Avtor: Justin Stanovnik

Dogodki v New Yorku 11. septembra letos so nas brutalno, a učinkovito spomnili na eno od temeljnih danosti sedanjega časa. Na to danost so mislili avtorji NEW CAMBRIDGE MODERN HISTORY, ko so zaključnemu poglavju zadnje knjige tega velikega zgodovinskega dela dali naslov THE AGE OF VIOLENCE – Doba nasilja.
Pojem nasilja obsega veliko in pisano področje. Ena od njegovih oblik je tudi terorizem. V naslednjem se bomo ukvarjali s posamičnim in skupinskim terorizmom, ki v določenih zgodovinskih pogojih lahko preraste v velika prevratna gibanja ali revolucije.
Individualni teror je značilen za drugo polovico devetnajstega stoletja in za čas po drugi svetovni vojni. V tej vojni ali s to vojno se je zgodilo nekaj zelo pomembnih reči: dva izmed totalitarizmov, ki jih je rodilo to stoletje, fašizem v Italiji in nacizem v Nemčiji, sta bila politično in moralno povsem diskreditirana, ker sta bila vezana na dve v tej vojni premagani vojaški sili. Toda, kakor se sicer pogosto dogaja, premaganci ne odidejo z odra povsem in takoj, ampak se sporadično še pojavljajo kot odpljuski nekega nekdanjega mogočnega gibanja. Za Nemčijo je sicer treba reči, da tu premagani ni imel za oportuno, da bi z organiziranjem terorističnih dejanj opozarjal na svojo prisotnost. Nacizem je bil namreč v glavnem zaradi holokavstva in Nürnberga ne samo vojaško premagan, ampak tudi politično in moralno stigmatiziran do tolikšne mere, da ga je dosegla damnatio memoriae – obsodba spomina. Zato v Nemčiji postnacističnih terorističnih dejanj praktično ni bilo. Italijanskega fašizma pa ni bremenil holokavst in nič Nürnbergu podobnega se mu ni zgodilo, poleg tega pa so ga odstavili Italijani sami. Tudi so že sredi vojne spretno zamenjali zavezništvo. Vse to je po vojni dajalo možnost za obstoj stranke Socialnega gibanja, ki je nadaljevala socialne vidike fašizma. Atmosfera je bila tu zelo drugačna kot v Nemčiji, kar so nazadnje dokazali tudi zelo krvavi atentati, zlasti v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih, ko jih je že izvajala mladina, ki nekdanjega poraza ni imela v horizontu svoje življenjske izkušnje. Hudi znameniti atentati so se dogodili: na Piazza Fontana v Milanu 1969, na Piazza dela Logia v Brescii 1972, na železniški postaji v Bologni 1980. Po drugi svetovni vojni pa je napočil tudi čas, v katerem se je zgodilo še nekaj. Sovjeti so kot zmagoviti nosilci komunizma sicer prodrli globoko v srednjo Evropo, večji del sveta, predvsem vsa zahodna Evropa, pa je komunizmu ostal zaprt. Kakor ni prišlo do svetovne proletarske revolucije takoj po prvi svetovni vojni, kakor je sanjala zlasti ruska boljševiška elita, tako ni prišlo do revolucije tudi po drugi vojni. Zahodnim zaveznikom se je posrečilo obdržati ves predvojni civilizirani, od komunizma nedotaknjeni svet za demokracijo, razen srednje in vzhodne Evrope. Toda komunisti le niso ostali popolnoma brez zadoščenja.

Dobrih dvajset let po koncu vojne je evropska in ameriška študentska središča zajel upor, ki je nastal v znamenju nove levice. Ta je dajal jasna znamenja, da ga ne bi bilo, če nekje ne bi obstajala izvorna marksistična besedila in ljudje, ki so na njih gradili svojo anarhistično ideološko in politično strategijo. Študentski upor je imel politične težnje in je hotel pridobiti delavstvo. Toda za to je bil premalo konkreten in ni razpolagal z jasnimi cilji; ni mogel skriti, da se izživlja v uporništvu samem, zato ni mogel zanetiti vsesplošne vstaje ali revolucije. Pokazal pa je nekaj bolj usodnega in večjega: pokazal je, da ni v krizi samo družba, ampak vsa civilizacija. Tako brez kakršnihkoli duhovnih zadržkov je ta upor bil.
Zaradi opisanih razmer se ni čuditi, da v takšnem svetu ni manjkalo terorističnih izpadov. V nekem poročilu ameriške centralne informacijske agencije jih je bilo v letih od 1968 do 1975 v celoti 1.152, pri čemer pa je bolj zanimivo, da jih je bilo v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi le 19. Tega razkoraka si ni mogoče razlagati drugače kot z dejstvom, da je komunistična država sama teroristična država. Vzhodnoevropske države in Sovjetska zveza konkurenčnega terorizma enostavno niso dopuščale.
Vratolomen uspeh so teroristični napadi v organizaciji levičarskih političnih skupin, Rdeče brigade, Prima linea, Gibanje 22. oktobra, dosegli v Italiji v drugi polovici sedemdesetih let. Leta 1976 jih je bilo 750, leta 1977 že 1.300, leta 1978 pa celo 3.000. Tega leta pa je prišlo tudi do obrata. 16. marca 1978 so namreč teroristi usmrtili Alda Mora, predsednika krščanske demokracije. Izkazalo se je, da so s tem umorom šli predaleč. Ta umor je Italijo streznil in od tedaj je podpora teroristični levičarski ilegali začela naglo padati. Tukaj ne smemo mimo nečesa, kar je povezano z našo slovensko medvojno situacijo. Neke študije pravijo, da so teroristi na svojem vrhuncu v sedemdesetih letih uživali simpatijo in podporo 500.000 Italijanov. S podporo je mišljena aktivna podpora: skrb za denarne fonde, skrb za skrivališča, za zveze, za tisk itd. Toda denimo, da bi bila Italija okupirana, kakor je bila okupirana Slovenija 1941 in 1942. Ali bi si kdo upal z gotovostjo trditi, da levičarji, če bi uprizorili italijanski narodnoosvobodilni boj, ne bi uspeli? Vse bi se seveda odigravalo na ozadju te dragocene in prečudovite vojne! Spomnimo se samo, kaj je jeseni 1942 pisal Kardelj Titu v Bosno: »Čuda pravi ovaj narodnooslobodilaćki rat.«

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Gora v snegu Stanko Klinar

Po letu 1970 pa so vse pogostejši izvajalci terorističnih atentatov ljudje z drugih celin in kultur. Tu moramo omeniti v prvi vrsti Arabce in njihove storitve. Tudi te imajo namreč vse neko tendenco, ki je ni mogoče ne videti in ki se je tako velikopotezno dokončala 11. septembra v New Yorku. Med te atentate moramo prišteti napad na ameriško vojsko v Beirutu leta 1983, eksplozijo v pritličju WTC 1993 s šestimi mrtvimi in tisočimi ranjenimi, zrušitev letala družbe Pan American nad Lockerbyjem na Škotskem z 270 mrtvimi, napad na ameriško veleposlaništvo v Keniji in Tanzaniji 1998, napad na ameriško ladjo Cole leta 2000; iz začetka, iz leta 1985 pa moramo omeniti še zaplembo ladje Achile Laura, ki jo je izpeljal Palestinec Abu Abbas. V tem sklopu bi morali navesti še eksplozijo v Oklahama City s 167 žrtvami, ki pa je čisto ameriško delo.
