Avtor: Martin Globočnik

V ZDA je 1. avgusta 1999 obhajal 80–letnico svojega življenja prof. Martin Globočnik. Rojen je bil v Poženku pri Cerkljah na Gorenjskem in se je v prvih povojnih letih izselil kot politični emigrant v Ameriko, kjer je v novi domovini preživel več kot polovico svojih let. Poznan je kot šolnik, profesor, prosvetni in kulturni delavec. Svojo izobrazbeno pot je po osnovni šoli v rojstnem kraju nadaljeval na učiteljišču v Ljubljani, nato pa je poučeval v Mokronogu na Dolenjskem.
Svojo vojno zgodbo je opisal v pričujočem besedilu.
Po vojni je pribežal na Primorsko, kjer je devet let poučeval na zavezniški šoli. Bil je učitelj in šolski upravitelj v Kobaridu. Na Tržaškem je poučeval pri Sv. Ivanu v Trstu, na Opčinah in v Rojanu, kot profesor pa na nižji srednji šoli in na trgovski akademiji. Leta 1955 se je z ženo izselil v ZDA, kjer je nadaljeval s študijem. Postal je profesor latinščine na višji gimnaziji v Litteltonu in Machbeufu v Denverju v Coloradu, kjer živi sedaj kot upokojenec.
Prof. Globočnik se odlikuje po svoji zavzetosti za prosvetno delo in kulturno udejstvovanje, po organizacijski dinamičnosti in sposobnosti. Že kot študent in mlad šolnik je bil amaterski igralec na domačih odrih, dejaven prosvetni delavec, član dijaških in verskih združenj. Posebno vidno mesto je zavzemal pri takratni Slovenski dijaški zvezi, sodeloval je pri raznih socialnih pobudah in pri narodno obrambnem delu. Napisal je tudi nekaj črtic in esejev v tedanje dijaške liste.
Svoje ljubiteljske sposobnosti je nadaljeval na Tržaškem. Sodeloval je na Radiu Trst A, bil ustanovni član Radijskega odra, igral v okviru Slovenskega odra na prireditvah na Repentabru, bil odbornik Slovenske prosvete ter pobudnik mnogih šolskih prireditev in mladinskih počitniških letovanj. Napisal je učbenik Računica za osnovne šole. V Denverju je kot dolgoletni poverjenik Latinskega krožka dobil več uglednih priznanj. Prof. Globočnik se še vedno zanima za dogajanje v Sloveniji ter je tesno povezan z njeno stvarnostjo.

Že v prvem razredu klasične gimnazije sem se naučil: HISTORIA MAGISTRA EST – ZGODOVINA JE UČITELJICA. Poglejmo, če smo se res kaj naučili.

Sem član tiste generacije, ki je bila rojena po prvi svetovni vojni. V politično delo sem se vključil prek raznih organizacij. Volil nisem nikoli in tudi nisem služil srbskemu kralju kot vojak. Spominjam se prepovedi in razpusta orlovskih in Prosvetnih društev, prihoda kralja Aleksandra v Ljubljano, konfinacije dr. A. Korošca, prepovedi njegove stranke SLS. V Ljubljani sem često sodeloval pri raznih demonstracijah proti Živkoviæevemu režimu. Nosil sem hude buške in batine, ko so nas policaji tepli ali razganjali z brizgalno. Udeležil sem se Evharističnega kongresa na Stadionu, kamor so prinesli v dolgi procesiji Brezjansko Marijo. Spominjam se, da smo postavljali evharistične križe. Udeležil sem se Kongresa Kristusa Kralja in Pax Romane, kjer sem tudi sodeloval.
V politično življenje, ki sem ga vedno razumel kot služenje, me je vpeljal dr. L. EHRLICH, ko mi je l. 1936 zaupal nalogo, da na učiteljišču organiziram krožek Slovenske dijaške zveze. To sem tudi storil in krožek vodil do l. 1941, ko sem postal učitelj v Mokronogu. Z dr. EHRLICHOM sva se trudila, da bi v Ljubljani sezidali SLOMŠKOV DOM za učiteljiščnike. Slovenska ministra dr. A. Korošec in dr. M. Krek sta spoznala nujnost zidave tega doma in sta dala nalogo Kmečki zvezi ter banu Natlačenu, da so to uredili. L. 1938 je bil na vrtu Marijanišča SLOMŠKOV DOM sezidan. Za šolsko leto ¹⁹³⁸⁄₃₉ so že sprejeli prve stanovalce. Med njimi so bili poznejši mučenci: JOŽE DRINOVEC, IVAN PALČIČ in VINKO MRAVLJE.
Ni dvoma, da je takratno politično življenje vodila Slovenska ljudska stranka. Dr. A. Korošec je bil nesporni politični voditelj slovenskega naroda. Le škoda, da si ni prizadeval, da bi se Dravska banovina imenovala Slovenija, da ni vrnil imena Orli slovenskim telovadnim društvom in da niso uradno uporabljali slovenske zastave; saj smo jo vseeno.
