Avtor: Vanja Kržan

Ko sem se pred kratkim seznanila s Francijem Ložarjem s Hrušice pri Bizoviku in z njegovo sestro Fani, sem opazila, s kakšnim spoštovanjem govorita o svojem pokojnem očetu in kako misel na očeta prepleta naš pogovor. Z veseljem sta se odzvala povabilu, da mi o očetu povesta kaj več, prav tako njune tri sestre Malči, Vida in Nada. Zanje predstavlja oče lik človeka, ki jih spremlja vse življenje, ali kot pravi sin Franci: Naš oče je moj vzornik in najboljši učitelj v življenju.
Oče Franc Ložar je bil rojen leta 1896 v družini Toneta Ložarja in matere Marije Kocjančič na srednje veliki kmetiji v Bizoviku. Po domače se je reklo pri Pezdirju. Franc je bil najmlajši izmed devetih otrok. Imel je šest sester in dva brata, ki sta oba umrla.
Pri osemnajstih letih je namesto za plug moral prijeti za orožje, saj ga je vihra prve svetovne vojne odgnala najprej na rusko, nato pa na soško fronto. Še v pozni starosti, ko je neketere dogodke dodobra pretuhtal, je že odraslim otrokom pojasnjeval, da je takrat »živel pod posebnim božjim varstvom.« Krogle so sikale po zraku, najhujše je bilo na Gabrielu, Sabotinu, Piavi in Sveti gori, njemu pa je krogla prebila le kapo, spet drugič se je odbila od čutarice v nahrbtniku. Nekoč ga je oficir z naročilom poslal v sosednjo karavlo, medtem pa je njegovo karavlo pokopal snežni plaz. Na ruski fronti je bil ujet skupaj z desetimi fanti. Med potjo si je pozorno ogledoval teren, okolico in stražarje: »Fantje, v rusko ujetništvo ne grem!« je glasno in odločno sklenil, ko so jih zaprli v zastraženo barako. »Pobegnil bom, in če hoče kdo z menoj, ga bom pripeljal nazaj na avstroogrsko stran!« Vseh devet sojetnikov, ki so se odločili z njim pobegniti, čeprav ni nikogar pregovarjal, je pripeljal nazaj in dobil odlikovanje.
Čeprav je živel pod posebnim božjim varstvom’, je v vsaki situaciji znal misliti s svojo glavo. Ni veliko govoril, ampak bolj poslušal in tuhtal. Že od otroških let dalje so ugotavljali, da je zelo bister, toda v šolo je hodil le toliko, kolikor je moral.
Po vojni je bil Maistrov borec. Pred plebiscitom je odšel na Koroško. Tudi tukaj je bolj poslušal kot pregovarjal kmete, ki so modrovali in ugotavljali: »Bi šli k vam, če bi bili vi sami, k ‘Serbom’ pa ne gremo.« Vojaki ‘Serbi’ so kradli, posiljevali ženske in vzbujali strah po vsej Koroški. Ob plebiscitu je vozil z vozom volilne skrinjice na zbirno mesto. Prisluhnil je pogovoru med francoskim in našim oficirjem. »Ali bi eno skrinjico izgubili?« je francoski vprašal našega. »Ni treba, plebiscita prav gotovo ne bomo mi dobili,« mu je odvrnil jugoslovanski oficir. Francetu je bilo za izgubo Koroške zelo žal. »Tako lepa dežela, zemlja rodna, podeželje slovensko! Tako lepo bi bilo, da bi bila priključena k nam!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Avstrijski vojak Franc Ložar

Vabili so ga, da bi ostal v vojski: izšolali bi ga in imel je vse odlike dobrega vojaka, bil je premišljen, iznajdljiv, trezen in velik domoljub. Toda klic domačije je bil močnejši: ljubil je zemljo in vsa kmečka dela. Njegovo življenje je potrdilo, da je bil kmet z dušo; ljubezen do zemlje, rodne kmetije in dela je posredoval otrokom za popotnico v življenje.
Starejši brat Janez je umrl na ruski fronti: ruski oficir je dal zažgati lazaret z bolniki vred, ker je razsajal med njimi tifus; brat Tone je umrl kot mlad fant. Franc je ostal edini moški dedič kmetije in tudi to je vplivalo na njegovo odločitev, da ostane doma.
Svojo skromno izobrazbo, ki si jo je kot otrok pridobil v trirazredni osnovni šoli, je neprestano izpopolnjeval: sam se je učil matematiko in poglabljal v formule, sam se je naučil kvadrirati in kubirati. Prav gotovo bi uspešno končal študij, če bi imel zanj možnost. Zelo veliko je bral, zlasti v dolgih zimskih večerih. V spomin nanje je njegova postelja iz fantovskih let z ožgano spodnjo stranico, ker se je zgodilo, da je ob sveči in knjigi zaspal, dogorela sveča pa je opravila svoje. Hitro se je učil na pamet in deklamirati je znal Aškerčeve balade, ljuba mu je bila tudi Gregorčičeva poezija. Kdo drug bi bolj občuteno deklamiral Soči ob odkritju spominske plošče vsem pobitim na soški fronti, kot nekdanji vojak in ljubitelj Gregorčiča? Odkritje spominske plošče na cerkvi v Bizoviku je organiziral l. 1925 Francev oče.
Ni prebiral samo leposlovja, ampak tudi strokovno literaturo: prebral je vse, kar se je takrat dobilo v zvezi s kmečkim gospodarjenjem, poljedelstvom, živinorejo, vrtnarstvom in sadjarstvom. Še danes so pri Ložarjevih v posebni časti hruške z drevesa, zadnjega, ki ga je na stara leta zasadil oče. V nekem članku je nekoč prebral, da v Ameriki gnojijo pšenico s čilskim solitrom. Imel je navado, da se je z očetom o vsem posvetoval in ga spraševal za mnenje, tokrat pa je kar sam s svojim denarjem kupil soliter, da bi preizkusil resničnost te ameriške pogruntavščine.
Ko sta šla z očetom na njivo trosit gnoj, je del njive na skrivaj potresel še s solitrom. In res, tam je zrasla krasna pšenica: gosta, temno zelena, z debelimi klasi. »Zakaj je tukaj tako lepa pšenica? Kako si vendar trosil gnoj?« je oče zasliševal Franca, ko se ni mogel načuditi pšenici. »Saj ste bili vendar zraven in videli, da sem na tem delu potrosil toliko gnoja kot po vsej njivi.« »To pa je res čudno,« je oče nejeverno zmajeval z glavo. Franc se je hotel najprej sam prepričati o dejanskem učinku solitra, zato je očetu šele zdaj izdal skrivnost. »Zakaj pa ga nisi natrosil po vsej njivi?« je postal ves navdušen še oče. »Nisem vedel, kako se bo obnesel, pa tudi denarja sem imel premalo.« »Zakaj pa nisi povedal, bi ti ga jaz dal?« Naslednje leto je bila s solitrom potresena vsa njiva, toda s točno odmerjeno količino, prevladoval je še vedno hlevski gnoj. Franc se ni nikoli brezglavo spuščal v novotarije, cenil in upošteval je stara izročila in izkušnje očeta in ga je vedno spraševal za mnenje. Francev oče je bil svoje dni vaški veljak in nekaj časa župan. Vse izkušnje, politične in gospodarske, je prenašal naprej na sina, ki jih je s pridom sprejemal in največkrat tudi upošteval. Tako so odslej imeli pri Ložarjevih najlepšo pšenico, najbogatejši pridelek in najboljši kruh. V Bizoviku na splošno ni bilo revščine: domačije so stale ob vznožju Golovca in vzdolž potoka, da so se lahko njive in travniki sončili na ravninskem svetu vse do Ljubljanice. Francev oče je bil zeljar in je imel pravo podjetje za kisanje zelja, ki ga niso prodajali samo v Ljubljano, ampak pred prvo svetovno vojno vozili tudi v Trst. Takrat je imel štirideset ogromnih kadi za kisanje zelja. Ribali so ga z ročnim strojem z rezinami in z vrtenjem ročice, ki ga je oče kupil še za časa Avstro-Ogrske. Vsako jesen je zaklal dve kravi, naredil klobase in jih skupaj z zeljem kot vzorec ponujal po tržaških in kraških gostilnah, potem pa sprejemal naročila. Po izgubi Trsta se je trgovina s kislim zeljem zmanjšala in ogromne kadi so zamenjali lično izdelani sodčki iz Češnjice pri Železnikih, in namesto v Trst so zdaj tri dni potovali do Češnjice in nazaj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Ložar (prvi z leve) v prvi svetovni vojni

Zdaj so zelje prodajali le še na ljubljanskem trgu, poleg zelja pa še krompir in povrtnino. V Marijanišče, v gluhonemnico in nekaterim strankam so vsak dan pripeljali mleko. Vedno bolj je pri teh vožnjah nadomeščal očeta bodoči gospodar Franc. Če je hotel priti do kakšnega dinarja, si ga je moral zaslužiti s svojo podjetnostjo in pridnostjo. To Francetu ni bilo težko. Temu ali onemu sosedu je šel preorat njivo ali mu ponudil kakšen prevoz. Nekaj denarja je prislužil tudi pri bizoviških pericah, ki so takrat slovele po vsej Ljubljani. Da ni vsaka zase drdrala v ponedeljek zjutraj s samotežnim vozičkom v mesto, je dobil od očeta lojtrnik, ki so ga uporabljali samo v ta namen, in nanj so zjutraj perice naložile cule z opranim in polikanim perilom, ob štirih popoldne pa jih je šel iskat na zbirno mesto pred današnji ‘peglezen’ na Poljanski cesti. Zdaj so naložile cule z umazanim perilom, posedle nanje in se odpeljale domov. Domači so računali s tem, da jim ob ponedeljkih Franc ne bo kaj dosti v pomoč, zato si je ta dan tudi mama izbrala za ‘žehto’. Seveda Franc ni bil edini ‘peričnik’ v Bizoviku, kakor so tem vozačem peric takrat pravili.
Kako je Franc preživljal svoj prosti čas? Kaj bi poleg kmečkega dela še počel, se je večkrat spraševal? Pristopil je h gasilskemu društvu, ker se mu je to zdela dosti humana in koristna organizacija, pa tudi zabav ni manjkalo. Če je bila veselica v kakšnem malo bolj oddaljenem kraju, se je pripeljal z zapravljivčkom v civilni obleki s kravato ali v gasilski uniformi. Še posebno takrat se je vsem zazdel uglajen in ‘moder fant’. Kadar pa je vozil večjo druščino, posebno kasneje, ko je bil že gospodar in poročen, pa jo je naložil kar na parizarja.
Orlovskemu društvu in raznim telovadnim vajam se Franc ni hotel pridružiti, saj se je več kot dovolj razgibal doma pri delu. S prihranki si je kupil kolo med prvimi v Bizoviku. Kolo je bilo močnejše, večje in robustnejše kot so današnja kolesa. Z njim je lahko povabil na izlet še svoja dva bratranca iz Bizovika. Eden je sedel pred sedež, drugi zadaj, gonili so izmenoma, v klance pešačili in tako prišli do Brezij ali Bleda. Zelo rad je hodil v hribe, še posebej po krajih, kjer je obujal spomine na soško fronto. Tudi kasneje, ko si je ustvaril svojo družino, je vse lepote in zanimivosti teh krajev obiskoval z otroki, jih navduševal za hojo v hribe in jim pravil dogodivščine iz prve svetovne vojne. Med vsakoletnimi izleti ni manjkal vzpon na Triglav.
Skupaj z bratranci je neko nedeljo odkolesaril k teti in stricu na Ježico in k njunim štirim dekletom. Imeli so kmetijo in pred prvo vojno tudi oni zeljarijo.
Franc, ki sam ni trpel pomanjkanja, je takoj opazil, da so vsa dekleta lepo urejena. Stric je svoje dni ob dobrih izkupičkih zelja prinašal iz Trsta teti nakit, stara mama deklet je vsak prvi petek in vsako prvo soboto v mesecu hodila v Ljubljano k frančiškanom in nikoli ni prišla iz mesta praznih rok. Prinašala je blago in dekleta so si šivala obleke po modi.
Enaintridesetletni France si je izbral tretjo, tridesetletno Tončko Ahlinovo, po domače Hrvatovo. Bila je znana igralka v prosvetnem domu na Ježici in nič manj lepo in občuteno ni deklamirala kot France. »Ne vem, kaj še čaka!« je nekoč Tončka ujela pogovor med očetom in materjo. To je vzpodbudilo njeno odločitev za Franca. Na Ježici so se hoteli prepričati, s kom se bo poročila njihova dobra igralka, predvsem pa verna in prizadevna članica Katoliške akcije, zato se je takratni ježiški župnik Franc Košir pozanimal pri šentpetrskem, Janku Petriču: »Slišal sem, da so v Bizoviku pijanci.« (Bizovik je bil dejansko razvpit zaradi fantovskih pretepov, čeprav je bil znan tudi po dobrih pevcih). Pa ga je šentpetrski takoj pomiril: »Franc je moj najljubši fant.« »Tončka pa najbolj priljubljeno dekle naše fare!« se je hitro pohvalil tudi ježiški.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ložar (prvi z desne) med domačimi igralci