Tu pa začenjajo vstajati pred nami vprašanja, ki puščajo za sabo tehnično organizacijo terorizma in merijo v samo bistvo civilizacije: kaj se je zgodilo z njo, da se je v njenem okviru mogel razviti tako samouničevalen pojav, kot je terorizem. V moderni dobi, ki od vseh znanosti o človeku najbolj goji sociologijo, se skuša tudi terorizem razložiti družboslovno: da so družbene razmere takšne, da rojevajo upor, ki se nazadnje pri nekaterih posameznikih izrazi v fizičnem napadu na družbo. Ne da bi se spuščali v širšo polemiko s tem gledanjem, ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da je nazadnje le posameznik tisti, ki se odloči za dejanje, ki ni kakršnokoli dejanje, ampak napad na to, čemur po tradiciji pritrjuje večina; da se ta, tako prebujeni posameznik potem odloči, da poišče somišljenike in ustanovi organizirano skupino ali pa se takšni skupini, če že obstaja, pridruži. Končno je prostor, v katerem se vse začne, le posameznik.
Kaj se torej v posamezniku zgodi – ne zunaj družbe seveda, ampak nazadnje in kljub vsemu le v posamezniku? Predlagamo, da se po odgovor zatečemo k nekemu pojavu, ki je sicer iz drugega območja, a ima analogno, podobno odnosno primerljivo strukturo. Ta primerjava nam bo nekoliko približala odločitev za takšno gledanje na svet in družbo, ki se izrazi v terorističnem dejanju.
Gre za pojav herezije, ki ga dobro poznamo iz zgodovine krščanske Evrope. Herezija je takšno razumevanje kakih važnejših verskih zadev, ki se razlikuje od gledanja, ki ga z avtoriteto nauka postavlja ustanova, ki ima za to postavitev legitimnost in kompetentnost. Tu si torej stopita nasproti posameznik in ustanova. Za posameznikom stoji avtoriteta vesti, za ustanovo pa krajše ali daljše obstajanje v zgodovini in soglasje večinskega dela civilizacije. Na eni strani imamo torej posameznika, ki se nima na kaj zanašati, razen na vest – ki pa je čisto lahko vest Frančiška Asiškega ali pa vest Adolfa Eichmanna – na drugi strani pa ustanovo, ki mora samo sebe kar naprej misliti, ki se mora kar naprej prepuščati samospraševanju, če hoče kljub spreminjajočemu se času ostati legitimna in kredibilna.
Pri razumetju tako neuravnotežene posameznikove odločitve nam bi nekoliko lahko pomagal izvor ali etimologija besede herezija. Beseda je tujka, grško haíresis, latinsko haeresis, in izvorno pomeni izbiro ali odločitev. Heretik je torej človek, ki nekaj izbere ali ki se za nekaj odloči, za nekaj v nasprotju z nečim drugim. Izbere sebe, odloči se zase, za to, kar misli in čuti, v nasprotju s tem, kar izreka nauk ustanove, ki ji sicer pritrjuje veliko ljudi ali večina ljudi ali celo vsi ljudje. Zaradi dramatičnega neravnovesja, v katerem se heretik znajde, bi bilo pričakovati, da svojega gledanja ne bo sprejel, preden ga ne preizkusi v prostoru miselne, moralne in kulturne kritične preiskave. Naj pojasnim s primerjavo: če na poti na neki kraj srečujete množice ljudi, ki gredo v nasprotni smeri, a vam vsi po vrsti pri tem zatrjujejo, da gredo na isti kraj kot vi, boste ravnali zelo pametno, če se boste kljub vaši gotovosti – kljub gotovosti vaše vesti – ponovno vprašali, če se morda kljub vsemu le ne motite.
Rad bi omenil eno samo heretično sekto, predvsem zaradi njenih trditev, ki so zelo podobne trditvam in tezam nekaterih teroristov in terorističnih skupin. Od trinajstega stoletja dalje se v raznih zapadnih dokumentih, zlasti cerkvenih, omenjajo heretični mistiki, neke vrste anarhisti, ki so se sami imenovali Bratje svobodnega duha. Verjeli so, da so tako v celoti združeni z Bogom, da sploh niso zmožni grešiti. Zaradi tega so mislili, da jim je vse dovoljeno, predvsem seksualna promiskuiteta, pa tudi laž, kraja in umor. Zanikali so tudi pravico do zasebne lastnine, češ da je Bog vse stvari ustvaril tako, da bi jih ljudje imeli skupno.
Zgodovino herezij in njihovih sporov z ustanovo lahko beremo kot napeto zgodbo, lahko pa v njej vidimo tudi nekaj veliko pomembnejšega: boj za civilizacijo, kakršna se je postavila iz biblijskih, antičnih in krščanskih uvidov. Predvsem seveda boj za to, da ta civilizacija ostane v ravnovesju s seboj, da nobeden njenih elementov ne dobi tolikšne premoči, da bi se nazadnje civilizacija prevesila in strmoglavila. Poljski filozof Leszek Kolakowski podpira našo misel, ko pravi, da v teh »bojih prvenstveno ni šlo za herezije, za ječe ali grmade, ampak za civilizacijo samo in da je zahodno krščanstvo vztrajno iskalo pot, ki bi mu dala možnost, da se izogne ekstremnim izbiram«.
