Avtor: Tamara Griesser-Pečar
Alfred Este, Michael Koschat in Hanzi Filipič, NS-Avstrija na zatožni klopi. Anatomija političnega procesa v komunistični Sloveniji (NS-Osterreich auf der Anklagebank. Anatomie eines politischen Schauprozesses im komunistischen Slowenien), Mohorjeva založba, Celovec-Ljubljana-Dunaj 2000
V vrsto povojnih političnih procesov lahko uvrstimo tudi tistega, ki ga obravnava publikacija, ki je pred nedavnim izšla v Mohorjevi založbi v Celovcu in ki obravnava proces proti gauleiterju Friedrichu Rainerju, šefu civilne uprave na Koroškem in v okupirani Gorenjski in vrhovnemu komisarju za operacijsko cono »Jadransko Primorje«, in 13 soobtoženim: 6 Avstrijcem, 7 Nemcem in 1 Jugoslovanu. Proces je potekal od 10. do 19. julija 1947 pred vojaškim sodiščem IV. armije v Ljubljani. Sicer se je ta razlikoval od večine drugih političnih procesov, ker so tokrat na zatožni klopi sedeli predstavniki okupacijske oblasti v Sloveniji, za katere je tožilstvo imelo dovolj obremenilnega gradiva. Vendar tudi tukaj za »ljudsko sodstvo« ni bilo nič važno, da mora razprava potekati po mednarodno veljavnih pravnih načelih, posebno ker so morali računati s tem, da so prav ta proces pozorno spremljali tudi v tujini. Sodišče je izreklo 12 smrtnih obsodb, 7 na smrt z obešenjem (dr. Friedrich Rainer, Ludwig Kübler, Hans Fleckner, Josef Vogt, dr. Walter Hochsteiner, Reinhold Gerlach in Francz Müller) in 5 na smrt z ustrelitvijo (dr. Helmut Glaser, Hans von Hösslin, Heinrich Christl, Günter Neubert in Leon Kuss). Samo dr. Hermann Doujak in Franz Hradetzky sta dobila dolgoletne zaporne kazni s prisilnim delom, oba pa sta bila amnestirana leta 1952.
Rainerja so Angleži aretirali 31. maja 1945 – skupaj z SS-gruppenfuhrerjem Odilom Globočnikom in drugimi. Globočnik je po uradni verziji po prvem zaslišanju vzel kapsulo ciankalija, vendar je Simon Wiesentahl izrazil dvom v to uradno verzijo. Rainerja pa so Angleži najprej zasliševali in ga potem 24. oktobra 1945 predali tribunalu v Nürnbergu; tam je nastopil kot razbremenilna priča med drugim za Arthurja Seyss-Inquarta in Franza von Pappena. 12. junija 1946 so ga v taborišču Dachau prevzeli Amerikanci in tukaj ga je prvič zasliševal tudi neki jugoslovanski lapetan. Vendar je bil Rainer najprej prepričan, da ga zaradi napetosti med Amerikanci in Titom ob vprašanju Trsta ne bodo izročili Jugoslaviji. Tukaj se je Rainer motil, Amerikanci so ga predali jugoslovanskim oblastem 17. februarja 1947.
