Avtor: Marko Kranjec

Elisabeth Heresch, avstrijska publicistka, ki je napisala že več del o ruski zgodovini, je lani izdala knjigo Geheimakte Parvus. Die gekaufte Revolution. Biographie (Skrivni akt Parvus. Kupljena revolucija. Biografija; založba Langen Müller, München, 2000). To je življenjepis moža, ki je omogočil Leninu, da se je sredi prve svetovne vojne v plombiranem vagonu vrnil v Rusijo, kjer je zanetil revolucijo in prevzel oblast. Brez Parvusovih posredovanj in priprav bi se komunizem najverjetneje ne razširil po vsej Vzhodni Evropi in polovici sveta; terjal je 100 milijonov smrtnih žrtev in njegove posledice so vidne še danes. Uresničitev njegovega načrta je nemško vlado stalo približno milijardo mark, v današnji vrednosti.
Kdo je bil Parvus, človek, ki se je 7. januarja 1915 pojavil v nemškem veleposlaništvu v Konstantinoplu in predložil načrt, po katerem bi Rusijo z revolucijo od znotraj razkrojili, kar bi bil edini način, da bi jo Nemci lahko premagali?
Rojen je bil 1867 v beloruskem mestecu Berezina kot sin židovskega obrtnika. Njegovo pravo ime je bilo Izrail Lazarevič Gelfand (kasneje, v tujini, je uporabljal angleško obliko Helphand). Razmeroma premožni starši so mu omogočili, da je končal gimnazijo. Že zgodaj se je navdušil za marksistične revolucionarne ideje in postal član rusko-judovske-marksistične organizacije Osvoboditev dela. Postavil si je dva cilja: zrušiti carizem v Rusiji in obogateti. Po študiju ekonomije v Švici, zaključil ga je z doktoratom 1891, se je naselil v Nemčiji in sodeloval pri socialdemokratskih časopisih (Neue Zeit, Gleichkeit idr.), v katerih je pisal o teoriji revolucije in načrtih zanjo. Bil je pristaš levega krila socialnih demokratov. Nazadnje je pisal pod psevdonimom Parvus, ki ga je pričel uporabljati tudi v vsakdanjem življenju. Pričel se je ukvarjati tudi s podjetništvom in postal lastnik založbe. Seznanil se je z Leninom, skupaj sta ¹⁹⁰⁰⁄₁₉₀₁ ustanovila časopis Iskra, in s Trockim. V Iskri je razvijal teorijo, po kateri bi bilo mogoče sprožiti revolucijo z generalnim štrajkom, to pa najlaže v vojnih razmerah.
Kmalu se mu je ponudila priložnost za uresničitev te teorije. Po ruskem porazu v rusko-japonski vojni sta Parvus in Trocki okrepila revolucionarno propagando in v začetku l. 1905 sama odpotovala v Rusijo; tam sta z ustanavljanjem delavskih svetov poskušala začeti revolucijo. Toda poskus se je ponesrečil in Parvus je bil marca 1906 aretiran ter obsojen na tri leta pregnanstva v Sibirijo. Vendar se mu je posrečilo pobegniti s transporta in pozimi 1906 se je vrnil v Nemčijo. Nemški socialdemokrati so ga sprejeli kot junaka, pozabljeni so bili prejšnji spori z njim, spet so mu bili odprti vsi socialdemokratski časopisi. Ko so mu začela v Nemčiji goreti tla pod nogami – pisatelj Gorki ga je tožil za 180 000 zlatih mark honorarja, ki jih je Parvus 1905 kot lastnik založbe poneveril – se je l. 1910 prek Dunaja umaknil na Balkan. V Turčiji so namreč dve leti pred tem prišli na oblast mladoturki in Parvus je zaslutil, da bo tam dobil nove možnosti za delovanje.
