled. Do nesoglasja je prišlo, ko je Vidmar sodeloval pri načrtu, da bi njegov bataljon in še nekaj drugih posadk Vaške straže v noči na 10. junij 1943 odšlo v ilegalo. Sicer pa je ta Novakov podvig odklonila tudi Slovenska legija, konkretno dr. Šmajd. Kako se je pri tem počutil kapetan Vidmar, ne vemo, lahko pa sklepamo, da vseh Novakovih ukrepov ni odobraval. Že 11. junija je potem Novak pisal vodstvu Slovenske legije: »Vem, da so izvršili proti meni ofenzivo, v kateri so sodelovali tudi oddelki bataljona Vidmar.«
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Na sedlu Kočne Stanko Klinar
23. junija so Italijani zares uprizorili pohod proti Novakovemu odredu. Kar nekaj ljudi, ki so ta poseg od blizu spremljali, je verjelo, da je bil vnaprej dogovorjen med Italijani in Novakom. Vodstvo Slovenske legije je 11. julija 1943 s posebnim dopisom zahtevalo od Poveljstva za Slovenijo (majorja Novaka), da med drugim prekliče obdolžitev, da so v tridnevnih akcijah okupatorja proti četnikom sodelovali tudi člani Vidmarjevega bataljona, zahtevalo je preklic vseh žalitev, ki so bile izrečene v pismih, letakih in tudi ustno – in še posebej preklic izključitve Doreta, Breznika in Mencingerja (Šukljeta, Malovrha in Duhovnika) iz štaba pri Poveljstvu za Slovenijo. ( AS–D3–Šmajd )
V 12. številki naše Zaveze je profesor Janez Grum odgovoril na vprašanje, zakaj četniška ilegala v letih 1942⁄43 ni dosegla večjega razmaha, že prej pa je v 10. številki opisal padec Grčaric. Dovoljujemo si ponoviti njegov zaključni stavek, da major Novak nima prav, ko dolži slovenske klerikalce, da so krivi za neuspeh četniške ilegale v Sloveniji.
Po Grčaricah in Turjaku
Poraz četnikov v Grčaricah je bil za demokratične Slovence hud udarec, ki pa se je nekako izgubil v morju nesreče, ki se je tedaj zgrnila tudi na branilce Turjaka in nekaterih postojank na Notranjskem. Zgradba Slovenske zaveze, ki nikoli ni bila posebno trdna, se je zaradi tega močno zamajala, vendar je do pomladi 1944 vsaj po izvršnem odboru še ostala pokonci.
Že 20. septembra 1943 je major Novak z dolgim pismom obtožil vodstvo Slovenske zaveze: »Pritisk SZ na komandanta Slovenije v zvezi z vojnim svetom je dal negativne rezultate. Nasprotno so se moja predvidevanja o vrednosti 8000 bajonetov v vaških stražah izkazala kot točna ter je bila torej popolnoma pravilna moja zahteva, da se prekine s politiko vaških straž in forsira organizacija pokretnih in svobodnih četniških oddelkov… Ne vidim več možnosti, da bi se pri SZ storilo še kaj koristnega za jugoslovansko vojsko, zato prosim plenum Zaveze, da sprejme na znanje izstop predstavnika vojske Kraljevine Jugoslavije.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 168)
To pismo so obravnavali na seji Zaveze 30. septembra. Na tej seji je ing. Mačkovšek v imenu Napredne skupnosti zahteval, da se je treba dogovoriti za nove pogoje sodelovanja v Slovenski zavezi: »Dokler se to ne uresniči, so naši predstavniki v demisiji in naj tekoče zadeve opravlja trojka.« 22. novembra je Mačkovšek zapisal: »Ako hočemo za Slovenijo ustvariti kontinuiteto od Narodnega sveta dalje, je to možno le z upoštevanjem ustanovitve Slovenske zaveze. Nikakor ne kaže, da bi proglasili ali tudi že indirektno priznali popoln vakuum po prenehanju Narodnega sveta.« 26. februarja 1944 je Mačkovšku pisal Miloš Stare: »V mesecu septembru ste javili, da delegati naprednega bloka začasno odlagajo svoja mesta v Slovenski zavezi. Od tedaj je minilo že več kot štiri mesece, pa je stanje ostalo nespremenjeno. Poleg tega ste kasneje odklonili naš predlog za poživitev Narodnega sveta iz meseca aprila 1941. Mnenja smo, da bi razpad Zaveze lahko povzročil doma in v inozemstvu mišljenje, da je v krizi narodno politični program Slovencev. To pa se ne sme zgoditi. (»Dosje« Mačkovšek, str. 174). 4. aprila 1944 so Stareta iskali gestapovci, zato je Mačkovšku pisal iz skrivališča v Polju: »Zaveza mora brezpogojno ostati in se eventualno reorganizirati. Delati mora z vso previdnostjo. Zunaj z Zavezo računajo, to vem pozitivno. Veliko bi si škodili, če bi jo pustili razpasti. Zaenkrat naj bo Zaveza političen program vseh pozitivnih strank. Eksekutiva par oseb naj vodi posle. (»Dosje« Mačkovšek, str. 178)