Z digresijo o hereziji smo hoteli nekoliko pojasniti odločitev posameznikov ali posameznih skupin za teroristični način reševanja sveta v skladu z njihovimi socialnimi in političnimi pogledi. S to primerjavo se nam je pokazalo, da imajo teroristična dejanja značaj heretičnih dejanj. S tem, ko smo uvideli, da ima herezija dvoje pomenov, da o hereziji lahko govorimo v ožjem, krščanskem ali pa v širšem ali civilizacijskem smislu, smo se čutili upravičeni, da postavimo splošno spoznanje: terorizem je herezija civilizacije – izstop iz civilizacije.
Evropska civilizacija je utemeljena na razumu. Bistvo razuma je splošnost. Če sprejmemo načelo razuma, smo že dosegli, da se bo realizirala stara norma, če bo le do kraja uresničeno, da bo vsakdo dobil to, kar mu gre. Razum predpostavlja mero. Prva stvar, ki jo razum naredi, je ta, da si za vsak predmet, za vsako situacijo, za vsak problem izdela merilo. Tam, kjer ima avtoriteto razum, se nobenemu delu v celoti ni treba bati, da bo zapostavljen ali celo izključen. Razum in nasilje ali samovolja so stvari, ki se izključujejo.
Razum pa ne pride do veljave po sebi, ampak se morajo ljudje zanj odločiti. Odločitev za razum je osnovna odločitev – nekakšna predodločitev. Karel Popper, eden največjih zagovornikov razuma v dvajsetem stoletju, pravi o tem naslednje: »Človek ne more upravičiti svoje odločitve za razumnost s pomočjo argumenta in izkustva. Kar se od nas zahteva, je človeška odločitev za vero v razum in vrednost človeškega življenja.« Popper torej pravi, da je na začetku »človeška odločitev«, s čimer hoče reči, da je več kot zgolj razumska. Za to odločitvijo stoji »vera v vrednost človeškega življenja«, ki je začetna in je razum sam ne more določiti in izsiliti.
To je torej osnova in izhodišče vsega. »Vera v vrednost človeškega življenja« namreč sama po sebi ni nič drugega, kot z drugimi besedami izražena zahteva po sprejetju sveta, v katerem se mora, če naj se dosežejo razmere, v katerih bo človeško življenje imelo vrednost, vse pokoravati pameti in razumu. Sprejetje tega stavka pomeni izključitev nasilja. Razum in nasilje se izključujeta. Terorizem je kot nasilje herezija razuma.
Miselna podoba, ki jo daje beseda herezija, nam je torej pomagala – zaradi podobnosti – izdelati miselno podobo terorizma. Kakor heretik izbere sebe, tako tudi terorist izbere sebe. Oba ostaneta zunaj, heretik zunaj ustanove, terorist zunaj razuma. Ko se proces izpelje in zaključi, sta oba odvisna samo od sebe. Sama sta in si ne zadostujeta, le da tega ne vidita. To pa je tudi začetek njune tragike: ne heretik ne terorist na najdeta namreč v sebi meril, potrebnih za obstajanje. Do sedaj so se še vse herezije izgubile v pesku zgodovine. Tako bo tudi v prihodnje, ker drugače po naravi stvari ne more biti. Tudi vsa s terorjem, se pravi zunaj razuma, začeta gibanja, se končajo z neuspehom. Mi, ljudje sedanjega časa, za to trditev res ne potrebujemo dokazov: pred našimi očmi nam jih je namreč zgodovina izdelala dovolj. Vsi totalitarizmi – samo pomislimo, kakšno moč so imeli – so propadli. A ne sprašujte, koliko trpljenja so prej povzročili! Vse revolucije – a ne sprašujte, koliko trpljenja so poprej povzročile – so klavrno končale. Vse to smo videli, mar ne? A naj nam bo vseeno dovoljeno navesti naslednjo misel filozofa Kolakowskega: »Energije, ki je potrebna, da se revolucionarno gibanje prebije, ni mogoče mobilizirati brez pogonske sile iluzij, brez varljivih upov, brez neuresničljivih zahtev. Toda revolucionarno gibanje je lahko uspešno samo v tem pomenu, da vsili družbi svojo veljavo, odpove pa takrat, ko se izkaže, da ni v stanju držati obljub in izpolniti pričakovanj, ki so bila nujna sestavine njenih energij. Do sedaj se še ni bilo zgodilo, da bi revolucija zmagala, in obenem že v trenutku svoje zmage ne prinesla grenkih razočaranj.«

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Gora in njena podoba Stanko Klinar

Že na večer 11. septembra, še bolj pa v naslednjih dneh, so tudi pri nas nastopili zelo različni ljudje in nas seznanjali s svojimi pogledi na teroristični atentat v New Yorku. Nekateri so morali nekaj reči, ker so na čelu najvišjih državnih ustanov, druge pa so posebej za to priliko najeli mediji, ker so pričakovali, da so v posesti ekspertnega vedenja. Nekateri od teh nastopov, ki smo jih bodisi videli ali pa o njih brali, so nam dali misliti. Tukaj pred nami so sedaj bili ljudje, ki niso mogli, da ne bi obsodili terorizma, čeprav je bilo malo verjetno, da ne bi v globini svoje zavesti vedeli, da so sami dediči terorja. Če namreč njihovi predniki – duhovni, politični, telesni – ne bi bili teroristi ali s terorjem dejavno povezani, jih, vsaj nekaterih, na teh mestih sedaj ne bi bilo. Tudi slovenski komunisti so namreč kot dobri boljševiki začeli revolucijo s terorjem. Za normalnega človeka je sedaj to moral biti zelo neroden položaj. A nas zanima nekaj drugega, nekaj zelo važnega: kako je prišlo do tega, da so ljudje, ki so prebirali knjige, ki jih je napisal Marx, mogli postati teroristi? To je nemalo zanimiva zgodba.
Na poti od Marxa do Lenina se je z idejo socializma zgodilo nekaj zelo važnega. Kar se je spremenilo, je bilo pojmovanje vloge, ki jo imata pri postavitvi novega družbenega reda nasilje in teror. Marx je bil seveda tudi revolucionar in mu zato nasilje ni bilo povsem tuje, a je bil v prvi vrsti človek zgodovine. V zgodovini Marx ni videl nekaj slepega, nekakšno igro naključnih sil, ampak je v njej videl gibanje, ki ga vodita razum in logika – gibanje, ki ima smer. Kar si je Marx lastil, je bilo predvsem to, da je logiko razuma, ki se manifestira v zgodovini, odkril in da zato ve, kam je to gibanje usmerjeno. Zato Marx ni človek sedanjosti, kakor so bili tisti, ki so pred njim promovirali idejo socializma, tako imenovani utopični socialisti, ampak človek prihodnosti. Realizacijo socializma je postavil v perspektivo zgodovine, zgodovina sama bo povedala, kdaj so izpolnjeni pogoji, da nastopi nova aetas – nova doba, nov čas.