Pozornost turške javnosti in vlade je zbudil z narodnogospodarskimi razpravami in članki, v katerih se je zavzemal za gospodarsko okrepitev in osamosvojitev Turčije. Kmalu je začel aktivno sodelovati v gospodarskem življenju države in pri tem kot uvoznik in bankir tudi sam zelo obogatel. Vendar na svoj prvotni cilj: z revolucijo strmoglaviti carski režim ni pozabil. Ko se je 1914 pričela prva svetovna vojna, je v boj proti Rusiji posegel s propagando, pa tudi s pripravljanjem ekspedicijskega korpusa, s pomočjo katerega bi odtrgal od Rusije obrobne neruske pokrajine in Ukrajino. Ko so mu turške oblasti to preprečile, je sklenil Rusijo od znotraj oslabiti z revolucijo. Zato se je s posredovanjem nemškega veleposlanika v Turčiji obrnil na nemško vlado.
Konec februarja 1915 ga je v berlinskem zunanjem ministrstvu sprejel državni sekretar Jagow in že 7. marca je Parvus predložil 15 strani dolg memorandum z naslovom Priprava politične množične stavke v Rusiji. V njem je podrobno in sistematično obdelal vse načine podtalnega boja proti Rusiji: spodbujanje separatizma neruskih narodov, organiziranje revolucije in razširjanje protiruske propagande v tujini. Ta načrt je prišel Nemcem kot naročen. Ker jim ni uspelo hitro premagati Rusijo, so želeli vojno z njo čimprej končati, da bi se lahko borili na zahodni fronti. Z Rusijo so že poskušali skleniti separatni mir, vendar jih je car zavrnil. Zato so Parvusovo zamisel takoj sprejeli in mu nakazali prva dva milijona mark; kmalu so jima sledili še nadaljnji milijoni. Parvus se je takoj vrgel na delo. Poskušal je navezati stike z nemškimi socialdemokrati, toda med bivanjem v Turčiji se jim je odtujil in v njem so videli »imperialističnega agenta in trgovca z orožjem«. Prav tako je izgubil zaupanje ruskih revolucionarjev in Trocki se mu je celo javno odrekel. Kot glavno področje delovanja je imel Parvus v načrtu Sibirijo, kjer je bil zgoščen potencial ruskih revolucionarjev; zatem Ukrajino, Finsko in Kavkaz. Spet je odpotoval v Konstantinopel, nato pa prek Bukarešte in Dunaja v Švico, da bi navezal stike s tamkajšnjimi ruskimi revolucionarji, predvsem z Leninom in njegovimi boljševiki. Lenin ga je sprejel z nezaupanjem, bal se je kompromitirati s sprejemanjem tujega denarja, zato ni odgovoril ne z da ne z ne.
Za središče svojega delovanja si je Parvus izbral nevtralno Dansko; v Kopenhagnu je postopoma ustanovil več podjetij, ki so mu omogočila kritje denarnih transakcij, obenem pa nesluteno bogatenje. Trgoval je s strateško pomembnim materialom in pri tem ga je podpirala tudi nemška vlada. Obenem je ustanovil Inštitut za raziskovanje socialnih posledic vojne, ki pa je bil v resnici središče za pošiljanje agentov v Rusijo. Ti so se ukvarjali s širjenjem letakov in časopisov, z ustno propagando, s podkupovanjem itd. Razen nemške vlade so Parvusa finančno podpirali tudi zasebniki: ruski magnati, ki so mislili, da gre samo za demokratizacijo Rusije in končanje vojne in se niso strinjali z radikalnimi Leninovimi načrti, ameriški, angleški in drugi kapitalisti, predvsem židovskega rodu, in celo angleška vlada. Šlo je za izredno zanimivo prepletanje visokih financ in proletarcev, vlad, revolucionarjev in magnatov pri financiranju revolucije; politični interesi so se skrivoma ujemali s komercialnimi. Seveda pa tudi Nemci niso predvidevali proletarske revolucije, še celo ne svetovne. 1915 je Parvus s pomočjo nemške vlade ustanovil list Die Glocke; ta naj bi širil propagando za uspeh nemške vojske, ki naj bi obenem »pomenil tudi uspeh nemškega proletariata«, vendar je naletel na odpor pri nemških socialdemokratih. Pričetek splošne stavke in revolucije je Parvus načrtoval za 9. januar 1916, obletnico krvave nedelje iz leta 1905. Da bi bil bliže kraju dogajanja, se je preselil v Stockholm. Vendar je napačno ocenil položaj: preskrba prebivalstva v Rusiji se je medtem izboljšala, car je sam prevzel poveljstvo vojske, razmere na frontah so se ustalile. Na načrtovani datum je pričelo stavkati samo 45 000 delavcev v Petrogradu in 10 000 v Nikolajevu, revolucionarna iskra ni hotela preskočiti v druga središča. Nemčija je zato začasno ustavila prizadevanja za začetek revolucije v Rusiji, Parvus se je vse bolj posvečal poslom in močno razširil svoja podjetja. Prosil je tudi za nemško državljanstvo, vendar je dobil samo prusko; v Berlinu si je uredil razkošno rezidenco. Stike s Parvusom je medtem od zunanjega ministrstva prevzel glavni štab.