Franc je bil s svojo šentpetrsko faro zelo povezan: njegov oče je bil ključar vse do druge svetovne vojne in Franc je prevzemal mnogo cerkvenih opravil. Za žegnanjsko nedeljo, ob praznikih in drugih slovesnostih je z zapravljivčkom pripeljal šentpetrskega župnika v bizoviško ali štepanjsko cerkev, kadar je bila tam maša. Franc je do duhovnikov vedno kazal veliko spoštovanje in o njih nikoli ni rekel nič slabega. Tudi kasneje, na njegovem domu, se ni nikogar smelo opravljati. Imel je navado reči: »Pa pustimo to.« Ali: »Svoje sem povedal.«
V predpustu, 13. februarja 1927, sta se Franc Ložar in Tončka Ahlinova poročila. Čez leto dni, 15. februarja 1928, je prva prijokala na svet hčerka Frančiška, ki so ji vedno rekli Fani, l. 1929 Malči, ki je čez pol leta umrla, l. 1930 edini sin Franci, l. 1932 deklica, ki so jo ponovno krstili za Malči, za njo pa še l. 1936 Vida in l. 1940 najmlajša Nada Antonija, saj si je oče želel, da bi vsaj ena nosila ime po materi. Po poroki sta bila oba Franceva starša živa in še dolgo dejavna. Mladi Franc je privzgojil svojim otrokom tako spoštovanje do starih staršev, da jim je spoštovanje do vseh starih ljudi ostalo vse življenje. Otroci, še posebno starejša Fani in Franci, se spominjajo, kakšen ugled in veljavo sta uživala stara mama in stari oče pri njih doma. Gospa Fani por. Božič še danes ve povedati: »Če bi se kdo pregrešil proti njima, je bil to večji greh, kot če bi se pregrešil proti mami in očetu. Ob nedeljah je mama spekla pecivo in nesla sem ga starim staršem v sobo, ker sta šla že počivat. Oče se ne bi dotaknil peciva prej, dokler ga nista dobila stara mama in oče. Vedno me je spraševal, ali sta dobila to in ono. Dajal jima je tudi po deset dinarjev na teden. Počutila sta se še vedno koristna in pomembna. Denar sta hranila in ga kasneje razdajala nam, vnukom.«
»Naš ati in stari oče sta se veliko pogovarjala,« nadaljuje svoje spomine na očeta Fani, »prav o vsem: o kmečkem delu, o gospodarstvu in politiki. Atija sem večkrat slišala vprašati svojega očeta: ‘Kaj mislite?’ Povedal mu je svoje mnenje, nikoli pa ni pozabil dodati: ‘Naredi, kot se ti zdi prav.’ Stari oče je bil naročen na Domoljuba, ati na Slovenca in skupaj sta premlevala članke enega in drugega časopisa. Stari oče je bil vaški veljak in politik, zato ga je ati rad poslušal in v pogovorih sta si bila v pomembnejših stvareh vedno edina. Prepirali se nismo nikoli. Mama je bila bolj glasna in zgovorna. Imela je ogromno dela, ki ga je komaj zmagovala, čeprav je vse dni garala. Če se je iz kuhinje razlegal otroški vik in krik in ga je skozi odprto okno zaslišala mama, ki je npr. v hlevu molzla, je začela od tam ali z dvorišča glasno svariti očeta: ‘Kaj nisi doma? Ali ne slišiš otrok? Saj se bodo še pobili!’ Oče ji je mirno zaklical nazaj: ‘Ne, ne, to pa se ne bodo!’in me skril pod svoj stol, da me brat ne bi našel, on pa je mirno bral ali opravljal svoje delo naprej. Prav nič ga ni motil naš vrišč.« »Bil je izredno potrpežljiv,« se spominja tudi Malči, ki danes sama živi na nekdanji domačiji Ložarjevih in vdihuje življenje častitljivim stenam stoletne hiše, ki nemo govorijo. »Na stara leta še bolj, čeprav je zaradi astme težje dihal, pešal mu je vid, noge so postale težke, oslabel je zaradi mnogih operacij. Vendar je vse težave in bolečine molče prenašal.«
»Nas otroke je imel zelo rad,« so si danes vsi edini. »Šalil se je z nami in zvečer nam je rad pripovedoval pravljice. Vsakega posebej je dvignil pod strop, da smo se z roko dotaknili luči, potem pa nas položil v posteljice in poljubil. Celo v zimskih jutrih med šolskimi počitnicami smo se lahko prišli k njemu v posteljo pocrkljat. Dojenčka je tudi previl, če pa je bil pokakan, je poklical na pomoč najstarejšo Fani. Smisla za šalo ni izgubil niti takrat, ko je po vojni zagledal na domačem pragu svojo sedemnajstletno hčerko, arestantko iz Teharij, sestradano, zabuhlo od pikov stenic: ‘No, pa je prišel naš prvi arestant,’je rekel Fani v pozdrav. Pa se je pošalila še Fani: ‘Kar počakaj. Morda boš pa kmalu na vrsti tudi ti!’ Na starost je najraje obujal spomine na naše otroštvo: ‘Nikoli ni bilo tako luštno kot takrat, ko ste se motali okrog mize. Ni lepšega prizora kot otrok, ki je.’ Pri nas se je hrana spoštovala.« Na starost se je raznežil ob vnukih in s prav tako modrimi nasveti kot nekoč svoje otroke je zdaj tudi nje pospremljal v življenje.
»Mama nas je rada zatožila očetu,« nadaljuje Fani.« Bila je zelo natančna in ji zlepa ni bila kakšna stvar dobro narejena. ‘Kakšna gospodinja pa boš, saj še postelje ne znaš pospraviti!’ Ati pa me je pohvalil: ‘Fani, lepše si postlala kot mama!’ Pa sicer ni dosti hvalil, grajal pa tako, da nisi čutil, da je graja, ampak si dobro vedel, da je nekaj narobe. Postalo te je sram in na vso moč si se trudil, da napako popraviš. Ob njegovih zelo redkih besedah in zadržanju si spoznal, kdaj imaš in kdaj nimaš prav. Vse, kar je rekel oče, je bilo za nas otroke sveto. Vsi smo ga spoštovali, morda tudi zato, ker smo videli, da ga spoštuje mama.
Spominjam se tudi njegove pohvale, ko sem bila v drugem letniku učiteljišča in stara šestnajst let. Neko zimsko dopoldne je mama zamesila kruh in odšla po drva. Oče jih je žagal na cirkularki. Priskočila mu je na pomoč in si odžagala sredinec, sosednja dva prsta pa ranila. Ko sem se vrnila iz šole domov - naslednji mesec sem ostala kar doma, saj smo namesto pouka kopali strelske jarke - me je pričakala polna mentrga vzhajanega testa, prazen štedilnik, krave, ki smo jih včasih molzli tudi opoldne. Kako sem se znašla in vse to zmogla, še danes ne vem. Oče je vzel vse za dobro, tudi če je bila juha preslana ali jed zažgana. Mami je povedal: ‘Nobena služkinja te ne bi tako dobro nadomestila kot Fani.’ Morda sem zmogla prav zaradi njegove pohvale.
Hčerka Vida por. Kuharič prav ob tej priliki ve povedati, kako izredno mehko srce je imel oče in kakšna nežna narava je bil. Takoj po nesreči je zapregel sani in mamo odpeljal v bolnico. »Poklapan se je vrnil domov,« se spominja Vida, »vrgel se je čez postelji in jokal kakor otrok.« Kljub svoji moškosti oče ni bil človek, ki bi se sramoval kazati svoja čustva. Vida se še danes spominja velikonočne sobote l. 1941, ko se je oče vrnil z orožnih vaj pri Rakeku, kjer so kopali strelske jarke. »Mama je prala perilo v potoku in nenadoma jo vidim, da spusti mokre cunje z rok in steče ob potoku. Gledam za njo in na kolesu zagledam očeta; bil je v rjavi obleki. Tisti hip tudi oče skoči s kolesa, ga vrže na tla (pri nas so se kolesa vedno prislanjala!) in plane mami v objem. Od sreče objokana in nasmejana prideta do doma.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Trije rodovi Ložarjev: stari starši, Anton in Marija; starši, Franc in Tončka; otroka, Fani in Franci

