Avtor: Miran Mihelič

Ob padajočih realsocialističnih okovih je za hip zavel pomladni veter tudi čez Dolino Šentflorjansko in skozi srca velike večine Slovencev. Res so padali okovi in njih ključi po tleh v trenutno skesani dolini, niso pa bile preklicane pogodbe s hudičem, ker je začel svoje pogodbenike strašiti, da bodo izgubili stare privilegije, ki jih lahko zagotovi le on, saj so od njega … Prav ostanek te izvirne grešnosti je pogojeval sklepanje novih pogodb in krog s figo, listom, jabolkom … je bil zopet sklenjen.
Dr. Joža Lovrenčič, preganjani, zamolčani profesor, pesnik in pisatelj, filozof, je bil celo v rodni Soški dolini res vrnjen v javnost prav s tem deviškim pomladnim vrelcem, toda njegova preroška sporočilnost, za razliko od slovenske pomladi, od takrat ne pozna siceršnjih hudih pozeb, ki so odnesle s seboj pričakovano žetev. Nasprotno, zanimanje za njegovo filozofsko misel med ljudmi nenehno raste, saj se vse bolj nedvoumno kaže, da želimo bolje spoznati, kaj smo prezrli v njenem preroškem svarilu Slovencem, posebno pred antikrističnim materializmom nemočnim kristjanom. Ta se je na začetku stoletja komaj snoval kot pošast, bruhajoča rdeč ogenj ter dušeč smog rjave in črne barve.
Dr. Joža Lovrenčič je takoj zaslutil nevarnost. Dobro je poznal človeško duhovno naravo, krščansko izročilo, od kod prihaja skušnjava in zlo k bitju, ki je, zapeljano v sužnost zlu, sposobno zasužnjiti vse okoli sebe, pogubljati tudi lastno vrsto, če zavrne Kristusovo povabilo k rasti v dobrem in dušo proda vnaprej v zameno za materialistično bogastvo, uporabno za tešitev parazitskih strasti tega sveta.
Celotna pesnitev Sholar iz Trente spremlja »sholarja« iz raja pod Triglavom, ki naj bi ob vrnitvi domov pel sveto mašo. Življenje ga premetava in ga ob njegovih sposobnostih in lepoti zapelje v egoizem, da zapusti svoj prvi cilj duhovne ljubezni in si izbere ljubezen strasti in bogastva, kar pa naj bi (po faustovsko) lahko uresničil le s pogodbo s hudičem. Ta mu pod pogojem večnega pogubljenja krščanske duše začne to po drobtinicah uresničevati, saj je pogubljenje njegov glavni namen, a svoje zadnje, najpomembnejše obljube ne drži.


Po naključni simboliki se recitacija dogaja na rožnico, tik pred cerkvico Device Marije v Polju pri Bovcu, ki jo pesnik izrecno omenja v pesnitvi, saj je bil v njej krščen sholar iz Trente. Umeščena je sredi doline, obdana z gozdom, poljem in dvatisočaki, ki v času recitacije pod avgustovskim mediteranskim nebom, ožarjeni z mesečino, puščajo za sabo orjaške sence … Pred cerkvico so sto in stoletne lipe in pred kratkim od silnega viharja podrta velikanska košata lipa, posajena v letu sholarjevega krsta. Vse to naključno stanje simbolizira davno in še nedavno zgodovinsko dogajanje, presekano ob izgubi ravnotežja s tragedijami v razsežnosti časa in ozkosti prostora, tudi miselnosti, ki je privedla do tragičnega reševanja duš za ceno mučeništva, a žal ne vseh.
In dalje je, hočemo ali ne, znotraj simbolike spregovorila hči krščansko deviškega narodnjaka, ki je umrl nasilne mučeniške smrti, ker so mu fašisti nalili v želodec vrelega strojnega olja. Opisala je dr. Lovrenčiča-buditelja naravne narodne in krščanske zavesti, pesnika, profesorja, mučenika, ki se je med vojno boril za slovensko zamejsko šolstvo, mu priboril slovensko gimnazijo v Gorici itd., potem pa je bil preganjan, brez dokazov diskreditiran kot kolaborant, in to v »osvobojeni« matični domovini, kjer je enoumje skrbno pazilo, da ni dobil službe, dokler mu niso bili šteti zadnji meseci življenja.
Skozi to pesnitev in simboliko prostora ter dogajanja ni bilo več čutiti na prvem mestu potrebe po popravi krivice pesniku, pač pa nujo prisluhniti njegovi krščanski zavesti, sporočilu o naši resnični biti, ki jo odkriva v pesnitvi. Prav to je morala ideologija enoumja izprati iz naše takratne zavesti (in jo v dobršni meri tudi je!), če je hotela zapisati vanjo nekaj drugega, nasprotnega. Joža Lovrenčič je to preroško čutil za generacijo prej in kasneje celo doživel. Ves čas je hudo trpel, kot danes trpi tista manjšina, ki se zaveda, kako hudič kupuje krščanske duše, ki ne iščejo osveščenja, očiščenja za zveličanje, ampak njihova prodana dejanja živijo v simbiozi z dejanji tistih, ki uničujejo krščanstvo, univerzalne moralne vrednote Slovencev in s tem tudi tiste temeljne osnove, zaradi katerih smo postali kristjani in Slovenci, zaradi katerih smo se uveljavili in osamosvojili. Sedaj kot celota dopuščamo pogoje, v katerih vse to hudič kupuje za drobtinice na tranzicijski dražbi.
Ravnotežje sveta ali nekega naroda ni v nevarnosti, dokler obnavljajo s hudičem pogodbo že »njegovi«, ampak takrat, ko mu popuščajo tisti, ki so mu po siceršnji naravi nasprotovali (»Človek ni eden, človeka sta dva …«!). Porušeno ravnotežje se nedvoumno odraža (ljudje ga imenujejo božja kazen) v vojnah, katastrofah, boleznih, apokalipsi … O dr. Lovrenčiču, njegovem Sholarju iz Trente toliko le kot izziv za poglobljeno filozofsko analizo, študijo o vesti naroda in krščanstva na Slovenskem. Kot zapisano, ni namreč zame toliko pogubljajoč greh v drugem in v drugačni skupnosti, ampak v meni, moji skupnosti, ožjem in širšem občestvu.