Avtor: Justin Stanovnik

Kočevski rog, 10. junij 2001

Roška spominska slovesnost še nikoli ni bila tako zgodaj kot letos. Tako je še ujela čas, v katerem se je leta 1945 ubijanje na Rogu dejansko dogajalo, čeprav res le njegov zadnji dan. Ob tem pomislim, da se bo naš spomin, potem ko se bo zavedel, da je ujel ritem resničnega časa, še laže in bolj pristno vrnil v preteklost. Kot drugekrati se tudi letos odpravim na Rog zelo zgodaj – ne pridem dosti po pol deveti – a me tudi letos preseneti, ko vidim, koliko ljudi je že tam. Nekateri si dajo opraviti s svečami in cvetjem spodaj ob križu in gori ob jami; prenekateri se ustavi ob katerem od dreves, kot tisti, ki je že blizu cilja in se mu ne mudi več tako zelo; nekateri posedajo po skalah – mnogi smo že v letih, ko bi imeli marsikaj povedati o svojih nogah, – nekateri pa se ustavijo, da se pozdravijo s tistimi, ki so jih zadnjič videli ali lani ali predlani – dlje nazaj bi komaj kateremu bilo treba seči. Vse poteka tako, da se sam po sebi ustvari občutek, da to še ni tista prava reč: da bo tista prava reč šele prišla – potem ko se bo začela maša in ko bodo po njej izrečene še besede, za katere ljudje mislijo, da jih je o stvareh, ki so se tu dogajale, treba izreči.
Ker vem, da mi bo, kot vedno, časa nazadnje primanjkovalo, se tega, za kar sem tukaj, lotim takoj. S tem, da bom ustavil katerega od teh, ki so bodisi že tu ali pa bodo šele prišli, bom skušal zvedeti, katera misel ali misel na koga ga je pripeljala sem.
Kot vedno bodo pred menoj nastajale zgodbe: za trenutek bodo predme stopile usode, ki jih bo priklical spomin teh, s katerimi bom govoril. Dve, tri minute, si kot tolikokrat prej spet ponovim. Ali je to dopustno, ali se to sme? Teh nekaj minut za celo življenje. Obenem pa se zavem, da te zgodbe razkrivajo najbolj resnično podobo Roga: podobo ljudi, ki ležijo v njegovih breznih, in ljudi, ki jih je zvestoba do njih in do sebe pripeljala sem. To je prvi razmislek, ki ga moram urediti v sebi. Potem pa je še drugi. Vsak, ki se z njim želim vplesti v pogovor, je konkreten človek, zato ga vprašam po imenu in priimku, pa tudi, od kod prihaja. Vsak mi to tudi takoj in brez obotavljanja pove. Na traku mojega rekorderja so te zgodbe torej avtorizirane. Toda ali moram zaradi tega imena navesti tudi v svojem poročilu v Zavezi? Ko začnem besedilo prepisovati s traku, se vprašanje izostri in zahteva odgovor. Sprva se ne morem odločiti, potem pa pomislim, da na Rog prihaja vsakič tudi do deset tisoč ljudi, mojih zgodb pa se ne nabere več kot deset. Deset pripovedi torej mora predstaviti deset tisoč ljudi. Vsak izmed njih ima namreč svojo zgodbo. Če hočem to doseči, morajo imena stopiti v ozadje. Sicer so tudi zgodbe osebne in konkretne, toda ker jih je rodil isti čas, ista zgodovina, ista stiska, imajo vse nekaj skupnega: ne samo med seboj, ampak tudi s tisočerimi nepovedanimi. Rog predstavlja enotno človeško in zgodovinsko izkustvo.
Naključje je naneslo, da sem se najprej srečal s skupino iz mirnopeške doline. Takoj se mi v spominu pojavi znana podoba. Dolina, ki jo vso zajameš z enim pogledom, če se vzpneš do cerkve sv. Ane na njenem zgornjem koncu in se obrneš v smeri njene podolžne osi, ki se izgublja v gozdovih na jugu, za katerimi zaslutiš Novo mesto: dolina, kot bi nekdo hotel z njo pokazati, kaj je dolina. Človek je očaran od te urejenosti in te lepote. Očaran in obenem začuden nad nekim nerazložljivim nasprotjem: nad svetom te lepote in tem, kar je bil človek v njem zmožen narediti.