»Seveda nas je moral kdaj pa kdaj kaznovati,« se spomni Fani tudi na to. »Največkrat je bil brat Franci pobudnik kakšne otroške vragolije. Ati nas ni nikoli udaril, morali pa smo za kazen klečati, največkrat starejši, mlajšim kasneje ni bilo treba več. Da bi bil čas med klečanjem koristno izrabljen, smo morali moliti rožni venec. Začuda, meni je še danes rožni venec najlepša molitev! Oba z mamo sta bila zelo verna. Kljub obilici dela je mama vselej, kadar je bila zvečer v Bizoviku maša ali šmarnice, prihitela s polja, s hleva ali prekinila kakšno drugo delo, se v naglici preoblekla, umila in stekla k maši. Vsak večer, posebno pozimi, smo molili rožni venec. Na vernih duš dan smo tudi mi otroci vstali že ob štirih zjutraj in zmolili vse tri dele rožnega venca, ko so se duše z nebes vračale v vice. Vse tri rožne vence smo zmolili tudi zvečer na dan vseh svetih in vedno za sveti večer.« Razumljivo, da se na sveti večer ni samo molilo. Hčerki Malči se oči še danes otroško zasvetijo, ko jih ožari spomin na sveti večer in praznike: »Mama je pekla, ati je postavil drevešček in obešal nanj okraske, ki smo jih otroci zamaknjeno gledali; skupaj z atijem smo postavljali jaslice.« »Pri blagoslavljanju hiše, gospodarskega poslopja in polj je bil oče kot duhovnik,« dopolni spomin na sveti večer Fani. »Kar eno uro je trajalo, da smo vse obhodili in blagoslovili. Oče je hodil prvi, molila in blagoslavljala sem jaz, mama je nosila najmlajšega v naročju ali ga vodila za roko, hodila zadnja in zapirala vrata. Na cvetno nedeljo nam je on privezal na butaro pomaranče in jabolka.«
Oče je bedel tudi nad delom svojih otrok, v šoli in doma na kmetiji. »Kako dolgočasno je okopavati ves dan krompir, ali res ne morem početi kaj drugega?« se je nekoč cmerila desetletna Malči. »V življenju je že tako, da moraš velikokrat naveličan delati,« jo je vzpodbujal oče. »Nekoč sva orala. Slišala sem ga, kako je neprestano nekaj polglasno govoril predse. Prisluhnila sem mu. Spet si je deklamiral, kot že tolikokrat. Tokrat je bil na vrsti Uvod h Krstu pri Savici.« Z recitiranjem si je ohranjal svežino spomina, razbijal tudi njemu monotono delo za plugom in obnavljal deklamacije, da jih ni nikoli pozabil.
Nekoč mu je pri oranju dvanajstletni Franci poganjal konje, zanj najbolj dolgočasno delo pod soncem. »Ati, zdaj se pa moram učiti za šolo, domov grem.« »Kaj pa se moraš naučiti,« se ni dal kar tako pregovoriti oče. »Aškerčevo balado Kronanje v Zagrebu,« mu pojasni fantič. »No, zaradi tega ti pa res ni treba domov, se bova kar skupaj naučila.« Franci je moral hočeš nočeš poprijeti za vajeti, ati je pričel deklamirati balado, Franci je za njim ponavljal in do večera sta se na njivi naučila deklamacijo. Tako je prišlo pri Ložarjevih kar v navado, da so otroci med delom kdaj pa kdaj deklamirali z očetom, kasneje ko so bili odrasli, pa pogovarjali o vsem. »Pa vendar oče ni nikoli pretiraval z delom,« dodaja Fani, »vedno je delal umirjeno in vztrajno. To so vedeli tudi posli.«
»Umirjen je bil tudi v govorjenju in zato je njegova beseda več zalegla kot mamina, ki je veliko govorila in dopovedovala. Svaril nas je pred nepremišljeno besedo, ki lahko drugega prizadene. Šla sva skupaj na polje, se pogovarjala in reče na lepem: ‘Vsako izrečeno besedo prej premisli. Če vržeš klobuk v vodo, je moker, čeprav ga takoj pobereš. Beseda izrečena se ne da vzeti nazaj.’
Naš oče je bil načitan in velik ljubitelj knjig, čeprav je končal samo tri leta osnovne šole; ni mu bilo vseeno, kaj beremo mi otroci. ‘Kadar bereš, beri kaj pametnega, nikoli neumnosti,’ je ob neki priliki poučil Malči.
Zdoma nas ni rad puščal. Vedno nam je govoril: ‘Ne hodite po drugih hišah. Zakaj bi bili drugim v nadlego, če ste lahko doma.’ Seveda smo dosti hodili k teti in bratrancem, vedno pa smo morali biti doma za avemarijo, tudi poleti, ko še ni bilo temno. Nekoč so me pri teti zadržali, češ saj doma vedo, da si pri nas. Ostala sem še po zvonjenju, toda mirna nisem bila več. Čez nekaj časa sem se poslovila in že od daleč zagledala očeta, ki mi je ob poti za plotom šel naproti.«
»Naš oče je bil vedno pravilno strog«, ugotavlja Ložarjev edini sin Franci. »Ko se mi je zazdelo, da sem že odrastel ministrantski halji, sem se odločil, da ne bom več ministrant. K maši sem začel hoditi na stopnice kora. Oče me ni imel več na očeh. ‘Prav, toda glej, da boš dobro poslušal pridigo. Ko prideš domov, jo boš po spominu vso napisal na list papirja.’ In sem jo, pa ne le pridig: ob nedeljah mi je oče izbral določene odstavke iz časopisov in sem še te prepisoval. Šele kasneje sem uvidel očetov namen: hotel me je naučiti pisanja in koristno izrabljati čas. Nikoli si nisem upal pomisliti, da bi utegnil imeti oče kaj narobe. S svojo umirjenostjo in preudarnostjo je deloval tako, da je bilo vse, kar je rekel in storil - pravilno. Zame je bilo sveto vse, kar je rekel.«
»Mama nas je naučila dobro brati in deklamirati, tako da nismo nikoli drdrali,« ve povedati gospa Fani, ki je še danes dobra bralka beril v svoji župnijski cerkvi. »Videlo se je, da je bila naša mama v mladosti igralka in recitatorka. Oba z atijem sta posvečala veliko skrb našemu šolanju, mama je od prodanega mleka in zelenjave kupovala vse, kar smo potrebovali otroci za šolo in ona za gospodinjstvo. Stara mama je v hlevu gojila radič za prodajo. Fižola smo vedno veliko pridelali, ker ga je posebno oče rad jedel. Me s sestrami smo bile lepo oblečene, saj je zdaj stara mama z Ježice še nam kupovala blago, teta z Ježice pa šivala in predelovala. V najlepšem spominu hranim naše nedeljske obiske na Ježico k maminim domačim. Vse popoldne smo bili pri njih, zvečer pa so nam kar pogrnili koce po vozu in ob enakomernem drdranju voza in konjskih kopit po tlakovanih cestah smo kmalu pozaspali. Jaz nazadnje, ker sem tako rada opazovala drevored nad seboj in prižiganje svetilk ob mraku.«
»Oče je zagovarjal mnenje, da morajo biti kmetje šolani in izobraženi. Vedel je, da so skandinavski kmetje tudi inženirji, in zavzemal se je, da bi bili bizoviški čim boljši gospodarji in čim bolj razgledani. Dve leti po poroki je s pomočjo mamine dote zgradil gospodarsko poslopje. Še vedno je prideloval najboljšo pšenico in mlinar je zrnje naše pšenice prepoznal pod rokami. Ko sem začela hoditi v šolo, sem opazila, da je naš kruh najboljši, najbolj rahel in bel, ker so sošolke imele bolj trdega in črnega.
Oče in mama se zaradi tega nista bahala. Kruh se je pri nas spoštoval. Okenska polica je bila vedno pregrnjena z belim prtičem, na njem je bil pehar s hlebcem kruha, ob peharju nož in kruh si je lahko odrezal prav vsak, kdor je hotel: hlapec, dekla, posli, domači, vsak kdor je prišel k nam po opravkih ali na obisk. Hiša pa je bila vedno polna ljudi, saj so hodili k atiju in staremu očetu na pogovor in po nasvete.«

Franc Ložar postane podžupan občine Dobrunje

»Prišel je dan volitev l. 1936, to so bile zadnje volitve pred vojno. Oče je najel sovaščana, da je z našim vozom vozil na volišče vse oddaljene, ostarele in bolne, ki se sicer volitev ne bi mogli udeležiti.
Slovenska ljudska stranka je zmagala z veliko večino, naš oče je postal podžupan naše občine, župan je bil še naprej Trkov iz Zadvora. Oče nam otrokom o svoji izvolitvi ni nič povedal. Naslednji dan pridem v šolo, hodila sem v prvi ali drugi razred. Vsi otroci so vedeli, da je bil oče izvoljen za podžupana. ‘Da, tvoj oče,’ so mi zatrjevali, ko sem jih začudeno gledala, a sram me je bilo povedati, da tega ne vem.
‘Ali je res ati podžupan?’ planem v kuhinjo, ko se vrnem iz šole. ‘Seveda, res je. A ne bahaj se s tem,’ mi reče mama.
Za atija so bila pomembna dejanja, ne besede. Treba je bilo napeljati vodovod in elektriko po vsej vasi. Pa res potrebujemo vodovod, če imamo na eni strani hiše potok, na drugi pa vodnjak? Za atija to sploh ni bilo vprašanje. Dobili smo tudi elektriko; ko sem pričela hoditi v šolo, se spominjam še petrolejke.
Ati je bil še vedno član gasilskega društva in kupili so novo motorno brizgalno, ki jo je nekega nedeljskega jutra prišel blagoslovit škof Anton Bonaventura Jeglič. Zvečer je ati presenečeni mami mimogrede omenil, naj zjutraj škofu postreže z zajtrkom, saj tako dobrega kruha kot ona zlepa ne speče nobena gospodinja. In res ga je pekla pozno v noč, sveže prepražila in zmlela kavo. Ko se je škofu opravičevala za skromen zajtrk, češ da je za njegov obisk zvedela šele prejšnji večer, se ji je iz srce zahvalil, ker tako dobrega kruha že dolgo ni jedel in pil tako dobre kave. In mislil je iskreno, prav tako kot ati, ki je vedno imel zaupanje v sposobnosti naše mame.
V hišo je zahajalo vedno več ljudi. Ati je bil tudi občinski cenilec in porotnik, ki je sodeloval pri zapuščinskih razpravah in pisal oporoke. Hotel je izboljšati pridelek krompirja in dosegel, da je občina za vse kmete kupovala semenski krompir, poleg drugih stvari, ki so jih potrebovali kmetje. Kako spoštovan človek je bil ati, je pokazal celo odpravnik vlaka na železniški postaji v Polju. Ko sta nekega jutra ati in občinski blagajnik prišla s kolesi na postajo in jih pospravila, je vlak že potegnil. Odpravnik ga je takoj ustavil, ko je zagledal atija, in z blagajnikom sta lahko vstopila. Odpeljala sta se v Radohovo vas po semenski krompir. Ati je bil veliko zdoma in mama, ki je poleg otrok, vrta in gospodinjstva imela na skrbi tudi hlev, mu je nekoč poočitala: ‘Povsod delaš, za vse skrbiš, doma te pa nikoli ni!’ ‘Ne kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan!’ ji je v odgovor ati dobrohotno in spravljivo zdeklamiral Gregorčičev verz. Po naravi je bil molčeč, ni dosti govoril, ampak tiho delal. Oba z mamo sta bila velika garača. Po vasi je bilo znano, da so pri Pezdirjevi hiši garači. Karkoli ga je kdo prosil, mu je ustregel. Napisal je tudi veliko najrazličnejših prošenj, ki so jih ljudje potrebovali.
V pogovorih sta oče in stari oče še vedno debatirala vse mogoče. Spominjam se njunih pogovorov o španski revoluciji l. 1936. Vedela sta povedati, kaj vse se dogaja in še danes slišim starega očeta: ‘Prišla bo tudi k nam. Vi jo boste dočakali, jaz ne. Revolucija žre svoje otroke.’ To zadnje sem jemala dobesedno in takrat ničesar nisem razumela. Pred komunizmom sem dobila velik strah. Takrat so povsod brali ‘Ukrajina joka’ in se komunizma bali. Tudi pri nas.
K nam je večkrat prihajal mešetar s konji. Pripovedoval je zgodbice, kot da bi jih on doživel. Čudno se mi je zdelo, da je oče vedno molčal, mešetar pa na široko govoričil. ‘Veš Fanika.’ me je poučil oče, ‘to so pa velika usta. Kdor veliko govori, ta ali veliko ve, ali se veliko laže.’

»Ne delajte grobov!«

»Pomladi l. 1941, ko je na kmetiji največ dela, je bil oče na orožnih vajah in spominjam se, kako zelo smo ga pogrešali doma. Tega leta je tudi umrl stari oče. Na cvetno nedeljo sem namesto očeta privezoval petletni sestrici Vidi jabolka na butarico, nad nami pa so se spreletavala letala. Nedaleč od naše hiše, preko naših njiv so potegnili mejo, ki nas je ločevala od Ljubljane,« pripoveduje o začetkih vojne Franci, ki je bil takrat star deset let.
Zdaj so pričeli hoditi k Ložarjevim ljudje, ki jih otroci niso poznali, tudi Fani ne. »Nekoč sem slišala očeta, ki jim je rekel. ‘Ko bi bili vi sami, bi pristal, ker ste pa z Rusi, ne bom.’ Kasneje mi je oče povedal, da so ga vabili v OF, pa ni hotel: ‘Noben otrok, noben človek me ne bo več spoštoval, če bi to storil,’ nam je pojasnil.
Ti ljudje so bili terenci: razni bivši hlapci, delomrzneži, pa tudi pijanci. Naš hlapec je zagrozil mami, očetu si ne bi drznil: ‘Boste že videli! Po vojni bom na tej kmetiji jaz gospodar!’ Gotovo je oče to vedel, toda šel je preko takih groženj. Nekoč je očeta neki terenec snubil, da bi prišel na določen kraj v naš gozd, da bi prisegel. ‘Mene veže prisega, ki sem jo dal kralju!’
Dela na občini je bilo vedno več. Župan Trkov je bolehal in l. 1942 je prevzel županstvo Franc Ložar. »Tako je postal oče župan, novih volitev ni bilo in Italijani so pustili oblast po občinah, kakršna je bila pred vojno.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rakovnik 1935 – prvoobhajanka Fani med očetom in mamo