Nikakor mi ni bilo ljubo, da so se v »katoliškem taboru« tri skupine med seboj sprle: zarjani, stražarji, mladci. Kocbekova skupina – zarjani – je prva naredila razdor. Leta 1942 so se z dolomitsko izjavo udinjali partiji. Zarjani so razen Marnove skupine sodelovali s komunisti. Skupina Tomčevih mladcev se ni hotela ukvarjati s političnimi vprašanji, domobranstvu pa je dala več mučencev: Mravljeta, Kiklja, Grozdeta. Ehrlichovi stražarji pa so bili odločni prvoborci proti komunizmu. Sam voditelj dr. L. Ehrlich je postal mučenec in z njim več drugih. Ehrlichova ideja o Višarski Sloveniji je najbolj daljnovidna ideja v dobi revolucije in slovenske osamosvojitve.
Marca 1941 sem nastopil službo učitelja v Mokronogu. Znano je, kaj se je 27. marca 1941 zgodilo v Beogradu. Srbski general Simoviæ je z nekaj oficirji naredil puč. Odstavil je vlado in postavil mladoletnega kralja Petra za vladarja. Angleži so srbske generale pohvalili; kaj se bo zgodilo z državo, jim ni bilo mar. Mokronoški tržani se za dogodek tega dne niso zmenili. Takole sem ocenil politične razmere v občini. Okoličani, ki so bili povečini kmetje, so vedno volili SLS. Imeli so zelo razgibano življenje v Prosvetnem društvu. Tržani in predvsem uradniki pa so bili liberalni in so volili JNS – Živkoviæa. Komunisti so bili v manjšini, a zelo dejavni. Vodili so jih sodnik S. Modic, študenta zagrebške univerze N. Majcen in J. Grahek.
Slovenija je bila na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 napadena od Nemcev in Italijanov in razdeljena med tri sovražnike: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Voditelji vseh političnih strank in gibanj so se kmalu začeli pogovarjati o načinu, kako se zadržati do zavojevalcev in kako se pripraviti na osvoboditev. Zdi se mi, da je bila najmočnejša med njimi Slovenska zaveza. Povabljena je bila tudi komunistična partija (KPS). Od vseh je le komunistična partija odklonila sodelovanje, sami pa so takoj organizirali Protiimperialistično fronto.
V Mokronog je prišel bataljon jugoslovanskih vojakov za zvezo. Na vozovih, ki so jih vlekli konji in tudi voli, so imeli telefonske in radijske aparate ter drug material. Ko so se desetega aprila razbežali, so vse to dobili Nemci, ki so prišli dva dni za tem. Šolskega pouka seveda nismo imeli vse do srede maja, ko so Nemce zamenjali Italijani in je Ljubljanska pokrajina postala del italijanskega cesarstva.
Na velikonočni ponedeljek 14. aprila 1941 je komunistična trojka Modic, Majcen, Grahek organizirala veliko parado v pozdrav Nemcem. Vsaka hiša je morala obesiti nemško zastavo in v vsaki vasi so postavili mlaje. Ne smemo pozabiti, da sta Hitler in Stalin podpisala prijateljsko pogodbo. Modic je brž dobil zvezo z nemško komando in so skupno hodili na večerje k tovarnarju Kalinu. Če pa je kdo od tržanov bil prijatelj z Nemci, so ga že obsodili kolaboracije.
V Mokronog je začelo prihajati veliko beguncev iz Štajerske. Predvsem so to bili sorodniki domačinov. Vsi so dobili v mokronoški občini zatočišče in podporo.
V maju so Nemce zamenjali Italijani. Tedaj ni bilo nobenih parad. Italijani niso imeli z Rusi nobenih pogodb. Toda Modic je hitro dobil zveze s fašisti in spet so imeli večerje pri tovarnarju Kalinu.
Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so komunisti takoj začeli zbirati denar in siliti fante v gozd med partizane. Posrečilo se jim je ujeti v svoje mreže nekaj fantov in deklet, ki so bili včasih delavni v Prosvetnem društvu.
A tudi Slovenska zaveza ni mirovala. Imeli smo po vseh vaseh zaupnike, ki smo jih obveščali od ust do ust. Vojaškega organiziranja še ni bilo treba. Kar hitro se je fara oziroma občina delila na bele in rdeče, oziroma na komuniste in protikomuniste.
Naj takoj razčistimo pojme, saj je še danes veliko napačnega tolmačenja.
Pri partizanih so bili prostovoljci predvsem organizirani komunisti, skrivači pred Italijani ali Nemci, in prisilno mobilizirani. Pravi obraz partizanstva razkrivajo Črne bukve, obraz svetovnega komunizma, kominterne pa Črna knjiga komunizma.
Pa pojdimo od začetka. Zadnji dan šolskega pouka v juniju 1942 je Nace Majcen z okna svoje sobe, ki ni daleč od šole, streljal name. Po kolenih in trebuhu sem se med žitom priplazil do doma. Pri Heferletovih, kjer sem stanoval, so mi odsvetovali, da bi to naznanil karabinjerjem. Pri njih je stanoval tudi sodnik Modic.
