Avtor: Iva Srebotnjak

Knjigo Silvina in Majdi Eiletz (Zgodovina neke kolaboracije, Boljševiki in Nemci 1914-1917. Mohorjeva družba, Celovec 2001) beremo s pridržanim dihom, skoraj kakor kriminalko, le da je vse dogajanje opisano z znanstveno natančnostjo in vestno in skrbno dokumentirano. V prizadevanju za kar največjo objektivnost si pisatelja ne dovoljujeta osebnih sodb in izjav. Njuno iskanje resnice bi mogli primerjati trudu restavratorja, ki previdno in skrbno odstranjuje z dletom košček za koščkom ometa in vrhnjih slikarij, da bi nam pod njimi odkril nepoškodovano originalno fresko.
Vse se je začelo leta 1914, ko so Nemci sklenili razbiti antanto in izločiti iz nje njen najšibkejši člen: Rusijo. Pri tem sta se jim ponujali dve možnosti: skleniti delni mir z rusko vlado ali pa podpreti boljševike, ki so se bili izrekli proti vojni in za revolucijo.
Rusija ni za mirovna pogajanja pokazala nobenega zanimanja, zato je ostala Nemcem le še druga pot. Zveza z boljševiki je bila videti po poročilih tajnih agentov zelo ugodna. Boljševiki so se bili namreč v Zimmerwaldu izrekli za mir, Lenin pa je bil edini znani evropski socialist, ki je javno zagovarjal poraz domovine.
Nemčiji, ki je hotela Rusijo spraviti na kolena in jo razkosati, da bi jo mogla gospodarsko izkoriščati, se torej ne bi moglo ponujati nič koristnejšega kakor sodelovanje z boljševiki. Računala je, da bo tej skupini pomagala na oblast, sklenila z novo vlado mir, potem pa da bo po mili volji gospodarsko izkoriščala Rusijo in se na njenih ramenih dvignila v svetovno velesilo. Tedaj so stopili na prizorišče nemški tajni agenti, ki so povezali boljševike z nemškim zunanjim ministrstvom in z generalnim štabom nemške vojske. Lenin ni hotel imeti neposrednih stikov z Nemci, ker se je bal, da bi ga osumili vohunjenja zanje, a njegovi najbližji zaupniki so bili tudi zaupniki nemških agentov, tako je bil Hanecki ožji sodelavec Helphanda - Parvusa, avtorja načrta za vključitev boljševikov v nemške interese. Prav Helphand, Rus po rodu in človek izrednih sposobnosti, a popolnoma brez vesti, se je odločil, da je treba Lenina in njegovo skupino spraviti iz eksila v Švici preko Nemčije v domovino. Tako je bil on glavni organizator Leninovega prevoza v Rusijo. Po opreznem tipanju razmer v boljševiškem taboru so priprave za prevoz stekle, saj je bila to za boljševike edinstvena priložnost. Pred odhodom so morali Nemci pristati na nekatere pogoje boljševikov, med katerimi sta bila mogoče najpomembnejša dva: da mora biti vlak eksteritorialen in da smejo vstopiti nanj samo tisti potniki, ki jim bo to dovolil Platten, Leninov najzanesljivejši sodelavec. Nemci pa so od popotnikov zahtevali, da pred odhodom podpišejo izjavo, da so seznanjeni z obvestilom, objavljenem v »Petit Parisien-u«, da bo ruska začasna vlada z vsemi potniki, ki potujejo skozi Nemčijo, ravnala kot z veleizdajalci. Izjavo so Lenin in njegovi podpisali.
Nemci so hoteli taktično prikriti velik interes in nestrpnost, s katerima so prevoz pričakovali. Lenin pa je skrbel predvsem, da ga ne bi osumili kolaboracije z Nemci, zato je k že omenjenim zahtevam dodal še dve:
v vagon bodo sprejete osebe ne glede na svojo politično usmeritev in stališče do vprašanja vojne in miru,
osnova za dovoljenje za tranzit je izmenjava potujočih za nemške in avstrijske ujetnike in internirance v Rusiji. Tako je 9. aprila 1917 odpotovalo iz Züricha proti Nemčiji z Leninom vred 19 emigrantov. Emigrantski vlak je imel povsod prednostno pravico, saj so Nemci skrbeli, da bi ta posebni prevoz potekal hitro in brez zapletov.