Študija ni zanimiva samo za avstrijsko zgodovino in dogajanje na Koroškem, saj se del knjige ukvarja z vprašanjem življenjske poti Rainerja in njegovih nacionalsocialističnih sopotnikov, temveč je izredno relevantna tudi za slovensko zgodovino. In to ne toliko zaradi vprašanja Rainerjeve krivde, ta je razčiščena in nesporna, kot zaradi procesa, ki ga je tako im. »ljudska oblast« uprizorila. Kljub obširni dokumentaciji o delovanju Rainerja in soobtoženih v Sloveniji med vojno, saj je okupatorska oblast podobno kot na Slovenskem Štajerskem tudi na Gorenjskem načrtovala popolno germanizacijo slovenskega prebivalstva, brezobzirno raznarodovala in sprožila neusmiljen proces deportacij in množičnih pobojev, je komunistična oblast proces spolitizirala in ga instrumentalizirala za svoje politične cilje. Namen procesa ni bil samo splošna obtožba in obsodba nacionalsocialistične okupacijske politike v Sloveniji, treba ga je gledati tudi s stališča nerazščiščenega vprašanja meje med Avstrijo in Jugoslavijo pri pogajanjih v Londonu in zahtev za odškodnino ter odgovornosti avstrijske nacionalsocialistične nomenklature za zločine v Jugoslaviji. Predvsem pa je partija izrabila proces za notranjepolitične namene, za ponovno obsodbo kolaboracije in za konsolidacijo »ljudske oblasti« titoističnega kova ter za legitimacijo krutega obračunavanja. Iz zapisnika centralnega komiteja ZKS 9. julija 1947, ki ga avtorji citirajo, je razvidno, da je notranji minister Boris Kraigher nedvoumno povedal, za kaj gre. »Proces proti Rainerju začne jutri – glavna linija je, da se njih prikaže odgovorne za zločine – poleg tega je treba proces politično izkoristiti – bo mnogo podatkov za obremenitev cerkve in Vatikana – treba je izkoristi proces tudi za to, da se požive posamezni primeri kolaboracije cerkve s fašizmom – Rainer je dal v preiskavi mnogo takih izjav – važno je sodelovanje Rainerja z Rožmanom, katerega slika Rainer kot srednjeveškega inkvizitorja – Rožman je njemu svetoval postavitev Rupnika – važno je tudi dejstvo, da so Rainer in ostali Avstrijci – njihovo sodelovanje s četniki, razkrinkavanje mahinacij v zvezi s predajo nemške armade v Italiji – tozadevni podatki ostanejo zaenkrat še tajnost in jih v tem momentu ne bomo izkoriščali napram Angležem.« (AS, disloc. enota III, Fond CK ZKS, ae 37).
Ponovno je torej v središču procesa poleg okupatorja tudi Cerkev. Tukaj se sodišče opira na izjave vrhovnega komisarja za Jadransko Primorje Rainerja, ki je med drugim izjavil: »Menim, da je bil v Sloveniji edini slučaj, da je nacionasocializem uporabil za svojega zaveznika Katoliško cerkev.« (str. 122; AS, dizloc. enota III, 58sl.) Na to se opira tudi študija. Rainer je izjavil še: »Ko sem bil avgusta 1943 pri Himmlerju, sem mu predlagal ustanovitev avtonomije za celo Kranjsko ter mu poročal o predvojnih strankarskih razmerah in mu omenil, da hočem sodelovati z najmočnejšo nekdanjo konservativno stranko. Himmler ni izrazil nikakih pomislekov. Pozneje ko sem stopil v zvezo z Rožmanom in imel z njim politične razgovore, sem prav gotovo to omenil Himmlerju, kakor tudi to, da sem spremenil politiko do cerkve.« Rainer na zasliševanju pripoveduje, da je Rožmana srečal enkrat in da je z njim pol ure govoril. Poslati mu je hotel avto, vendar je Rožman to odklonil, raje je prišel peš. Škofa je karakteriziral kot »prepirljivega škofa« v smislu srednjega veka. Rožmanu da je obljubil, da se bo stanje tudi za Cerkev izboljšalo, da ima namen pokrajini dati samoupravo in da namerava sodelovati s protikomunistično usmerjenim delom prebivalstva. Rožman pa da je Rainerju pripovedoval o težki situaciji duhovščine na Dolenjskem, o pokolih in preganjanju duhovnikov in o borbah »belogardistov« s partizani.