Julija 1942 so me fašisti aretirali in odpeljali v zapor. Od tam pa v Trebnje, kjer sem bil dva tedna zaprt v Prosvetnem domu. Ko sem fašista vprašal, zakaj so me zaprli, je odgovoril: Dobili smo povelje. V Trebnjem se nas je nabralo že precej. Peljali so nas v Novo mesto v sodnijske zapore. Vsi učitelji in profesorji smo bili v isti sobi. Tu smo bili mesec dni. Bilo je čudno ozračje. Bili smo ljudje istega poklica, različne starosti in seveda različnih nazorov. Bile so tri skupine: protikomunisti, komunisti in neopredeljeni obotavljavci. Skoraj nikoli ni bilo navdušenih pogovorov ali debat. Ko je v sobo pricurljala vest o novem umoru, si takoj slišal opravičilo komunistov: nekaj je moral storiti; žrtve morajo biti. Moram priznati, da je bila moja skupina najšibkejša. Takoj so nas utišali, če smo izrazili svoje mnenje. Potem ga nismo več glasno izražali.
Ko se nas je nabralo kakih petdeset, so nas z vlakom peljali v koncentracijsko taborišče Monigo pri Trevisu. Ko smo izstopili z vlaka, nas je obkolila fašistična mladež in vpila: banditi, sciavi …
Prav v isto taborišče so zavezniki leta 1945 pripeljali civilne begunce s Koroškega.
Življenje v takem taborišču mnogi bralci poznajo. Zanimivo je to, da so v vseh taboriščih dobili in imeli »komando« komunisti. Velikokrat sem premišljeval, zakaj ravnajo Italijani z nami kot s sužnji. Prišel sem do spoznanja, da je v vsakem Italijanu, tudi šolanem, nekaj Mussolinijevega patološkega značaja. Nihče se noče naučiti našega jezika, obnašajo se do nas s cesarsko vzvišenostjo, v resnici pa se Slovanov bojijo. Taboriščnega življenja je bilo zame konec okoli sv. Jožefa 1943.
Spet sem bil v Mokronogu in Heferletovi so me radi sprejeli. Medtem se je precej spremenilo. Ustanovili so vaško stražo.
Nace Majcen se je ustrelil, ker se je njegovo dekle spečalo z Italijani. Bila je sestra partijca Grahka. Le sodnik Modic je ostal isti. Delal je za partijo in hodil s fašisti na večerje h Kalinu.
Poveljnik vaške straže me je vprašal, če bi šel k njim. Odgovoril sem, da lahko kot civilist več storim, ker nimam nobenih vojaških izkušenj.
S prvim septembrom smo pričeli novo šolsko leto. Učencev je bilo veliko manj, ker iz vasi niso več hodili v Mokronog. Osmi september je bil šolski praznik. Zjutraj smo imeli šolsko mašo, po maši pa smo zvedeli, da je Italija položila orožje. Italijanski vojaki so se hitro umaknili v Novo mesto. Zvedeli smo, da se je s komandantom fašistov odpeljal tudi sodnik Modic, eden vodilnih komunistov.
Tudi vaške straže so se skupaj s Šentruperčani umaknile v Zameško pri Kostanjevici, kjer jih je sprejel Vuk Rupnik. To je bil začetek novomeške domobranske skupine.
V Mokronogu smo za nekaj dni ostali brez vojaške oblasti. V soboto, 11. septembra 1943, se pripelje četa partizanov: komanda mesta. Takoj so objavili, da so sedaj oni oblast in da se morajo vsi moški javiti na občini.
Precej v strahu, a v zaupanju v božjo pomoč sem se javil na komandi mesta. Partizan, ki me je sprejel, ni bil domačin. Bil je dokaj prijazen in ni veliko spraševal. Zapisal je moje podatke in mi dal nalogo, da za naslednji dan, nedeljo, skličem šoloobvezne otroke. Dal mi je celo dovolilnico, da hodim po vaseh in raznašam oglas. Terenci mi morajo pomagati. Ko smo se v nedeljo zbrali na določenem kraju, me je že čakal drug partizan s pozivom, da sem mobiliziran in se moram javiti na komandi Gubčeve brigade. Kolona bo odšla iz trga ob šestih zvečer.
V nahrbtnik sem naložil nekaj perila, si obul gojzarice in po večerji odšel na trg. Zbralo se je kakih štirideset mladih moških. Nekaj sem jih poznal. Vsi smo bili precej zaskrbljeni. Ob določeni uri so prišli partizani in ukazali odhod. Korakali smo po Lakenški dolini, skozi Škocjan, Belo Cerkev in proti jutru smo prišli v Mokro Polje, kjer je bila komanda brigade. Ko so nas zbudili, so nas nagnali v pisarno na razpored. Ko sem prišel v pisarno, sem povedal, da sem učitelj, da nisem služil vojske in da z orožjem ne znam ravnati. Znam pa kuhati, in če hočejo uporabiti moje zmožnosti, naj me zaposlijo v kuhinji. Poslušali so me in poslali h kuharjem. Prav tako sta prišla k pratežu moja prijatelja Jože Hrovatič ter Slavko Kovačič.
Z brigado, v kateri je imel nekoč oblast Nace Majcen, krvnik in strah Mirenske doline, smo prepešačili Gorjance po dolgem in počez, od Suhorja do Sosičev na Hrvaškem, od 15. septembra do 5. novembra 1943. Zadnja vas, v kateri smo bili, je Javorovica nad Pleterji. Ves ta čas brigada ni niti enkrat napadla Nemcev. Tudi jih ni zadrževala, ko so iz Hrvaške čez Kostanjevico prodirali proti Novemu mestu. Ves ta čas jim je šlo za utrditev oblasti in za ustrahovanje slovenskih protikomunistov. Ničesar nismo vedeli o Turjaku, Grčaricah, Kočevju in da je general Rupnik postal vrhovni poveljnik domobrancev. Na Gorjancih sem slučajno dobil listič v slovenščini in nemščini, ki so ga metale štuke, s pozivom, naj se partizani pridružijo domobrancem za varovanje življenja in domov pred komunisti.