Konec leta 1916 pa so se razmere na ruskih frontah poslabšale; car je skoraj neprekinjeno bival na fronti, v prestolnici se je pojavil Rasputin in s svojim vplivom na carico popolnoma razkrojil politično življenje Rusije. Preskrba je bila tudi v zaledju vse slabša. 22. februarja 1917 je stavkalo 240 000 delavcev, veliko več, kot je pričakoval Parvus. Vojaki so se pridružili delavcem, car se je odpovedal prestolu in oblast je prevzela začasna vlada pod predsedstvom Kerenskega. Parvus je ugotovil, da je prišel njegov čas.
Načrtoval je, da bo revolucionarna stran prevladala nad liberalno meščansko, vendar bo za to potrebnih nekaj mesecev. Nemci naj za toliko časa prenehajo z ofenzivo, Lenin naj pride takoj v Rusijo. Ko bodo notranje razmere v Rusiji zrele, naj Nemci pričnejo ofenzivo z juga Rusije. Lenin je po kratkem obotavljanju s tovariši, skupaj jih je bilo 32, 9. aprila odpotoval iz Švice. Ker ni hotel, da bi jim vožnjo plačala nemška vlada, jo je plačal – Parvus. V Berlinu se je vlak za 24 ur ustavil in Lenina so obiskali predstavniki nemške vlade. V Kopenhagnu Lenin ni hotel sprejeti Parvusa, ki je bil zato silno užaljen. 14. aprila so revolucionarji prek Švedske in Finske prišli v Petrograd. – Začasna vlada, ki ji je takrat predsedoval Miljukov, jim vstopa ni prepovedala.
Lenin se je takoj lotil dela. Najprej je zavrnil vsako sodelovanje z menjševiki, z nemškim denarjem je razvil široko propagandno dejavnost, naklade časopisov je povečal v stotisoče, plačeval je demonstrante. Meščanske elemente v vladi je poskušali izriniti z ustanavljanjem delavskih svetov (sovjetov). Vendar je bilo na vseruskem kongresu sovjetov junija/julija 1917 razmerje med boljševiki in drugimi strankami še zmeraj 1 : 5. Kljub temu je Lenin po ponesrečeni ofenzivi Brusilova 3. julija začel v Petrogradu vstajo, ki pa je bila prezgodnja in zatrta. S pomočjo francoske kontrašpijonaže so v Rusiji odkrili Leninovo povezavo z Nemci; Lenin in Zinovjev sta v zadnjem trenutku pobegnila in se skrivala na Finskem, druge sodelavce so zaprli.
