Avtor: Nace Ahlin

Višnja Gora je staro mestece ob prometni poti med Ljubljano in Novim mestom. V preteklosti je bila pomembna njena lega pod stehanskim klancem, kjer je bila cesta zelo strma. Vozniki so v obe smeri potrebovali dodatno vprežno živino, »furajtengo«, kakor smo temu rekli. S tem pa se je zmeraj nekaj zaslužilo. Od tega so v precejšnji meri živele številne gostilne pa tudi obrtniki. Višnjani so bili še v času, ko sem jaz odraščal, od sile ponosni na svoje meščanstvo. To se je pogosto čutilo tudi med otroki v šoli, kadar smo si prišli v nasprotje, češ naše velja, ker smo mestni. Mi kmečki otroci pa smo jim redno vračali, češ da niso niti dim od gosposkega dreka.
V mojem času je mesto štelo okoli 110 hišnih številk. Ob glavni cesti je bila na vsaki strani vrsta boljših hiš, v katerih pa je živelo tudi po več družin. Za njimi pa je šla vzporedno z glavno cesto še ozka pot, široka za kmečki voz, ki smo jo imenovali »gasa«. Ob njej so stale majhne hišice, ena ob drugi so slonele na samem mestnem zidu ali pa še malo čez. Taka hišica je imela vežo in sobo, ki smo jo imenovali hiša. V teh hišah je bil velik drenj, saj je naneslo, da so imeli mnogi velike družine, v kakem kotičku so imeli še prostor za kure in kakega pujska, zato so bile tudi gase polne direndaja. Preživljali so se z obdelovanjem majhnih vrtičkov in njivic, ki so jih imeli v lasti ali pa jih najemali v okolici mesta od premožnejših ljudi, in z nabiranjem gozdnih sadežev v okoliških hribih. Tedaj je veljalo nenapisano pravilo, da se gobe, jagode, borovnice in ostrožnice lahko pobirajo kjer koli, in tako so nekako preživeli. Starejši ljudje so še vedeli povedati, da so bili Višnjani pred leti podjetni in delavni ljudje. Njihova cerkev sv. Ane ni bila farna, vendar so imeli svojega duhovnika, mežnarja in organista. Mrtve so pokopavali v Starem trgu in ne pri Fari kot zdaj. Obrtniki so bili organizirani v cehe. Posebno močni so bili kovači. V bližnjem Dednem Dolu so postavili dve zgradbi, kjer je mehove poganjala voda. Razvito je bilo tudi tkalstvo. Tkali so platno in menda pridobivali tudi svilo. Ko je hodila v šolo moja mati, sta rasli ob cesti dve vrsti murv, z njihovim listjem so hranili sviloprejke. Ko sem jaz hodil v šolo, je bilo še šest dreves in otroci smo jih radi obirali. Pod mestom je stala strojarna, še v mojem času se je ohranilo ime »Pri fabriki«. V mojem času cehov ni bilo več, le o veliki noči so pri procesiji še nosili cehovska bandera za vsak ceh posebej.
Železnica, ki so jo zgradili okoli leta 1890, je mnogim vzela zaslužek, zlasti gostilničarjem in trgovcem. V mojem času je vendarle bilo še nekaj premožnejših trgovcev, kot Omahen, Bašar in Groznik. Tudi je bilo še dosti obrtnikov: krojačev, čevljarjev, kovačev in celo bolj specialnih, kot klobučarjev, vrvarjev, slaščičarjev. Mesto je imelo vsak mesec semenj, na katerega so prignali tudi živino, in vsaka kupčija se je končala s pripombo: »Pa še za en liter cvička boš plačal,« tako da so imeli tudi gostilničarji zaslužek.
V mestu je bil sedež občine, kjer so bili redno zaposleni trije ljudje. Poleg tega so v njem imeli sodišče (v veliki grajski stavbi), davkarijo, zemljiško knjigo. V kraju so bile še orožniška in financarska postaja, železniška postaja, ljudska šola, pošta. Povsod je bilo zaposlenih nekaj ljudi, ki so najemali stanovanja, iskali pomoč v gospodinjstvu, kupovali pridelke od domačinov in tako prinašali kraju nekaj zaslužka.
Prometna povezava med vasmi in mestom je bila zelo slaba. Župan Erjavec iz Podsmreke je imel dosti zaslug, da so zgradili ceste oziroma poti do vseh vasi. Nekaj podpore je izprosil od deželne in kasneje banovinske oblasti. Nekatere vasi, kot Dedni Dol, Drago, Polje, Veliko in Malo Loko, je pestilo močvirje. Ustanovljena je bila Vodna zadruga, ki ji je uspelo že pod italijansko okupacijo zgraditi prvi kilometer osuševalnega jarka.