Na vernih duš dan se nam je osmim Mokronožanom posrečilo zbežati. Po mnogih težavah smo se konec novembra spet našli v delavskem taborišču v Brežicah. Tu smo delali na poljih domačinov, ki so jih Nemci izselili. Ker je bila že pozna jesen in ni bilo več dela, so nas Nemci odpeljali v zbirno taborišče Libenau v Gradcu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranska parada, december 1943

V tem taborišču so bili ljudje vseh narodnosti, morda tisoč ali pa še več. Ko so nas in našo obleko razkužili, nas popisali in nam dali nekakšno legitimacijo s sliko, so nas dali na voljo Delavskemu uradu – Arbeitsamt. Razna podjetja so iskala delavce. Poslušal sem predstavnike raznih podjetij. Mene so prosili Mokronožani, da sem bil njihov tolmač in voditelj. Najbolj mi je ugajal predstavnik podjetja Terag-Asdag, ki je rabil trideset delavcev, da bi kopali zaklonišče za oficirsko šolo v Martinsdorfu, kakih 30 km od Gradca. Razložil sem Mokronožanom, kar sem slišal in povedal svoje mnenje, da mi to najbolj ugaja. Strinjali so se z menoj. Poiskal sem predstavnika podjetja in mu obljubil, da bi moja skupina šla z njim. Počakal je, da se je nabralo trideset delavcev. Tudi jaz sem mu pomagal, ker so bili tam Srbi, Hrvati, Čehi in Italijani. Ko jih je dobil dovolj, se je predstavnik Terag-Asdag dogovoril z Arbeitsamtom in upravo taborišča, da so nas izročili njemu. Ne vem več njegovega imena, vem pa, da je bil gestapovec.
Ko je bilo vse urejeno, nas je zapeljal v barako, kjer bomo živeli. Kmalu je prišel tudi preddelavec podjetja Mayer, ki nam je odkazal delo. Ko sva se predstavila drug drugemu, je povedal, da je bil med prvo vojno v Ljubljani in da ima lepe spomine. Določil je dnevni red. On je bil odgovoren za nas in bi moral biti z nami v baraki. Raje pa je postavil mene za odgovornega v baraki in za tolmača. Za pomočnika sem si izbral J. Hrovatiča. Povedal je, da bomo hrano dobivali v gradu, ki je vrh hriba, ponjo pa bomo hodili sami. Za zvečer nas je povabil na večerjo na grad, kjer nam je lastnik podjetja Werner pojasnil, kje in kaj bomo delali. Med večerjo, ki je bila okusna in obilna, nam je Werner razložil, da je njegovo podjetje prevzelo delo za izkop zaklonišča za oficirsko šolo, ki je v gradu. Dobili bomo obleko, hrano, dodatne karte in tudi plačo. Zdi se mi, da je bilo to v začetku decembra 1943. Delali smo šest dni v tednu po osem ur v dveh skupinah, marca 1944 pa celo v treh skupinah. Proti koncu maja smo delo zaključili, dober mesec prej, kot so pričakovali. Zdaj so nas nameravali poslati v središče Gradca, da bi tam pod gradom kopali novo zaklonišče. Med pogovori sem Slovencem izrazil svojo skrb, kajti zavezniki so že skoraj dnevno bombardirali Gradec. Osem se nas je odločilo, da bomo ušli in se vrnili v Slovenijo. Zvedeli smo, da je v Sloveniji vedno več domobranskih postojank.
Mene so določili, da naredim načrt za beg. Zadnjo soboto v maju 1944 smo se odpeljali z vlakom iz Gradca proti Mariboru in Zidanemu mostu. Od tam smo prekoračili mejo med Nemčijo in Italijo in v zgodnjih jutranjih urah prišli na Veliki Cirnik. Tu je bilo doma šest fantov, Hrovatič in jaz pa sva odšla v Mokronog. Hrovatič je bil tu doma. Skrivala sva se le nekaj dni. Spoznala sva, da ni varno; zato sva odšla na domobransko postojanko v Tržišče in prosila za zaščito. Komandant nama je svetoval, naj greva v Novo mesto, ker v Tržišču ne moreva ostati.
V Novem mestu sva se vpisala k domobrancem. Jože Hrovatič je šel nazaj v Tržišče, kjer je bil v pisarni do 7. maja, ko je četa z drugimi novomeškimi domobranci odšla v Radeče.
Bilo je junija 1944. Premislil sem svojo prehojeno pot. Bil sem skoraj petindvajset let star. Pet let sem po Ehrlichovih navodilih vodil in se razdajal za Slovensko dijaško zvezo, Slomškov dom za učiteljiščnike je bil sezidan in so že sprejeli nekaj kmečkih fantov, v Lichtenturnovem zavodu pa nekaj kmečkih deklet. Z božjo pomočjo sem preživel partizanstvo po Gorjancih, šest mesecev v delavskem taborišču v Gradcu, od koder nas je osem ušlo, in zdaj bom postal domobranec, da bom po svojih močeh v Kristusovi fronti, kot je rekel škof Jeglič, služil narodu.