»Na dobrunjsko občino niso poslali živilskih kart, ker so očitali, da je vas preveč partizanska. Po vojni so očeta krivili, da jih on ni oskrbel. Oče je obhodil mnogo uradov, preden mu je uspelo, da so iz Ljubljane občasno oskrbovali trgovine z nekaj živil in mila. Nikoli si ni prisvojil niti enega koščka mila ali praška sladkorja. Občina je postala tako še preskrbovalni urad, ki je pobiral od trgovin denar za prejeta živila. Kolikor je mogel, je dajal tudi od svojega. Nikoli ni šla nobena ženska prazna od hiše. Ker ljudje niso imeli denarja, da bi pri nas kupovali krompir, mu je eden narisal sliko naše hiše in dobil zanjo krompir za zimo, geometer mu je prerisal mapno kopijo našega posestva iz zemljške knjige in si s tem prislužil krompir. Kako koristen in drag spomin nam je ta kopija še danes! Mnogim je dajal krompir zastonj in plačali so, kadar so mogli, če sploh so. Sosed, ki ni imel nič manjše kmetije kot mi, le slab gospodar je bil, si je vedno izposojeval stvari. Kadar je prišel, mi je oče rekel: ‘Fani, daj mu kruh!’ Oče je bil izredno socialno čuteč. Spominjam se mame, ki mu je nekoč oponesla zaradi nekoga drugega, pijanca: ‘Zakaj mu voziš krompir, saj ti ga že deset let ni plačal!’ Oče pa ji je dobrovoljno odgovoril: ‘Smilijo se mi otroci in žena.’ Tak je bil naš ati.
Terencev smo se bali in se jih izogibali; pomladi 1942. se je že vedelo, da pobijajo mlade ljudi, ki z vojno niso imeli nobene povezave. Prve tri žrtve so bile mlado dekle Ivanka Hribar, učiteljiščnik in organist Ivan Pavčič ter pleskarski pomočnik Franci Jakoš, za njimi pa vse poletje 1942 še mnogi drugi. Ljudje so vedeli tudi za Vinka Mojškrca, glavnega likvidatorja in krvnika, saj so bile žrtve mučene. Do konca vojne in po njej je revolucionarno nasilje zahtevalo 64 žrtev samo iz Bizovika. Oče je velikokrat hodil spat k sorodnikom v Hrušico čez blok ali v mlatilnico, še posebej potem, ko je zvedel, da je na listi za usmrtitev. L. 1942 so našli vaški stražarji v bunkerju na Pugledu seznam z imeni ljudi, ki jih je treba likvidirati. V tem bunkerju se je pred tem skrivalo vrhovno poveljstvo IO OF, z Mačkom in Kardeljem na čelu. Vaški stražarji so očetu povedali, da je na seznamu za usmrtitev župan občine Dobrunje, le namesto očetovega imena je bilo napisano ime starega očeta. Kasneje, ko smo zvedeli za povelje komunističnega vodstva, nam je postalo jasno: duhovnike, župane, kulake in njihove sinove je treba likvidirati.
Ko so pričele vaške straže varovati vasi, vaščane in njihovo imetje, je tudi oče hodil ponoči na stražo in kdaj v postojanki vaške straže tudi prespal. V noči na 24. avgusta, na Jernejevo l. 1942, so bizoviški terenci ukazali, da se ponoči zaprejo vsi psi in pogasijo vse luči. Obhodili so hiše in spraševali, koliko ima kdo pšenice. Za nas so vedeli, da jo imamo in to dobro. Vzeli so nam je 50 mernikov, en mernik je bil okoli 25 kilogramov. Dali so jo v vreče in znosili nekam na zbirno mesto. Nobenega nismo poznali. Za slovo so odnesli še zadnji hleb kruha in vse, kar smo še imeli od svinjskega mesa. Nazadnje so hoteli odpeljati še oba konja. ‘Naše konje pozna vsak otrok,’ jim je mirno razložil oče. ‘Že naslednji dan bi mene, župana, prijeli Italijani. Jaz pa sem za vas odgovoren.’ Brez večjega prerekanja so neznanci odšli. Oče je takoj nakrmil konje. Na pot morajo siti. Ob petih zjutraj je vpregel in pognal, šel čez blok v Štepanjo vas in tam čakal. Predvideval je, kaj se bo zgodilo. In res: najprej pride eden, nato pa še dva druga kmeta. ‘Kam greš?’ vpraša oče že prvega. ‘Javit, da so nam vzeli pšenico!’ ‘Italijani vedo, za koga je pšenica, in veš, kaj bo sledilo? Vse nas in naše družine lahko odpeljejo v internacijo, vas pa požgejo!’ je malce začudenim kmetom pojasnjeval oče. Zlahka je kmete prepričal, da so odšli domov in morebiti s tem rešil našo vas. Toda o tem ni nikoli govoril in do konca življenja ni povedal, kdo so bili ti kmetje, da jih morebiti ne bi kdo obsojal. Ljudje so vedeli, da se lahko na očeta zanesejo. Nanj so nekaj dali. Pri njem je beseda veljala. Če je rekel ‘da’, je bilo ‘da’, njegov ‘ne’ je bil ‘ne’!«
Fani je občudovala očeta, ker ni nikoli pokazal panike, niti v najbolj kritičnih trenutkih ne, vedno je ostal miren. »Zelo živo se spominjam italijanske blokade Bizovika jesenske nedelje 23. septembra 1942. Bila sem stara štirinajst let. Vsi so odšli k jutranji maši, v kuhinji sem pestovala še ne dveletno sestrico, stara mama, takrat že čisto gluha, je v sadovnjaku pobirala jabolka. Naenkrat zagledam Italijana, ki je hodil po vrtu, za njim pa vse polno zelenih uniform. Takoj zaklenem dvoriščna vrata, stečem v sobo in zaklenem še ta vrata. Trkajo in razbijajo po vratih, pa zagledajo staro mamo, jo zgrabijo, priženejo k vratom in zaslišim jo, ko s slabotnim glasom kliče: ‘Fani, odpri!’ Vojaki za njo v spakedrani slovenščini ponavljajo: ‘Faki, odri!’ Obšla me je groza. Butajo po dvoriščnih in glavnih vratih in oknih. Pomislim, da bodo zdaj zdaj polomili vrata in vdrli, zato v grozi odklenem. Sestrica se je tako prestrašila, da se mi je v naročju onesvestila, jaz komaj stojim pokonci. ‘Zakaj nisi odprla? Kje so partizani?’ me je eden spraševal v slovenščini s primorskim naglasom. ‘Tukaj jih ni! Ne vem!’ sem zatrjevala, oni pa, kot da me ne slišijo, premetavajo in iščejo po hiši. Naših pa od nikoder. Seveda ne, saj so po maši z župnikom vred vse zajeli, jih odpeljali na Židanov vrt, legitimirali in zbirali za internacijo, tudi dvanajstletnega brata Francija so odbrali. Naš oče in župnik Černivec, ki sta znala italijansko, sta vojake uspela prepričati, da med nami ni komunistov in Francija rešila pred internacijo, ostalih nista mogla. Že mesec dni pred tem so v Bizoviku Italijani ustrelili pet komunistov, partizanov in terencev.
Mama se je vrnila prva, oče kasneje. Ponovno so ga legitimirali še vojaki na dvorišču. Oče jih je spraševal, zakaj so razbili vrata in okna, čeprav mu je bila že soseda stekla naproti: ‘Hitro pridite, pri vas so vse stolkli!’ Mislili so, da se pri nas skrivajo partizani, ker nisem takoj odprla. Kaj bo rekel oče? Bo razumel moj prestani strah in stisko zaradi razbitih vrat? Kako sem mogla v to sploh podvomiti? Vse je razumel, vse pomiril.«
Po kapitulaciji Italije so prišli na blok Nemci in oče je spet dobil dovolilnico za prestop čez mejo, ker smo na drugi strani meje proti Hrušici imeli njive. Vaške straže so bile ukinjene, na Urh so prišli domobranci.
»Večkrat se je zgodilo, da so domobranci ujeli kakšnega terenca in ga tudi ustrelili. Nekoč je šel oče prosit k domobrancem za ujetega terenca. Očitali so očetu, da z njimi drži. Vendar so ga na očetovo prošnjo izpustili. Tak ugled je oče užival. Nekoč pa se je s podobnega posredovanja vrnil domov in rekel, da nikoli več ne gre za nobenega prosit. Oče ni bil naiven, gotovo pa je uvidel, v kako zmedenih časih živimo in koliko razdvojenosti in sovraštva je revolucija že zasejala v ljudeh.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ložar 1942

»Med vojno smo molili rožni venec s prav posebnim veseljem, vsak večer, saj nikoli nismo vedeli, kaj nam bo noč prinesla,« se vojnih let zelo dobro spominja tudi sin Franci, ki je l. 1942 dopolnil dvanajst let. »Z nočjo je legal na nas še večji strah. Vedeli smo, da je oče v neprestani nevarnosti, slišali smo mamo, kako ga sili, naj se ponoči skriva. Če je spal doma, je spal na podstrešju, jaz pa skupaj z njim. Mama nam je povedala za seznam in vsaka noč je z morečo tišino pritiskala na nas. Pse po vasi so terenci zastrupili, zdaj je bila tišina še bolj moreča. Nam otrokom je mama zabičala, naj bomo tiho o tem, kaj se doma govori in dogaja, da nam ne bodo zažgali hiše. Lahko Italijani, lahko partizani. Pred nami otroki mama in ata nista ničesar skrivala. O vsem smo se pogovorili, vse sta nam zaupala.

Kadar je šel oče prespat na postojanko vaške straže, me je večkrat jemal s seboj. Zakaj, bi se lahko marsikdo spraševal. Če je bil sam v nevarnosti, ali ni s tem izpostavljal nevarnosti tudi mene, dvanajstletnega fantiča? Če se bi njemu kaj zgodilo, saj bi se lahko istočasno tudi meni? Podobno kot vsi medvojni in povojni dogodki mi je tudi to postalo jasno šele mnogo let kasneje, ko sem bil odrasel in sam imel sina. Čisto potrt sem bil, ko sem videl, s kakšnimi lažmi so kvarili otroke v šoli, oni pa so vse sveto verjeli. Mi pa smo toliko pretrpeli pod komunizmom! ‘Čas ga bo pripeljal na pravo pot,’ je modroval moj oče. ‘Vendar bo strup, vcepljen v mlado srce, pustil posledice v mladem življenju.’ ‘Kako naj sina vzgajam, da ga brez posledic pripeljem na pravo pot? Kaj mi svetujete?’ In oče mi je odgovoril: ‘Najboljša vzgoja je dober zgled. Kar ti počneš, to sin vidi. Imej ga vedno ob sebi!’ Zdaj šele sem razumel, zakaj me je imel on vedno ob sebi! Hotel me je vzgajati s svojim zgledom, hotel je, da se mi vtisnejo za vse življenje v spomin njegove besede in dejanja.
Tudi takrat me je vzel s seboj, ko sva šla nekega večera v postojanko vaških stražarjev, ki je bila v gostilni očetovega znanca Rudolfa Babnika. Stražarji, ki jim je poveljeval Capudrov Gabrijel, so imeli v sobi, rekli so ji salon, zaprte Vrbinčevega očeta, mamo in hčerko Angelo, ki so bili partizansko usmerjena družina in imeli pri partizanih sina Toneta. Oče je miril razboritega dvaindvajsetletnega Capudrovega fanta. Rekel mu je: ‘Ne delajte grobov. Vi boste odšli, mi bomo ostali tukaj in za te grobove odgovarjali.’ Capuder mu je jezen vrgel puško v naročje: ‘Pa ti bodi komandant!’ ‘Nisem za to poklican,’ mu je mirno odgovoril oče.
Zvečer čez dva dni je šel oče sam v postojanko. Obkolili so jih partizani in znašli so se v ognju. Napadu je poveljeval Vrbinčev Tone. Ko je pričela hiša goreti, ker je bila lesena, so vsi stekli v kamnito obokane kleti, bile so tri, med seboj povezane z okenci. Babnikovi so v splošni zmedi pozabili na šestletno hčerkico Ivanko, ki je spala v zgornjem nadstropju: bilo je že v ognju. Kdo se bo med plameni prebil do nje in jo prinesel v klet k staršem? Naš oče je to naredil, kot da je bil tisti večer v postojanki za to nalogo. Stekel je ponjo, jo zavil v rjuhe in prinesel v klet k staršem. Capuder se je odločil, da izpusti Vrbinčeve: Zdaj pa le pojdite k svojim! Tone, nehaj streljati! Spustili bomo očeta!’ Tudi če je mat!’ se je od zunaj oglasil Tone. Morda sploh ni vedel, da so v hiši starši in sestra. Spustil jih je skozi vrata na dvorišče, ker so napadali s cestne strani. Stražarji so ostali v kleti, dokler se partizani niso umaknili. Vrbinčevega očeta je takoj zadel strel, hčerka Angela je tekla proti domu, vendar je med potjo strel zadel še njo in obležala je mrtva. To se je zgodilo v noči med 21. in 22. oktobrom l.1942. Še isto noč so partizani vdrli k Babnikovim sosedom, k Prepeluhovim, in ker niso našli obeh sinov, ki sta se skrivala na podstrešju, so v slepem besu odpeljali mamo in hčerko. Mama je zaradi obolelih nog težko hodila in so jo nekje na poti proti šmarskim gozdovom pahnili v jarek in ostala je živa, dvaintridesetletno hčerko pa so ubili in zagrebli nekje v šmarskih gozdovih.«
O dogodkih te noči je oče Franciju povedal, nikoli pa ni govoril o tem, da je rešil iz plamenov Babnikovo deklico. Do pozne starosti je otrokom ponavljal: ‘Nikoli se ne sme ubiti človeka. Nihče nima te pravice. Če je storil kaj narobe, naj za to odgovarja pred sodiščem in se kaznuje.’ Uboji, in to med rodnimi Slovenci, mu niso dali miru!