Prvi, ki se z njim spustim v pogovor, je človek iz Goriške vasi. Tu je zaradi dveh bratov, ki sta bila leta 1945 vrnjena in čisto lahko ležita zdaj tu. A to ni vse. Bil je namreč še tretji brat, toliko starejši, da se je lahko leta 1942 pridružil nacionalni ilegali, ki se je organizirala pod Gorjanci. Ko so jo napadli hkrati Italijani in partizani, ni vzdržala. Kot drugi je prišel domov tudi on, a ne za dolgo. Ker komunisti hiši niso dali miru, se jim je javil sam. Tri dni so ga imeli privezanega ob nekem kozolcu na hmeljniškem koncu, kjer ga je našel sorodnik, ki je bil pri partizanih: »Ali ga ubijte ali pa ga spustite. Tako ne gre več naprej.« Nekaj časa je bil potem, brez orožja, pri partizanih. Ko je zbolel, je smel domov. Po vsem, kar je videl in doživel, sedaj ni imel druge poti kot k legistom v Trebnje. Februarja 1943 pride v civilni obleki domov na obisk. Komunisti obkolijo hišo, skoči skozi okno, zadene ga krogla, da mrtev obleži na domačem dvorišču. Tega imajo pokopanega na pokopališču v dolini. Za očetov grob pa ne vedo. Na Štefanovo 1944 ga je komunistična milica odpeljala neznano kam. Čez nekaj mesecev jim pride v roke partizanski časopis, iz katerega zvejo, da ga je vojno sodišče 7. korpusa obsodilo na smrt: ničesar o tem, zakaj, kdaj in kje. Tudi domači aktivisti so molčali, tako kot molčijo danes. Tu se vplete v pogovor žena mojega pripovedovalca in se spomni, da so komunisti, preden so očeta odpeljali, še zahtevali, da si obuje nove škornje, pa tudi to, da so jim po vojni vzeli deset hektarjev zemlje.
Drugi pripovedovalec je iz Ivanje vasi, od tam, kjer se gozdovi Golobinjeka spustijo do mirnopeške doline. Njegova zgodba zadeva usodo ranjenih domobrancev. Eden od njih je bil njegov brat. Kot mnogo drugih novomeških domobrancev je bil tudi on prepozen za umik na Koroško, poleg tega pa si za to tudi ni prizadeval, saj je bil ranjen. Nekaj časa se je skrival doma, potem pa se mu je začela gnojiti noga in je moral v bolnico v Novo mesto. A ni šel tja sam, za njim je šla tudi informacija, kdo je. Zato v bolnici ni bil dolgo. Pravijo, da so ga vrgli v Krko. Star je bil dvajset let. Drugi ranjeni domobranec je bil njegov bratranec. Ta se je zdravil v ljubljanski bolnici. Tudi on je bil ranjen v nogo. Imel jo je v mavcu in vpeto v mehanizem za uravnavanje. Neke noči, ob deseti uri, je pridrvela ena od tedanjih komunističnih milic in ranjence brutalno zvlekla s postelj na kamione in odpeljala na enega od morišč, ki so registrirana v knjigi Brez milosti.
Sedaj, po desetih letih prihajanja na Rog, mnoge obiskovalce že poznam. Eden od njih je tudi znan ljubljanski kirurg. Zaslutim, da bo z njim mogoče spregovoriti o vprašanjih širšega značaja. Takoj na začetku pove, da je tu iz zasebnih razlogov, a nikakor ne samo zato. Kot mnogo drugih tudi on »hodi za bratom«. Med vojno ni bil doma pri družini v Šentvidu, ampak v Ljubljani, v Marijanišču, od koder je hodil na klasično gimnazijo. Leta 1944 je maturiral, z odliko, nato pa se je odločil, da gre k domobrancem. K tej odločitvi je nemalo pripomoglo tudi dejstvo, da so nekaj mesecev prej doma v Šentvidu z nekaterimi drugimi uglednimi Šentvidčani komunisti ubili tudi njegovega očeta.