Lenin pa ni bil človek zgodovine, ampak človek volje. Za to so bili posebni razlogi. Najprej njegov unikum, to kar je kot enkratno bitje bil, njegova índoles, njegova narava, njegov ethos, kot bi rekel Heraklit, njegov značaj; potem pa njegovo videnje zgodovine, ki je povsem izgubila značaj subjekta in postala objekt, ki se ga lahko polasti močna revolucionarna volja; nazadnje, a morda ne na najmanj pomembnem mestu, pa je njegova ruska duša, ki se je od prvega zavedanja napajala od izvornega studenca ruske upornosti – od anarhizma, o čemer bomo posebej govorili.
Lenin je torej prekinil z racionalističnim in historičnim konceptom boja za socializem. V njegovem konceptu je središčno mesto dobila revolucija, ki ji ni treba čakati, da bodo dozoreli družbeni in ekonomski pogoji. Zavestna avantgardna partija se lahko tudi v njihovi odsotnosti polasti oblasti. To je bila velika in daljnosežna novost. Nekateri pravijo, da je Lenin na ta način postavil Marxa na glavo. Če je namreč prehod v socializem neizogiben in nujen, potem je revolucija odveč, če pa je revolucijo mogoče enostavno narediti in prehod v socializem izsiliti, potem je prazna teorija o naravnem prehodu. Z izvirnega marksističnega stališča to, česar se je Lenin domislil, ni bila revolucija, ampak puč. To je analiza, ki nas pripelje do jedra boljševiškega posega v zgodovini: boljševiki niso revolucionarji, ampak pučisti; niso ljudje, ki sledijo priporočilom zgodovine, ampak ljudje, ki sledijo svoji volji, ki je, ko odstranimo neka slepila, volja do moči – der Wille zur Macht. Iz tega sledi nekaj pomembnih stvari, zlasti pa strahotna količina terorja, ki je bil potreben, da se je realiziralo nekaj, česar zgodovina ni hotela in čemur ni dala svoj ‘nihil obstat’.
Kljub vsemu pa je Lenin le mislil, da morajo arhitekti revolucije nekatere stvari upoštevati: revolucija ne more, pa naj bodo njeni vodstveni kadri še tako prisebni, uspeti, če ji ne sledijo množice. Množice pa ji ne bodo sledile, če jih ne bo iz njihove družbene letargije katapultirala kaka vsesplošna katastrofa. Na lestvici teh katastrof pa je na prvem mestu zapisana vojna. Zato je med vojno iz svojega švicarskega eksila Lenin tako urgentno klical, da je zdaj čas, da se boljševiki lotijo svojega dela: da domovinsko vojno spremenijo v revolucijo. Zelo poučno, kajne?
Ob takšnem razumevanju zgodovine je Lenin moral vzeti nase tudi posledice; moral je zagovarjati teror. Dva meseca po oktobrski revoluciji je seznanil poslušalce, da so »pred stopetindvajsetimi leti veliki meščanski revolucionarji francoske revolucije s pomočjo terorja naredili to revolucijo veliko«. Z nezmotljivim instinktom so boljševiki v jakobincih odkrili svoje politične prednike. Dober mesec po oktobrski revoluciji je bila ustanovljena Čeka – Vseruska izredna komisija – in njen šef Poljak Džeržinski se je vselil v nekdanjo zavarovalnico na trgu Lubianka v Moskvi in začel uradovati.
Še bolj kot Lenin pa je za uveljavitev boljševiške interpretacije zgodovine delal Lev Trocki. Ne samo da je leta 1917 bil on tisti, ki je bistveno prispeval, da so boljševiki sploh udarili, ampak je tudi pozneje spet in spet utemeljeval potrebo po terorju. Tudi on se je skliceval na jakobince: »Za naše sovražnike bo pripravljena tudi giljotina, ne samo ječe.« Leta 1921 je v Moskvi, v Biblioteki komunistične internacionale, izšla njegova knjiga Terorizem in komunizem, ki jo je napisal v presledkih med boji z Denikinom in Judeničem. Kot kaže podnaslov knjige Anti-kautsky, je z njo hotel obračunati s kautskyjevo, to se pravi izvorno marksistično vlogo zgodovine v revoluciji. Knjiga je ena sama apologija terorja. Tu ne gre za nič manj kot za uničenje meščanstva, za kar je odločilno samo nasilje; to zmago bo treba plačati s krvjo, zato proletariat v boju za oblast ne sme samo umirati, ampak tudi ubijati, o tem ne dvomi noben resen revolucionar; učinkovitost terorja je neprecenljiva, zakaj »ubija en človek, strah pa leže na tisoče«. Za našo smer razmišljanja pa je posebno važna njegova trditev, da je diktatura proletariata »posebna ruska iznajdba«.
Na tem mestu moramo o tej stvari govoriti zato, da vidimo, da je marksizem dosegel Slovence v boljševiški obliki. To delamo zato, da bomo bolje razumeli, zakaj je bil teror tako pomembno sredstvo, s katerim so nastopili slovenski komunisti. Ne samo ruska revolucija, tudi revolucija, ki so jo komunisti lansirali v letih 1941 in 1942 v Sloveniji, je bila v resnici puč: bila je umetna in protizgodovinska, ničesar ni rešila, nobene historične naloge, ki nas je čakala, ni opravila. Bila je zunaj osnovnega interesa naroda, bila je futilna in zastonjska. Prinesla ni drugega kot veliko morijo in veliko gospodarsko in duhovno opustošenost, česar nismo nikoli tako zelo občutili, kot sedaj, ko naj bi se bilo vse končalo. Zgodovina ima spomin in ni pozabila, da so se neki ljudje drznili nekaj narediti, ne da bi jim bilo za to dano dovoljenje. Ukazala jim je oditi, ker so se nad njo tako zelo pregrešili.
Eden od razlogov za prestop od izvorno marksističnega v boljševiško pojmovanje revolucije je bila Leninova izkušnja z ruskim anarhizmom. Ne samo Lenin, ampak tudi drugi protagonisti ruskega socialnega gibanja so bili rojeni v anarhistično tradicijo in jo živeli. V nadaljnjem si bomo poskušali ogledati en pramen tega dogajanja.