Le Bog usodo vodi in on prihodnost zna

»Tik pred koncem vojne je neka ženska rekla naši mami: ‘Vi morate vsi bežati, drugače vas bodo vse pobili!’ Ali je mislila povsem iskreno ali pa je tako govorila samo zato, da bi se po vojni lažje polastili našega premoženja, še danes ne vem. Spominjam se, da ji je mama odločno odgovorila: ‘Nič nismo krivi! Jaz iz svoje hiše ne grem! Odnesti me boste morali mrtvo!’ Pregovorila pa je očeta, da se je odločil za beg na Koroško. Saj se bo umaknil le za kratek čas. Vsi smo vedeli, da je oče na seznamu za likvidacijo. Že med vojno sva bila z očetom nerazdružljiva, zato me je zdaj petnajstletnega vzel s seboj in najstarejša sedemnajstletna Fani se nama je pridružila. Pripravil je kovček in kot nekdanji vojak soške fronte ni pozabil na daljnogled.
V nedeljo ob šestih zvečer smo prišli do črnuškega mostu, kjer je bila meja. Straža nas ni pustila naprej, ker je bil za civiliste most po šesti uri zaprt. Odšli smo na mamin dom, da tam prespimo. To noč šele je imel oče čas, da je stvari v miru premislil. Z maminim očetom sta se pogovarjala pozno v noč. Stari oče ga je spraševal: ‘Imaš kaj na vesti?’ ‘Čisto nič. Sem pa na listi za likvidacijo, ker sem župan.«Tudi jaz sem bil župan in politik med prvo svetovno vojno. Saj vendar ne morejo vseh pobiti!’ ga je tolažil tast. Oče je vso noč premišljeval in se odločil. Ob sedmih zjutraj je sosed zapregel konje. Vsi smo se zbrali na dvorišču, tudi sestrične so bile pripravljene za pot. ‘Jaz grem nazaj domov. Ne morem pustiti mame same! Vi pa kakor veste. Naj se odloči vsak sam.’ Fani se je skupaj s sestričnami odločila za beg. ‘Kaj pa ti?’ se je obrnil oče k meni. Nisem se imel kaj odločati. ‘Z vami grem! Na vaši strani sem!’ Kamor gre oče, grem jaz z njim! Oče je bil takrat in je še vedno moj največji vzornik.
V Bizovik sva prišla sredi najhujšega bojnega meteža. Na Orlah so bili boji, Nemci so zadrževali umik, partizani so jih napadali. Nemci so vedeli, da je umik neizbežen, zato so hodili po vaseh in jemali konje. Odpeljali so nam oba konja in malo je manjkalo, da nam niso zažgali senika. Vaščani niso vedeli, da sva z očetom hotela bežati. Oče je povsod miril: ‘Potrpite! Pustite drug drugega na miru!’
Oče je vedel, da mora na občini predati posle, ker prihaja nova oblast. 9. maja zjutraj je šel s kolesom na občino. Pred gostilno na Dobrunjah je srečal vaščana v uniformi, ki je stopal poleg konja. Bil je Vinko Mojškrc, ta pa očeta ni spoznal. ‘Zdravo Svetek!’ ga je pozdravil. Oče pa: ‘Nisem Svetek! Sem Ložar.’ ‘Kam greš?’ ‘Na občino, da predam posle.’
Kmalu zatem je prišla teta Mojškrčevega Vinka k nam. Bila je naša dobro znanka, saj je skupaj z drugimi pericami na našem travniku sušila in belila perilo. ‘Naj oče ne hodi nikamor sam,’ je posvarila mamo. Povedala ji je, da je Vinku žal, da našega očeta ob tem srečanju ni ustrelil. Spet nova grožnja s smrtjo!
Na občini je očeta že čakal novi župan, gostilničar iz Podlipoglava. Vse je bilo hitro urejeno. ‘Zanimal jih je samo denar,’je povedal oče doma. V občinski blagajni je bil shranjen denar preskrbovalnega medvojnega urada. Takoj so ga vzeli. Še isti dan se je občina preimenovala v Krajevni ljudski odbor (KLO), njgov predsednik je bil očetov znanec Anton Žitnik. KLO je imel pravico posameznika usmrtiti ali pustiti pri življenju. Žitnik je bil umirjen starejši človek, in čeprav je bil med vojno sodelavec partizanov, ni dal v tistih divjih poletnih mesecih, ko se je povsod pobijalo, nobenega usmrtiti. Javiti so se morali le tisti, ki so bili pri domobrancih. To terencem ni bilo všeč, konec julija so Žitnika zamenjali in predsedstvo je prevzel Franc Vrbinc, brat Toneta Vrbinca. Že 2. avgusta so v Bizoviku aretirali okrog trideset civilistov. Začuda, našega očeta niso. Celo komunisti so imeli pred njim obzir. Vedeli so, kako pravično je med vojno razdeljeval hrano vsem, podarjal tudi iz svojega in kako je znal miriti sovražne strasti.
K nam so prihajali znanci in prijatelji in očeta pregovarjali, naj se vendar vpiše v OF. ‘Ne morem,’ je bil vedno enak očetov odgovor.’ ‘Te bodo zaprli?’ ‘Pa naj me!’ ‘Saj ni nič, če podpišeš list papirja.’ ‘Moj podpis ima težo.’

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ložarjeva družina v začetku vojne

Prve svobodne volitve v svobodni domovini, kjer se bodo državljani izrekali za Jugoslavijo s Titom na čelu ali za kralja Petra, so bile razpisane za 11. november. V petek zvečer 9. novembra sem šel spat. Še vedno na podstrešje. Očeta še ni bilo domov s pogreba in sedmine za sinom njegovega dobrega znanca. Nenadoma zagledam ob postelji očeta, za njim stražarja, oznovca. Oče se je prišel od mene poslovit: ‘Aretirali so me. Ne vem, ali se bova še kdaj videla. V življenju delaj tako, kot sem te učil. Pa mamo ubogaj!’
Tudi hčerka Vida se spominja aretacije. Ko je zvečer potrkalo in mama odpre, zagleda moškega v uniformi in stražarja, ki je vodil vklenjenega nekoga iz Dobrunj. ‘Po Ložarja smo prišli!’ ‘Ga ni doma,’ pove mama. ‘Pa gremo do sosedovih, tudi tam iščemo dva in počakamo na vašega,’ odloči moški v uniformi. ‘Saj tudi njiju ni doma. Vsi so na pogrebščini.’ ‘Pa gremo še naprej, po še enega, medtem se bodo že vrnili,’ sklene uniformiranec in odide. Oče se vrne, mama mu pove, da so prišli ponj. ‘Čakal jih pa ne bom. Grem spat!’ Oče je bil že v postelji, ko spet glasno potrkajo. ‘Je zdaj že doma?’ vprašajo mamo. ‘Vstanite! Gremo!’ V hiši smo spali otroci. Stala sem v posteljici, gledala in poslušala, nema od strahu. Očeta so odpeljali v vežo, slišala sem govorjenje in videla očeta, da se obuva. ‘Kdo me aretira,’ je oče glasno vprašal uniformiranca, tako da je mama slišala njegov odgovor: ‘OZNA!’ Mama mu je dala s seboj hlebec kruha, nam je ostal neutolažljiv jok.
Odgnali so vse, ki so jih tisti večer imeli namen pobrati po vasi: poleg moškega iz Dobrunj še našega očeta, sosedovega gospodarja Franca in njegovega brata Jakoba Jagra in očeta dveh domobrancev Nikolaja Korošca. Mama je zaklenila vrata, kot da bi nas ta lahko obvarovala strahote, ki se je z očetovim odhodom priplazila v naš dom. Čez kakšne četrt ure smo v bližini zaslišali tri strele. Zdaj niti jokati nismo več mogle, tako nas je bilo groza. Kaj, če so očeta … je zavrtalo v naša srca in glodalo vse nadaljnje dneve in tedne. Ubogi oče, koliko strahu in negotovosti je moral prestati tudi on!«
Videti je, da so očetovo aretacijo hranili za čas tik pred volitvami, ker so se bali očetovega vpliva med ljudmi. Zdaj bodo volilci še bolj prestrašeni in ustrahovani, ‘svobodno’ se bodo udeležili volitev in volili bodo ‘pravilno’.
Kam so odgnali očeta, kaj je z njim?
»Vse drugo se je umaknilo temu vprašanju. Sosed Žitnik je mami svetoval: ‘Brez prestanka se zanimaj, kje je! Hodi za njim, sicer bo kar na tihem izginil!’ Vsak dan je mama odšla zdoma in obhodila vse postaje OZNE in zapore, za katere je sploh zvedela: postojanko OZNE v Polju, na Cekinovem gradu, zapore in prisilne delavnice na Povšetovi, na sodniji, v Galetovem gradu v Šiški. Koliko ponižanj, psovk in sramotenj je prestala na teh potih, ko so jo pošiljali v vedno novo negotovost!«
Vida in Nada, ki sta vse dneve tičali ob mami, kakor se je vrnila s svojega vsakodnevnega pota za očetom, se še danes ganjeni spominjata nepozabnega dogodka. Vida je takrat hodila v četrti razred osnovne šole. Sošolka, ki je imela brata generala, ji je nekoč rekla: »Ha, ha, tvoj oče pa že pri Sv. križu leži!« »Molčala sem, doma pa sem povedala mami. Vse tri smo jokale. Prva si je obrisala solze mama: ‘Vida, Nada, vidve sta še nedolžna otroka. Pojdita v sobo pred naš oltarček.’ V sobi smo imeli sliki brezjanske Marije Pomagaj, pod njo pa Srca Jezusovega. Franci ju je že med vojno ožaril z lučkami, me smo jo krasile z rožami. ‘Molita in sprašujta Jezusa in Marijo, če je ata še živ,’ nama naroči mama. Šli sva v sobo, pokleknili, jokali in spraševali z vero nedolžnega otroka.: ‘Ljubi Jezus zares povej, ali je ata še živ!’ Čez nekaj časa se spogledava in si poveva: ‘Meni je rekel, da še živi,’ rečem Nadi. ‘Meni tudi,’ mi potrdi Nada. Stečeva k mami. ‘Obema je Jezus povedal, da je ati še živ!’ ‘Če je vama, nedolžnima otrokoma to povedal, potem je res ati še živ,’ izpove v živi veri še mama.
In res, po dveh tednih ‘odkrijejo’ očeta v Črni vasi, po domače pri Mokarju, Vidmarjevih na Ižanski cesti, kjer je bila v njihovi zaplenjeni hiši postojanka OZNE. Ves čas so jih imeli zaprte v kleti. Odtod so jih odgnali v Šiško, v Galetov grad in končno na sodnijo. Tam so ji povedali, da pripravljajo dokumentacijo za kazenski postopek in da bomo očeta lahko videli šele po tem.