A posebej poudari, da ne prihaja sem samo zaradi tega. Tu da se je zgodila tragedija, kot je ni bilo v slovenski zgodovini. Sam ne bi rabil besede tragedija, a sedaj nočem zapletati pogovora. Rajši poizkusim z nekim vprašanjem, ki me že dolgo časa preganja. Pravim takole: Poglejte, oba slovenska predsednika, predsednik vlade in predsednik države, križarita po svetu in dajeta visoke izjave o človekovih pravicah, o civilizacijskih vrednotah in o pomenu zakonitosti, doma, v državi, za katero sta politično in moralno odgovorna tako kot noben drug, pa ne naredita ničesar, da bi spregovoril zločin neslišanih razmerij. Če se v državi pojavi eno samo okostje, ki ga ni mogoče pojasniti, se njene pravne in politične institucije vznemirijo in se ne morejo pomiriti, dokler se ne pojasni, kaj se je zgodilo. Država z zločinom enostavno ne more živeti, če hoče ostati država. Če se država odloči, da bo živela z zločinom, je v nekem smislu sploh ni več. Poglejte, še nadaljujem, slovenski dnevniki neženirano poročajo o odkritjih novih in manj novih grobišč od Soluna do Baltika, o krajih, kjer so izkopali ali sto ali nekaj sto trupel, ne da bi se čutili dolžni – zaradi najpreprostejše človeške dostojnosti – da bi omenili, da so tudi v Sloveniji kraji, ki skrivajo ne nekaj tisoč, ampak nekaj deset tisoč trupel. Ali je to zato, ker tako malo cenijo slovensko javnost? Ali je to zato, ker mislijo, da smo že tako zelo izučeni živeti z razcepljeno ali shizofreno dušo? Poglejte, ženem svojo misel naprej, ali se je že kdaj zgodilo, da bi kak pesnik izjavil, da ne more delati verzov, ali pisatelj, da ne more več pisati romanov in dram, ali slikar, da ne more več izdelovati slik, če v njegovi domovini, ki je zadnji in brezpogojni vir njegovega navdiha, obstaja zločin – ignoriran in mutast? Ali ste že kdaj slišali, da bi kateri od umetnikov rekel, da ne more biti umetnik v domovini, za katero bi zaradi zločina, ki nedotaknjen živi v njej, bilo treba reči, – horribile dictu, strašno je to izreči – da v nekem smislu ni zločinska. Ali imamo zato umetnost, kakršno imamo? Ali ni umetnost tu zato, da od nje na poseben in bistven način vsi živimo? A zakaj nam potem prinaša rože, za katere že naslednji dan ne vemo, kam z njimi? Ali ni tako zato, ker te rože, ker njene rože ne rastejo iz tistih globin, kjer se pretakajo sokovi, s katerimi se more nasititi človekov duh?
Ko postavljam ta in podobna vprašanja, raste v meni občutek, da sogovornik ve, kaj hočem povedati. Obenem se zavem, da tega ne bi bilo, ko ne bi bil že sam naredil sto razmislekov o sedanji pokrajini slovenskega duha; ko se ne bi že sam stokrat raziskujoč napotil po njej. Zato mi odgovori, kot pričakujem. Razumem, da so v njegovih odgovorih trdne in oprijemljive besede, saj je to človek, ki se je celo življenje ukvarjal s trdnimi in oprijemljivimi rečmi: »Nič bistvenega še ni bilo narejenega, da bi se te reči razrešile. Zato še vedno živimo razpeti med neznosnimi nasprotji. Ne moremo se pomiriti in priti k sebi. Če Slovenci ne bomo dosegli osnovne edinosti, bomo težko živeli, morda sploh ne bomo mogli živeti. Ni nam dovoljeno verjeti, da se sedanji nerazrešeni problemi nekoč ne bodo dvignili in udarili nazaj.«
Isto temo, le da v nekem drugem ključu, potem nadaljujem z nekom, ki je tudi zdravnik, čeprav je zadnje čase bolj znan kot organizator zdravstva. On misli, da Slovenci vprašanj, ki se tu sprožajo, nismo pozabili, ampak smo jih le potisnili v varno globino. Ko hočem izvedeti zakaj, mi odgovori: »Tak je naš čas. To ni čas vrednot. Ta čas ne dovoli, da bi se uvrščala na program vprašanja, ki imajo veliko moralno zahtevnost.« Ta misel se mi zdi sprejemljiva. Tudi jaz mislim, da bi čas, ki bi bil naklonjen vprašanjem, ki jih postavljamo na Rogu, moral biti poudarjen čas duha. Potem spregovorim še nekaj besed o spravi.