Pred vojno se je pojavilo vprašanje, kam z ljudmi. Ker ni bilo več otroških bolezni, otrok pa je bilo povsod dosti, je bilo dosti odraslih fantov in deklet, starih že tudi čez trideset let, ki niso imeli kam. Izseljevanje v Ameriko in Kanado ni bilo več mogoče. Nekatere bistrejše so dali v šolo. Velika sreča je bila, če si prišel k železnici; nekaj jih je šlo v vojsko za podčastnike, med njimi je bil tudi moj umorjeni brat Lojze. Ni bilo prijetno živeti v daljnih krajih, vendar so imeli lepe uniforme in redno, čeprav nizko plačo in obetala se jim je pokojnina za starost. Vsako leto so prišli domov za tri tedne na dopust, bili smo jih veseli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V Bašarjevi gostilniški sobi jeseni 1929, ko so Bašarjevi prevzeli Škrabarjevo gostilno – V prvi vrsti z leve zakonca Bašar, na sredini Škrabarjeva mama s sinovoma – Tretji z desne v drugi vrsti sodnik Jože Rus, četrti Edo Turnher

Cerkev je v tem času poskušala vplivati na ljudi, posebno mladino. Ustanovili so Marijino družbo za fante in dekleta. Na mesečnih sestankih so se izobraževali in se vzgajali v lepih navadah. Precej so bili namreč razširjeni pijančevanje in prepiri, ki so se večkrat končali s pretepi.Tako je bilo kar v navadi vprašanje: » Koliko so jih na tej veselici obrezali?« Prav tako so med mašo fantje stali samo pod korom in pri zadnjih vratih. Duhovniki so jih sicer opominjali, naj stopijo naprej, a je prav malo pomagalo. Prav pogosto so med mašo celo glasno govorili, kadili in se smejali. Po vaseh tedaj ni bilo družine, ki ne bi redno hodila v cerkev, vendar mislim, da je dosti ljudi hodilo v cerkev bolj iz navade ali da vidi koga in se z njim kaj dogovori, mladi pa, da vidijo kako dekle ali fanta, pokažejo novo obleko ipd. Ne trdim, da ljudje niso nič molili, rečem pa, da je bila njihova vera plitva in čut za moralo oslabljen. Ljudje so dosti več dali na to, kaj bodo ljudje rekli, če se izve, da sem to in to naredil, kot pa da bi rekli : to je greh ali Boga se bojim. Nekaj let pred vojno so ustanovili Katoliško akcijo z namenom, da bi manjše število ljudi dobro poučili o veri, o njeni vrednosti in potrebnosti, ti pa naj bi poskušali prenoviti, prekvasiti (kakor so tedaj rekli) okolje, v katerem so živeli. Težko bi rekli, kakšen uspeh bi bil, ker sta vojna in revolucija uničili to prizadevanje. V Višnji Gori je bilo v Marijini družbi 100 fantov (malo več je bilo po vojni pomorjenih) in od teh jih je deset šlo k partizanom. Na sestanke Katoliške akcije je hodilo šest mladeničev in tudi od teh je eden odšel k partizanom. Fara je za te in podobne dejavnosti imela svojo dvorano. V njej je delovalo prosvetno društvo, ki je vsako leto priredilo kakšno igro ali koncert. Imela je godbo na pihala, ki je poživila prireditve. Fantovski odsek se ni ukoreninil. Vodil ga je kaplan, ki je bil Ljubljančan in ni razumel kmečkih fantov. Fantje si niso mogli nabaviti uniform, čeprav so se jim zdele lepe, saj je bilo 6 stotakov za večino družin celo premoženje. Uniformo sta imela največ dva fanta, pa še ta sta bila vpoklicana v vojsko, tako da je nista mogla obleči za svečanosti. Bolje je bilo z Dekliškim krožkom. Okoli 1935 je prišel v Višnjo Goro sodnik dr. Zalokar z ženo Vido, doma iz Radovljice. Ta je bila učiteljica gospodinjstva. S še eno učiteljico sta hodili od kraja do kraja in učili kmečka dekleta kuhanja. Res je bilo, da so naša dekleta znala skuhati predvsem močnik, žgance in