Avtor: Marko Kremžar

Po Svobodni Sloveniji

Pred časom, bilo je še v prejšnjem stoletju, sem na buenosaireških ulicah srečal uglednega rojaka iz domovine. Mož zna jezike, ima univerzitetne študije, je široko razgledan in sodeluje pri raznih publikacijah. Pojasnil je, da je veren, deloven član domače farne skupnosti, in da ne bi bilo dvoma, je že v prvih stavkih pogovora poudaril, da je pri zadnjih volitvah volil Bajuka. Je sicer Slovenec, a se ima bolj za svetovljana, in katoliški družbeni nauk mu pomeni neko nepotrebno utesnjenost, ker naj bi ljudi oviral na uspešni poti v postmoderno, liberalno-kapitalistično, globalno družbo.
Ker je med nami že nekaj dni, je s prodorno jasnostjo hitro ugotovil, da smo Slovenci, ki smo živeli skoraj vse življenje v zahodnem svetu, nekako zaostali in se preveč oklepamo starih modelov. Po njegovem mnenju smo v socialnem pogledu preveč »levo« usmerjeni. Prav to utegne biti razlog, je ugotavljal, da je med nami izredno malo milijonarjev. Uspešnost družbe se vendar izkazuje s količino kapitala, mar ne? To naj bi bil prepričljiv dokaz, da se nekdanji politični emigranti zaradi staromodne katoliške miselnosti nismo znali prilagoditi razmeram in izrabiti vseh možnosti, ki jih je ponujal svet. Po mnenju tega rojaka je vse to do neke mere razumljivo, ker smo pač po svoji vzgoji in tradiciji bili reakcionarji. Svojo trditev je razgledani gospod hitro utemeljil s pojasnilom, da so bili v časih, ko se je delala zgodovina, vendar vsi napredni Slovenci skupaj s komunisti v Osvobodilni fronti. Po njegovem mnenju je reakcionarje (to je nas) družba izločila tako, da jih je pognala po svetu. Moje vprašanje, zakaj je morala družba kljub omenjeni »selekciji« reakcionarjev tako dolgo čakati na napredek, je gospod preslišal.
Sogovornika sem spomnil na množične žrtve revolucije. Pa me je takoj poučil, da s takimi izrazi v sodobni Sloveniji ne bom prišel daleč. »Revolucija je pri nas nekaj velikega, nekaj pozitivnega in naprednega, in če hočete domobrancem in drugim, ki so izgubili življenje po vojni, res dobro, ne recite, da so žrtve revolucije,« je razlagal. »Recite raje, da so bili ti ljudje tragične žrtve vojnih dogodkov. Kot takih se jih lahko pietetno spominjamo vsi Slovenci,« je poučil pa se hitro poslovil.
Ta slovenski svetovljan v resnici ni povedal ničesar, česar ne bi lahko slišali ali brali že prej. Nekateri njegovi pogledi so bili »napredni« že takrat, ko sta bila Stalin in Tito še prijatelja. Nisem pa še naletel na nikogar, ki bi tako lepo strnil stališča starega enoumja in jih predstavil kot »credo« mladega, naprednega, krščansko, liberalno, demokratsko globalnega slovenstva.
Ko sem se peljal proti domu, mi ni šla iz glave živa vera tega živahnega rojaka v naprednost in veličino revolucije. Po pol stoletja krvi in vsestranskega nasilja, ki ga je med nami sprožila komunistična partija z revolucijo, nadaljevala pa v totalitarni državi, smo doživeli podobno kot drugje po svetu razpad »znanstvene« socialistične družbe. A krvava revolucija, ki je ta sistem omogočila, naj bi bila še vedno – napredna.
Vse »napredne« revolucije dvajsetega stoletja so se podobno kot pri nas spočele v imenu krute marksistične utopije. Vendar nihče od očetov revolucionarnega terorja pri nas za to ni odgovoren. Sinovi revolucionarjev so mirno podedovali nekdanjo družbeno lastnino, ki so jo z nasiljem »razlastili« njihovi očetje, in danes smo po vseh desttisočih pomorjenih v imenu komunizma spet sredi kapitalizma. Znašli smo se nekako tam, kjer smo bili pred vojno, le da brez zadružne in socialne mreže, s katero s pred vojno slovenski katoličani blažili tedanji gospodarski red. Taka izredna pot do napredka je brez dvoma originalna in ni čudno, da je omenjeni rojak nanjo ponosen. Res, da sedanji slovenski kapitalisti niso prišli do kapitala po gospodarski poti, a kdo naj jim kaj takega glasno očita v družbi, v kateri so vsi mediji obveščanja in oblikovanja javnega mnenja v njihovih rokah? In končno, mar ni med njimi kar dosti milijonarjev, ki so dokaz naprednosti in dajejo vsej druščini nekdanjih revolucionarjev potreben ugled?
Ob sodobnem enoglasju, ki vlada v slovenski republiki, se podobno kot omenjeni rojak še marsikdo v domovini ne vprašuje: V čem naj bi se kazala naprednost komunistične revolucije na Slovenskem? V čem naj bi bila njena veličina? Mar niso tragičen ostanek komunističnega pohoda preko Slovenije predvsem njihove še nepreštete žrtve? Mar se ne kaže v slovenskem narodnem značaju njena sled predvsem v razširjenem cinizmu, ki se posmehuje vsem vrednotam? Mar ni bil revolucionarni in porevolucionarni teror tista zla sila, ki je zasejala med Slovence nezaupanje in strah? Mar ni pustil materializem, ki ga je revolucija oznanjala kot novi evangelij napredne družbe, v našem narodu usodnih posledic, ki se kažejo v preziru do življenja, v hiranju našega narodnega telesa, pa tudi v pasivnem sprejemanju raznih namišljenih determinizmov?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ali jo bo kdo odklenil? Ali jo bo razjedel čas?

Dejstvo, da uradna, demokratična Slovenija še vedno malikuje revolucijo, ki nam je prinesla skoraj polstoletni totalitarni režim, je znamenje, da je pred desetimi leti prišlo med nami sicer do zunanjih družbenih pretresov, a da je do notranjih spoznanj in do osebnih spreobrnjenj še dolga pot. Lahko se zgodi, da ostane neprehojena ta pot, ki edina vodi v smeri življenjske rasti in vsestranskega napredka, če ne bo nikogar, ki bi ljudstvo nanjo usmeril. Kdo med vidnimi rojaki bo v sredi sodobnega enoglasja našel pogum in moč ter glasno spregovoril o kriminalni nesmiselnosti komunistične revolucije pa o tragični veličini njenih žrtev? Le kdor bo to storil in osvetlil rojakom umetno zamegljeno preteklost, bo zmožen obrniti list naše zgodovine in pričeti s pisanjem novega poglavja.
Spomenik revoluciji pred poslopjem slovenskega parlamenta je še vedno največji spomenik, kar jih premore Ljubljana. Višji je od Prešernovega. S svojo kovinsko, razpokano roko kaže nazaj. Nekateri, o lastni naprednosti prepričani rojaki, hote ali nehote sledijo tej smeri.