Sojenje očetu

Na zloglasnem ‘božičnem procesu’, ki se je po zvočnikih razlegal po središču Ljubljane, oče še ni bil sojen. Po novem letu so pričeli z ‘urhovskim procesom’ in očeta so prihranili za ta proces. Spet je bil razkričan po vsej Miklošičevi. Očeta so zasliševali skupaj z osemnajstimi obtoženci iz Bizovika. Zasliševanje je bilo v glavni dvorani sodišča. Mame o vsem tem niso obvestili: vse informacije je morala po mnogih mučnih potih ponovno izbrskati sama. Petnajstletni Franci jo je vsak dan spremljal. »Na balkonu je morala biti stroga tišina. Če bi se hotel kdo od svojcev oglasiti v prid obtožencu, ga je stražar odpeljal ven. Proces je trajal šest dni, dopoldne in popoldne. Najstrašnejši prizor je bil zame vsak dan ta, ko so vseh osemnajst obtožencev skozi stranska vrata privedli pred sodnike, vsi so bili vklenjeni, za vsakim je šel stražar. Potem so stražarji vsak svojemu ujetniku odklenili lisice in ob tem kovinskem rožljanju mi je šel kar mraz po kosteh. Isto rožljanje se je ponovilo ob dvanajstih, ko je bilo konec razprave in je spet vsak obtoženec pomolil roki stražarju, ki je oklepe zaklenil. Popoldne se je rožljanje spet ponovilo, šest dni zapored in vsakič me je oblival mraz. Nikoli ne bom pozabil očetovega pogleda k nama na balkon, saj je vsakič, kadar je pomolil roki stražarju, pogledal naju z mamo naravnost v oči. Kaj smo si izrekli v teh trenutkih, ne bo nikoli opisano.
Dobro se spominjam dopoldneva, ko je kot očetova priča nastopil njegov najboljši prijatelj Matevž Lenče iz Podmolnika, po domače Keber. V prvi svetovni vojni sta bila ves čas skupaj na frontah. Med zadnjo vojno je bil Lenče na dobrunjski občini član odbora za Podmolnik. Na razpravi je povedal, kako se je oče med vojno zavzemal za svoje občane in jih oskrboval s hrano, predvsem pa lahko dokaže, da ni bil izdajalec. V Podmolniku se imenuje vrh hriba Marečka. Leta 1942 je bila tod partizanska bolnica. Partizanska oblast je Lenčeta zadolžila, da mora to bolnico ves čas oskrbovati s hrano. Podmolnik je bil majhna vas in tudi Lenče ni imel velike kmetije, zato tej zadolžitvi ni bil kos. V veliki stiski je mojega očeta prosil za pomoč: naj ga pomaga oskrbovati s hrano za partizansko bolnico. Seveda mu je oče hrano dajal in je zato za bolnico tudi vedel, pa vendar bolnica ni bila nikoli izdana. Ali je torej obtoženi Ložar izdajalec?
Lenče je to pričal dopoldne. Ko smo bili med opoldansko pavzo na hodniku, sem slišal Franca Mojškrca iz Bizovika: ‘Zdajle je Lenče Ložarja reševal, popoldne ga bom jaz potunkal.’ Pozorno sem sledil popoldanski razpravi. Mojškrc je nastopil kot priča in dal izjavo, da je bila ta bolnica izdana, izdal jo je lahko le Ložar, ki je zanjo vedel. Sodnik je zahteval soočenje med Mojškrcem in Lenčetom. Lenče je zahteval od njega pojasnilo: ‘Kdaj je bila izdana in kako?’ Mojškrc je molčal. Sodnik je videl, da je izjava lažna, a ni ukrenil ničesar.«
Razprav se je udeleževala tudi Fanika s starim očetom z Ježice, kjer je stanovala. Spominja se, kako so v sodni dvorani prisotni lahko zmerjali obtoženca vsevprek, da je bilo vzdušje podobno vaški gostilni pred pretepom. Spominja se soočenja učiteljice Podbevškove iz Sostrega. Mama je bila pred tem nesla očetovi odvetnici medvojno številko Slovenca, kjer je učiteljica pisala o italijanski blokadi Bizovika, septembra 1942. V članku se je zavzela za očeta, ki je takrat prepričeval Italijane, da domačinov ne bi odpeljali v internacijo. Na razpravi pa je odgovarjala zelo medlo. Še danes pa je Fani hvaležna neki ženski, ki jo je slišala: ’Tisti črni’ (mislila je na očeta) ‘je malo boljši, ker nam je včasih kaj dal.’
Iz maminega pripovedovanja se Vida spominja, da je tudi sosed Kosem pričal proti očetu, pri soočenju z njim, pa je moral priznati: ‘Ložar ima prav.’
To so vsi otroci od nekdaj vedeli: naš oče ima vedno prav. Če ga bodo sodniki obsodili, bodo lagali.
23. marca 1946 je bila prebrana obtožnica in izrečena sodba Francetu Ložarju in ostalim sedemnajstim Bizovičanom. V obtožnici proti očetu je zapisano:
1. bil organizator belogardistične postojanke v Bizoviku;
2. kot namestnik župana občine Bizovik potrdil po Habič Ivanu predloženo listo sovaščanov kot zanesljive osebe, katere liste se je posluževala MVAC v svoje politične svrhe; tedaj za časa vojske in okupacije organiziral jugoslovanske državljane v oborožene vojaško-policijske formacije z namenom podpirati sovražnika in se skupno z njim boriti zoper domovino, prejemati od njega orožje ter se pokoravati njegovim odredbam ter pomagal okupatorju pri izvedbi terorističnih ukrepov zoper jugoslovanske državljane.
Kazen, ki sledi tem prekrškom, je bila: odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo deset let, odvzem političnih in državljanskih pravic za dobo pet let, zaplemba vsega premoženja. Stroški kazenskega postopka so bili 5100 dinarjev.
Po prebrani obsodbi je mama sklonila glavo na ograjo balkona. Verjetno jo je obšla slabost od same živčne napetosti, ki je zdaj popustila. Oče je ostal živ! Neka ženska za njo pa se spravi nadnjo: ‘Ti je slabo, kaj, saj ti je lahko! Prav ti bodi!’
S kakšnimi občutki je sprejel očetovo kazen sin Franci? »Hvala Bogu, ostal je živ. Prvoobtoženi, očetov velik prijatelj in poštenjak Alojz Svetek, oče petih otrok -peti je bil na poti - je bil obsojen na smrt z obešenjem, ker so potrebovali krivca za poboje na Urhu; ostali so bili obsojeni na petnajst, dvanajst, deset, pet in tri leta zaporne kazni. Vrhovno sodišče v Beogradu je očetu kazen zmanjšalo na pet let, za Svetka je ostala nespremenjena.«
Odnos sina in hčerk do svojega očeta Franca Ložarja je ostal še naprej neomadeževan. Oče je bil še vedno zanje najsvetlejši lik. Vrednote, ki jim jih je privzgojil, so bile zanje še vedno vrednote! Nasprotno pa je revolucionarna komunistična oblast v zapiskih o obtožencu vse njegove kvalitete izničila v same obremenilne negativne lastnosti. O njem lahko npr. preberemo tole: »Franc Ložar je bil previden in zakrit, stal vedno v ozadju in vodil druge, ki so delali za njega; obtežilno kaznivo dejanje je tudi obtoženčeva izredna prebrisanost, tako da je iz zaledja vodil ves belogardistični pokret.«
Vida se spominja, da so nekatere Bizovičanke mami povedale za vaške govorice, ki so zdaj bičale po očetu: Ložar je imel ljudi pod svojim vplivom, da so bili ti v njegovih rokah kot lutke, samo potegnil je nitko in vsi so naredili tako kot je rekel in hotel Ložar! V glavah prenekaterih Bizovičanov se je pred podobo o Ložarju izbrisal znak plus in potegnil velik minus. To, kar so ljudje pred vojno in še med njo spoštovali pri Ložarju, je komunistično nasilje sprevrglo v negativno in mnogi so se temu nasilju podredili ne le iz strahu, tudi zaradi svojih koristi.
Kmalu po sodbi so k Ložarjevim prišli plenit premoženje, ocenjevalo ga je 14 vaščanov, terencev. Kaj bi to opisovali: otroci in mama jokajo, živina tuli, ko jo gonijo iz hleva. Njihovo najlepšo kravo odveže od jasli kmet z Golega in mora slediti novemu gospodarju. Koliko težko doumljivega za misli in čutenja otrok! Pa vendarle se v njihovem spominu na tiste dni utrne svetla lučka: »Stari oče z Ježice je tisti dan prišel k nam,« pove Franci. »Kakšna sreča! Hoteli so nam zapleniti gospodarsko poslopje, pa je stari oče z računi dokazal, da ga je naš ati zgradil z mamino doto. Pa bodo odpeljali še zapravljivčka, so plenilci odločali naprej. Tega pa ne, tudi ta je last Ložarjeve žene. Kupil sem ji ga ob poroki, da jo bo lahko njen mož vozil k meni na obiske!’ No, saj jim je ostalo še veliko drugega: poljsko orodje, živina, njive in travniki. Ko je bil oče še doma, se je enkrat pošalil: Pa naj odnesejo njive na Orle!’ Pri vsej zdravi pameti si gotovo ni mogel predstavljati, da bodo njive zaplenili in pustili, da jih prerase plevel.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prvoobhajanka Nada, ob njej Fani in Vida

Zaplembo so prestali, Franciju pa ostaja težko ob misli na Hribarjevega Joža, ki je takrat študiral medicino. Med vojno je bil v internaciji na Rabu in skupaj z župnikom je šel oče posredovat zanj k škofu Rožmanu, da so ga izpustili. »Še danes ga vidim, kako je stal pred očetovo omaro in poudarjal vsako besedo posebej: Jaz bi rekel, kar je očetovega, naj se zapleni.’ Jemal je iz omare, kos za kosom, vse do zadnjega.«
Kakih dva ali tri mesece je bil oče še v Ljubljani, potem je bil premeščen na Ig v mizarsko delavnico. Tu ga je lahko mama vsak mesec obiskala: jemala je otroke s seboj, da je lahko oče spremljal njihovo rast, oni pa so ga, zlasti najmlajša Nada, ohranjali v spominu do naslednjega obiska. Dva paznika sta se očetu ponudila, da nosita pošto mami. Kateremu naj zaupa? Oče je imel vedno zelo dober občutek za ljudi in izbral je pravega, po rodu iz Dobrunj. Ta je nekoč prinesel mami izrezljano leseno šatuljo, figure za šah, zlepljeno leseno vazo. Kakšne dragocenosti! Oče je kljub odsotnosti živo spregovoril vsem domačim.

