Avtor: Edi Gobec

Že 13. maja letos, ko je predsednik RS Milan Kučan dobil častni doktorat na Clevelandski državni univerzi, so se novinarji STA, Dela, Dnevnika, Radiotelevizije Slovenije in kmalu za tem še Pop TV, Maga in drugi pogovarjali tudi z zaslužnim profesorjem sociologije, bivšim podpredsednikom Mednarodne častne organizacije sociologov in Narodne konfederacije ameriških izseljenskih skupin, ravnateljem Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča in avtorjem ali urednikom šestnajstih knjig dr. Edijem Gobcem. Tudi mi smo ga prosili za pogovor in v naslednjem objavljamo njegove odgovore na naša vprašanja.
Kako je prišlo do tega, da je neka ameriška univerza sklenila podeliti častni doktorat predsedniku Kučanu?

Naj najprej odgovorim z nasprotnim vprašanjem: Kako je prišlo do tega, da je že v osemdesetih letih ista univerza, ki jo pretežno financirajo ameriški protikomunistični davkoplačevalci, edina v vsej Ameriki dovolila v svojih prostorih praznovanje 29. novembra, največjega jugoslovanskega komunističnega praznika? Odgovor je preprost: ker se pač ni zavedala, kako jo zna nekaj spretnih ljudi varati in izkoriščati za svoje osebne in politične koristi. Po zaslugi jugoslovanskih komunističnih generalnih konzulov, zlasti Ivana Vajgla in Matjaža Jančarja, in predvsem še tamkajšnjega profesorja ekonomije Karla Bonuttija (ki ga je pozneje Vajgl predlagal za veleposlanika RS v Vatikanu), je univerza postala privlačno ameriško izhodišče za jugoslovanske komuniste. Tam so pod krinko vzgoje in kulture lahko proslavljali dan, ko je pod Stalinom izvežbani revolucionar Tito leta 1943 v Jajcu formalno prevzel oblast kot predsednik jugoslovanske »začasne« vlade in kot vrhovni poveljnik in maršal revolucionarnih partizanskih sil s ciljem, da uvede absolutno medvojno in povojno oblast komunistov. Za ta cilj je bilo nujno potrebno s terorjem in pobijanjem odstraniti predvsem vse tiste, ki bi se želeli neodvisno od manjšinske komunistične partije boriti proti okupatorju in ki bi tako lahko po vojni postali tekmeci za vpliv in oblast. S poudarjanjem osvobodilne vojne je razmeroma majhna skupina dobro izvežbanih revolucionarjev zapeljala ali prisilila v svoj revolucionarni stroj tudi množice vsega spoštovanja vrednih resnično rodoljubnih partizanov, ki jim niso bili pravočasno znani revolucionarni in monopolistični naklepi komunistov niti niso vedeli, kako se je bil Tito pripravljen boriti tudi proti Angležem in Amerikancem, če bi se le-ti izkrcali na od Nemcev zasedenem jugoslovanskem ozemlju, saj bi pozneje zagotovili resnično demokratične volitve, kjer bi bili komunisti neznatna manjšina. O Titovih poskusih povezave z Nemci, da bi preprečili zavezniško izkrcanje, danes poročajo tudi prepričljivo dokumentirane angleške in ameriške knjige.