Tu sva, razumljivo, tudi na političnem področju. Če je bil namreč spor političen, mora biti tudi sprava politična. Sogovornik se strinja: »Država kot država mora spoznati, da potrebuje spravo.« Ob tem pomislim: kako zelo preprosto je pravzaprav to! Ni treba drugega kot dovoliti ustavi, da spregovori; ni treba drugega kot omogočiti ustavi, da bo narekovala zakone. Sprava bo nastopila takrat, ko bomo vsi cives – državljani; nič drugega kot cives – državljani. Pomislim, kot rečeno, a ne rečem ničesar. Moram naprej.
Medtem se je sonce odločilo, da nam bo naklonjeno. Ko sem se bil zjutraj vozil proti Kočevju, se je nebo od časa do časa stemnilo, kakor da bi hotelo reči, da še ne ve natanko, kaj bi. A sedaj skoraj ne dvomim, da nam bo tudi letos – kakor še vedno – prijazno. Na Rogu nam do sedaj še ni bilo treba resno razpenjati dežnikov.
Ob enem od obeh rokavov, ki vodita od ceste k jami, se za trenutek ustavim ob gospeh, ki prodajajo Zavezo in Farne spominske plošče. Zadovoljni obrazi, ki jih zagledam, mi povedo, da jim ne gre slabo. Toplo mi je pri srcu, ko pomislim, koliko požrtvovalnih ljudi imamo.
Ob vhodu v gozd se znajdem vštric s človekom, ki jih ne kaže dosti čez trideset. Izkaže se, da je tu prvič. Tu ima dva strica, enega po očetovi, enega po mamini strani, a tu ni zaradi njiju. Tu je zato, ker je pripeljal starše. Prav, a doživljati mora vseeno kaj? Nekaj časa išče besede, potem pa pravi malce negotovo: »Človeka pretrese.« To mi je dovolj, a ga vseeno vprašam, kaj sedanji svet misli o ljudeh, ki ležijo tukaj ali ki se jih tukaj spominjamo. »To je tako. Določeni ljudje so oblikovali javno mnenje na določen način in tega ne bo lahko premakniti.« Potem pa še pravi: »Zgodovina bi morala svoje povedati.« Malo me zaskrbi. Spomnim se, da imajo postkomunistični aktivisti ta stavek zapisan v svojem žepnem slovarčku. Ali ni tako, da nam stara in nova nomenklatura poskuša ob vsaki priliki zabičati, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem? Sum, da ne ve, zakaj tako govori, je več kot utemeljen. Odločim se, da ga bom vseeno vzel za dobro, a sedaj ne morem, da ne bi pomislil, čeprav se pri tem samemu sebi zdim malce smešen. Ali zgodovinarji vedo, koliko ljudje nanje dajo? Ali se zavedajo svoje odgovornosti? Iz nekega daljnega branja mi ob tem sili v spomin neki znani Napoleonov stavek. A danes, hvala Bogu, nimam časa zanj.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Rog 2001 Tine Velikonja

Sedaj me čaka le še nekaj korakov do ljudi na jasi, kjer bo maša. A se še prej zapletem v nov pogovor. Ta me pripelje do informacij, ki jih že dolgo iščem. V Teharjah se je proti koncu julija 1945 zgodila neka reč, za katero smo vedeli, kako se je začela, ne pa, kako se je razvila in končala. Oznovci so hodili po sobah in z lažnimi obljubami, da bodo šli za nekaj tednov na neko delo, potem pa domov, dosegli, da so se javili vsi tisti mladoletniki, ki so bili sicer mlajši od osemnajst let, pri domobrancih pa so bili eno leto ali več. Dopoldne so jih popisali, zvečer pa so prišli ponje in jih nekam odpeljali. To je bilo vse, kar smo vedeli – razen tega, seveda, da so izginili in da nikogar od njih ni bilo domov. Iz moje doline je takih bilo šest.
