Avtor: Blaža Cedilnik

Spet je bil Veliki Šmaren in spet so bile Brezje. Spet nam je nadškof Rode natrosil nekaj kritičnih besed v zvezi z našo stvarnostjo, kot bi se reklo v »dobrih starih časih«. Ob njegovih besedah bi se morali vsi skupaj zamisliti, kaj lahko vsak od nas napravi, da se bodo stvari izboljšale, če že ne uredile. In mediji, kot nekakšna sedma sila, kot nekakšna dodatna veja oblasti, kot tisti, ki drži vladi ogledalo, bi morali povzeti njegove misli in jih razširiti in jim dodati še nove kritične dimenzije. Vendar so mediji znova pokazali, da so daleč, daleč od neodvisnosti. Ja, pa saj to vsi vemo. Torej, kakšen je bil odmev v medijih? Pravzaprav zelo mlačen. Prezirljiv na nek način. Ko promet obstane. Promet na Brezje in z Brezij, na Bled in z Bleda. Ljudje pa razočarani, seveda, saj ni povedal nič novega. Žal mu je za dobrimi starimi časi komunizma, ko si bil lahko uporen in zato privlačen, ko si občutil notranje zadovoljstvo in so ti bili ljudje naklonjeni. Skratka, izpel se je. Vedno mlati eno in isto slamo. Nekoliko več besed je bila vredna le njegova izjava, da so kristjani drugorazredni državljani. Tu pa se je obregnil še ombudsman in povedal, da nima nobenih tozadevnih pritožb. Sicer nam je pa že večkrat povedal, za koga se bo posebej zavzemal za tujce, begunce, homoseksualce.
Zdaj pa nesporazum ob »žalovanju za dobrimi starimi časi komunizma« in »ko si občutil notranje zadovoljstvo«. Nikakor ne gre za žalovanje za tistimi časi, ki so bili vse prej kot vredni česa takega. Pač pa je res, da smo takrat imeli občutek, da se bo nekaj zgodilo, imeli smo vero v prihodnost, ne v neko daljno, neotipljivo prihodnost, pač pa v prihodnost, ki je tako rekoč na dosegu roke, imeli smo občutek perspektivnosti. Zdaj pa imamo popolnoma drugačne občutke. Zdi se nam, da se nam vse skupaj nekako izmika, da so si taisti ali pa njihovi nasledniki uzurpirali novo državo, uzurpirali lastnino, uzurpirali oblast, da bodo lahko zgradili državo po svoji volji, veri in postavi.
Ob tem sem se spomnila, lahko bi rekla, davnega obiska v Husrevbegovi džamiji v Sarajevu, ki jo je jugo-vojska porušila ob razpadanju države. Tam smo bili pravzaprav tik pred začetkom procesa razpadanja naše bivše države. Muslimanski svečenik, ki nam je džamijo razkazoval in pojasnjeval značilnosti muslimanske vere, je bil pripravljen odgovarjati tudi na naša vprašanja. Seveda smo ga vprašali tudi o Salmonu Rushdiju, ki so ga muslimani obsodili na smrt zaradi njegovih Satanskih stihov, s katerimi jih je neizmerno užalil in zaradi česar se je skrival in ni bil varen nikjer na svetu. Razložil nam je, kako muslimani postopajo s sovražniki (Namreč Salmon Rushdi je bil njihov sovražnik). Najprej ga poskušajo fizično uničiti, se pravi ubiti, če se to ne da, skušajo uničiti njegovo delo, če pa še to ni mogoče, kažejo skrajni prezir do njega in ga tako izločijo, izničijo.
Zakaj to pišem? Ker imam občutek, da naši neokomunisti ali mladokomunisti ali komsomolci natanko tako počno z Rodetom. Namreč ob njegovem imenovanju so bili ljudje močno na njegovi strani. Saj veste, kaj se je takrat govorilo. Da so šli sam gospod predsednik Kučan zanj posredovati v Rim, ker so se bali, da bi bil imenovan, ne-bodi-ga-treba, napadalni Stres ali bog-nas-varuj, pri ljudeh, zlasti pri mladini, izjemno priljubljeni Uran. Menda so bili prepričani, da zaradi svoje odsotnosti iz Slovenije nima niti najmanjšega pojma, kaj se pri nas dogaja in bo temu primerno nebogljen in kooperativen. Pa so se, kot smo vsi skupaj ugotovili, pošteno zmotili. Zato so ga, čim je odprl usta, napadali od spredaj in od zadaj, kot bi rekla moja stara mama. Sleherno njegovo besedo so stokrat obrnili, jo stokrat prežvečili, iz nje izvlekli skrite pomene in namige in hujskanja. Na ta način jim je uspelo cel kup ljudi odvrniti od njega in od takšne Cerkve, ki jo on predstavlja in zastopa. Pa očitno je bilo to premalo. Treba se je bilo lotiti stvari z drugačno metodo. Orkester, ki je v prejšnjih letih na vsako njegovo intonacijo pod nevidno taktirko špilal do onemoglosti, je zdaj ob zamahu iste taktirke utihnil. Novinarji (seveda neodvisni, profesionalni, kot so pač naši novinarji, kdor drugače misli je skoraj državni sovražnik) pa pišejo, da je avgust čas kislih kumaric, da se nikjer nič ne dogaja, da so komaj čakali na Veliki Šmaren in Rodetov govor, pa ni povedal nič novega, nič pretresljivega, nič, o čemer bi bilo vredno pisati. Saj vsi vemo o njem, kaj misli, ves čas vlači na dan odnos države do Cerkve, kot da bi bila to edina verska skupnost pri nas, kot da jih ne bi imeli okoli trideset, ki pa morajo biti seveda glede na ustavo enakopravne. Kakšna bedarija! Zberem pet mandeljcov, ustanovimo versko skupnost in smo takoj enakopravni s Cerkvijo, ki predstavlja na tem prostoru, če se že gremo to igrico, daleč najbolj številno versko skupnost, razen tega pa še temelj naše kulture v najširšem pomenu besede, temelj etike, estetike, morale in religije.