Vzrokov, zakaj delo Slovenske zaveze leta 1944 ni moglo več zaživeti, je bilo več, eden od njih je bil gotovo tudi nemški pritisk. Miloš Stare se od aprila 1944 ni smel več pokazati v javnosti, Mačkovška so septembra odpeljali v Dachau, kjer je konec januarja 1945 umrl, dr. Jelenc je sicer gestapovcem pobegnil, toda moral se je skrivati do konca vojne. Nič manjši problem kot Gestapo je bilo nesoglasje med strankami, ki se kljub težkim razmeram niso mogle zbrati okrog enotnega osvobodilnega cilja, kot je maja 1941 predlagal dr. Ehrlich. Kako pomemben je bil pri tem oni vakuum med ukinitvijo Narodnega sveta in vzpostavitvijo »medstrankarske koncentracije« Slovenske Zaveze? Ali bi partija septembra 1941 oklicala svoj Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ko bi že prej deloval neki vseslovenski osvobodilni odbor, ki bi izdal tudi določena navodila glede priprave za osvobodilni boj? Ali bi medstrankarska povezava Slovenske zaveze bila bolj trdna, ko se ji ne bi bilo treba soočati s problemi, ki jih je prinesla OF? Že na prvi seji spomladi 1942 je prišlo do spora s Pravdo zaradi članka, ki ga je objavila v svojem biltenu o umoru Župca in Kiklja. Pravda je sicer obsojala umor, hkrati pa tudi sodelovanje umorjenih v OU (univerzitetnem odboru), ki ga je smatrala za kolaboracijo. Po božičnih racijah leta 1942 v Ljubljani, pri katerih so sodelovali tudi pripadniki Vaških straž, je Napredna skupnost protestirala in grozila z izstopom iz Slovenske zaveze. Vsi so obsojali komunistične umore, pri ukrepih proti morilcem pa nikakor niso hoteli biti zraven.
O tem problemu je pisal M. Stare 19. 8. 1943 v London: »Kaj je sodelovanje z okupatorjem? Mi mislimo, da je sodelovanje, če kdo z okupatorjem politično sodeluje v interesu okupatorja. Tega pri nas absolutno ni. Upoštevati je treba, da sta pri nas padli v isto dobo okupacija in komunistična revolucija. Ta revolucija je divjala do avgusta 1942, ne da bi se ji kdo zoperstavil. Bilo je le nekaj poizkusov, da so se posamezni kraji postavili v bran z ilegalnim orožjem. Potem pa ni bilo drugega izhoda. Ko bi mogel našteti vse primere in ko bi Vaši doživljali tragedije, ki so bile pri nas po deželi pred nastankom Vaških straž, bi drugače govorili. Videli bi tudi, kako so se ljudje dolgo upirali, da bi s pomočjo okupatorja nastopili proti komunistom. Navedem samo primer horjulskega župana Bastiča. Tri dni pred smrtjo je bil pri meni, tedaj še nikjer ni bilo vaške straže. Povedal mi je, da mu grozijo partizani, italijanski komandant pa zahteva od njega, da mu pove, kdo so komunistični organizatorji v občini. Ker je Bastič odklonil vsako izjavo, so mu Italijani zapretili, da bodo ob prvem incidentu zažgali njegovo hišo. Tri dni nato so njega in ženo ubili partizani, Italijani so pa malo kasneje požgali celo vas in tudi njegovo domačijo. Takih primerov je bilo mnogo in to še preden so se ljudje odločili za samoobrambo. – Če je večina članov Vaških straž iz naših vrst (Slovenske ljudske stranke), je to zato, ker je na deželi večina prebivalstva našega. Rad bi vprašal, ali je kdo od teh, ki obsojajo Vaške straže, poslal OF kako pismo, naj preneha pobijati Slovence. Da so res pobijali narodno zavedne Slovence, menda nihče ne dvomi.«