Poveljnik novomeških domobrancev polkovnik R. Ferenčak me je poslal na Grm, kjer sem v pisarni vodil vse, kar je bilo potrebno za organiziranje novomeškega udarnega bataljona. Ko je bilo to delo končano, sem v avgustu postal prosvetar pri dr. Blatniku. Oktobra 1944 sem bil poslan v štirideseto četo v Bršljin. Ta se je novembra premestila k Sv. Ani nad Mirno Pečjo. Varovali smo železniško progo in glavno cesto Novo mesto–Trebnje. Kot prosvetar v četi sem vojakom razlagal cilje domobranstva. Vsako nedeljo po maši v Mirni Peči sem imel govore o domobranski ideji, ki je zajeta v geslu BOG–NAROD–DOMOVINA. Na prošnjo šolskega nadzornika Skeleta sem obiskal tudi več šol na domobranskem ozemlju ter učiteljstvu in otrokom govoril o domobranstvu. Prav tako sem s patrolami nosil domobranske časopise na partizansko ozemlje: Trebelno, Hmeljnik, Globočec.
Na velikonočno nedeljo 1945 sem poslušalcem pred cerkvijo v Mirni Peči govoril in voščil velikonočno upanje – vstajenje in izrazil željo, da bi rad obiskal vse ranjence v bolnicah v Ljubljani in Novem mestu ter jim nesel velikonočni žegen. Za obisk sem določil zadnji teden v aprilu. Starši in svojci so prinesli veliko žegna: potice, klobase, vino. V Kandijo sva nesla žegen z Misjakom, ki je bil v štirideseti četi vodja pisarne. V Ljubljano smo se peljali z zapravljivčkom: komandir čete Mihevc, narednik Misjak in prosvetar Globočnik. V nedeljo, 30. aprila 1945, smo odšli in v četrtek, 3. maja 1945, smo prišli nazaj v četo. V Ljubljani sem obiskal vse naše ranjence. V Splošni bolnici, v Vojaški bolnici in na Studencu. Slišal sem vse mogoče govorice: o Hitlerjevi smrti, o napredovanju partizanov, o premiku srbskih četnikov. Ni se našel voditelj, ki bi z vso to množico domobrancev in četnikov zaustavil partizane na slovenskem ozemlju. Zato smo sklenili, da se čimprej vrnemo v četo in čakamo na razplet dogodkov.
V soboto smo v Slovencu brali o dogodkih na Taboru in o razglasitvi Svobodne Slovenije. V nedeljo, 6. maja 1945, sem imel po jutranji maši v Mirni Peči navdušujoč govor o slovenstvu in domobranstvu. Ljudje so veseli šli na domove in izobešali slovenske zastave brez zvezde. Okoli poldneva istega dne pa so telefonirali s poveljstva v Novem mestu, da se moramo umakniti. Nobenih točnih navodil – ne zakaj, kako in kam; le da je še isti dan treba postojanko zapustiti. Moral sem v vasi, da sem sporočil ukaz. Si morete misliti, kaj so delali terenci, ko so po vaseh nadzirali dogajanje. Hitel sem nazaj v četo, da sem se sam pripravil na odhod. Zanimivo je, da so vsi tisti, ki so bili k domobrancem poslani kot špijoni, na hitro izginili iz čete.
Seznama, kdo je šel na pot, nismo imeli, ker smo vse zažgali. Verjetno je bilo isto v drugih četah. Okoli pete ure popoldne smo odrinili od Sv. Ane nad Mirno Pečjo. Prvo zbirališče je bilo Mokronog. Tam so se vse čete pomešale in nihče ni imel več potrebnega nadzora. Bila je že noč. Tu sem zadnjikrat videl Jožeta Hrovatiča in njegovega nečaka Janeza Krumbergarja. Pripravili smo se, da prenočimo v Mokronogu, a dobili smo ukaz, da gremo na Mirno. Začel sem resno dvomiti v vodstvo. Iskal sem dr. Blatnika, da bi mi pojasnil dogodke, a ga nisem našel. Domobrancem, ki so me spraševali, kaj se dogaja, sem skušal odgovoriti, kar sem vedel, a sem moral priznati, da ne vem nič več kot oni. Naslednje jutro se je vila dolga kolona novomeških domobrancev z nekaj vozmi po dolini Tihaboj proti Kumu. V Podkumu smo spet prenočili in 8. maja nadaljevali pot proti Radečam. Zvedeli smo, da je Nemčija položila orožje. V dolini reke Sopota smo prespali in 9. maja zjutraj me je poiskal dr. Blatnik in sporočil ukaz poveljnika novomeških domobrancev: Domobranstvo kot vojaška enota je razpuščeno. Vsak naj naredi po svoji pameti in vesti. Tisti, ki hočejo bežati na Koroško, kjer so Angleži, naj se zberejo opoldne pred cerkvijo v Radečah. Imel sem veliko vprašanj, a dr. Blatnik ni hotel poslušati. Tako se je končal »Hej, tretji maj!«