kašo. Ti učiteljici, ki jih je plačala banovinska uprava, sta pokazali, kako se hrana iz živil, ki so na razpolago, lahko izboljša. Tak tečaj je bil tudi v Višnji Gori in za tem še tedenski tečaj šivanja in pletenja. Za vsakim tečajem je bila razstava, voditeljica tečaja je nagovorila ljudi in jih spodbujala k prenovitvi in učenju. Vedno je tudi poudarila, da je kmečki stan lep in potreben in naj cenijo to, kar imajo. Nagovorila je nekaj staršev, med njimi tudi mojo mater, da so poslali sinove v kmetijsko šolo na Grm, hčere pa v enoletno gospodinjsko šolo v Malo Loko. Zbrala je nekaj desetin deklet na sestanke, jim pomagala kupiti blago za uniforme, jih sešiti in tudi sama je oblekla uniformo in korakala z njimi v procesiji ali se udeležila drugih prireditev. Te uniforme si je omislil mojster Plečnik in bile so res lepe. Vsi, mladi in stari, smo občudovali tako oblečena dekleta. Ta žena je v našem kraju naredila dosti dobrega in škoda, da je bila tik pred vojno prestavljena v Velike Lašče. Njenega moža so ubili, ko je legistom pomagal na Turjaku, o čemer sem že pisal drugje. Z njenim odhodom je dekliški krožek ohromel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ciril Ahlin

Višnjani so imeli tudi sokolsko dvorano na koncu »gase« blizu šole. Ne spomnim se, da bi bila kakšna prireditev v njej, tudi ne vem, kako se je vzdrževala. V zimskem času smo šolski otroci hodili vanjo k telovadbi in skakat, saj je bilo v njej nekaj telovadnih pripomočkov. Večina purgarjev, kakor smo jim rekli, se je štela za liberalce in menda jih je vodil Edi Turnher. Da bi bil kdo komunist do1941, nisem slišal. Vsi pa smo vedeli, da je bil dolgo v mestu za sodnika Jože Rus, mož z lepo negovano črno brado, ki ni nikoli prišel v cerkev. Predsednik sodišča dr. Močnik je redno prišel k procesiji s smešnim visokim črnim klobukom, za katerega sedaj vem, da je cilinder, tedaj pa smo se vsi muzali in spogledovali,češ, poglej, kakšen hodi k procesiji, kot maškara.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Višnjegorski dekliški krožek leta 1938 – Sedita Pepca Kahne (Dedni Dol), Francka Erjavec (Kriška vas) – Stojijo z leve Pepca Zadel (Dedni Dol), Ana Zupančič (Polje), Minka Kocmur (Gola Gorica), Marta Groznik (Višnja Gora), župnik Franc Vidmar, Urška Skubic (Zgornja Draga), Frančiška Skubic in Marija Zupančič (Kriška vas)

Vsi kmečki ljudje smo brali Domoljub, bil je to tednik, ravno dovolj velik, da ga je bilo mogoče prebrati v enem popoldnevu. Iz tega časopisa smo zvedeli, kaj se dogaja po svetu. Časopis se je plačeval letno in vse razpečevanje je vodila Petričeva Minka.
O komunistih in partizanih se je začelo govoriti 1941. Pravili so, da Turnher in nadučitelj vsak večer zbirata meščane na sestanke z izgovorom, da se učijo italijansko, v resnici pa se pogovarjajo o revoluciji in delajo načrte zanjo. Upali smo, da se bomo mi temu izognili. Vendar ni bilo tako. Na pomlad 1942 je skupina partizanov napadla Italijane v Stehanu in enega ubila. Zato so požgali Spodnje Brezovo, moške pa odpeljali v Višnjo Goro. Župnik je zanje prosil, da niso nič krivi, in so jih izpustili. Škoda je bila velika, saj so ljudem zgorele hiše, pa tudi seno, žito in celo živali. Fara jim je priskočila na pomoč, vendar se vsega ni dalo nadomestiti, saj ni bilo mogoče kupiti niti žeblja in tudi nobenega zaslužka ni bilo. Jeza in preplah sta bila vsesplošna. Govorilo se je tudi, da partizani pobijajo ljudi, če se jim upirajo.