Očetov zapor

Obsodba in zapor očetu nista vzela ponosa, samozavesti in zdrave kritičnosti. Tudi domačim ne! Nekoč je v zaporu naletel na paznika, ki je bil med vojno orožnik v Bizoviku. Paznik je gledal mimo očeta, ta pa ga je ogovoril: ‘Midva se pa poznava, kajne. Saj se še spomniš tistega najinega pogovora med vojno. Ustavil si me in ogovoril: ‘Zvedel sem, da se pri vašem sosedu zbirajo komunisti.’ Jaz pa: ‘Res? Nič ne vem.’ ‘Ali jih ne slišite, kako prepevajo?’ ‘To me pa res nič ne moti.’ Ti, ki si bil orožnik si mi naročil: ‘Če boste o njih kaj zvedeli, nam javite. Pozaprli jih bomo. Vi pa boste dobili nagrado!’ ‘Le počasi’, sem te takrat posvaril: ‘Za komunisti oprezati je tvoja dolžnost, ne moja.’ Od takrat se nista več videla. Zdaj ko sta se spet srečala, tokrat v zaporu ga je oče vprašal: »Ali se ti ne zdi, da bi midva morala zamenjati pozicije? Ti si bil tisti, ki si bil proti komunistom, v zapor pa so komunisti stlačili mene, ne tebe. Vedel sem, da so sosedje komunisti, toda nisem hotel izdajati. Tvoja dolžnost bi bila, da bi jih ti iskal in preganjal, in danes mi ne bi trpeli po zaporih.« Paznik mu je v trenutku izginil izpred oči, očeta pa so sojetniki mirili, naj bo tiho, da ne bo dobil še več let. Tak je bil še vedno naš neupogljivi oče.
Še preden so ga aretirali, so nekoč ponoči prišli k nam domov oboroženi in uniformirani možje, ki jih nismo poznali. Vse stvari, celo slike s sten so zmetali po tleh in s škornji teptali po njih. Oče je molčal in jih opazoval. Zjutraj je po vasi peljal krompir, sreča pet vojakov s puškami, ki zavijejo v gostilno. Oče pa za njimi, ker je v njih prepoznal preiskovalce prejšnjega večera: ‘Tovariši, pokažite mi nalog za včerajšnjo preiskavo pri nas!’ Takoj je oče opazil, da so pričeli zbegano gledati in nekaj momljati. Oče je ob tem postal še bolj odločen: ‘Prav, če vi ne veste, kje ga imate, grem na komando!’ ‘Ne, samo tega ne!’ je rekel eden od njih, verjetno poveljnik. ‘Sedite, bom vse povedal!’ Izkazalo se je, da so pri nas naredili preiskavo ‘po nalogu’ sosedovih deklet. One so jih poslale k nam. Očetu njegove odločnosti in razsodnosti tudi zapor ni mogel vzeti. Še vedno se je za vse zelo zanimal, mama mu je celo v zapor naročila Poročevalca, da je sledil novicam, pa tudi - lažem. Tudi te je treba pravilno razumeti.
Februarja 1947 ga nekega dne sojetnik vpraša. »Ali je Marija Ložar tvoja mama. Si videl osmrtnico?« Kako je ne bi! Ni pa videl možnosti, da bi se lahko še zadnjič od nje poslovil. »Toda videla jo je naša mama,« se spominja Franci. »Vedela je, kako naš ata spoštuje svojo mamo in kako si za gotovo srčno želi, da bi prišel na njen pogreb,« pravi Franci. »Spet je vzela pot pod noge kot že tolikokrat prej in uspelo se ji je preko mnogih ovir in prošenj prebiti do Viktorja Turnška, glavnega komandanta vseh zaporov. Toda kaj ima on s to kmečko žensko, ki se je pojavila v njegovi pisarni? Pa naj bi ustregel njeni prošnji, ko govori o nekem pogrebu! Mama pa je pokleknila predenj in dvignila roke kot v molitvi: ‘Kot Boga vas prosim, za dve uri ga spustite domov na pogreb svoje matere!’ Ven z njo, je bila edina misel komandanta. Hitro pokliče paznika, da jo odpelje.
»Doma smo medtem očistili očetu obleko za pogreb,« pravi Vida. Zdaj smo vedeli, da očeta ne bo in kakšna bridkost je to zanj! Sedeli smo ob krsti, glavna vrata smo odprli na stežaj, molili in jokali. Ali za staro mamo ali pa bolj za atijem, ker ga ne bo? Zunaj se je že skoraj ponujala pomlad in nenadoma je priletel v sobo ptiček, trikrat zaokrožil nad krsto in potem odletel nazaj ven. Bilo mi je, kot da nam ati pošilja tega ptička, da naj se namesto njega poslovi od njegove matere, nam pa prinese njegov pozdrav.«
Konec aprila 1948 je iz Poročevalca zvedel za novico iz Bizovika: Ubit je bil vaščan Franc Mojškrc. ‘Uboga moja vas!’ je takrat glasno rekel. Resnično, spet so se začele aretacije in hišne preiskave. Tudi pri Ložarjevih, kot da lahko očetov vpliv še iz zapora kvarno deluje na družino. Uboga njegova družina! Vida in Nada sta še naprej ob vsaki preiskavi trdi od strahu ždeli pod litoželeznim umivalnikom v kuhinji, ki naj bi jih obvaroval strelov oboroženih moških v uniformi in v škornjih, ki so teptale po tleh razmetane svetinje njihovega doma. Ali že ne bodo odšli, sta otrpli gledali v škornje. Končno, odhajajo, toda s seboj so odgnali - mamo in Francija! Deklice, okamenele od strahu, so počasi pričele dojemati, da so ostale same. Ničesar niso razumele, vedele so le, da ne smejo obupati. Vse tri so še pred mrakom, potem ko so opravile pri živini, imeli so še svinje, krave in konje, skrbno pozaprle svinjake, hlev, kaščo in gospodarsko poslopje, legle v mamino posteljo in v joku pozaspale. Šestnajstletna Malči, dvanajstletna Vida in osemletna Nada so na kmetiji z živino, polji in travniki ostale čisto same. Še oglušele stare mame ni bilo več. Zdaj šele so spoznale, kaj vse so opravile pridne roke matere in Francija, ko sta bila še doma!
Prav gotovo sedemnajstletni Franci tega ne bi zmogel, če ne bi zrasel v očetovi šoli, živel in delal v prisotnosti očetovega zgleda. Po očetovi aretaciji je prevzel vsa kmetijska dela, povezana s težaškim garanjem za tako mladega fanta. Da bi zaslužil za davke, si je naložil še dodatne obremenitve. Voz s konjem je opremil s trugami in ročno vanj zmetal gramoz iz njihove gramoznice in ga vozil v Ljubljano, ki je na novo gradila. Ali pa je dobil naročilo, da je pripeljal voz opeke, ki jo je sam naložil in razložil. Truge je po potrebi jemal z voza dol, pri prevažanju peska in opeke, jih je moral dajati spet gor. Kdo naj mu pomaga? Največkrat je bila to krhka dvanajst, trinajstletna sestrica Vida, ki je niti privzdigniti ni mogla. Kako to, da tega Franci ni mogel razumeti? »Kako naj bi razumel, saj je bil sam še nedorasel vsem naporom, obremenjen z mislijo, da od njega zavisi, ali se bo kmetija do očetovega prihoda iz zapora ohranila ali ne,« ga popolnoma razume sestra Vida. »Jaz sem lahko hodila vsaj v šolo, on ni mogel v kmetijsko šolo na Grm, kakor mu je obljubil oče že pred vojno? In takrat, ko sem bila v šoli, je ostajal brez moje pomoči. Nič čudnega torej, da mi je nekoč skril torbo v seno … Tudi mi je jasno, da ni mogel razumeti, da šibka deklica komaj drži koso v roki, kaj šele, da bi kosila.« Kako bi mogel razumeti, saj ni imel ob sebi nikogar, ki bi mu pomagal nositi njegovo breme! Prej je imel očeta neprestano ob sebi, zdaj je na vsakem koraku trčil v praznino brez njega, v tišino brez njegovega modrega nasveta in dobrohotne spodbude. Plug je moral držati sam, nič več ni poprijela očetova roka! Čudež, da je vzdržal in ohranil kmetijo!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Ložar, levo Vida, desno Nada

Zdaj so ob to goro skorajda nepremagljivih dolžnosti trčile vse tri deklice. Le en cilj so videle pred seboj: treba je vztrajati naprej. Oče jih je vedno učil vztrajnosti in izpolnjevanja dolžnosti! V ponedeljek je bilo treba namesto Francija odpeljati perice. Malči, ki še nikoli ni vpregala konja, je zdaj to storila. Prijela je komat, ga dala v jasli, splezala v jasli še sama, da je dosegla konja in mu vrgla komat, potem pa ga oprtala z Vidino pomočjo. Mama je iz zaporov na Povšetovi oprezovala za peričniki. Ali bo namesto Francija Malči med njimi? Da, videla jo je!
Prišel je termin, da obiščejo očeta v zaporu. Deklice so mu same pripravile paket, spekle biskvit, si oskrbele kartonasto škatlo in papir, zvezale in privezale na prtljažnik kolesa in izmenoma prigonile do Iga. Toda brez mame so! Kako naj stopijo pred očeta in mu povedo strašno novico? Izmikale so se njegovim pogledom. Izjecljale so mu, da mama ne more priti …, da ima tako hudo migreno … , da bruha. Oče je molčal - in takoj vedel, da so mamo odpeljali zaradi umora Mojškrca. Vendar je to deklicam povedal mnogo let kasneje.
Zdravnik je videl, da bo mama zaradi neprestanega bruhanje shirala; morda so jo tudi zaradi tega po štirinajstdnevnih zasliševanjih izpustili iz zapora. Trkala ja na vrata lastnega doma, deklice pa, vedno zaklenjene, so ugibale, ali je to mamin glas ali ne. Že se jim je zdelo, da je, ko pa se je mami zlomil glas v joku, so ugotovile, da ni. Kako presrečne so bile, ko so jo končno vendarle prepoznale, ji odklenile in planile v objem.
Še ne osemnajstletni Franci pa je v zaporu dva meseca in pol polagal izpite na univerzi iz komunističnega terorja, kot to obdobje sam imenuje. Da so preizkušnje težke, je prva v trepetu zanj doumela mama, ki ga je nekoč v stranišču zapora zagledala vsega krvavega. Franci je spoznaval vse trike in metode komunističnega zasliševanja in zastraševanja in - vzdržal. Kako ne bi, saj so bili Ložarjevi otroci v tem času že ‘prekaljeni borci’. »Oče nam je dal hrbtenico!« ponosno trdi danes ga. Vida. »Da bi kdo odpadel od vere, da bi kdo poteptal načela, nikoli ne! Že zelo zgodaj smo se spopadali s problemi, ki jim še odrasli niso kos, in se izkristalizirali v zrele ljudi!«
Z Iga je bil oče premeščen na Gorenjsko, v Podbrezje, na zaplenjeno Pavlinovo posestvo z velikim sadovnjakom, trgovino z vinom in hlevom z govejo živino. Oče je vodil evidenco v hlevu, pri kravah. Zanj je bilo zato to obdobje lažje, težje pa za dekleta in ženske, kadar jih je obiskal pijani Viktor Turnšek s svojimi sodelavci.
V obdobju svojega zapora se je oče še predobro zavedal, da otroci nimajo nič od njega in on ne od njih. Sinu in hčerkam so ostali v nepozabnem spominu le kratki vsakomesečni obiski pri očetu: vselej je oče vsakega posebej stisnil k sebi in ga poljubil. Navadili so se na ščegetanje njegove neobrite brade, na zaporniško obleko, na paznika poleg očeta. Moč, da so v tem času preživeli vse hudo, jim je dajala vedno prisotna trdna zavest: Naš oče nas ima rad.

Oče spet doma!

