Avtor: Neoznačeni avtor

Pred usodno odločitvijo

Politika slovenskega demokratskega desetletja stoji v znamenju provizorija. Provizorni značaj ji daje odsotnost bistvene politike. Bistvena politika zahteva rešitev slovenskega zgodovinskega vprašanja. Dokler to vprašanje ne bo dobilo absolutne prioritete, se bo politika države Slovenije gibala na ravni začasnosti in prividnosti.
Provizornost slovenske politike je neposredna posledica vloge, ki jo v državi imajo sile komunističnega nasledstva ali sile kontinuitete. Sestop v bistveno politiko bi tem silam onemogočil uresničitev njihovega drugega projekta v zgodovini naroda – celostno polastitev vzvodov oblasti v okviru demokratskih institucij države.
Z zadrževanjem politike v mejah provizorija je kontinuiteta preprečila, da bi se pokazala in razgalila njena osnovna danost. To, kar kontinuiteto najbolj določa, je krivda. Kontinuiteta je neizbrisno in neločljivo povezana s krivdo. Kontinuiteta je z vsemi, ki gravitirajo v njeno območje, vpletena v krivdo. Če bi krivda kontinuitete dobila eksplicitno podobo, če bi vstopila v prostor družbene zavesti z vsemi moralnimi, kulturnimi in političnimi razsežnostmi, če bi bila vloga, ki jo je v zgodovini imela, v narodovih dokumentih izpisana z odprtim besedilom, bi bilo nemogoče, da se ne bi znašla v vrtincu med svojo resničnostjo in svojimi ambicijami.
Krivda komunistične kontinuitete stoji na štirih dejstvih. Ta dejstva so: prvič, boljševiška revolucija in državljanska vojna z začetnim terorjem komunistične gverile in izključevalno polastitvijo pravice do rezistence; drugič, serija množičnih ubijanj Slovencev in drugih nasprotnikov komunizma, ki so dosegla vrhunec v povojnem genocidu slovenske domobranske vojske; tretjič, ustvarjanje razmer, zaradi katerih so morali zapustiti domove zavestni nosilci demokratične kulture in civilizacijske zavezanosti; četrtič, polstoletna odprava civiliziranih norm človeškega soobstajanja z ukinitvijo človekovih pravic in uvedbo totalitarnega režima. To je krivda, ki s svojo velikostjo presega sleherno slovensko izkušnjo, krivda, ki se strmo dviga nad vso narodovo zgodovino. Njena neznanskost izsiljuje vprašanje: Kako je to krivdo sploh mogoče nositi? Iz katere snovi morajo biti ljudje, da so jo v stanju nositi?
V našem času pa je prav te ljudi dohitela zgodovina. Dohitela jih je v podobi lobanj, ki so se začele valiti iz zemlje, pa tudi z možnostjo, da Evropa postavi vprašanje, kako si država, ki nima moči, da bi se soočila s svojimi zločini, zamišlja obstajanje v njenem okviru. Lahko bi rekli, da je prišel čas, ki je obetal izsiliti resnico.
Pred kontinuiteto se je pot razcepila v dve smeri. Najprej bi izziv časa lahko razumela tako, da ji ukazuje povratek v narodovo skupnost. Lahko bi se odločila, da svojo krivdo sprejme takšno, kakršna je, in se potem osvobojena vključi v narodovo duhovno, kulturno in politično življenje. Svojo pripravljenost, da to storijo, bi ljudje kontinuitete mogli pokazati tako, da bi dosegli, da državni zbor sprejme tri besedila: izjavo o komunistični revoluciji, državljanjski vojni in totalitarni državi, zakon o genocidu in zakon o eksodusu. Ta besedila bi imela veljavo samo tedaj, če bi jih vodilo načelo, da morajo govoriti resnico, nič drugega kot resnico in vso resnico. Šele takšna bi mogla normalizirati ravnotežje, ki ga je porušil komunistični poseg v narodovo zgodovino. Na tem temelju bi se vzpostavila narodova enotnost, brez katere smo v nevarnosti, da nas bo pogoltnilo razburkano morje nepredvidljive prihodnosti.
Odločitev, ki smo jo tu predstavili, bi lahko prišla iz človeškega refleksa krivde, ki je tako velika, da je nemogoče, da se je kontinuiteta ne bi zavedala. S totalno manipulacijo je sicer dosegla, da krivda ni mogla spregovoriti z avtentičnim jezikom, a v sebi njeni pripadniki vedo, da so pred narodovo zgodovino zaznamovani s krivdo.
Imajo sicer oblast, v rokah imajo predsedstva vseh najvažnejših institucij države, imajo večino v državnem zboru, pod njihovim vplivom je večina organizirane civilne družbe, a pri vsem tem vedo, da je na njih krivda. Pri vsej spretnosti in pretkanosti in uspešnosti vejo, da so moralno in politično v podrejenem položaju pred silami avtentične demokracije. Spričo velike zgodovinske zadolženosti bi torej upravičeno pričakovali, da bo čas, ki jih je dohitel, tudi čas velikega samospraševanja.
Toda odločili so se drugače. V režijskih kabinah kontinuitete je bil sprejet sklep, da bodo izziv zgodovine sprejeli in ga izkoristili za velikopotezno dejanje: sklenili so, da bodo s krivdo enkrat za vselej opravili, ne da bi jo priznali. Pred nami je torej čas vrhunske manipulacije. Njena faktura je že znana: razkrili so jo nastopi predsednika državnega zbora, predsednika države in predsednika vlade.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zvonilo bo Simon Dan