V naši fari naj bi bili štirje centri širjenja partizanstva. Prvi in najbolj uspešen je bil učitelj Turnher. Nagovoril je celo mestece na svojo stran. Že zgodaj spomladi 1942 je šel k partizanom, s seboj pa odpeljal še sina Toneta (15 let), očeta in sina Fabjana, tri fante iz družine Volk (eden je bil komaj 12 let star), Zavodnika, Branka Defarja, mladega Krevsa in Franca Groznika. Tem so sledili Tone Radelj s Spodnega Brezovega, Jurčkov iz Velike Loke in Petrov Tone iz Zavrtač. Drugi center širjenja je bil študent Ahlin Ciril iz vasi Vrh. Ta ni imel dosti uspeha, ker je bil že zgodaj spomladi aretiran in interniran v Italijo. Pridobil pa je svojega nečaka Lojzeta iz Dednega Dola. Tretji je bil Jamnik (Novak) iz Nove vasi. Ta je precej let delal v vrvarni na Grosupljem, kjer so ga pridobili. Imel je precej ugleda, ker je s prihranjenim denarjem rešil domačijo, ki jo je oče zapil. Ljudje so ga cenili, ker je bil delaven in ni pijančeval. Nikoli ni šel v partizane, bil je terenec. Če so prišli Italijani in pozneje domobranci v vas, mu je nekdo dal znak, da je skočil v skrivališče, dokler ni bila nevarnost mimo. Fantje iz dveh hiš v Novi vasi so šli k domobrancem, vendar ga nobeden ni hotel izdati. Po vojni pa on ni rešil sovaščanov, ampak jih je pustil pobiti. Četrto žarišče so bili bratje Radelj s Peščenjeka. Imeli so malo zemlje in tudi izučili se niso. Izkoristili so priložnost, da so v klanec tovornjaki vozili počasi in so od zadaj skrivaj skočili nanje in hitro kaj vrgli na tla, kar so jim drugi pomagali prodati. To je prišlo na dan in bratje so bili zaprti v Novem mestu, kjer je bila prava šola za komuniste. Aktivni partizani so postali šele konec 1943. leta. Jože je bil komandir vosovcev. Kmalu so ga odpustili in je naredil samomor. Na ljudi niso imeli velikega vpliva. Omembe vredna je še Kriška vas. Tja se je pred vojno priženil neki geometer ( ime sem pozabil), ki je bil priljubljen med vaščani. Ljudje so ga podobno kot Jamnika v Novi vasi skrivali, skoraj celo vas je spravil na partizansko stran. Tudi domobrance iz te vasi so po vojni pomorili.
Vasi severno od železniške proge so spadale v območje Police. Italijanska posadka je zapustila Polico že jeseni 1941. Tam je bil najaktivnejši Lado Potokar. To območje so razglasili za osvobojeno ozemlje In Lado je nekako prevzel »komando«. Za pomočnika mu je bil sin grosupeljskega orožnika s partizanskim imenom Jope. Ta je hodil od vasi do vasi in organiziral vaško zaščito. To je pomenilo, da so morali vsi fantje in mlajši moški ponoči in včasih tudi podnevi prenašati robo, ki je prihajala iz Ljubljane, po Dolenjski, kamor so ukazali. V naši vasi je organiziral sestanek z aktivisti Lojze Borštner mlajši. Da smo se zbrali v Smrekarjevem mlinu, so bile potrebne tudi grožnje. Tja je prišel Jope in imel dolg govor, v katerem je hvalil partizane in hkrati grozil z matildo, če ne bomo sodelovali. Sprejeli smo ga tiho in hladno, brez vprašanja in pripombe. Po dolgi uri mučnega poslušanja je odšel in od tedaj je vsaj enkrat na teden prišel po kakem fantiču listek z zahtevo, da se dva ali več fantov zbere tam in tam ob določeni uri. Ukazano nam je bilo tudi, naj bi pri vhodu v vas stala noč in dan neoborožena straža, ki naj bi morebitni prihod Italijanov takoj sporočila na komando, ta je bil tedaj Lado. Tega v vasi nismo počeli. Ko je skopnel sneg 1942, smo bili s posebnimi lističi poklicani na sestanek okrožja (rajona) v neko kotlinico med vasema Spodnje Brezovo in Polica. Zbralo se nas je okoli 200 fantov in mož. Zakurili so majhen ogenj in pristopila sta Lado in Jope. Najprej sta zapela partizansko pesem Kosec koso brusi, potem pa govorila o nujnosti borbe in skorajšnji zmagi in podobno. Na koncu je bilo še glasovanje, če smo vsi za to, da se borimo. Tiho smo stali kakor grobovi, a Lado je kljub temu razglasil, da smo vsi kot en mož za borbo, ker pač ni nihče protestiral, in razšli smo se na domove.