Tu pa mi pride nasproti človek, ki v Teharjah ni bil samo v isti sobi in v isti baraki in je videl vse, kar smo videli vsi, ampak je bil tudi sam na tistem seznamu, le da se je rešil – edini. To je tako napeta in pretresljiva zgodba, da bi ji storili krivico, če bi jo hoteli povedati na tem mestu v nekaj vrsticah. Prihranili jo bomo za eno naslednjih številk Zaveze, kjer bomo imeli možnost, da ne povemo samo zgodbe same, ampak jo postavimo tudi v teharski prostor. Čeprav mi je bilo to takoj jasno, mu vseeno postavim vprašanje: Kdo pa te je rešil? Že mi je hotel odgovoriti, ko ga prehiti žena: »Marija ga je rešila.« Stala je na robu poti in je do sedaj nisem opazil. Tedaj pa jo pogledam in vidim: pametne, razumne oči, neka posebna modrost je prihajala iz njih. Bogve, kako je s temi rečmi, pomislim, a sem ji hvaležen, da je tako rekla. Poslovimo se z obljubo, da se kmalu vidimo.
Gori, že na robu jase, se potem preselim v živi sedanji svet. Vsaka pri svojem drevesu sedita, nekoliko odmaknjeni, dva dekleti, mladi, sedemnajstletnici, kot kmalu izvem, in sošolki. Toda, kako naj to povem, iz različne snovi. Poizkusim s prvo. Zakaj ste prišli sem? »K maši.« No, zaradi maše še ni treba hoditi na Rog. »Ampak tu je maša v naravi, med drevesi.« Vidim, da se mi upira. Nekaj časa sva tiho, potem pa le pravi počasi: »Seveda pa tudi zato, ker je to Kočevski Rog.« Malo se potem obotavljam, a nazadnje le vprašam: Kaj pa mlad človek doživi na Rogu? Za trenutek – malo daljši trenutek – pomolči, potem pa pravi: »Starši prihajajo sem.« Vidim, da hoče obdržati razdaljo. V meni ta odgovor, kakor že nekajkrat prej in pozneje to dopoldne, spet sproži misel: Kaj pa potem, ko starši ne bodo več prihajali? Res, kaj pa potem? Nekakšen odgovor dobim pri drugi. Ta je bolj sproščena in bolj odprta. Nekako drug človek. Da hodi sem vsako leto in da je prvič prišla z avtobusom s starim atom in takrat se je, kot se je izrazila, »navdušila«. Ta beseda me je opogumila – v meni se je prebudil učitelj. Zagledal sem neko možnost. Sprožim vprašanje o kulturi, ki me tudi sicer zanima, za Rog pa se mi zdi bistveno. Povem, kaj mislim s to besedo in vesel, pa tudi malo presenečen ugotovim, da natanko ve, kaj beseda pomeni: kaj si človek misli o sebi; katerim normam se podreja; katere vrednote ga zadovoljujejo; kako zahteven je njegov okus; kako visoko je postavljena letvica tega, kar ima za zadostno. Odgovori, da za kulturo, tako pojmovano in tako razumljeno, ne bi mogla reči, da je pretirano visoka. Potem še skupaj ugotoviva, da bi za človeka, če bi bila njegova kultura visoka, morala imeti pripravljene besede, s katerimi bi se lahko reševal v vsakem položaju. Človek mora vedno kaj imeti, da si pove. Kultura je v tem, da človek nikoli ne ostane nem, brez besedi. Poslovimo se. Prej pa jima še pravim, kakšno razkošje je to, da sta mladi in da bosta živeli tja do srede stoletja in še čez in videli, kako se bo ta sedanji svet obrnil. Ob tem se samo nasmehneta. Očitno imata sedaj druge stvari v glavi.