Iz vsega tega pa sploh ni vidno, v čem naj bi se pravzaprav kazalo zavezništvo med Katoliško Cerkvijo in nacionalsocializmom, saj so bili Rožmanovi stiki z nemškimi okupatorji v primerjavi z italijanskimi redki. Tudi Rainer za tako izredno bremenilno trditev ne daje prav nobenih dokazov, vsekakor en sam komaj pol ure trajajoči pogovor z ljubljanskim škofom ne more utemeljevati zgoraj omenjene ocene. Tudi sicer iz celotne procesne dokumentacije ni podlage za tako trditev. Vsiljuje se misel, da je Rainer uporabil znano taktiko, namreč, da je sebi v prid poudarjal krivdo že tako v očeh javnosti obremenjenih in v številnih procesih obsojenih predstavnikov Cerkve, z drugimi besedami, da je torej zavestno zvalil del krivde na Cerkev oz. na najbolj vidnega predstavnika v tako im. Ljubljanski pokrajini. Predložena razprava – drugače kot v vseh drugih vprašanjih, kjer precej kritično analizira procesno dogajanje – Rainerjeve izjave o krivdi Cerkve na tem mestu premalo postavlja pod vprašaj. Škofov tajnik Lenič namreč poroča, da je Rožman v pogovoru z Rainerjem ubral podobno taktiko kot na začetku italijanske okupacije. Izjavil je sicer lojalnost v smislu cerkvenih določb, obenem pa je tudi načel vprašanje Gorenjske in omenil svojo zaskrbljenost, da se ne bi v Ljubljanski pokrajini ponovilo kaj podobnega. Rožman je pri tem, tako pravi Lenič, dobil mlačno zagotovilo, da se bo položaj prebivalstva izboljšal. To pa je nekaj drugega kot trditev, da so Rainerjeve koncesije pri Rožmanu padle na plodna tla. Rainerjeve izjave bi morali postaviti v širši kontekst povojnega dogajanja na Slovenskem, predvsem pa represije proti Cerkvi. Na drugem mestu publikacija zelo jasno prikazuje prav povojno Slovenijo, aspiracije KP po oblasti in situacijo Cerkve kot sovražnika številka ena, saj je bila Cerkev za »ljudsko oblast« zato tako nevarna, ker je bila po vojni edina organizirana sila zunaj partije. To potrjuje že ocena Ministrstva za notranje zadeve jeseni 1945, ki pravi, da je Cerkev »hrbtenica opozicije«.
Rainer je uporabil taktiko, kot študija prepričljivo prikazuje, da je priznal to, kar se mu je jasno dokazalo, v vseh drugih primerih pa je skušal krivdo prevaliti na predpostavljene organe, predvsem Himmlerja ter v vojaških in policijskih zadevah na višjega vodjo SS Erwina Rösenerja, ki je bil v Rupnikovem oz. Rožmanovem procesu avgusta 1946 obsojen na smrt. Tako Rainer ni zanikal uvedbe naglih sodišč, saj je odločbo sam podpisal, zanikal pa je osebno udeležbo v boju proti partizanom in sploh v raznih policijskih akcijah. Od soobtoženih je Rainerja obremenil samo SS-obersturmführer Josef Vogt, vladni in kriminalni svetnik. Vendar se je proces kljub očitni krivdi obtoženih vse premalo ukvarjal z dokazovanjem individualne krivde, v nekaterih točkah se tožilstvu niti ni zdelo vredno predložiti kake dokaze, ukvarjal pa se je s kolektivno krivdo nacionalsocialističnega sistema. Tukaj je pač najbolj očitna razlika med sodstvom v svobodnih, demokratičnih deželah in totalitarnih, kar je bilo simptomatično za povojno sodstvo v Sloveniji, kjer je kot orožje v rokah partijske politike instrumentaliziralo posameznike za obsodbe celotnih skupin in za legitimizacijo narodnoosvobodilnega gibanja. V tem primeru je posebno tragično dejstvo, da sodstvo niti ni bilo v stanju po pravnih normah obsoditi predstavnike okupatorjev – in to kljub obsežni dokumentaciji o njihovem nečloveškem delovanju. Pravilo v demokratičnih deželah je namreč, da ima vsak obtoženec, tudi zločinec, pravico do sojenja po pravnih normah. Pri vsej umestni kritiki Nürnberških procesov je potrebno poudariti, da so imeli obtoženi tam povsem drugačne možnosti obrambe in da je bilo predvsem potrebno obtožnico v vseh točkah podpreti z dokazi. In seveda: Kolektivne krivde demokratično sodstvo ne sprejema, vsaka krivda je lahko samo individualna.
Medtem ko je usoda vseh drugih obsojencev znana, še danes ne vemo prav, kdaj je bila izvršena Rainerjeva smrtna kazen. Vsekakor je jasno, da je vsaj do konca leta 1949 še živel. V Arhivu Slovenije, kot navajajo tudi avtorji, so v procesnih aktih shranjeni komentarji o vprašanjih avstrijske notranje politike, ki so nastali na podlagi časopisnih člankov in komentarjev, ki so očividno izpod Rainerjevega peresa. Stil in način pisanja se namreč ujema z drugimi dokumenti, ki jih je nesporno sestavil Rainer.
Knjiga je prispevek za boljše razumevanje povojnega revolucionarnega sodstva na Slovenskem. Dobro bi bilo, če bi sledile še druge publikacije, ki ne bi osvetlile samo mehanizma komunističnega sodnega sistema, temveč tudi pripomogle k javni rehabilitaciji številnih žrtev – tudi duhovnikov.