Aktivirane so bile ideološke advokatske pisarne, ki opravljajo posle za kontinuiteto: ene so svoje izdelke že objavile, druge jih pripravljajo. Spet smo priča pretkanemu in nesramnemu izrabljanju jezika. Neženirano se uporabljajo stare agitpropovske iznajdbe. Spet je resnica žaljena – mogoče še nikoli tako – spet so žalitve zavite v belo in mehko vato. Vse kaže, da so si za vodilo vzeli ukaz iz Lampedusovega romana pred pol stoletja: Vse spremeniti tako, da se ne bo nič spremenilo. Vse narediti tako, da se ne bo nič naredilo.
Zakaj vam o vsem tem pišemo? Zato, ker smo v tako kritičnem trenutku na poti našega vračanja k sebi; zato, ker vstopamo v čas, ki terja skrajno prisebnost. Nikakor ne mislimo, da bi vi njihove načrte lahko preprečili. Tega ne morete. Lahko pa naredite nekaj drugega. Lahko se odločite, da pri njih ne boste sodelovali. S tem boste naredili nekaj komaj predstavljivo velikega. Dosegli boste, da bo njihova manipulacija zgrešila poglavitni cilj: da se ne bo spremenila v konsenz prevaranega naroda. Dosegli boste, da bo sedanja manipulacija, kljub svoji virtuozni dognanosti ostala prazna manevrska vaja nekih sil, ki jih je zgodovina že zdavnaj premagala, sedaj pa umetno odlašajo še svoj politični konec. Radi bi vas opozorili – to delamo zato, ker smo zaradi svojega zgodovinskega angažmaja tako zainteresirani za rešitev slovenskega vprašanja – na to, da bi se, če bi se vdali glasovom, ki vam obljubljajo dokončno rešitev nekega velikega vprašanja, a hkrati prikrivajo njeno bistveno dvomljivost, zgodilo nekaj nepopravljivega in usodnega. Zgodila bi se velika krivica mnogim ljudem in država bi za temelj dobila konstrukt, ki bi s svojo zlaganostjo počasi začel prodirati v vse njene institucije. Vas pa bi, kot se je do sedaj še vedno zgodilo, doletela kazen: izgubili bi edino, kar imate – moralni položaj, ki vam ga zagotavlja resnica, dokler na njej stojite. Če pa boste resnico zapustili, njim, katerim na ljubo jo boste zapustili, ne boste enaki, ampak podrejeni. Oni bodo namreč privilegije, s katerimi kot dediči totalitarizma razpolagajo, obdržali. Ni si težko predstavljati, kako suvereno jih bodo izkoriščali, zlasti potem ko bodo dosegli oprostitev od krivde, ne da bi jim jo bilo treba priznati.
Če bi bili v državnem zboru tudi z vašimi glasovi sprejeta kaka resolucija ali kaki zakoni, ki ne bi stali na integralni resnici, bi se torej zgodila še ena prevara – nikakor ne najmanjša v bogati tradiciji komunističnega manipuliranja. Vi pa bi kmalu za tem videli, da vam ne ostaja drugo, kot da podpišete brezpogojno vdajo. Podpisali bi jo vi, veljala pa bi za vse, tudi za nas. Ali je nujno, da je tako, se sprašujemo. Ali ni že dovolj političnih mrtvecev, ki jih pušča za seboj ta malo žalostna karavana?
Predsednik NSZ dr. Tine Velikonja
Podpredsednik NSZ dipl. iur. Tone Drobnič
Tajnik NSZ dipl. iur. Stane Štrbenk
Urednik Zaveze prof. Justin Stanovnik
Ljubljana, 9. novembra 2001