Ker mi moja ura pove, da imam še dovolj časa do začetka maše, se odpravim navzdol po desnem bregu vrtače, ki pelje do jame. Vedno pazim, da se spustim v pogovor s kom na obrobju. Tako, upam, je moje vstopanje manj moteče.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: 31. Rog 2001 Tamino Petelinšek

Gospa, ki jo tukaj nagovorim, je tu šele drugič. Zanimiv in nekoliko nenavaden pa je kraj, od koder prihaja: Koper, pravzaprav od nekod iz okolice Kopra. »Ne«, pravi, »od tam ne pride sem dosti ljudi, tudi o tem, kar se je tu zgodilo, se tam ljudje ne pogovarjajo.« Kako pa to, da je ona tu? Pravi: »Z mano je tako, da enostavno moram priti. Nikogar nimam tu, a čutim, da moram priti.« Vprašam jo potem, ali ve, da se je tu zgodil umor, kakršnemu po svetu pravijo genocid, in še, če je tako, zakaj potem tudi pri nas ne uporabljamo te besede ? »Ne vem, zakaj. Ne vem. Ne vem, kako se morejo ljudje tako sprenevedati. To kaže na malo občutljive ljudi, na ljudi trde kože. Kot Slovenka se slabo počutim, ko vidim, kako brezbrižni so ljudje.« Morda pa je krščanstvo tisto, kar njej daje občutljivost, pomislim in seveda tudi vprašam. Potem mi pove, da je doma iz Vipave, da je imela zelo verno mamo in da je tudi sama vero ohranila. Potem še doda: »Veste, vera mora rasti od mladih nog in prijateljstvo mora tudi rasti od mladih nog.« Z vsem se do zadnje pike strinjam, vesel, da sem spoznal dragocenega človeka.
Kmalu se izkaže, da tako sama gospa iz Kopra le ni. Na sosednji skali spoznam od tam še nekoga. To je gospod, ki prihaja sem skoraj vsako leto; kadar ga do sedaj ni bilo, je bilo to zaradi pevskega tabora v Šentvidu pri Stični. Tudi on nima tu nikogar. In zakaj potem prihaja? »Zakaj prihajam? Zato, ker so to moji bratje. Zato, ker so to Slovenci.« Ko zaslišim te besede, mi je takoj jasno, da bo to največji stavek, kar jih bom odnesel letos iz Roga. Prinesel mi je veliko spoznanje: Rog je slovenska stvar. Rog je nekaj tako velikega sam po sebi, v tem, kar je, brez zunanjega veličenja, da ne bo moglo biti, da ne bi bil za vse Slovence in od vseh Slovencev. Temu uvidu je po notranji nujnosti sledil drugi in njegova gotovost je bila tolikšna, da se je lahko merila z gotovostjo prvega: nekoč tako tudi bo, nekoč bo tudi v resnici tako, da bodo v Rog prihajali vsi Slovenci. Če bo hotel ta narod obstati, se bo moral tako spremeniti, da v nobenem od njegovih sinov ne bo več notranje ovire, da ne bi šel na Rog.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Rog 2001 Tamino Petelinšek

Nekoliko niže stoji, malo stran od drugih, žena, ki že z zunanjim zadržanjem kaže, da želi biti sama. Vendar jo nagovorim. Izkaže se, da je stalna obiskovalka Roga. »To imam za svojo dolžnost, da vsako leto grem na Rog in na Teharje. Vsako leto na Rog in na Teharje – od leta 1990.« Kakor letos, si vedno najde samoten prostor in premišljuje. Doma je iz Rovt, rojena 1924. Potem pa ste vse te reči doživeli in izkusili? »Te ljudi sem poznala; vem, kakšen čas je bil to in kaj so ti ljudje hoteli.« Bila je njihova vrstnica, in kadar razmišlja o njih, razmišlja tudi o sebi. Njenega brata verjetno ni tu. Nazadnje so ga videli v Teharjah. Živel je na kmetiji in za kmetijo je bil tudi namenjen. Ker ga ni bilo, je morala potem sama stopiti na njegovo mesto. Ni bilo zaman. Sedaj živi na njej sin in pelje kmetijo. Ali so starši težko prenesli izgubo sina? »Oče zelo težko. Kar naprej ga je jemal v misel. Takrat je bilo tako, da so možje po maši pred cerkvijo govorili samo o svojih sinovih.« Potem jo še vprašam, kako misli, ali stoji stvar ljudi, zaradi katerih prihajamo sem, visoko ali nizko. »V desetih letih še nikoli tako nizko kot sedaj. Tudi po zaslugi naših katoliških političnih voditeljev.« Potem pa dostavi: »Toda tega zločina ne bo mogoče skrivati večno. Nekoč bo drugače.«
Potem sem posnel še več pogovorov. Enega s človekom, ki sem ga poznal že od prej – po telefonu. Po nekem mojem radijskem komentarju je bil tako prijazen, da mi je izrekel priznanje. A to ni važno. Važno je to, da sem v njem spoznal človeka, ki ve, za kaj gre. Ve tako dobro, da zna to tudi povedati. To morda ni samo zato, ker je izšolan pravnik, ampak zato, ker je človek z občutljivimi duhovnimi in političnimi senzorji. Pozna Novo slovensko zavezo, ve, kaj hoče, in jo podpira. Toplo se mu zahvalim za njegovo prijateljstvo.