Kmalu zatem je moj brat Lojze sodeloval pri zaplembi moke v Višnji Gori. Povelje je bilo, naj vsak fant prinese s seboj meter dolg količek. Mobilizirali so več kot sto fantov, da so šli v Višnjo Goro. Italijanska posadka je bila samo v sodniji in pri Omahnovi trgovini na železniški postaji. Šli so pred hišo občinskega tajnika Nadraha, ki jim je skozi okno vrgel ključ od skladišča. Fantje so si po dva naložili vrečo na kola in jo nesli v hrib proti Staremu gradu, kjer so čakali drugi kmetje z vozovi, ki so moko odpeljali naprej. Ob obisku v domovini sem na bivši občinski hiši videl tablo, kjer se slavi ta zmaga. V resnici je ta moka bila dana višenjski občini za sledeče tri mesece. Dodelila jo je italijanska agencija za prehrano, seveda odnesene moke ni nadomestila in tako so občani ostali tri mesece brez moke. Načrt za to so verjetno izdelali občinski uslužbenci, najbrž v soglasju s krajevno italijansko komando, ker je nemogoče misliti, da ne bi opazili take množice ljudi.
Ob vsem tem dogajanju so ljudje premišljevali, kako bi se uprli prisili. V naši vasi so nekateri menili, da bomo za to rabili orožje. Na partizanstvo smo gledali kot na teror presitih meščanov nad ubogimi kmetiči. Njim ni bilo treba hoditi okoli, tudi požigali niso njim. Prepričani smo bili, da se nam godi krivica. Zgodaj spomladi 1942 so Nemci za Leskovcem na meji naredili žično pregrado, ki so jo zavarovali z dvema vrstama bomb. Fantje so hitro ugotovili, da se dajo te mine varno izkopati. Tako je nekega dne šlo pet fantov na mejo, in ko je patrulja odšla, so nabrali dve vreči bomb. Med njimi je bil tudi moj umorjeni brat Polde in dva Mačkova. Polde je pustil vrečo v neki dolini v vresju, Mačkova pa sta jo nesla domov na hlev. Zvečer so šli še z drugimi fanti pogledat vrečo in eden jo je malo potresel. Takrat je sumljivo zasikalo, skočili so s hleva in že je prišlo do hude eksplozije, ki je odnesla ostrešje in vžgala seno. Vsi so ostali živi in živina tudi, ker je bil strop obokan. Zjutraj so prišli Italijani. Vsi izgovori niso zalegli, aretirali so očeta in štiri sinove in jih poslali v internacijo. Doma so bili le mama, teta in dva fantka. Fantje smo priskočili na pomoč in v šestih dneh smo pod vodstvom mojega brata Franceta posekali smreke in naredili streho, kar je bilo za tiste čase nezaslišano. Navozili smo tudi seno, da so lahko ohranili živino. Oče in sinovi so se vrnili šele jeseni, ko so se ustanovile vaške straže.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Udeleženke gospodinjskega tečaja v vlogi kuharic in strežnic na novi maši Antona Grčmana v Višnji Gori 29. decembra 1940 – V prvi vrsti z leve Malnarjeva Urška iz Zgornje Drage, Zečeva Tončka in Španova Minka iz Leskovca, novomašnik Anton Grčman iz Leskovca, Rojščakova Katarina in Bahovčeva Rezka iz Leskovca, Kahnetova Minka iz Dednega Dola – V drugi vrsti Erjavčeva Magda in Martinetova Minka iz Kriške vasi, gospodinjska učiteljica in voditeljica tečaja Vida Zalokar, Španov Andrej iz Leskovca, gospodinjska učiteljica Osmukova Francka iz Žalne, Suhorebrnikova Minka iz Dednega Dola, Spiževa Minka in Vavptova Lojzka iz Loke – V tretji vrsti Grandetova Ana iz Polja, Pourjeva Francka s Spodnjega Brezovega, Hrovatova Micka, Bečnikova Tina in Anžičkova Nežka iz Kriške vasi, Košemajeva Lojzka s Kalc, Švetova Pepca iz Loke

Zelo neradi smo sprejeli orožje od Italijanov. Imeli smo odpor do streljanja partizanov. Močno smo se varali, ko smo mislili, da je dovolj, da vzamemo puške v roke in jim s tem pokažemo, da jih ne maramo in se jim ne damo komandirati. Vedno se je poudarjalo, da bodo že Angleži prišli in napravili red in da je življenje treba varovati za vsako ceno. Škof Rožman je zmeraj glasno ponavljal: »Umor je umor, pa kdorkoli ga že izvrši.« Mislim, da je to bilo usodno napačno mišljenje. Učiti bi nas morali, da moramo biti hrabri in pripravljeni na žrtve, ne pa da nam bodo prišli tujci delat red. To mišljenje se je deloma spremenilo po polomu na Turjaku in pokolih, ki so sledili, ker so partizani prestopili vsako mero in je postalo popolnoma jasno, da gre za revolucijo. Same vaške straže pa so povzročile zelo malo žrtev in so resnično imele zaščitni namen, ker dvojnega terorja ni bilo mogoče vzdržati.