Leta 1974 je izšla znamenita knjiga Michaela Confina, profesorja na univerzi v Tel Avivu, z naslovom Hčerka revolucionarja. V knjigi so objavljena pisma Natalije Herzen, hčerke ruskega političnega emigranta Aleksandra Ivanoviča Herzena in drugih, z njim povezanih članov emigrantskega kroga. Med njimi so znana anarhistična imena: Bakunin, Oragev, Serebrennikov, zlasti in predvsem pa Sergej Nečajev.
Iz teh pisem izstopa lik ruskega anarhista, predhodnika revolucije. Zaradi pomanjkanja časa in prostora se bomo omejili na Sergeja Nečajeva. Ko se je v začetku leta 1869 nenadoma pojavil med ruskimi anarhisti v Švici, je na vse naredil neizbrisen vtis s svojo mladostjo – star je bil dvajset let – in z radikalnostjo svojih revolucionarnih nazorov. Najbolj ga je občudoval Mihail Bakunin, starosta te anarhistične družbe. V njem je začutil predstavnika nove generacije upornikov: »Veličastni so ti mladi fanatiki, verniki brez Boga, junaki brez fraz.« Nečajev je prišel z novimi idejami. Izhajajoč iz hipoteze, da morala ne obstaja, je določil revolucionarnemu boju trojno smer: prvič, proti avtokratski oblasti; drugič, proti vsem revolucionarnim skupinam, ki se nočejo podrediti njegovi »edini, resnično revolucionarni stranki«; in tretjič, proti tovarišem sorevolucionarjem, članom »edine resnične revolucionarne partije«. V teh treh smereh je treba uporabljati sredstva revolucionarnega nasilja: prevaro, mistifikacijo, rop, izsiljevanje, umor. To je nagnilo Alberta Camusa, da je v velikem filozofskem eseju Upornik zapisal: »Nečajeva izvirnost je v upravičevanju nasilja proti lastnim bratom«. Camus je tu še dodal: »To je politični cinizem, ki ni nikoli nehal viseti nad revolucionarnim gibanjem in ki ga je Nečajev tako slikovito ilustriral.« To je res cinizem, a je spremljal potem še ne samo rusko, ampak vse druge revolucije, tudi slovensko. Njegovo drugo strateško odkritje, dobro znano tudi iz slovenskega komunističnega boja, pa je teza o infiltraciji. Treba se je vriniti v razne skupine in v razna gibanja in jim od znotraj vsiliti smer, ki ni njihova smer in ki ne koristi njim, ampak drugim. Odkril je še neko drugo, pozneje tudi zelo uporabljano sredstvo, kako zagotoviti obstoj revolucionarnih organizacij v ilegali: da organizacija ne začne razpadati, je treba tiste, ki so vanjo vstopili iz kakršnihkoli razlogov, »kompromitirati do take mere, da se jim ne bo mogoče več umakniti«. Iz kakšne osebnosti so prihajali ti uvidi? Bakunin odgovarja, da je Nečajeva obvladovala mešanica sovraštva in prezira: »V njem je vse podrejeno vodilni strasti – strasti po uničevanju obstoječega reda stvari«.
Vtis, ki ga dobimo iz Revolucionarnega katekizma, nam dela to sodbo razumljivo. To besedilo je izšlo leta 1869 in ga je napisal Nečajev sam ali pa skupaj z Bakuninom ali pa celo s katerim od drugih revolucionarnih anarhistov, kot je bil na primer Peter Tkačov, ki je prišel v zgodovino s trditvijo, da bi morali, če bi hoteli družbo zares ozdraviti, pobiti vse starejše od trideset let. Naj navedemo nekaj odlomkov iz tega katekizma:

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Drevo in cerkev, nato gozdovi in gore Simon Dan

Paragraf 1:
»Revolucionar je izgubljen človek; nima svojih interesov, svojega smotra, svojih čustev, navad, lastnine; nima niti imena. Vse, kar je v njem, je vsebovano v enem samem zanimanju, v eni sami misli, v eni sami strasti – v revoluciji.«
Paragraf 4:
»Vse, kar omogoča zmago revolucije, je moralno, vse, kar ji stoji na poti, je nemoralno.«
Paragraf 6:
»Dan in noč mora revolucionar imeti samo eno misel in samo en namen: neusmiljeno rušenje. S tem ciljem pred seboj mora biti, hladnokrven in neutruden, vedno pripravljen umreti ali ubijati z lastnimi rokami vsakogar, ki se temu upira.«
Nečajev je svoja revolucionarna spoznanja začel uresničevati že med anarhisti v švicarskem emigrantskem krogu. Mnogi so začutili, da z njimi manipulira in jih vara. Julija 1870 je v dolgem pismu, naslovljenem Nečajevu, o teh rečeh spregovoril sam Mihail Bakunin. Ponovno mu je izrazil svoje občudovanje, obenem pa resen protest proti njegovemu ciničnemu postopanju s tovariši. To pismo je zanimivo, ker razkriva, kako malo so si emigranti med seboj zaupali, kako so se prerivali med seboj za denar in fonde, kako so drug proti drugemu intrigirali. Za cilj, ki ga imamo mi pred očmi, pa je pomembna točka, v kateri se Bakunin z Nečajevim strinja – o količini terorja, ki ga bo zahtevala prihodnja ruska revolucija. Takole pravi: »Tisti, ki bo hotel biti revolucionar v Rusiji, bo moral sneti rokavice; nobene rokavice ga namreč ne bodo zaščitile pred globokim in razprostranjenim ruskim blatom. Ruski svet, tako privilegirani kot preprosti, je strašen svet. Ruska revolucija bo strašna revolucija. Kogar je strah pred grozotami in umazanijo, naj gre rajši proč od tega sveta in proč od te revolucije. Tisti pa, ki ji hočejo služiti, morajo utrditi živce in biti pripravljeni na vse.«
Še o neki stvari moramo spregovoriti v zvezi z Nečajevim, ne zaradi stvari same, ampak zato, ker je postala navdih za enega največjih romanov enega največjih pisateljev naše civilizacije. Nečajev se je že jeseni 1869 vrnil z vsemi Bakuninovimi polnomočji v Moskvo. V revolucionarni peterici, ki jo je vodil, je bil tudi študent Ivanov – človek, ki se nikakor ni bil pripravljen podrediti Nečajevu. Nečajev je v skladu s svojimi nazori prepričal tovariše, da je Ivan policijski agent. Peterica ga je sklenila ubiti in za uboj je izbrala park agronomske akademije, na kateri je Ivanov študiral. Neke noči so ga iznenada napadli in napad je s strelom v tilnik dokončal Nečajev. Policija je odkrila, da vse poti vodijo do Nečajeva in do njegove peterice. Nečajev se je še pravočasno vrnil v Evropo. Dve leti se je uspešno skrival – večina evropskih vlad tedaj ni dopuščala ekstradicije – 1872 pa so ga končno le aretirali v Zürichu in poslali v Rusijo. Bil je obsojen na dvajset let, a je po desetih letih neskesan umrl. Prej pa je – takšne so bile takrat ruske ječe – še sodeloval pri organizaciji populistične Narodne volje, ki je leto prej, 1881, naredila uspešen atentat na carja Aleksandra III. Pri atentatu je sodeloval tudi Leninov starejši brat Aleksander, ki so ga obsodili na smrt in 1887 tudi usmrtili. Nekateri pravijo, da se je Lenin takrat odločil, kaj bo počel v življenju. Za nas pa je važno predvsem to, da je s tem Lenin prišel v kontakt z Nečajevim in njegovim revolucionarnim anarhizmom, kar je nedvomno vplivalo na njegovo specifično boljševiško razumevanje marksizma.