Za drug pogovor pa sem našel – vidi se, da sem bil nekoč učitelj – kranjskega gimnazijca. Tu je bil že štirikrat, vedno s starši. Hitro pomislim, da je to najboljši način, da bo hodil na Rog tudi potem, ko starši ne bodo mogli ali pa jih ne bo več. Potem se pozanimam, kako je z zgodovino v šoli. V dveh pošiljkah, s presledkom, izvem tole: »V šoli se še vedno poučuje zgodovina zmagovalcev. To je zgodovina, za katero je treba reči, da je bila ideološka, zaukazana zgodovina.« Ko bi rad zvedel, če je v razredu čutiti odpor zoper to, mi odgovori: »Ne, saj je to zanje edina resnica; druge resnice ne poznajo.« Potem pa kot v pojasnilo nadaljuje: »Tudi njihovi starši so zrastli s to varianto preteklosti.« Ampak, pravim, v razredu morajo vendar biti tudi ljudje, ki prihajajo iz drugačnega sveta? Pove mi, da seveda so, a niso »zagreti«. Tako se torej danes reče, da niso »zagreti«. V preprosti slovenščini pa to pomeni, da ne vedo, kdo so, in da jim tega tudi ni dosti mar.
Kako nenavadna so bila pota, ki so mlade ljudi vodila v domobransko vojsko, mi znova potrdi tretji pogovor. Človek, s katerim je stekel, tudi »hodi za bratom«. Doma je bil z velike kmetije na Gamberku pri Čemšeniku. Po nekaj letih v salezijanskem semenišču na Rakovniku je izstopil in si poiskal službo učitelja nekje pri Šentjerneju. Tu ga mobilizirajo partizani. Ko izvedo, kaj je bil, ga s pokvarjenim mitraljezom postavijo pred napadajoče Nemce. Ti mu dajo potem na izbiro: ali k domobrancem ali v nemško taborišče. Ker je v Dachauu že leta 1943 umrl njegov oče – na njihovo samotno kmetijo so stalno prihajali partizani – se odloči za domobrance. Doma so medtem živeli svoje življenje. Zaradi enega od ponovnih partizanskih obiskov so jim Nemci požgali domačijo. A za domobrance so vedeli, in ker so vedeli tudi, kaj je komunizem, so jih razumeli in bili na njihovi strani. Moj pripovedovalec pravi: »Ljudje so se komunistov bali.« V njihovi družini je bila poučen človek predvsem mati, ki je veliko brala.
Zadnji pripovedovalec mi ima povedati zanimive in važne reči. Ne samo zaradi svojega brata, ki je kot študent v Ljubljani šel k domobrancem, a 1945 ni šel na Koroško, ampak je ostal v Ljubljani in se javil, kot je bilo zahtevano, in potem kot drugi izginil. Ne samo zato, ampak tudi zaradi izkustev na povojnem Kočevskem. Kot elektromonter je pri gradnji daljnovoda odkril, kje je Kočevski Rog in kaj se je v njegovih gozdovih godilo. Spoznal je ljudi, ki so dajali domobrancem zadnje zajemalke juhe iz smrekovih igel; ki so bili priče njihove lakote in žeje in njihove groze; ki so videli, kako so se tiste stvari godile, in se potem samo bali in bali in bali. Ob tem zadenem na staro spoznanje, da je strah ena glavnih postavk komunistične revolucionarne pragme: prej, takrat in pozneje. Strah, rojen iz neke groze, je potem povzročil, da so stvari, ki jih je kdo videl ali slišal, ostale zabetonirane v njegovi notranjosti do smrti. Strah je zadnji razlog, da tudi komunisti sami še danes delujejo kot bebci – ljudje brez spomina. To, v kar so se vpletli, jih je ponižalo. Ni jih kaznovalo pravo, ki ga je postavila obnovljena demokracija, kaznovali so se sami – kaznoval in ponižal jih je svet, ki so ga soustvarjali sami.