Rusija je bila po februarski revoluciji v dokaj negotovem položaju. Poleg začasne vlade Kerenskega so prevzeli oblast tudi sovjeti, ki so vodili tovarne in vojašnice. Njihova moč je kajpada slabila moč vlade.
Lenin je pričakoval, da ga bodo v Rusiji aretirali, v resnici pa ga je v Petrogradu čakal navdušen sprejem zbegane ruske množice. Vlada ga ni preganjala, najbrže ker se je zavedala svoje nemoči, bala se je popolne izoliranosti in vpliva sovjetov.
»Bacil kuge« se je nezadržno širil.
Propagiral se je predvsem s finančno pomočjo Nemčije, ki je boljševike dokazano subvencionirala od marca 1917. Šlo je za ogromne vsote denarja. Leninu in tovarišem seveda ni moglo biti neznano, od kod prihajajo. Nemcem denarja ni bilo škoda, saj so imeli sedaj z boljševiki skupen cilj: sprožiti z revolucijo velik kaos, odpraviti začasno vlado in skleniti delni mir.
Skupina boljševikov je bila po številu prav neznatna, a bili so zelo dobro organizirani in razvili so izredno močno propagando. Sestradanemu, zbeganemu in od vojne izmučenemu ljudstvu so obljubljali kruh, zemljo in mir. Svoje ideje so širili predvsem s tiskom, v juliju so že izdajali 320.000 izvodov časopisov in brošur na dan.
Namen vsega tiska je bil širiti nezadovoljstvo in vero v revolucijo. Posebno so se trudili, da bi z »bacilom kuge« inficirali rusko armado, ki je bila razmeroma še močna in zdrava. V ta namen so od aprila 1917 za vojake na fronti izdajali glasila: Soldatskaja pravda, Golos pravdi in Okopnaja pravda. Po neuspeli julijski revoluciji, v kateri je Lenin pustil svoj proletariat na cedilu, je Rusijo preplavila vest o Leninovem sodelovanju z nemškimi agenti, natančneje s Haneckim, ki jo je prinesel časopis Živoje slovo. Lenin je zveze s Haneckim zanikal, zamolčal pa je, da so v njegovi palači Kšesinskaja našli Haneckovega brzojavko, naslovljeno na Lenina.
Kerenski je takoj po vrnitvi s fronte odločno nastopil proti boljševikom. Tudi ljudstvo je bilo po propadu julijske revolucije in po razkritju Leninovega sodelovanja z Nemci besno nanje. Policija je imela nalogo vodilne boljševike aretirati, a ko je prišla v Leninovo stanovanje, je bilo prazno, zbežal je na Finsko. Ljudstvo je bilo čedalje bolj ogorčeno in do kraja potlačeno. Boljševiki so izginili: ali so zbežali ali pa so delovali le podtalno. Beseda boljševik je pomenila lump, morilec, judež.
Bilo je videti, kakor da bo gibanje zamrlo, ko je boljševikom padla sekira v med. Tokrat se jim je sreča nasmehnila v hudem sporu, ki je izbruhnil med Kerenskim in generalom Kornilovom in se končal z uporom Kornilova.
Da bi zatrl upor Kornilova, Kerenski ni zbral le svojih zvestih enot, ampak je na pomoč poklical tudi leve skupine in boljševike. Lenin se je tako priključil vladnim enotam; izjavil je, da se bojuje na strani Kerenskega, a ne za njegove cilje. Boljševiki so se izkazali s svojo disciplino in organiziranostjo, upor je bil zatrt. Kornilova so aretirali, boljševiki pa so si nepričakovano opomogli.