Poleg praznovanj te monopolizacije oblasti so se na clevelandski univerzi ustavljali prekaljeni vodilni komunisti, kot npr. tovariši Franc Popit, Zdenko Roter, takratni podpredsednik jugoslovanske vlade (zveznega izvršnega sveta) Kazimir Živko Pregl in vrsta drugih. Bivšega oficirja OZNE in zasliševalca jetnikov, zlasti duhovščine, in poznejšega ožjega Kučanovega sodelavca dr. Zdenka Roterja je Bonutti pospremil še na uredništvo katoliškega lista Universe Bulletin, kjer smo med drugim brali, kako Roter, ki se je predstavil tudi kot pisec za jezuitsko revijo America, razlaga, da je jugoslovanski humani marksizem, ki omogoča spoštljiv dialog s krščanstvom, skladen s krščanstvom, saj sledi mlademu Marxu, ki je postavil na isto raven religiozno in gospodarsko ustvarjalnost. (Dejstvo seveda je, da je bil Marx že v prvem letniku univerze fanatičen in strupen nasprotnik vsake religije, ki ji, podobno kot njegovi zagovorniki v Sloveniji, ni nikdar priznaval kake pozitivne vloge.) Podobno je podpredsednik jugoslovanske vlade Pregl še februarja 1990 s clevelandskega univerzitetnega foruma zatrjeval ameriški javnosti, da bodo »nemiri med Srbi in albanskim prebivalstvom na Kosovem kmalu ugodno rešeni na konferenčnih posvetih«. In komaj dobro leto pred osamosvojitvijo je jugoslovanski veleposlanik Dževad Mujezimoviæ izrabil isti akademski forum za prepričevanje ameriške javnosti, da se »Slovenija in Hrvaška ne bosta odcepili od Jugoslavije in hodili svoja ločena pota, kot napovedujejo nekateri voditelji gibanj za samostojnost.« Ob tem ozadju ne preseneča, da je našel pot na prav to univerzo tudi Milan Kučan, zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije, dosledni častilec komunističnih revolucionarjev, vsiljevalec marksistične pravovernosti v učbenike in sredstva obveščanja in najmočnejši vodja komunistične kontinuitete.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogled na osrednji del demonstrantov na Materinski dan 13. maja 2001 – Demonstrirali so na čast slovenskih in drugih mater, ki so jim komunisti pobili sinove in proti častnemu doktoratu clevelandske univerze za slovenskega komunista Milana Kučana – Protest je ugodno predstavila tudi ameriška televizija

Kam segajo niti prvih zakulisnih pobud za Kučanov doktorat, poznavalcem razmer in v ameriško promocijo komunistov zapletenih oseb ne bo težko ugotoviti, ne glede na sprenevedanja ali zanikanja, ki jim, kot smo brali celo v ljubljanskem tisku, zlepa nihče več ne verjame. Formalno pa sta v skupnem pismu z dne 20. septembra 2000 predlagala Kučana za častni doktorat ravnatelj univerzitetne pisarne za mednarodne zadeve John Holm, ki je pred tem obiskal Slovenijo, in načelnik oddelka za politične vede Donald Schultz. V predlogu nista niti enkrat omenila dejstva, da je Kučan domala vse življenje od dijaških let dalje zavzeto služil komunizmu, ki ga svobodni svet z Amerikanci na čelu odločno odklanja. Pripisala pa sta mu zasluge za to, da je Slovenija bolj uspešna od drugih jugoslovanskih pokrajin (kar je bila že pred Kučanovim rojstvom!), in še za razvoj večstrankarskega sistema (ki ga po letu 1988 ni mogel več preprečiti), tržnega gospodarstva (ki se razvija mimo njega) in neodvisnega sodstva (ki žal ni tako neodvisno, kot bi po desetih letih samostojnosti upravičeno pričakovali). Sklicevala sta se na Kučanovo priljubljenost (brez najmanjšega pomisleka, da bi ta utegnila biti posledica skrbno negovanega kulta osebnosti in sistematičnih medijskih linčev političnih in ideoloških nasprotnikov), in celo na njegov humor, ki z njim rad daje samega sebe v nič, ko se npr. šali o svoji majhni postavi – pet čevljev in štiri palce (in človek se vpraša, kdo jima je posredoval vse te tako podrobne podatke).