Ko pa se je nemška ofenziva približala Petrogradu in je Avstrija spet ponudila separatni mir, je Lenin spoznal, da ne sme izgubljati časa. Prepričal je neodločne sodelavce, se vrnil v Rusijo in po zgledu iz l. 1905 ustanovil v Petrogradu revolucionarni komite. V noči s 25. na 26. oktober 1917 je napadel Zimsko palačo in prevzel oblast. Parvusovo prošnjo, da bi smel priti v Rusijo, je zavrnil: »Revolucija ne trpi nikogar, ki ima umazane roke.« Ogromne zahteve na mirovnih pogajanjih v Brest-Litovsku, ki so se jim Rusi sprva upirali, so Nemci podkrepili z ofenzivo in Lenin je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo. Zaradi pomanjkanja in terorja so se pričeli v Petrogradu od Lenina odvračati, vendar so ga Nemci do izpolnitve mirovnih pogojev morali obdržati na oblasti, zato so mu dali še 40 milijonov mark.
Parvus je bil zaradi Leninove zavrnitve ogorčen in besen. Odvrnil se je od njega in mu napovedoval kratko vladanje. Da bi se maščeval, je ustanovil list Izvnje (Od zunaj), v katerem je pisal, da Rusija še ni sposobna za revolucijo, ker še ni dosegla zrelega kapitalizma in tudi sploh nima dovolj proletariata. Načrtoval je še več časopisov in druge oblike propagande, a bilo je prepozno. Konec l. 1918 je izbruhnila v Berlinu revolucija, financirana z ruskim (prvotno nemškim) denarjem in oklicana je bila republika. Podobno se je zgodilo na Dunaju. Parvus se je umaknil v Švico, tam pa so ga zaradi politične kompromitiranosti in prirejanja orgij kmalu izgnali. Februarja 1920 se je naselil v svoji razkošni rezidenci v Berlinu. Postal je Nemec, svaril je pred revolucijo. Poleg časopisa Die Glocke je pričel izdajati še Der Aufbau. Zaradi bolezni se je umaknil v zasebno življenje; l. 1922 so nanj pripravili atentat, a je bil pravočasno odkrit. Zato je uničil ves svoj zasebni arhiv. Leta 1924 je nenadoma umrl, star komaj 57 let, in zapustil ogromno bogastvo.
Parvus je bil človek izrednih sposobnosti, politični in narodnogospodarski teoretik, pisec mnogih razprav in člankov v nemščini in ruščini. Bil pa je tudi praktični revolucionar in obenem poslovnež, ki si je z brezobzirnim izkoriščanjem okoliščin nabral veliko premoženje. Bil je brez vsakršnih moralnih zadržkov. V zasebnem življenju je bil uživač; imel je štiri žene in več otrok, a mu zanje ni bilo dosti mar in se je stalno obdajal s tropom lepih žensk. V svojem razmeroma kratkem življenju se je spremenil iz revolucionarja v protirevolucionarja in iz Rusa v Nemca. Ob njegovi smrti je v sovjetskem tisku izšla kratka notica, v kateri pa ni niti besedice o njegovem delu za revolucijo. V njej piše: » … bil je ekstremni socialpatriot, agent nemškega imperializma.« Na koncu knjige navaja avtorica usodo tistih Parvusovih sodelavcev, o katerih govori v knjigi: vsi so končali kot žrtve revolucije, nasilne smrti ali v taboriščih.
Knjiga je pisana živahno in napeto. V besedilo so v poševnem tisku vključeni številni krajši in daljši odlomki poročil tajne policije, zapisnikov z zaslišanj, korespondence ipd. Mnogo je tudi faksimilov raznih dokumentov, predvsem diplomatskih brzojavk. Dodan je celotni Parvusov načrt za rusko revolucijo z naslovom Priprava politične množične stavke v Rusiji. Seznam arhivov, iz katerih je zajemala avtorica, sega od Moskve in Istambula prek evropskih prestolnic do ZDA. Knjigo zaključujeta seznam primarnih in sekundarnih virov ter imensko kazalo. Ilustrirana je s portreti obravnavanih glavnih oseb.
Knjiga je zanimivo in poučno branje posebno za generacije, ki so znanje o tem zgodovinskem razdobju zajemale le iz učbenikov in knjig, pisanih v duhu Zgodovine VKP (b).