Potem so se stvari odvijale kar same po sebi. V državi ni bilo več nobenega pravega vodstva. Zavezniki so grozili, da bodo odpovedali pomoč, če ne bo ruska vlada obvladala položaja. Nediscipliniranost in malodušje sta zajela tudi armado. Lenin je bil še vedno na Finskem, a v stalnem stiku z nemškim vrhovnim štabom in boljševiki v Rusiji. Na njegovo pobudo je levičarski sovjet imenoval vojaški komite, njegovo vodstvo pa je prevzel Trocki, tako je bila nenadoma tudi vojska v boljševiških rokah.
Leninu pa se je z načrtovanim udarom zelo mudilo, vsekakor ga je hotel izvesti pred 25. novembrom, ko so bile napovedane volitve v ustavodajno skupščino, saj je vedel, da mu svobodne volitve ne bi prinesle zmage. Na oblast se je hotel povzpeti s silo, z revolucijo, in to čimprej tudi zato, da bi prehitel delni mir, ki ga je nameravala skleniti Avstro-Ogrska. Njegovi interesi so se spet ujemali z interesi glavnega štaba nemške vojske, ki si je prizadeval obdržati Avstro-Ogrsko v zvezi sil osi.
Kerenski je bil prepričan, da je bila revolucija 6. in 7. novembra dogovorjena med Nemčijo in Leninom.
»Velika oktobrska revolucija« je pravzaprav etiketa, ki si jo je revolucija sama nadela. V resnici je oblast padla boljševikom v roke kakor zrelo jabolko z drevesa. Boji niso bili tako krvavi in veličastni, kakor so o njih poročali revolucionarji, bilo je vsega skupaj pet mrtvih, iz Zimskega dvorca, ki je bil sedež začasne vlade, je bilo slišati nekaj strelov, ki pa niso preprečili, da se v sosednjem gledališču predstava ne bo mirno nadaljevala. Hrupnejše je bilo potem divje in zlobno proslavljanje.
Po revoluciji so hoteli Nemci čim prej skleniti mir z Rusijo, da bi mogli svojo vojsko, 80.000 mož, z vzhodne fronte poslati na zapad. Tudi Lenin je imel v načrtu skleniti z Nemci premirje in potem brezpogojno podpisati mirovno pogodbo, saj so bili po zmagi boljševiki v hudem položaju; ob Volgi so napredovale protiboljševiške enote prostovoljcev, uprla se je tudi češkoslovaška legija in zavzela vsa vozlišča ob transsibirski železnici.
Vendar je delegacija boljševikov, ki jo je vodil Trocki, na mirovnih pogajanjih v Brest–Litovsku nalašč zavlačevala podpis miru. Pogajanja so hoteli izkoristiti za agitacijo, da bi razširili revolucijo in upor tudi v nemško vojsko. Nemci so razumeli, da se boljševiki resno bojujejo za mir, da ga pa nočejo doseči z meddržavnimi pogajanji, pač pa z revolucijo. Trocki je sklenitev miru odlagal z neodločnimi in nerealističnimi protipredlogi, le da bi pridobil čas. Končno so jim dali Nemci ultimat. Boljševiki pa se zanj niso zmenili, zato je začela nemška vojska prodirati proti Petrogradu. Tedaj so spoznali, da jih nameravajo Nemci odstraniti. Med boljševiki je prišlo do nesoglasja glede pristanka na nemške mirovne zahteve. Nazadnje je zmagal Lenin, ki je brezpogojno pristal na nemški mirovni diktat. Spoznal je namreč, da je njegova moč le v vojni med nasprotnikoma. S podpisom mirovne pogodbe je dosegel nujni predih, ki ga je potreboval za utrditev svoje oblasti.
Brest–Litovsk je tako okrepil boljševiško revolucijo in preusmeril tok evropske zgodovine.