Omenjala sta profesorje iz Slovenije, ki so kdaj predavali na Clevelandski univerzi, med njimi tudi dr. Rupla, ki je l. 1989 ob pritoževanju, da ni dobil vabila na kakšno boljšo univerzo, predaval en sam tečaj in živel na Bonuttijevem domu, in dr. Frleca, ki sploh ni bil med predavatelji. Leta 1988 se je začel in leta 1990 končal tudi poletni tečaj za »ducate voditeljev slovenskih podjetij«, kjer je šlo v resnici za skrbno izbrane poslovne voditeljske pripravnike iz Slovenije in iz južnih republik. (Modri pedagogi in gospodarstveniki navadno pošiljajo študente na več različnih vodilnih univerz z najboljšimi kvalifikacijami za določena področja. Tako npr. tudi Kučan svoje »po delovnem ljudstvu« štipendirane hčerke Ane ni poslal na Clevelandsko univerzo, ampak na eno najboljših v ZDA.) Predlagatelja sta poudarila, da bo doktorat prinesel univerzi tudi finančne koristi in ji zagotovil svetovni ugled!
Med osebami, ki so študirale na zavodih, iz katerih je šele l. 1964 nastala Clevelandska državna univerza, sta Holm in Schultz v okrepitev svoje nominacije omenjala tudi senatorja Franka Lauscheja. Kot njegov življenjepisec (glej knjigo Ohio’s Lincoln Frank J. Lausche, 1985, kjer so med drugimi sodelovali rektorji treh ameriških univerz, s pismi za objavo pa še vsi živeči predsedniki ZDA) vem, da je bil guverner in senator Lausche zelo zaveden ameriški Slovenec. Je pa vedno odločno in dosledno odklanjal komunizem kot enega od treh najbolj krutih sistemov 20. stoletja in zavračal vse, kar bi moglo kakor koli koristiti komunistom. Če bi še živel, bi gotovo bolj kot kdorkoli nasprotoval podelitvi častnega doktorata najmočnejšemu slovenskemu komunistu Kučanu in ga s svojim izjemnim vplivom brez dvoma tudi preprečil.
Kako je slovenska javnost sprejela novico o podelitvi doktorata?

Slovenska javnost v Sloveniji in Ameriki na splošno sploh ni vedela, kaj se je v zvezi s tem dogajalo, ker so pobudniki skupaj z občili o predlaganem doktoratu več mesecev previdno molčali. Že več let je seveda bilo znano, da si je Kučan želel postati doktor, a vsaj en prejšnji poskus se je kar klavrno izjalovil, ker veljavnih doktoratov tudi v Ameriki ne morejo poklanjati neobstoječe, fiktivne ustanove, medtem ko ni nobena slovenska ali evropska univerza prišla do zaključka, da si Milan Kučan v resnici zasluži doktorat. Zanimivo je, da so tudi na Clevelandski univerzi Kučanovo ime najprej odstranili z liste kandidatov za doktorat. Nato je nekaj oseb začelo lobirati, tako da pri vsem ni šlo za akademski, ampak za politični postopek. Na ključni seji z dne 17. januarja 2001 pa se je predsednica odbora za počastitve Sally Florkiewicz že sklicevala na pozitiven odziv slovenske skupnosti, saj naj bi na univerzo prišlo »mnogo pisem z nominacijo in podporami za doktorat.« Uradni arhiv ima do tistega datuma poleg Holm-Schultzeve vprašljive nominacije le štiri pisma v podporo doktoratu (Tomsich, Eckart, Polensek in Ipavec). Pet dni pozneje pa je odposlal svoje pismo še večkratni Kučanov gost v Sloveniji, sin srbskega očeta in slovenske matere senator George Voinovich (ki sicer vsaj med katoliškimi Slovenci rad poudarja, da je njegov vzornik Frank Lausche).
Na seji so namreč sklenili, naj predsednica Florkiewiczeva takoj stopi v stik z Voinovichem in izposluje njegovo podporo. Iz podpisanega dokumenta je razvidno še, da je aktivno pridobival podporna pisma za doktorat (ni pa poslal svojega podpornega pisma) dr. Vladimir Rus, skupaj z Božom Pustom dolgoletni ožji sodelavec Bonuttija. Na seji so se sklicevali še na »naklonjenost guvernerjeve pisarne,« ki pa ni mogla najti kakršnega koli dokumenta ali kopije v podporo Kučanu in videti je, da take podpore ni bilo, ali pa je v imenu pisarne doktorat ustno zagovarjal tam uslužbeni Bonuttijev in Rusov sodelavec Božo (ali August) Pust (sam brez univerzitetne izobrazbe), kar vse seveda pokaže, da ni šlo za akademsko, nevtralno in objektivno presojo, ampak za finančno in politično agitacijo.