A zgodbe s tem še ni konec. Pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski je vest o umoru študenta Ivanova prebral še istega leta v neki čitalnici v Dresdenu. In zgodilo se je to, kar se zgodi samo pri velikih pisateljih: samo nekaj vrstic je bilo treba in Dostojevski je videl in razumel vse. Čez dve leti, 1872, je izšel njegov roman Besi, ki ostaja najboljša zgodba o ruski revoluciji in vsaki drugi komunistični revoluciji. Zato ni nič pretiranega, če pravimo: kdor hoče nekoliko razumeti, kaj je komunistična revolucija in kako do nje pride, mora prebrati Bese. Angleški prevod nosi, ne brez razloga, naslov Obsedeni. A v slovenščini, ki ji je ruščina blizu, lahko ohrani originalni naslov: Besy. Saj ima tudi ena od angleških variant naslov The Devils.
S tem malce dolgim posegom v preteklost smo hoteli postaviti ozadje za svojo trditev, da je boljševiška revolucija v Sloveniji imela teroristični značaj. Hoteli smo pokazati, po kateri poti ali po katerih zgodovinskih prevodnikih je tekla Marxova znanstvena predstava v zgodovini, da se je tako spremenila, da je končno podivjani subjekt v njej mogel zagledati opravičilo za svoj nastop. Ta nastop pa ni bil nič drugega kot afirmacija volje do moči: z zgodovino ni imel nobene zveze in zato ni mogel biti drugačen kot terorističen. Teror, ki ga je skupina iz Čebin izbrala za obliko svojega nastopa, je imel, kot vsak teror, dve lastnosti: bil je zelo učinkovit, a njegove posledice so imele kratek rok trajanja. Imel pa je pravzaprav še tretjo lastnost, na katero kljub vsemu ni nihče pomislil, da jo ima: ko se je narod po odhodu komunizma znašel pred tem, da lahko živi svobodno, ni vedel zares natanko, če mu je do tega.
Toda, se sedaj vprašamo, kaj pa se je moralo zgoditi z družbo in njeno kulturo, da teroristična dejanja niso ostala osamljeni in kaotični izrodki nasilja, ampak so imela možnost, da sprožijo tako velik tektonski premik, kot je revolucija? Kako to, da so jim sledile množice, kot je nekoč sanjal Lenin. Naša slutnja bo prava: nekaj se mora zgoditi z miselnostjo družbe, da teroristični atentat, ki ima vse znake kriminalnega dejanja – ki je crimen ali zločin – sprejme kot legitimno politično dejanje. Osnovni politični razsodnik je v ljudeh nehal delovati, to je tisto. Nehal je delovati v trenutku, ko so ljudje izgubili občutek za resničnost sveta. To je bil tisti trenutek – pot do njega je bila postopna in dolga – ko so ljudje začeli misliti, da je vse mogoče. Kako je do tega prišlo?
Moderni razsvetljeni čas je, kot nas v knjigi Strte sanje poučuje Joachim Fest, vedno kazal dvojni obraz: »Na eni strani je razsvetljenstvo pustilo svetu pojme in pravila, po katerih se skupnost lahko razvija, kot sistem urejene in kontrolirane svobode, po drugi pa je izdelalo napačen sklep, da načrtujoči um lahko doseže vse: nov red in novega človeka.« V ljudi se je vsedla vera, da je vse mogoče; da utopije niso utopične, ampak uresničljive. Ljudje so izgubili občutek za temeljno resničnost sveta. Če pristanemo na trditev, da je dvajseto stoletje bilo stoletje totalitarizmov, potem moramo sprejeti tudi dejstvo, da je pred vsemi korakalo ljudstvo s transparenti, na katerih so bili izpisani utopični izreki. Te izreke pa so v svojih delavnicah izdelovali intelektualci, ki so stali za njimi tudi še dolgo potem, ko je bilo že popolnoma jasno, kakšno opustošenje povzročajo. Intelektualci, ki so, kakor vemo, v veliki meri odgovorni za to, kaj svet o sebi misli, so bili do nasilja, do katerega je prihajalo pri realizaciji utopije, ne samo tolerantni, ampak so ga tudi zagovarjali.
Aleksander Solženicin je leta 1976 v Zürichu, kjer je po izgnanstvu iz Sovjetske zveze nekaj časa živel, v nekem intervjuju rekel tudi naslednje: »Ko gledam današnji Zahod, me preganja čuden déja` vu. Skozi vse to, kar greste sedaj vi, skozi vse to smo v Rusiji že šli. Ne pozabite, da smo v devetnajstem stoletju imeli v Rusiji teroriste, in kadar je policija katerega prijela, se je takoj dvignila inteligenca in ga skušala rešiti. To slabost je potem moralo več desetmilijonov ljudi plačati z življenjem.« Ko ocenjujemo sedanje, v velikem slogu uprizorjene teroristične atentate, predvsem pa, ko ocenjujemo povračilna dejanja, ki so atentatom sledila, ne smemo sicer nikoli pozabiti na opozorila, kakršno je v nekem tujem časopisu nekdo formuliral takole: »Če bomo spričo terorističnih groženj zapustili humanost ali človeškost, so teroristi svoj cilj že dosegli.« To je velika resnica. Velika resnica pa je tudi to, da ne smemo biti neumni in da se človek sme in mogoče celo mora braniti.