Če bi človek padel z Lune, bi mislil, da je on edini cerkveni dostojanstvenik v Sloveniji, da mu je celotna slovenska cerkev podrejena. Pa je tu še mariborska škofija in koprska. Oba škofa, ki vodita ti dve škofiji, v svojih govorih prav tako ali pa še bolj ostro kritizirata našo sedanjost in našo politiko. Pa, saj ne rečem, da ju ne omenjajo. Seveda ju. Ampak bolj v smislu navajanja njunih besed, bolj v smislu poročanja o njunih nastopih in izjavah, bolj v smislu, da je njuna kritika na mestu, da pač pri nas še ni vse tako, kot bi moralo biti. Naj navedem samo nekaj misli, ki jih je koprski škof Metod Pirih izrekel na spravni slovesnosti 8.julija 2001 v Lajšah, ko je omenjal 204 Slovence, ki jih je sv.oče Janez Pavel II. proglasil za pričevalce vere. Govoril je še o povojnih pobojih in povojnem zapiranju duhovnikov in laikov. Omenil je dejstvo, da so mnogi politiki, mediji in učitelji ter preko njih mnogi mladi osvojili geslo: Pozabimo preteklost! Mislimo na prihodnost! Vse te fraze ne prihajajo iz želje, da bi narod poenotili, ampak da bi mu preprečili spomin na storjene zločine. Da bi ga nekako odrezali od teh spominov. Da bi končno mnogi ostali nekaznovani, ohranili položaje in predvsem dobre pokojnine. Poudaril je, da mora biti zgodovina učiteljica sedanjih in prihodnjih rodov in da bi morali nehati v zgodovinskih učbenikih, na raznih proslavah in v zapisih na spomenikih polovico slovenskega naroda imeti za izdajalca.
Naj si dovolim malo špekulacije; prepričana sem, da bi Rode česa takega ne mogel oziroma ne smel nekaznovano izreči. Nekaznovano mislim v pomenu, da njegove besede ne bi bile preslišane ali zgolj navedene, ampak soglasno, enoumno napadene v vseh medijih najprej s strani novinarjev, nato pa še v pismih bralcev. Ali pa, kot se zdaj piše o Rodetu, češ, poglejte ga, tega revanšista, tega zaplankanca, ki ne more preboleti, da ga je povozil čas, ki še vedno skuša oživiti čase klerikalizma in obnoviti razdor v slovenskem narodu, ki ga je cerkev povzročila med drugo svetovno vojno.