Zapisnik ključne seje pove še, da je bila za podelitev doktorata izjemno važna Kučanova obljuba, da bo »ustanovil stolico za slovenski program na Clevelandski državni univerzi.« Tako je zaupnik Glickman izjavil, da bi univerza nikakor ne smela pokloniti Kučanu doktorata, dokler ne dobi plačila za stolico ali »endowed chair« – »vendar ne sme izgledati, da so doktorati na prodaj.« Drug dokument brez datuma pa izraža željo, naj bi še pred doktorskimi ceremonijami univerza iztržila vsaj 700.000 ameriških dolarjev, pri čemer se zanaša tudi na slovensko skupnost v Ameriki. (Takšno pomoč je že pred leti v Ljubljani napovedoval Bonutti, zanašajoč se na podporo senatorja Lauscheja, ki pa je vsako sodelovanje odločno zavrnil.) In kakšne so cene? Po poročilu pristojnega urada univerze stane nova stolica dva milijona in pol ameriških dolarjev; obnovitev že prej obstoječe stolice (kar tu ne pride v poštev) en milijon in pol; financiranje profesure pa pol do tričetrt milijona dolarjev.
V pričakovanju znatnih finačnih koristi in »mednarodnega ugleda« za univerzo in po pisni podpori petih ameriških Slovencev je odbor odobril Kučanov doktorat. Pred njim je odobril doktorat trem bogatim poslovnežem in še ženi prvega in najbogatejšega poslovneža kot tudi ženi ohijskega guvernerja Boba Tafta; vsi ti so potem tudi prejeli doktorat pred Kučanom Tako je ob vsej inflaciji meril za častne doktorate kot zadnji in najbolj »kontroverzni« kandidat prišel na vrsto predsednik Slovenije Milan Kučan. Kako slabo so bili na to počastitev pripravljeni, pove tudi dejstvo, da ob podelitvi doktorata niso znali niti brati njegovega priimka, tako da je bil najprej Kukan, potem pa Kušen. Program 13. maja je bil tudi labodji spev predsednice univerze dr. Claire Van Ummersen, ki še pred izvolitvijo novega predsednika ali predsednice zapušča svoj položaj.
Zakaj so se nekateri Slovenci odločili, da protestirajo proti tej odločitvi?

Gotovo je imel vsak oporečnik ali protestnik svoje objektivne in subjektivne razloge za protest. V Ameriki rojeni Slovenec je svojo navzočnost med protestniki izrazil takole: »Predstavljajte si, kaj bi Amerikanci in še posebej ameriški Judje storili, če bi naj dobil doktorat nemški (neo)nacist, ki sicer ni osebno fizično ubijal žrtev, je pa ščitil vojne zločince, proslavljal nacistične programe, zanikal strahote holokavsta in zreduciral število njihovih žrtev na desetino ali manj in ni nikdar javno obsodil nacizma. Že zgolj vodilni položaj v nacistični ali neonacistični stranki brez zgoraj naštetih obteževalnih okolnosti bi povzročil ogorčene proteste po vsej Ameriki! Pa prenesimo zgornjo paralelo na Kučana in na komunizem, ki je ravno tako totalitaren, okruten in krvav kot sta fašizem in nacizem. Vprašanje ni, zakaj protestiramo. Vprašanje je, zakaj ne protestira Amerika in svobodni svet.«
Kot že tolikokrat prej Amerika in svobodni svet z majhnim številom izjem za ta zanju brez dvoma zelo drobni in nepomembni dogodek enostavno nista vedela.
In kako so protestirali Slovenci?