Moj pripovedovalec se spominja tudi treh domobrancev, ki so ušli iz ene od kočevskih jam in za en teden našli zatočišče v njihovem domačem skednju v eni od ribniških vasi. Strašni so bili videti: v razpadajočih capah, z oteklimi, v cunje zavitimi nogami, z obrazi, iz katerih je gledala smrt. Ob tem se spomnim, da nekoliko poznam njihovo nadaljnjo usodo. Za nekaj časa so se rešili vsi trije, toda pozneje je eden od treh utonil v jezeru v bližini domače vasi, eden je izginil v oznovskih labirintih, potem ko ga je nič hudega sluteči partizanski oče šel javit, tretji pa je bojda še živ nekje v Ameriki.
Z vrha, od oltarja dol, prihajajo znaki, da se je začela maša. Ljudje vstanejo in se obrnejo proti oltarju, kjerkoli že kdo je. Vse stoji v nepremični tišini, od zgoraj se zaslišijo glasovi stare, dobre in neskončno tolažljive pesmi: Presrečni bratje in sestre. Zbor je mogočen. Ljudje se napolnjujejo z njegovimi glasovi. Podoba je, da jim pomagajo stati pokonci.
Prvo berilo je iz Knjige modrosti: Pri Njem sem bila, ko je zemlji polagal temelje. Pri Njem sem bila in se veselila nastajanja sveta. O besede! V kraju zadnjega nasilja in zadnje nemoči – vera v prvinsko dobrost sveta. Drugo berilo je iz lista apostola Pavla Rimljanom: Ponašamo se z upanjem v božjo slavo; ponašamo pa se tudi s stiskami, zakaj iz stisk prihaja potrpljenje, preizkušnja in upanje. Upanje ne osramoti, ker je božja milost razlita v naša srca in sveti po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ko se nad množico izgubijo zadnje besede tega berila, obstanemo vsi pred vprašanjem, postavljenim z močjo prvinskega doživetja: Ali so te besede bile povedane posebej za nas, posebej za nas tukaj?

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Rog 2001 Tamino Petelinšek

Evangelij je po sv. Janezu in ga sprejmemo kot spopolnitev prej prebranih misli: Sedaj še ne morete razumeti, pride pa Duh resnice in vam bo pripovedoval prihodnje reči.
Kaj je bilo povedano v pridigi med mašo in potem v obeh govorih ob zaključni spominski slovesnosti, je povedalo posebno poročilo v prejšnji številki Zaveze. Meni ostaja samo, da svoje poročilo opremim z neko gloso. Letos na obletni spominski slovesnosti v Rogu ni bilo toliko ljudi kot druga leta. Bilo jih je dosti – štiri ali pet tisoč – a ne toliko kot drugekrati. Poglavitni razlog za to je treba videti v tem, da se pred Rogom ni nič zgodilo, kar bi ljudi nanj spomnilo. Zato so se podali na pot tisti, ki so z njim intimno zaposleni in ki za takšno pot ne potrebujejo nobene misli razen svoje. Toda če iskreno verjamemo, da je Rog kraj, kjer se bo na naraven način postavila slovenska enotnost, in kraj, kjer se bo obnovila na naraven način narodova duhovnost; če verjamemo, da ima Rog to možnost v sebi, da postane kraj narodovega prihajanja k sebi, potem je pač treba narediti, kar kdo more, da bi se v ljudeh uveljavila preprosta in samoumevna misel, da se v Rog pač gre – da v Rog človek enostavno gre, da to terja osnovna decentnost ali spodobnost. Kdor od bralcev je imel toliko vztrajnosti, da je to poročilo prebral do konca, mu, ne brez nujnosti, predlagam, da se ob njem ustavi in nekoliko pomisli, če bi tudi on lahko odigral določeno vlogo v tem načrtu, ki mu ne moremo odrekati pomena in velikosti.