Blatnikovo obvestilo sem posredoval domobrancem naše čete. Pretreslo me je. Najprej sem bil razočaran. Šel sem proč od ljudi in se razjokal. Občutil sem, da sem izdan, oropan in osamljen, daleč proč od svojcev, na katere bi se lahko obrnil za pomoč. Potem ko je pamet odrinila čustvo, sem se obvladal. Imej vero, mi je ukazala pamet. Zaupaj v Boga. Nihče ni skušan čez svoje zmožnosti. Premislil sem položaj in odločil: domobranec sem. Ne bom bežal za Nemci na Koroško. Vse je negotovo. Počakal bom, da se razjasni. Začel sem iskreno moliti in sem se pomiril. Kmalu sta prišla do mene dva domobranca. Nista bila iz moje čete, a sem ju poznal, ker sta bila doma blizu Mirne Peči. Bila sta Tone in France Kastelic. Tone me je nagovoril: »Kakšen nasvet imate? Kaj naj storimo?« Rekel sem: »Ne morem odločati za druge, toda jaz ne grem na Koroško. Premišljujem, kako bi prišel k svojcem na Gorenjsko. Tukaj sem tujec.« Tone me je povabil: »Lahko greste z nama. Imamo precejšnje posestvo in se bomo lahko skupaj skrivali.« Spoznal sem, da sta govorila iskreno in tako smo postali domobranski skrivači. Ni mi treba razlagati težav, skrbi, strahu, nevarnosti. Vrnili smo se v bližino Mirne Peči in čakali na razjasnitev. To skrivanje se je vleklo štiri mesece. Spočetka smo bili precej pogumni in smo se večkrat družili z drugimi skrivači, se spodbujali in pogovarjali. Toda to ni trajalo dolgo. Partizani so bili zmagovalci in so to takoj pokazali. Prinesli so nam izvod Slovenskega poročevalca, v katerem je neki pisatelj Seliškar pokazal svojo literarno moč in opisal, kako je treba ravnati z izdajalci. Treba je vse pokončati in iztrebiti. Nabrusimo kose, so peli pijani zmagovalci. Zamenjali so denar in uvedli obvezno oddajo žita, mleka in živine. Da bi se pokazali velikodušne, so razglasili amnestijo.
Pomlad je bila zelo lepa. Delo na polju in v vinogradih je čakalo na delavce. Skrivače so svojci na prigovarjanje terencev začeli izvabljati, da so se javili. Nikogar ni bilo nazaj. Ko so terence vprašali, kje da so, je bil odgovor: poslali so jih na delo. Neprestano sem svaril: Komunizem gradi na laži, jaz jim ne zaupam in ne verjamem. Zvedeli smo za usodo vrnjenih domobrancev. Ali se vam ne zdi čudno: mi v gozdu smo zvedeli za usodo domobrancev, minister Kocbek pa o tem ni nič vedel, vsaj tako je dolgo trdil. Mi trije smo bili trdno odločeni, da se ne javimo. Tedni so tekli in že je bil tu avgust. Naj povem, kako smo se pripravljali na smrt. Tudi to, poleg hrane in varnosti, je bila vsak dan naša skrb. Redno smo molili rožni venec in druge molitve. Stiški pater, ki je hodil ob nedeljah v Mirno Peč maševat, se je ob sobotah ustavil na dogovorjenem kraju, nas spovedal in v nedeljo nam je po Kastelčevi mami poslal hostije v gozd.
Neko soboto v avgustu je prišel v naš bunker v gozdu Kastelčev brat Jože, ki je bil v Ljubljani na policiji. Kako se je izvil iz komunističnega primeža, ne vem. Prinesel nam je precej zasnesljivih novic. Vrnjene domobrance brez sodne razprave na skrivaj množično pobijajo. Kje, je tajnost. Isto delajo s skrivači, ki se javijo. Nekaterim skrivačem se je posrečilo pobegniti čez hribe v Gorico, kjer so zavezniki. Partizani so se morali umakniti iz Trsta, kjer so vladali kak mesec. Prosil sem ga, da je navezal stike z mojimi prijatelji v Ljubljani. Moj načrt je bil, da bi se najprej umaknil v Ljubljano in potem v svoj rojstni kraj. Bal sem se, da bi zaradi mene trpeli Kastelčevi, če bi me partizani odkrili ali ujeli. Konec avgusta se mi je posrečilo priti v Ljubljano. Iz Ljubljane sem sporočil sestri, da bi rad prišel domov. Sporočila mi je: »Bodi previden, ker so te že iskali.« Tudi ta pot se je zaprla. Kadar je stiska največja, je božja pomoč najbližja.
S Kodeljevega je neka trgovka že začela hoditi v Trst po razno blago. Vozila se je z vlakom. Obenem je pomagala domobrancem, ki so bili dovolj pogumni, da so bežali z vlakom v Trst. Tudi jaz sem se opogumil. Gospa je zame kupila vozovnico. Dala mi je tudi uniformo partizanskega majorja z medaljami. V nedeljo, 1. septembra 1945, na angelsko nedeljo, sem se poslovil od ljubljene družine, ki me je v Ljubljani nekaj dni skrivala, in se z gospo trgovko zapeljal v Trst.