Čeprav so za razpravljanje o doktoratu zvedeli zelo pozno in nezanesljivo, v glavnem šele proti koncu februarja, so organizacije in posamezniki odposlali na univerzo nad 30 protestnih pisem ali vsaj petkrat več kot tisti, ki so doktorat podpirali. Tik pred poletom v Beograd (v vlogi ekonomskega svetovalca) je 21. aprila iz Velike Britanije faksiral svoj močno utemeljeni protest tudi bivši partizan, obsojenec z Nagodetovega procesa in mednarodno priznani gospodarstvenik in poznavalec (post)komunističnih ekonomskih in političnih sistemov ter prejemnik visokega britanskega odlikovanja dr. Ljubo Sirc (kopiji pa je poslal tudi g. Kučanu in dr. Drnovšku, da ne bi mislila, da kaj dela za njunim hrbtom). Nihče seveda ni vedel, kdaj bo (ali je bila) odločilna seja, saj proti vsem pravilom odnosov z javnostjo in še posebej z davkoplačevalci univerza ni hotela razkriti te informacije. Na sestanku s predsednikom in blagajnikom Slovenskega ameriškega sveta (dr. Matejem Roesmanom in Stanetom Kuharjem) dne 30. marca pa naj bi bili po Kuharjevem časopisnem poročilu izjavili, da bo ključni sestanek odbora še tisti dan. Dokumenti, ki smo jih dobili šele po podelitvi doktorata, pa pokažejo, da je bilo odločeno že mnogo prej, namreč 17. januarja 2001, in sicer na zaključku seje, opisanem pod zaglavjem »Druge zadeve«. Dne 26. januarja je predsednica univerze že povabila predsednika RS g. Kučana na »graduacijske ceremonije« 13. maja, kjer naj bi sprejel doktorat. Doktorate, ki so podeljeni na osnovi neresničnih informacij ali nesprejemljivih pritiskov, podkupnin ali drugih resnih nepravilnosti (npr. plagiatov pri akademskih doktoratih), lahko univerze sicer vedno prekličejo ali razveljavijo, kar pa se v tem slučaju iz razumljivih razlogov ni zgodilo. Clevelandska univerza je bivšemu igralcu Antonu Gogali, ki se zdaj po besedah avstralskega lista Glas Slovenije »igra konzula v Clevelandu«, poslala še listo z naslovi nad 50 Neslovencev, ki naj bi jih konzul povabil na banket v počastitev novega častnega doktorja Kučana.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Protestniki Ivan Hauptman, France Ferkulj in France Dejak, rešenec iz brezna v Kočevskem Rogu, v pogovoru s slovenskimi novinarji

Kako so potekale demonstracije in kdo je demonstriral?

Kot so priznali opazovalci, ameriški varnostniki in tudi slovenski novinarji, smo demonstrirali mirno in dostojno, brez vsakega vpitja, s slovensko zastavo na čelu, in s sporočilnimi transparenti. Ker je bil 13. maja tudi ameriški materinski dan, so bile demonstracije proti doktoratu posvečene še vsem materam, ki so jim komunisti pobili sinove, pa tudi drugim, ki so izgubili očete, brate in druge sorodnike. Vsi smo razumeli, da bo marsikdo tisto popoldne preživel v krogu svoje družine, kot bi ga želeli tudi protestniki, in nihče ni na nikogar izvajal najmanjšega pritiska. In vendar je prišlo demonstrirat tudi več mater, med njimi dobro znana Anica Knez, ki si je pridobila neprecenljive zasluge za Slovenski dom za ostarele in skupaj z možem Rudijem spada med stebre slovenske skupnosti v Clevelandu ter v skupnosti kot čebelica pridna Helenca Gorše.
Koliko je bilo vseh demonstrantov?