Naj to stanje sedaj ilustriramo s tem, kar se je v Nemčiji godilo ob času, ko je delovala teroristična skupina Baader-Meinhof, zlasti pa potem, ko je bila skupina prijeta.
Skupina je v petletni teroristični karieri imela obilo uspehov. Naj naštejemo nekaj njenih žrtev: knjižničar v neki berlinski čitalnici, nočni čuvaj na Wannsee, dva policista v Hamburgu med svojo nočno patruljo, detektiv, ki je raziskoval enega od zločinov skupine, sedemnajst ranjenih uslužbencev v nekem hamburškem časopisnem uradu, ameriški častnik in dva podčastnika v Heidelbergu, berlinski vrhovni sodnik, ki je padel na rojstni dan pod kroglami prinašalcev cvetja. Tu nismo omenili ropov bank in napadov na naprave ameriške vojske v Nemčiji. Nemci so se že spraševali, kaj se pravzaprav dogaja in ali ni morda to začetek nečesa neznanega – ali ni v nevarnosti republika. Nastalo je stanje, ki mu je Melvin Lasky dal takole splošno oznako: »Liberalna industrijska družba je zelo ranljiva za zvijače peščice ekstremistov, oboroženih z ideologijo, pištolami, eksplozivom in fanatično pripravljenostjo, da se žrtvujejo za stvar.«
Zveza med Andreasom Baaderjem in Ulriko Meinhof se je začela leta 1970 v neki berlinski knjižnici, kjer je Ulrika s sodelavci rešila Baaderja, ki je v zaporu »študiral« sociologijo in je sedaj v spremstvu policije prišel v knjižnico po knjige. Teroristi so pobegnili, v krvi pa je obležalo nekaj knjižničarjev in policistov. Dve leti sta potem delala skupaj, leta 1972 pa so najprej prijeli Andreasa Baaderja, 15. julija pa še Ulriko Meinhof. In tedaj se je začelo to, kar bi pravzaprav radi povedali.
Najprej je odpovedala država. Ko so člani sorodne teroristične skupine Gibanje 2. junija ugrabili berlinskega sodnika Petra Lorenza, je že po dvainsedemdesetih urah berlinska vlada popustila in petero teroristov je z letalom Lufthanse v prvem razredu in vsak z dvajsettisočimi markami v žepu odletelo v Južni Jemen. Doma pa je medtem že nastopil pisatelj Heinrich Böll z bojaznijo, da bo policija nastopala brutalno in da bo pri zasliševanju teroristov uporabila mučenje. Andreasa Baaderja je zagovarjalo 24 advokatov. Teologi so se z obžalovanjem spominjali, da je Ulriko Meinhof zapustilo mladostno ekumensko navdušenje, s katerim bi lahko veliko naredila za obogatitev protestantske liturgije s katoliškimi prvinami. Najbolj pa se je izkazal devetinšestdesetletni francoski filozof Jean-Paul Sartre, kulturna ikona dvajsetega stoletja, ki je pripotoval v jetnišnico v Stuttgart- Stammheim, kjer mu je bilo dovoljeno, da se je eno uro zasebno pogovarjal z Andreasom Baaderjem. Po obisku je povedal, da so vsi »mučenci mednarodne levice« in še apeliral, da se za njihovo obrambo ustanovi mednarodni komite.
Za konec se mi zdi smiselno omeniti nekaj splošnih momentov, ki jih ne bi smeli prezreti, ko govorimo o terorizmu.
Terorizem je nevarna reč. Nevaren je terorizem posebno takrat, kadar udari v času, ko je red, ki se je v tradiciji ustvaril, omajan ali pa sploh več ne deluje. Kdor se je dal seznaniti z razmerami, ki so se uveljavljale kmalu po vdoru sovražnikov v Slovenijo 1941 in 1942 ali pa jih je sam doživljal, bo razumel to trditev. Izkazalo se je, da pet oboroženih teroristov v gozdu lahko popolnoma obvlada dolino, ki ima 20.000 prebivalcev. Tudi če je v dolini 1.000 ljudi, ki jih takšno stanje žali v njihovem človeškem in političnem dostojanstvu, se vsak od teh tisoč ljudi vsak večer zave, kako malo pomeni, ko sam v svoji kuhinji čaka, kdaj bo prišel na vrsto. Morda že nocoj? Terorizem je žaljiv tudi zato, ker je nesramen – ker prihaja brez papirjev in brez zgodovinskih referenc, zgolj z nasiljem, ki ga človek, ki kaj da nase, ne more prenesti. Tihi pristanek na tako žalitev vsakogar razgradi kot človeka in državljana. Nazadnje je to razlog, da je iz komunističnega obdobja prišlo tako malo ljudi, ki bi bili sposobni biti državljani. Potem ko je od aprila 1941 pa do aprila 1942 vsaj tisoč ljudi padlo pod roko terorističnih komunistov, so nekateri le zahtevali, da vojska, ki je deželo zasedla, zavaruje ljudi. Mogoče pa se kdo od vas spomni, da je predsednik države pred nekaj tedni rekel, da je to bila kolaboracija, in še, da je bila ta kolaboracija prostovoljna. Dobesedno tako je rekel, da je bila prostovoljna. Pri zadnjem šanku v Sloveniji se ne bi smelo tako govoriti, kaj šele iz fotelja predsednika države.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Prvi zimski dan v gozdu Simon Dan

Ker smo torej dovolili obstoj terorizma na svojih tleh, se nam nudi priložnost – ker smo ga že doživeli – da o njem povemo kaj izvirnega. Zanimivo je, da se znanstvene institucije demokratične države vedejo, kakor da teh možnosti ne vidijo. Zdi se, da jih prav nič ne zanima specifična faktura boljševiškega terorja v Sloveniji: kako je nastopal in kako so ljudje na njegov nastop reagirali. Kakor da bi bili slepi za izjemnost tega časa; kakor da ne bi znali ceniti zgodovine, ki je v svojih laboratorijih opravila neke poizkuse, ki bi jim lahko veliko povedali, če bi jih le hoteli analizirati in izmeriti. Res nenavadno! Kakor da bi na nebu zaplesala množica neznanih kometov, pa se nobeden od astronomov za to še zmenil ne bi. Res čudno! Kaj pa če vsem mnogim prebivalcem institutov in zavodov in centrov kaka ljubezen brani, da se ne lotijo dela, ki se tako rekoč ponuja? Kaka skrita ljubezen ali pa strah, da bi jim kdo, ki so mu nekoč javno služili, sedaj zameril, da mu na večer odrekajo »tih spomin«. Mogoče.