Seveda se človek takoj vpraša, zakaj eni lahko govorijo, kar jim pade na pamet, drugi pa ne smejo, eni lahko kritizirajo, drugi pa ne smejo. Stvar je zelo očitna. Vsa razlika je v izvirnem grehu, seveda v pomenu, kot sem ga že večkrat uporabila in ki ga nosim tudi sama in sem bila nemalokrat deležna njegovih posledic. Gre za povezavo s protikomunistično stranjo v drugi svetovni vojni. Kajti, kdor je kakorkoli povezan s to protikomunistično stranjo, se vsako njegovo dejanje, vsaka njegova beseda razume in razlaga s to povezavo. Kajti, komunistična stran, kakorkoli se je že preoblikovala, kakorkoli se že danes imenuje, je še vedno na oblasti. Morda celo vedno bolj. In ne mi težiti s komunizmom kot ekonomskem, političnem ali družbenem sistemu. Gre za komunizem kot sistem, ki je ustoličil določene ljudi na osnovi zgodovinske laži, drugim pa je bolj ali manj opral možgane. Ne razumite me napak, ni problem, da je ustoličil neke ljudi, drugih pa ne, problem je v tem, da bi večini teh ustoličencev morali soditi za vojne zločine in hudodelstva. Pravzaprav se nekoliko nenatančno izražam; na oblasti niso ljudje, ki jih je ustoličil komunizem, ampak njihovi otroci in vnuki, pa zraven še kakšen simpatizer in, kar je zelo zaželeno, kakšen otrok ali vnuk koga s protikomunistične strani, ki je popljuval svojega očeta ali deda, ga pomagal proglasiti za izdajalca slovenskega naroda in sedaj služi kot dokaz, da lahko takšni ljudje v naši družbi uspejo, da imajo vse možnosti, da torej niso državljani nižjega ranga. Kar se pa katoličanov tiče, je podobno. Če se vdinjajo novi (stari) oblasti in pljuvajo po Rodetu in njegovih kritičnih besedah, po Cerkvi, če so proti vračanju po drugi svetovni vojni odvzetega cerkvenega premoženja, potem imajo nekaj možnosti. Če so pa pokončni, če kritično gledajo na obnašanje nove (stare) oblasti, če so pošteni in mislijo, da je treba ukradene stvari vrniti, imajo »čudne ideje o spremembi zgodovine«, potem zanje ni prostora pod svobodnim soncem. Svobodno za nekatere, za druge pa vse prej kot to. In pri Rodetu se da najti povezavo s protikomunistično stranjo. To je to. To je njegov izvirni greh, zaradi katerega se vsaka njegova misel, beseda ali dejanje meri z drugačnim vatlom kakor misli, besede ali dejanja drugih.
Saj vsi vemo, zakaj je to tako. Komunizem kot ideologija ni bil obsojen, njegovi zločini oziroma zločini v njegovem imenu oziroma s strani njegovih pristašev niso bili kaznovani. Če rečeš kaj takega, te takoj zatolčejo, češ da so vložene nekatere obtožnice. Pa kaj. Pri teh se proces še posebej vleče in bo zvodenel še preden bo prišel na vrsto.
Kolikor v časopisih ni bilo posebnih kanonad na Rodeta, so bile pa tem večje na modernem mediju, na internetu. Konferenca soc.culture.slovenia nosi ime kultura čisto po krivici, kajti tisti, ali vsaj večina tistih, ki pišejo vanjo svoja mnenja, so zelo, zelo daleč od kulture. Prav zanimivo in značilno je, katere teme jih najbolj okupirajo oziroma prevzamejo. Cerkev, državljanska vojna v Sloveniji med drugo svetovno vojno, komunizem. In se obnašajo in so se obnašali prav tako, kot tisti orkester, o katerem sem že večkrat govorila. Oni pa so se spravili na Rodeta in cela reč izzveni nekako takole: Vsakemu vrabcu v Sloveniji je namreč že jasno, kdo »stalno vzdržuje ozračje sovražnosti«. Ampak spravijo se samo na njega in na njegove izjave, izjave drugih škofov, pa najsi so še tako provokativne in kritične, jih ne zanimajo. In če včasih kdo od ameriških ali kanadskih Slovencev napiše kakšno svoje mnenje, podobno tistemu, kar je izjavil koprski škof Metod Pirih na letošnji spravni slovesnosti v Lajšah, ga napadejo v neskončnih rojih. Če kdorkoli napiše kaj v smislu simpatije s protikomunistično stranjo, se takoj spravijo nanj. Skratka, obnašajo se tako, kot se obnašajo klasični mediji, kar pomeni, da so ljudje nehali uporabljati lastne glave in ponavljajo tisto, kar jim ponudijo mediji.
Rode si zamišlja ideološko nevtralno šolo in najbrž tudi ideološko nevtralno družbo. Žal je to le lepa in pobožna želja. Ideologije, s katerimi so bile napumpane množice, so povzročile in še povzročajo svetu toliko gorja. Prav zdajšnji teroristični napad na ZDA to kaže v vsej svoji grozoti. Naši ljudje, ki pišejo v prej omenjeno konferenco na svetovnem spletu, pa se izrazijo nekako takole: »Prav vam je. Dobili ste, kar ste si zakuhali.« In ko to prebiraš, si žalosten in nesrečen. In jasno ti je, da bo imel Rode in z njim Cerkev še ogromno dela, če bo hotela vsaj malo prezračiti tako zatohlo, človeku neprimerno in neprijazno okolje, ki ga je in ga še vedno z veliko vnemo ustvarja komunizem, njegovi ostanki ali tisto, v kar se je prelevil.
Torej, komunizem še zdaleč ni mrtev; mrtev ne bo toliko časa, dokler bo onemogočeno kakršnokoli urejanje in popravljanje stvari za nazaj. Dokler bo bo vse skupaj predmet neke nezanimive zgodovine, ki bo služila kot dokaz, da se zločin izplača, če je le dovolj velik in dovolj dobro organiziran.