Boljševiki so v Brest-Litovsku pristali na mir, s katerim so izgubili Poljsko in Finsko, Estonijo, Latvijo in Litvo, Ukrajino in Zakavkazje. Nemci so si tudi prilastili pravico ustanavljati svoja privatna podjetja v Rusiji znotraj socialističnega gospodarstva. Rusija se je morala zavezati, da bo razorožila svojo armado in mornarico in da se bo odpovedala propagandi proti vladam osi. Poleti 1918 je bila Rusija pred razsulom: v Arhangelsku so se izkrcali zavezniki, češkoslovaška legija se je pomikala proti Vladivostoku, ruski prostovoljci so napredovali na severnem Kavkazu, kozaki pa ob Donu. Nemška armada se je pod vodstvom generala Ludendorffa pomikala iz Finske v Karelijo, z Baltika proti Belorusiji, iz Ukrajine čez Krim in še naprej čez Don, ne meneč se za meje, ki so bile začrtane v Brest-Litovsku. Močno notranjo opozicijo so boljševiki krotili s terorjem. Po atentatu na Lenina in po umoru petograjskega šefa ČEKE, policijske in vojaške organizacije, je bil v Rusiji teror tako hud, da bi se ga dalo primerjati samo s terorjem francoske buržoazne revolucije.
Dežela je pod oblastjo boljševikov politično, gospodarsko in socialno čisto propadla. Vse je kazalo, da jim bije zadnja ura, vendar se niso dali. Za pomoč so se obrnili najprej na zaveznike, a ker se oni niso zmenili za »vladajočo blaznost«, so boljševiki spet potrkali pri Nemcih. Z njimi so sklenili dodatno mirovno pogodbo, s katero so točno določili državno mejo, da bi zaustavili prodiranje generala Ludenforffa, z dodatno tajno klavzulo pa so si zagotovili nemško vojaško intervencijo proti ruskim protiboljševiškim enotam. Do intervencije ni prišlo, ker je Nemčija kapitulirala.
Medtem pa je nastal med nemškim zunanjim ministrstvom, ki ga je zastopal državni sekretar Hintze, in med generalom Ludendorffom ter nemškimi poslaniki v Moskvi hud spor.
Hintze je hotel še naprej podpirati boljševike, da bi jih izkoriščal in da bi ohranil Rusijo tako, kot je nastala po brestlitovskem miru.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Vzemi – beri Mirko Kambič

General Ludendorff pa je zahteval, da boljševike odstranijo, ker da Nemčija ne bo imela nič od njihove vlade, čeprav živijo le od nemške milosti. Svaril je pred nevarnostjo, da bi Rusija potegnila tudi Nemčijo v svoj kaos. Z Ludendorffom so drug za drugim soglašali nemški poslaniki v Moskvi, ki so boljševike poznali od blizu. Že Reizler je ugotovil, da truplo boljševikov še živi, ker se grobarji niso mogli dogovoriti, kdo ga bo pokopal. Najodločneje pa je nastopil proti boljševikom razgledani in pronicljivi poslanik Helfferich. Svaril je nemško vlado pred boljševiki in jo nagovarjal, naj se jih otrese, ker jo je povezanost z njimi že močno diskreditirala v očeh vseh, ki bodo odločali o bodoči Rusiji. Svetoval je tudi navezavo stikov s protiboljševiškimi enotami. Opozarjal je, da je bila oblast boljševikov od vsega začetka vlada manjšine in da so se obdržali samo z brezobzirnim terorjem.
Vendar je zmagal Hintze. Uspelo mu je prepričati tudi omahljivega cesarja Vilhema II.
Tako »rahlega sunka«, ki bi bil po Helfferichovem mnenju zadostoval za strmoglavljenje boljševikov, ni bilo in Nemčija je spet napravila usoden korak v napačno smer.
Tajno sodelovanje Nemčije in boljševiške Rusije na gospodarskem in vojaškem področju se je namreč nadaljevalo tudi po rapalski pogodbi. Prekinjeno je bilo s Hitlerjevim prihodom na oblast in se nadaljevalo s paktom Hitler–Stalin do nemškega napada na Rusijo leta 1941. O boljševiški taktiki, ki se ni ozirala ne na božje ne na človeško pravo, smo veliko brali in slišali, spoznali pa smo jo tudi na lastni koži.