Zgodile pa so se znamenite reči. Ko so na primer na enem koncu doline komunisti ubili župana in njegovo ženo, se je neko dekle z drugega konca doline odločilo, da ju gre kropit. Morala je iti skozi nekaj vasi, a nikjer ni bilo žive duše; vsa vrata in vsa okna so bila zabita. In ko so umorjenega župana in njegovo ženo potem pokopavali, se nobeden od pevcev cerkvenega zbora ni upal peti, čeprav sta bila oba do zadnjega člana tega zbora. Predstavljate si lahko, kako votlo je bilo to slišati, ko sta ju pokopavala samo župnik in cerkovnik. Prva stvar je torej bila strah. Kakor je rekel Trocky: »Ubija en sam človek, strah pa leže na tisoče.« Toda strah je bil samo prva faza, v drugi pa je nastopilo nekaj drugega – nekaj zelo zelo čudnega. Najprej so se ljudje ubijalcev bali, potem pa je njihov strah izpodrinilo nekaj drugega – neko čudno spoštovanje! To spoštovanje se jim je zdelo tako nedopustno, da se javno o njem sploh niso upali govoriti, ampak so še naprej govorili, da so prestrašeni. V njihovi notranjosti pa je spoštovanje raslo. Spraševali so se: Kakšni ljudje pa so to, da ubijajo za politiko? Še nikoli namreč niso slišali, da bi za politiko kdo ubijal. Vedeli so, da ljudje ubijajo za druge reči, a ne za politiko. To, so si rekli, morajo biti posebni ljudje, mogoče tako posebni, da jim oblast zares pripada, kot govorijo – tako posebni, da imajo do oblasti privilegirano pravico.
V mestu je bilo drugače. Tudi tu so padali ljudje, po ulicah, stanovanjih, uradih; nekateri ljudje so sicer protestirali, zelo veliko, večina, pa je molčala. Tudi to je bilo zelo čudno: pridejo neki ljudje in začnejo ubijati meščane – in nič. Ali ne bi bilo normalno, da bi ljudje rekli: Čakajte malo, kdo pa ste? Kdo pa vam je dal to pravico? Nobena posebna duhovna višina ne bi bila za to potrebna. Ta vprašanja bi morala prihajati iz najbolj navadne in preproste človeškosti. A je bilo v glavnem vse tiho. Kako nenavadno, kako strašljivo, kako pokvarjeno! Od nekod so prišli neki ljudje, izgovarjali so besede, za katere so vsi vedeli, da do njih nimajo nobene pravice; tu pa so bili ljudje, ki so izgovarjali besede, za katere so vsi vedeli, da imajo do njih vso pravico, a niso podprli teh, ki so jih poznali, ampak one, ki jih niso poznali.
Po slovenskih dolinah pa tudi po slovenskih mestih pa so bili ljudje, ki so imeli v sebi to moč, da so se uprli. Sklenili so, kot pravi grški pesnik Kavafis, da bodo branili Termopile. Nekateri so celo vedeli, kot tudi pravi Kavafis, da bodo nazadnje »Perzijci prodrli«, a so se vseeno javili za »službo na Termopilah«. To so bili ljudje, v katerih se je naselila aristokratska duša.
Brez dvoma je svet sedaj zagledal, da je s terorizmom prišla nanj nevarnost velikih razmerij. Spričo te nevarnosti se že spreminjajo državne in meddržavne ustanove. Zveza NATO postaja nekaj drugega, Mednarodni denarni fond postaja nekaj drugega, Združena Evropa postaja nekaj drugega. Čeprav je deloma res, da je atentat v New Yorku nastal zaradi civilizacijske bipolarnosti sveta, njegove posledice kažejo, da bo atentat zmanjšal njegovo polarizacijo. V izjavah, ki podpirajo ZDA, je mnogo hipokrizije, a vendar postaja svet bolj enoten: nenadoma so vsi videli, da imajo veliko skupnih interesov. Mnogi ne marajo Amerike, a v globini vedo, da jih Amerika v resnici brani. To je tako, kakor je rekel Šimon Perez: »Obstaja samo ena politika: globalni obrambni sistem je treba prilagoditi novi nevarnosti. Ta je velika. Če bo zmagal terorizem, bo lahko vsak studenec zastrupljen, vsak otrok umorjen. To bo boj, ki se ne bo odvijal na frontnih črtah, ampak v temnih kotih. Nova nevarnost je velika in grozna.«
Tehnični svet, kamor spadajo tudi nacionalne in internacionalne politične in vojaške institucije, se bo že organiziral. Že čutimo prihajati nov globalni veter, ki bo gotovo šel tudi skozi te ustanove. Vse to se bo zgodilo. Tehnična ali tehnicistična duša sveta še vedno perfektno deluje.
Mi pa smo s svojim razmišljanjem prišli pravzaprav do nečesa drugega. Če se še spomnite, smo govorili o hereziji. Začeli smo s pojmom krščanske herezije, nato pa uvideli, da obstaja tudi civilizacijska herezija. Videli smo, da teror in terorizem še najgloblje razumemo, če ga vidimo kot izstop iz civilizacije. Če pa je tako, potem bomo terorizem najbolj razumeli, če bomo natanko in pazljivo prebirali velike tekste te civilizacije. Potem se bo tudi zgodilo, da si bomo zaželeli, da postanemo njeni zavestni prebivalci – če jo bomo tako razumeli, da jo bomo lahko imeli za hišo, v kateri je mogoče svobodno in resnično živeti. K temu bi rad dodal samo še odlomek iz nagovora, ki ga je imel pred davnimi leti v Salzburgu za glasbene dneve veliki francoski dramatik Eugene Ionesco – tudi zato, ker je sestavljen iz tako resničnih besedi:
»Ta kriza se je začela že pred davnim časom. Razpad naše kulture je mogoče nastopil že v sedemnajstem stoletju. Takrat je kultura postala bolj humanistična, namesto da bi postala bolj metafizična, bolj in bolj psihološka, namesto bolj duhovna. Sohe in kipi po naših katedralah pogosto kažejo na ustnicah svetnikov in angelov nasmeh, ki ga ne razumemo več.« Želel bi, da bi mnogo ljudi mislilo tako kot jaz: da je v teh besedah povedano vse.