9. novembra l. 1950 se je oče vrnil domov, devet dni pred tem, ko je moral sin Franci k vojakom. »Po treh mesecih vojaščine me je prišel oče obiskat v Knin. Prosto sem dobil od sedmih zjutraj do dvanajstih. Čakal sem ga pred kasarno. Že od daleč sem ga zagledal, ko mi je prihajal naproti. Nenadoma me je stisnilo pri srcu, tako da bi zajokal: Oče je bil oblečen v moj suknjič, ki sem ga po preobleki poslal domov. Rokave je imel zavihane, malo predolgi so mu bili. Seveda, me je takoj pretreslo, saj mu niso pustili enega samega kosa obleke v omari!«
Malči, Vida in Nada se spominjajo večera, ko se je vrnil iz zapora. Še v temi je obhodil gospodarsko poslopje, hleve, svinjake, in z očmi objemal, kar jim je od zaplembe še ostalo. »Kot malega bogca sta ga gledali Vida in Nada, se smukali okoli njega in iskali njegove bližine,« še danes zasije obraz gospe Malči ob tem spominu.
Domači so še vedno živeli v strahu zanj. Ponovne aretacije in obsodbe niso bile nobena redkost. Mama se je bala, da bi ga kdo ustrelil, in na njeno zahtevo je moral spati v kamri, ki je imela kritje, med šipe na okna velike sobe pa je zložila opeko. Vsake toliko časa se je moral javljati nekemu oficirju Sotlarju v Vevče. Oče je dobil tudi novega ‘znanca’ - vohuna. Bil je Primorec, po činu podnarednik. Doma je bil iz kraja, kjer je bil oče kot vojak soške fronte na oddihu. Tako sta bila resnično skoraj znanca. Pri očetu si je izposojeval knjige in oče ga je vedno prijazno sprejel in z njim poklepetal. Zakaj bi mu zameril? Saj so tudi očetu ponudili, preden so ga spustili iz zapora, da bi bil njihov vohun. ‘Med vojno nisem bil izdajalec, tudi zdaj ne bom!’
Mnogi vaščani so se izogibali srečanja z očetom, verjetno jih je bilo pred očetom sram, saj so vedeli, da se mu je zgodila krivica. Podobno kot pred vojno je oče tudi po aretaciji zahajal v gostilno in tam moževal. »Imam mirno vest,« je doma govoril, »kako me bo pa sosed pogledal, to je njegova stvar.« Molče in brez očitkov je dosegel, da so se mu na koncu vsi opravičevali. Nazadnje je prišel k njemu predsednik krajevnega ljudskega odbora: »Tito je šel k papežu, pa bodimo še mi prijatelji,« sta si z očetom segla v roke. Kako so mnogi že takrat čutili ideološko razklanost med Slovenci, ki je pa žal ne morejo preseči nobeni taki in podobni obiski!
Oče je vedno, tudi potem, ko je prišel iz zapora, ponosno nosil glavo pokonci. Z enako zavzetostjo in veseljem je obdeloval preostanek zemlje in skrbel za kmetijo. Nikoli ni bil zagrenjen. Niti zaplemba mu ni šla do živega. Cenil je, da je ohranil življenje in da je zopet povezan z domačimi. »Ni mi žal petih let,« je rekel ponosno. »Žal mi je za otroke, ki v teh letih niso imeli nič od mene in jaz ne od njih.« Sin in hčerke imajo vtis, da so v letih po zaporu nadomestili vse izgubljeno, morda prav zato, ker se oče ni spremenil in so do konca živeli z njim v tesni medsebojni povezanosti.
»Z očetom je bilo življenje in delo lažje,« pravi Franci, »še naprej sem se žrtvoval, da sva s skupnimi napori ohranila domačijo, da sva preživela mlajše sestre, predvsem pa, da sva zaslužila denar za davke in dolgove. Misel na šolanje, kar sem si tako želel, sem moral dokončno opustiti. Prevzel sem prevozništvo s konji, kasneje sem postal avtoprevoznik. Oče mi je bil še vedno v veliko oporo. ‘Veliko opravka boš imel z ljudmi. Vedno bodi z njimi v dobrih odnosih. Ne podiraj za seboj mostov, ki si jih ustvaril.’ Opozarjal me je, da se nisem preveč zadolžil, samo toliko, da bom lahko ‘čez videl’, drugače bom težko našel izhod. Med prvimi avtoprevozniki v Ljubljani sem šel v Nemčijo kupovat tovornjak. Očeta sem vzel s seboj. Znal je nemško in me tudi sicer ves čas z nasveti podpiral.
Še preden sem se poročil, me je opominjal, naj ne hodim z dekleti samo za zabavo. ‘Ne zabavaj se z dekletom, ne dajaj ji upanja, če se ne misliš z njo poročiti!’ ‘Koder hodiš, vedno se obnašaj tako, kot da sem jaz navzoč. Prepričan sem, da ne boš naredil napake.’ Oče je vedel, da ga spoštujem in da cenim njegovo mnenje.«
Odraščajoče hčerke so se pričele šolati in oče je z veseljem spremljal njihove z velikimi napori pridobljene uspehe, saj so podnevi garale na kmetiji, dolgo v noč pa se neprespane in utrujene učile. Zato nič čudnega, da je enkrat Vida iz srednje šole prinesla opomin, nezadostno oceno. Kaj bo rekel oče, ji bo prepovedal hoditi v šolo? Sploh ne! Poklical jo je k sebi in vse, kar ji je mislil povedati, strnil v eno samo rečenico: ‘Prav srečen je študent, če nima v glavi slame cent!’ To je na Vido učinkovalo bolj kot katerakoli pridiga. Sram jo je bilo pred očetom in obljubila je, da bo nezadostno oceno popravila, in obljubo je tudi izpolnila. Žal pa oče za njene prečute noči ni vedel.
Užival je, kadar je zlasti v zimskih večerih poslušal dekleta, ko so mu pripovedovala o vsem, kar so se učila, in se ob njih še sam izobraževal. Ko se je Nada učila nemško deklamacijo, jo je hudomušno poslušal, nato pa prej in boljše zdeklamiral kot ona. Križanke so ostale njegova velika ljubezen, ki je prešla tudi na hčerke. Nosile so mu knjige iz knjižnice, z največjim veseljem je šel z njimi na Vevče v kino, če je bil film zanimiv. Še vedno je ostal ljubitelj gora in bil še v štiriinšestdesetem letu zadnjikrat na Triglavu. Z mamo sta ob nedeljah in praznikih kolesarila po božjih poteh: bila sta pri Mariji Tolažnici vseh žalostnih na Dobrovi, v Skaručni pri sv. Luciji, na Sveti gori nad Litijo, v Tomišlju pri sv. Antonu. Med prvimi sta bila z mamo na romanju v Rimu in Lurdu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Veliki četrtek 1975 v ljubljanski Stolnici – Ložar tretji z desne

L. 1969 je Vida kupila avto. Neko nedeljsko jutro je oče šel čez dvorišče v hlev in ga pogladil z roko: ‘No, Šimelj, kam gremo pa danes?’ Pa jih je Šimelj pod Vidinim nadzorom ničkoliko nedelj popeljal na izlet, tudi v toplice, ker je bil oče dober plavalec. Potem ko se je Vida poročila in si ustvarila svoj dom, je prevzela skrb za očetove nedeljske izlete njegova dosmrtna spremljevalka hčerka Malči. Ta se je na veliki četrtek l. 1980 prva soočila s tragično smrtjo mame. Oče je smrt svoje žene sprejel zelo naravno: ‘Izgubil sem golobico,’ je zamišljeno rekel in kot v tolažbo sebi še dodal, ‘saj bom šel kmalu za njo.’ To svojo obljubo ženi je večkrat ponavljal. Dobro leto za tem, junija 1981 je na Malčinih rokah mirno zaspal, do zadnjega pri zavesti in vnet za kakršenkoli pogovor. Še na predvečer svoje smrti ji je govoril o prostozidarjih.

Blagor otroku, ki je imel takega očeta

»Ko sem prišel od vojakov in z veseljem poprijel za delo, mi je nekoč rekel: ‘Zdaj se ti krepi tvoj karakter. Kakršnega si boš izoblikoval, tak boš ostal. Vojna nas je ločila, ene na zmagovalce, druge na poražence. Odločiti se boš moral, na katero stran boš stopil: na stran poražencev ali zmagovalcev. Srednje poti ni. Vsak je rad zmagovalec, bodisi v športu ali v politiki. Lepo je doživeti uspeh in zmago. Položaj premaganca pa je drugačen: človeka lahko ukloni in stre, če ga ne zna pravilno sprejeti; če pa na poraz pravilno gleda in ga sprejme, ostane človek značajen, ‘mož jeklen’, ki zna ohraniti svojo čast in čast svojega naroda. Vztrajnost in pokončnost nas bo pripeljala do pravega in dokončnega cilja.’
Velikokrat sem se spomnil tega očetovega nauka. Ko je hodil moj sin v osnovno šolo, so gledali film o partizanih. ‘Ati, ali bi bil ti pri Nemcih ali pri partizanih?’ me je doma vprašal. ‘Partizan ne bi mogel biti, ker vem, kaj pomeni biti partizan.’ ‘Jaz bi pa bil,’ se je sin navduševal. ‘Ali bi ti mene ustrelil?’ sem ga vprašal. Po kratkem razmisleku mi je odgovoril: ‘Veš kaj, oči, jaz te ne bi, ampak tebe bi drugi.’ Več kot petdeset let gojimo ideologijo zmagovalcev in poražencev in s tem ideološko razklanost svojega naroda. Moj oče jo je presegel s tem, da je dostojanstveno sprejel in živel vlogo poraženca in bil prav zato - zmagovalec!
Ko je bila obnova postopka za rehabilitacijo očeta, že v samostojni demokratični Sloveniji, in sem bil klican za pričo, me je sodnica vprašala: ‘Ogromno veste o medvojnem času v Bizoviku in okolici. Ali ste to vedeli že takrat ali so vam to povedali drugi?’ ‘Dogodkov se zelo dobro spominjam, vendar jih takrat nisem razumel. Šele kasneje, v razgovoru z očetom in z drugimi sovaščani, se mi je počasi začelo jasniti in dobival sem odgovore na mnoga vprašanja, ki so mi bila do takrat nerazumljiva,« sem pojasnil sodnici. ‘Zakaj pa se vaš oče med vojno ni znal pravilno odločiti?’ me je vprašala na tem postopku ‘pravilno’ usmerjena sodnica. Pa sem ji odgovoril: »Veste, to je pa tako: L. 1988 med sojenjem četverici je tedanji predsednik predsedstva SR Slovenije Janez Stanovnik na televiziji javno povedal: ‘Ni v moji moči, da bi lahko pri Jugoslovanski ljudski armadi posredoval, naj sodi četverici civilno in ne vojaško sodišče!’ Predsednik predsedstva ni mogel ukreniti ničesar v mirnem, svobodnem času, pa naj bi bil med vojno in revolucijo odločal moj oče, kmet in župan Bizovika!
Z očetom sva se ogromno pogovarjala, še med oranjem mu nisem dal miru. Oče je do zadnjega rad politiziral in obujal spomine. Spraševal sem ga: ‘Zakaj svet dopusti komunistično-teroristični sistem? Zakaj ne bi Amerikanci javno posegli vmes?’ ‘Tudi če bi, ne bi dosegli zaželenega cilja. Komunistični sistem bi se umaknil v ilegalo in iz ilegale ponovno pričel s terorizmom. Pa tudi sistem, ki bi nasilno hotel zrušiti komunizem, bi prinesel teror. Ta sistem se bo zrušil sam od sebe. Tisti, ki ga je postavil, ga bo tudi pomagal rušiti.’
Nikoli nisem pomislil, da oče napačno razmišlja. Deset let pred padcem komunizma je napovedal njegov konec. Zgodilo se je, kot je predvideval. Dobil sem potrditev, da je bil moj oče velik mislec. In velik človek.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Bizoviški cerkveni pevski zbor – na levi Pavčič in Jakoš, prvi komunistični žrtvi v Bizoviku

Predzadnji večer pred njegovo smrtjo, junija 1981 smo z voza metali seno na podstreho senika. Poklicat me pride Malči, da me oče želi imeti. Ležal je na divanu in težko dihal: ‘K nevihti se pripravlja. Lažje boste zadihali, ko se zlije, sem ga bodril. ‘Ne, ne, zame to ne drži. Moja pot se bo končala. Še prej ti hočem nekaj povedati: Vsem mojim nasprotnikom sem vse odpustil, kar so mi hudega storili,’ mi je rekel. ‘Vem, vem, ata, že dobro.’ Iz mojega pomirjajočega glasu je zaslutil, da sem njegovo izpoved vzel preveč zlahka. ‘Ne, hočem, da ti to veš!’ mi je še enkrat, malo glasneje in razločneje zatrdil. Šele zdaj sem doumel, da se oče pripravlja na smrt. Pristopil sem bliže in mu prisluhnil: ‘Prišel sem do prepričanja, da ne bom dočakal spremembe časov. Ti pa mogoče boš. Če pa je tudi ti ne boš, pripravljaj nanjo svojega sina. Vedno se zavzemaj za svoje pravice.«
Čeprav sem bil takrat star petdeset let, nisem razumel pomena teh besed. Ob naših političnih spremembah in že prej, ko sem zasledoval evropsko politiko, sem se velikokrat nanje spomnil.
Še zdaj se večkrat zalotim, da si rečem: Kaj bi dal, ko bi mogel zdajle eno uro govoriti z očetom! Kolikokrat po njegovi smrti sem se znašel v položaju, ko bi ga rad vprašal za nasvet. Čedalje bolj ga spoštujem. Bil je duhovno zelo bogat. Moj življenjski cilj je: svojega očeta hočem v vsem posnemati, da bom uspel v življenju. Blagor otroku, ki je imel takega očeta!« je zaključil svojo pripoved o njem sin Franci.
Ko sem poslušala in zapisovala pogovor sina in hčerk Franca Ložarja, lahko dodam le: Blagor očetu, ki ima take otroke! Zanje bo vedno ostal najsvetlejša podoba, ki jo bodo otroci o svojem očetu nosili v mislih in srcih do konca življenja!