Že pred odhodom vlaka sem moral pokazati veliko mero iznajdljivosti. Ko sem prišel na postajo, mi je železničar pogledal vozovnico in jo preščipnil. Tedaj sem zagledal daleč spredaj partizansko patrolo; tudi jaz sem bil v uniformi. Za hip sem se zdrznil, a sem takoj odhitel na levo, kjer je bila prtljaga. Ukazal sem: Poiščite prtljago majorja Kosa. Seveda so takoj hiteli iskat. Ko sem videl, da je pot na peron prosta, sem pohitel na vlak proti Trstu. Ko sem se prepričal, da je pravi, sem skočil v vagon in se skril v kot. Kmalu sem zaslišal vpitje in žvižganje. Tedaj pa je na srečo prišla velika skupina deklet in fantov. Nosili so razno orodje: lopate, krampe, vile. Bili so zelo glasni. Začel sem jih spraševati in sem zvedel, da gredo na udarniško delo v Borovnico. Del mosta je bil porušen, zato ga je treba popraviti. Ko sem dobil dovolj informacij o tržaškem vlaku, sem jih začel spodbujati k množičnemu delu. Tako smo prišli v Borovnico. »Udarniki« so mi pokazali pot do tržaškega vlaka, ki je bil že pripravljen.
Takoj sem šel v vagon. Kmalu je prišla tudi gospa trgovka. Pozdravila sva se le z očmi in priklonom glave. Sedla je proč od mene. Nabralo se je nekaj potnikov. V Postojni so priklopili še nekaj vagonov. Med Divačo in Sežano so prišli v vagon trije mladi partizani, vojaška kontrola. Vsakega so vprašali za potno dovoljenje in legitimacijo. Ko so prišli do mene, so me najprej zbudili, ker sem simuliral spanje. »Tovariš major, dovolilnico prosim,« reče partizan. Jaz pa zavpijem z močnim ukazovalnim glasom: »Pozor!« Seveda so vsi trije zaropotali in stopili v pozor. Potem sem jih nahrulil, da si upajo legitimirati narodnega heroja Gubčeve brigade. »Izginite!« In res so šli in imel sem mir pred njimi. Potniki so bili vznemirjeni, a jaz se nisem zmenil. V Sežani sem šel v kolodvorsko stranišče, tam sem pustil partizanskega majorja in postal civilist. Tu so pregledovali Angleži. Ko je angleška patrola vse pregledala in izstopila z vlaka, sem skočil na vlak, ki se je začel premikati. Tako sem prišel okoli poldneva v Trst.
V Trstu je bilo, kot bi prišel z dežja pod kap. Res, da so bili tam zavezniki, a na tihem so še vedno gospodarili komunisti. Gospa trgovka me je napotila k neki Kraševki na Via Roma. Pri njej sem bil do 8. septembra. Takrat je prišel k tej Kraševki dr. Savelli iz taborišča Monigo. Naslednji dan me je peljal v Udine, da sem se prijavil kot D. P. (begunec).
Dali so mi legitimacijo Displaced Person s številko in s to sem potoval iz taborišča v taborišče. Bil sem v Padovi, Bologni, Fermu, a obstal sem v Riccioneju. Zanimivo je, kako pota božje pomoči vse uravnajo. Ko sem se v pisarni taborišča prijavil, sem srečal tam g. Ferenčaka, ki me je pred dobrim letom v Novem mestu sprejel k domobrancem. Opisal sem mu dogodek, a je dejal, da se ne spominja. V tem taborišču je bilo precej primorskih rojakov z otroki. Kmalu sem organiziral slovensko šolo. Gospa Železnikova je imela otroški vrtec, jaz 1., 2. in 3. razred, g. Lenščak pa 4., 5. in starejše.
V tem taborišču so se ustavili tudi člani Narodnega odbora: M. Zajec, Bevc, Špindler, Jelenc in kapetan Tomic. Imeli smo zanimivo debato pod geslom: Hej, tretji maj!
Ker tretjega maja 1945 nisem bil na Taboru, sem o tem zborovanju zvedel le, kar sem bral v Slovencu. Zato sem pazljivo poslušal. Glavni namen zborovanja 3. maja na Taboru je bil: odstaviti generala Rupnika kot poveljnika domobrancev, zamenjati ime v Slovenska narodna vojska, odvzeti oblast predsedniku Rupniku in jo dati srbskemu kralju. Na to zborovanje so povabili vse politike, ki so si upali priti iz skrivališč. Tudi škof Rožman je prišel. Naša debata je bila zelo živahna, saj so bili tam sodelavci časnika Slovenski dom, ki je bil vedno zelo kritičen do Narodnega odbora.