Ob srečanju s slovenskimi novinarji, ko so se protestniki šele začeli zbirati, kar so novinarji vedeli, saj so spraševali, koliko jih pričakujemo, jih je res bilo le okrog 20, ob polni zasedbi pa jih je več oseb naštelo med 60 in 70. In kdo so bili ti protestniki, ki jih je nekdo v Sloveniji predstavljal kot »nekaj nezadovoljnežev«? Nekateri so bili neposredno zelo prizadeti od komunistov. Tako je Frank Dejak, ki ga vsi poznamo kot dobrega človeka in zavednega Slovenca, šel skozi pekel Kočevskega roga in se je domala čudežno (podobno kot Milan Zajec, ki so mu ubili tudi pet bratov) rešil iz brezna. Kako naj bi tak človek ne čutil moralne dolžnosti pričevanja o groznih morijah brez vsakega sodnega procesa, o tistem holokavstu, ki naj bi ga po Kučanu, ki ga je najprej zdesetkal, kar lepo pozabili. (Kot socialni psiholog se sprašujem, če je to psihološko sploh mogoče, in Judje so prepričali svet, da ne smemo nikdar pozabiti žrtev holokavsta.) Prav nič pa ni Milan Kučan s tovariši voljan pozabiti namišljenih ali dejanskih prekrškov domobrancev in četnikov, da ne omenjamo drugorazrednosti tisočev gorenjskih in štajerskih Slovencev, ki so trpeli po nemških delovnih taboriščih ali kot prisilno mobilizirani vojaki in so jim tudi radi očitali kolaboracijo, medtem ko so po več poročilih mlade mobilizirance, ki so pobegnili na Pohorje, fanatični komunisti pod Ribičičevim vodstvom kot marsksistično nezanesljive zverinsko pobili. Nihče seveda ni nikdar očital kolaboracije Titu in vsem drugim, ki so pod manj krutimi razmerami služili v avstrijski ali italijanski vojski, ali v občilih kontinuitete podčrtal, da so bili vodilni komunisti in politični komisarji krivi prostovoljne kolaboracije z zločinskim Stalinom v krvavi revoluciji za sovjetizacijo Slovenije.
Naj predstavimo še nekaj protestnikov? Moja žena Milena, lanskoletna srednješolska učiteljica leta za vso državo Ohio in prva avtorica najbolj popularnih učbenikov slovenskega jezika za angleško govoreče – po katerih se je učilo slovenščine že nad 10.000 ljudi v ZDA, Kanadi in Avstraliji, pa tudi več diplomatov in poslovnežev v Sloveniji – je protestirala v spomin svojega po krivem obtoženega in po komunistih ustreljenega očeta Stanka. Da pri tem ne omenjam naročila Vide Tomšič »progresivnim Slovencem« v Chicagu, kako ne smejo sodelovati z našim Slovenskim ameriškim raziskovalnim središčem, kar je Tomšičeva razložila z utemeljitvijo, da je moja žena, ki je enajstletna prišla v Ameriko, »politično obremenjena«. Dolgo so raziskovali to njeno namišljeno »obremenjenost« celo v samostojni Sloveniji, ko je iz golega slovenskega rodoljubja želela dobiti slovensko državljanstvo. Ponosen sem, da se je pogumno odločila za protest.
Protestnik Rudi Flis je staronaseljenski ameriški državljan, ki se je pridružil v spomin na padle prijatelje v vojni proti komunizmu. Kot so poročali tudi nekateri novinarji, je slovensko zastavo z žalnim trakom ponosno nosil Tone Oblak, tajnik Slovenskih krščanskih demokratov v Ameriki, ki je tudi eden glavnih širiteljev slovenskih knjig v Clevelandu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Protestniki v pogovoru z novinarji – Protestnik Tone Oblak nosi slovensko zastavo z žalnim trakom

Baje (in res ne vem, kako) je predsednik Kučan iz precejšnje daljave videl transparent z napisom, »Če hočeš mir, delaj za pravičnost,« ki ga je nosil mladi clevelandski mestni svetnik Joe Cimperman; le-temu ameriški tisk že dolgo napoveduje, da bo nekoč še clevelandski župan. Med protestniki so novinarji opazili in slikali tudi dr. Milana Pavlovčiča, ki je s svojimi slovenskimi radijskimi programi več desetletij odločilno pomagal ohranjati slovensko besedo in pesem v Severnem Ohiu. Kar trije protestniki so zaslužni tudi kot uredniki najstarejšega slovenskega lista Amerikanski Slovenec in sicer sedanja slovenska urednica Mara Cerar Hull, ki je tudi avtorica dveh knjig pretresljivih spominov na svoja otroška leta; bivši angleški urednik Janez Nemec, ki poučuje v slovenski šoli in vodi tudi mladinski pevski zbor in slovensko godbo na pihala, in njegov oče, bivši slovenski urednik Tone Nemec, ki je istočasno dolgoletni tajnik Društva sv. Jožefa, s 1500 člani največjega društva Ameriške slovenske katoliške jednote. In kdo ne pozna dveh vsestransko požrtvovalnih garačev in znanih dobričin v slovenski skupnosti, protestnikov Franka Šege in Viktorja Tominca?