15. oktobra 1943 je dr. Pirkmajer v imenu Napredne skupnosti poslal v London obširno poročilo, kjer je zapisal tudi tole: »Ko je nastopil zlom Italije, so se komunisti dogovorili z italijansko vojsko zaradi prevzema orožja, ki so ga potem takoj naperili proti lastnim rojakom. Razorožili so protikomunistično milico, kateri je OF dala ime bela garda in s pomočjo italijanske artilerije uničili tudi jugoslovanske vojne odrede in jih drže kot ujetnike, kolikor jih ni v boju padlo. – Danes je prišla vest, da je partizansko sodišče izreklo in izvršilo nad 60 smrtnih obsodb. Bili so baje grozni prizori. – Pri takem stanju stvari si ni težko predstavljati ogorčenosti slovenskega prebivalstva, ki čuje »farbarije« londonskega radia o junaških uspehih slovenskih partizanov, o tankovskih bitkah za Ljubljano, o pouličnih bojih v Trstu ter slično, kar vse ni nič res. Do nedavno slovenski partizani sploh niso še izstrelili niti enega strela proti nemškemu okupatorju, pač pa so morili in pobijali pripadnike jugoslovansko orientirane vojaške formacije (Grčarice) in se hvalili v svet s svojimi »vojaškimi uspehi.« (»Dosje« Mačkovšek, str. 170)
Ali je k tem poročilom potreben še kak komentar? Nekako od začetka leta 1943 se je ton slovenskih oddaj londonskega radia bistveno spremenil. Na njih je bilo vse več vesti in pohval o uspehih partizanskih napadov na okupatorje, nič več pa ni bilo svaril pred nepremišljenimi akcijami, ki bi dale okupatorju povod za represalije. Slovenski protikomunisti, ki so do tedaj imeli vsaj občutek, da jih svobodni, demokratični svet razume in podpira, so bili sedaj še bolj osamljeni. Le redki so tedaj vedeli, kako je leta 1941, približno eno leto pred svojo smrtjo, razmišljal profesor Ehrlich: »Begunska vlada bo gotovo imela veliko opravka z lastnimi težavami in morda ne bo dovolj dobro razumela razmer na zasedenem ozemlju, bo pa tudi v veliki meri odvisna od vojnih interesov zaveznikov.« Vse to se je sedaj uresničilo. Msgr. Gabrovšek, ki je bil od aprila 1943 v ZDA, je 8. decembra 1943 zapisal v svoj dnevnik: »Danes je očividno, da podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci, kaj počnejo pri nas komunisti? Anoncerji (napovedovalci) danes oglašajo po radiu, da je stari svet mrtev. Zdi se, da svet, ki da kaj na moralo, poštenje in dostojnost. Tako imamo sedaj sovražnike dejansko povsod in se nahajam praktično v sovražni deželi, v deželi, ki podpira morilce mojih tovarišev, morilce mladih slovenskih katoličanov.« (Janez A. Arnež, Gabrovškov dnevnik, str. 58)
Veliko bi bilo treba še povedati. O Slovenski zavezi, ki ni bila tako nepomembna, kot se morda dozdeva površnemu opazovalcu, o begunski vladi, ki ni razumela razmer v okupirani domovini, predvsem pa o domačem vodstvu protikomunistične strani, ki ni dovolj poseglo v tok dogodkov. Komu naj pripišemo vojaški neuspeh Grčaric, Turjaka in drugih postojank? Ali morda nekatere Novakove obtožbe kljub vsemu le niso bile upravičene? V zvezi s tem se spomnimo besed profesorja Stanovnika ob odkritju spominske plošče na Turjaku septembra 1993: »Vedeti moramo sicer, da so bili v težkem položaju, skrivati so se morali pred Italijani, streljali so jih komunisti po ulicah, a vendar niso imeli tistega duha, da bi naredili korak, ki je najtežji od vseh, vzeti stvari popolnoma v svoje roke. V pomanjkanju tega poguma so se zanašali na druge, na tuji svet. Eno leto so imeli čas, da bi te, ki so potem morali braniti Turjak, izučili, kako se to dela, a danes, ko se oziramo nazaj, vemo, da se še zdaleč ni dovolj naredilo.Niso imeli v sebi prisebnosti, da bi vedeli, da smo sami, da se samo nase lahko zanesemo, da je prišel čas, ko je treba iz kamna iztisniti vodo.«
Seveda pa te in vse podobne ugotovitve niti malo ne morejo spremeniti podobe druge strani v državljanski vojni, ne morejo spremeniti dejstva, da so VOS in partizani pobili nekaj sto Slovencev že tedaj, ko še ni bilo nobenega protikomunističnega odpora. Kljub temu je v Slovenski zavezi še čakal prostor za vključitev OF, čakal na podpis predlog sporazuma o sodelovanju. Tudi med moštvom Grčaric in Turjaka je bilo mnogo takih, ki so verjeli, da bo do sporazuma v kratkem prišlo in da se bodo potem lahko posvetili svoji prvotni nalogi, odporu proti okupatorju. Toda namesto sporazuma so prišle brigade z italijanskimi topovi in topničarji. Partiji in njeni OF ni bilo za sporazum, ampak za uničenje političnega nasprotnika, kajti njen glavni cilj je bil uveljavitev totalitarne oblasti.
Dokler se nevihta ne konča, ne moremo pričakovati mavrice.