Ena glavnih posebnosti te taktike je bila izkoristiti vojno ali kako drugo nesrečo naroda za vzpon na oblast. Tudi v svoji domovini so boljševiki nastopili v času, ko je bila po odstopu carja Nikolaja II. pod začasno vlado Kerenskega in ko so v prvi svetovni vojni začele njene moči pojemati. Peščica se jih je vtihotapila iz Švice v Rusijo, prišli so preoblečeni v »ovčja oblačila« kot zagovorniki miru in bojevniki proti izkoriščanju človeka po človeku. Svoj narod so skušali najprej pridobiti z velikimi lažnimi obljubami in z izredno močno tiskano propagando. Ko jim ljudje niso več nasedali in ni šlo več zlepa, so si utrdili oblast s hudim terorjem. Na silo so pometli s tisočletno rusko kulturo, z vero in z vsem žlahtnim narodnim izročilom ter vsilili ljudstvu svojo ideologijo, ki je bila duhu naroda povsem tuja. Uklenili so ruskega duha, da je dolga desetletja umiral in ječal, namesto da bi se svobodno in ustvarjalno razvijal.
Knjiga Zgodovina neke kolaboracije pa nam razkrije še drug obraz boljševikov, ki so ga dolgo zakrivali pred svetom, saj je grd in iznakažen: to je obraz izdajalcev domovine.
Za dosego svojih ciljev se niso pomišljali sprejemati od sovražnikov visokih subvencij, sodelovati z njimi pri širjenju vseuničujočega kaosa, ki je deželo porival vedno globlje, dokler je ni porinil v boljševizem. Za dosego tega cilja niso izkoristili le vojne, pač pa tudi spor med generalom Kornilovom in Kerenskim pa sramotni mir v Brest-Litovsku, s katerim so se dokopali do tajne klavzule o nemški vojaški intervenciji proti enotam ruskih prostovoljcev.
Nemci so jih upravičeno zaničevali, a so jih podpirali, ker so spoznali, kakšno pogubo prinašajo Rusiji.
Ko se ob branju te knjige spet ozremo na preteklost, na krivice in razdejanje, ki jih je prinesel boljševizem, se vprašamo, kaj jih je gnalo k tako uničujočemu nasilju. Odgovor, ki se nam ponuja, je samo eden: sla po oblasti. To slo so zamaskirali s svojo ideologijo in naslonili na psevdofilozofijo. V imenu ideologije, ki je trdila, da je treba zavest proletariata oblikovati »od zunaj«, oblikovati pa da jo smejo le poklicni revolucionarji, to se pravi vodstvo partije, ki v vsaki dani situaciji določa, kaj je resnica in kaj ni resnica, kaj je prav in kaj ni prav, seje drznil Lenin ovreči vsa veljavna etična načela, prejemati finančno, strateško in vojaško pomoč od sovražnikov, sodelovati z njimi pri uničevanju svoje domovine in se povzpeti na oblast. Skratka, bil je »enakejši« in zato mu je bil dovoljen vsakršen zločin.
Kdor pa ni zavrgel etičnih načel, na katerih je utemeljena naša kultura, ne more sprejeti Leninovih pogledov in se lahko samo znova zgrozi nad njegovo velikansko zablodo. Zločin ostane zločin, naj ga še tako zvijačno in skrbno prikrivamo. Boljševiki so zakrivili kaznivo dejanje zoper najvišje organe oblasti, zoper državno ureditev in varnost Rusije. To pa imenujemo veleizdaja.
Prostovoljno so sodelovali s sovražnikom domovine in ji povzročili nepopisno zlo. Vendar ne bi rekli, da je šlo za kolaboracijo v pomenu, ki ga je izraz dobil v drugi svetovni vojni, to se pravi, niso sprejeli sovražnikove vesoljne ideologije, saj so imeli svojo in jo vsiljevali s terorjem.
»Proletarec nima domovine, njegova naloga je samo revolucija,« je dejal Lenin leta 1914 v polemiki z domoljubnimi socialnimi boljševiki. Vendar so se komunisti pri nas spomnili domovine in naroda, ko je šlo za interese revolucije in ko so hoteli svoje nasprotnike obdolžiti kolaboracije zaradi položaja, v katerega so jih potisnili prav komunisti.
A po vsem, kar se je zgodilo, kakšno veljavo ima še njihova sodba?