Predsednik taboriščnega odbora je bil prof. Jože Kessler. Jaz sem se ob poučevanju v šoli zanimal za prosvetno življenje. Z gospo Emo Kesslerjevo smo priredili več iger, miklavževanje in božičnico. Živeli smo v hotelih, ki so bili last Mussolinija ali visokih fašističnih uradnikov. Komandant taborišča in njegov namestnik sta bila angleška oficirja. Uradniki v pisarni in delavci so bili taboriščniki – Slovenci.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogreb petih domobrancev, padlih v Kočevju

Blizu Riminija, ne daleč od Riccioneja je bilo taborišče poljskih vojakov generala Andersa. Ko so zvedeli za nas, so nas velikokrat obiskali. Domobranska in protikomunistična zavest je bila v našem taborišču zelo močna. Iz glavnega urada Unre v Rimu so nekajkrat poslali skupino titovcev z namenom, da bi pregovorili begunce za vrnitev v Jugoslavijo, a brez uspeha. V tem taborišču sem bil skoraj eno leto. V avgustu 1946 sem odšel v Trst in tam dobil službo učitelja na slovenskih šolah pod Zavezniško vojaško upravo. Slovensko Primorsko, ki so jo maja 1945 zasedli zavezniki, so upravno imenovali Zavezniška vojaška uprava /ZVU/ s sedežem v Trstu. Prvi guverner je bil polkovnik Bounsan. Potem ko so junija izgnali partizane iz Trsta, so ozemlje razdelili v dve coni: cona A pod zavezniki, cona B pod Titovimi partizani. Zavezniki so takoj pritegnili v upravo civilne uradnike. Na ozemlju, kjer so imeli večino Slovenci, so postavili slovenske župane. Kjer je bilo ozemlje mešano, so bili Američani. Prizadevali so si, da bi se življenje umirilo. Začeli so obnavljati ceste, železnice, pošte, šole, vse, kar je bilo porušeno.
Iz begunskega taborišča Monigo sta prišla v Trst dr. S. Baraga in prof. L. Geržinič. Dr. S. Baraga je za ZVU obnovil slovenske šole, ki jih je fašizem uničil. Ker ni imel dovolj učnih moči, je poklical iz taborišča slovenske izobražence. S tem je dobil zelo trdno in zanesljivo osnovo, na katero se je opiral, dokler je vodil slovensko šolstvo. Pri tem mu je veliko pomagal prof. L. Geržinič. Zavezniki so ga podpirali in ščitili, čeprav mu je OZNA iz Ljubljane metala polena pod noge in ga neprestano obtoževala, ker je bil protikomunist. OZNA se ni brigala za narodnost, pač pa za komunizem in oblast. Da bi dobil dovolj slovenskih učiteljev, je dr. Baraga organiziral plačan tečaj. Tu ni bilo vprašanja, ali si komunist ali protikomunist, ampak ali znaš toliko slovenščine, da bi učil na slovenskih šolah pod ZVU. Na pritisk iz Ljubljane in komunističnega nadzornika Pahorja v Trstu so prepovedali komunistom in njihovim somišljenikom sodelovati z ZVU, torej učiti na slovenskih šolah. Begunske učitelje so napadali, pretepali in ugrabljali. Podobno se je zgodilo meni, ko so me leta 1947 na Opčinah napadle in izgnale Pahorjeve komunistke. Ko se je po izgonu titovcev iz Trsta leta 1945 razdelilo ozemlje v cono A in cono B, so zavezniki ponudili Slovencem sodelovanje pri upravi. Komunistična partija Slovenije je sodelovanje prepovedala. Zavezniki so pritegnili v upravo Italijane. Fašisti so v tem videli priložnost, da spet lahko napadajo Slovence.
Deset let sem trdo delal in vse svoje talente uporabil za kulturo in prosveto, za slovenstvo na Tržaškem. Največji sovražnik slovenskih šol je bila SKP. Preganjali niso Italijanov, pač pa protikomunistične Slovence, ki so učili na slovenskem ozemlju. Komunisti so prebrisano z zahtevo po italijanskem državljanstvu izrinili begunce iz služb. Pri tem so jim pomagali nekateri domačini, ki še danes ne priznajo, da so bili izigrani. Če še kdo govori, da je bilo partizanom kdaj kaj mar za slovenstvo, je to klasičen primer, da nikoli.
Leta 1955 sva z ženo Vero Martelanc nastopila pot političnih beguncev. Vsakdo, ki je šel po tej poti, ve, koliko zaprek je treba odstraniti.
Skoraj vse slovenske župnije ali skupnosti v ZDA so bile zaradi delovanja Ozne in vpliva Louisa Adamiča zelo nasprotne, celo sovražne do slovenskih političnih emigrantov. Najhujša je bila Prosveta v Pittsburghu. Grdinova skupina pri Amerikanskem Slovencu je počasi spoznala, da so jih komunisti prevarali. Ko je v New Yorku začela delovati Liga, se je začelo zboljševati.
Šele ko smo postali državljani, se privadili, vživeli v ameriško stvarnost in nam je Amerika postala domovina, smo zadihali s polnimi pljuči in začeli kovati bodočnost.
Na večer svojega življenja sem ponovno poskusil zbližati sprte slovenske domobrance. Med nami ni nobene idejne razlike. Torej na plan, slovenski domobran!
Zaključujem z besedami sv. Pavla, ki jih je pisal Filipljanom.
»Dopolnite moje veselje s tem, da boste istih misli, da boste enega duha in enega mišljenja, da ne boste ničesar storili iz prepirljivosti, ne iz prazne slavohlepnosti, marveč da boste v ponižnosti drug drugega imeli za boljšega od sebe, da ne boste gledali le vsak na svoje, ampak tudi vsak na to, kar je drugih.«
Če bomo taki, bomo najlepše počastili spomin naših mučencev. Bog je odločil, da smo ostali živi in da smo priče njihove žrtve.
Bog daj, da jih bomo kdaj slavili na oltarju. Slava jim!