Protestnik Ivan Hauptman je predsednik zelo uspešnega podjetja Sunset Industries, kjer je zaposlenih tudi mnogo zavednih Slovencev, poleg tega je predsedoval najmočnejšemu pevskemu zboru Korotan in edinemu še obstoječemu slovenskemu ameriškemu dramskemu društvu Lilija; je še sodelavec Slovenskega radia in producent verjetno največjega števila dokumentarnih videokaset iz življenja slovenskih emigrantov v Ameriki (kjer si sicer z eno samo kaseto lasti prvenstvo Bonuttijev slovenski naslednik na Clevelandski univerzi in Kučanov propagator Joško Valenčič). Skupaj z drugim protestnikom, v skupnosti izredno aktivnim Srečkom Gasarjem, je Hauptman v okviru Lilije pripravil in na akademiji ob 200-letnici Prešernovega rojstva predstavil videokaseto Krst pri Savici, seveda iz gole ljubezni in brez vsakih finančnih podpor, vendar gotovo v mejah dobrega okusa.
Branko Pogačnik je maja 1942 komaj 13-leten v gnojničnem sodu mimo italijanskih straž srečno pripeljal orožje slovenski nacionalni ilegali za njen boj proti okupatorju, pa nekaj mesecev pozneje izgubil zavedno mater in očeta, ki so ju pobili komunisti. Pozneje je preživel nad štiri leta v komunističnih zaporih, kjer je na Miklošičevi videl in si za vedno zapomnil tudi oficirja Ozne Zdenka Roterja. Kako naj bi dobri in narodno zavedni Branko odobraval doktorat za človeka, ki predstavlja vrh komunistične kontinuitete in ni nikdar javno obsodil komunizma? Polde Omahen je s svojim izjemnim znanjem in mojstrskim zastonjskim delom obogatil slovensko šolo, cerkev, pristavo in nič koliko slovenskih domov in podjetij. Stane Kuhar, upravnik ameriške banke, ki gara pri slovenski župniji, šoli in časopisu, je tudi blagajnik Slovenskega ameriškega sveta. On in domala vsi protestniki so zbirali in darovali denar za prve slovenske svobodne volitve v Sloveniji (brez katerih bi tudi samostojnosti ne bilo), kjer pa smo takrat pogrešali ljudi, ki so zdaj podprli Kučanov doktorat. Vsi protestniki pa smo tudi požrtvovalno delali za priznanje slovenske države (in nekateri smo dobili za ta svoja prizadevanja vladna priznanja, ki sta jih sopodpisala ministrski predsednik Lojze Peterle in predsednik RS Milan Kučan). In še bi lahko naštevali, a zmanjkuje prostora. Kakšna škoda, da teh dobrih in zavednih ljudi ne more spoznati več dobrih in zavednih Slovencev tudi v domovini in tako za marsikoga ostanejo le anonimni »nezadovoljneži«!
Na enem izmed transparentov je bil napis, ki morda najbolje razloži, zakaj smo protestirali. Napis se glasi: »We love Slovenia, but hate communism! – Ljubimo Slovenijo, a ne maramo komunizma!«