Avtor: Tamara Griesser-Pečar

Po vojni so komunistične oblasti na katoliško Cerkev kot na edino res nevarno opozicijo v deželi izvajale strahoten pritisk, v začetku gotovo z namenom, da bi jo uničile oz. napravile neverodostojno v očeh prebivalstva in da bi tako dosegle ločitev Cerkve in družbe. Temu so bili namenjeni tudi nešteti procesi proti duhovnikom in redovnikom. Že takoj po vojni so brez obtožb prišli v zapor nekateri predstavniki Cerkve, od jeseni 1945 pa so jih vedno številneje postavljali pred sodišče. V začetku so bili obtoževani izdaje, kolaboracije in vohunstva, kasneje pa so bile glavne točke obtožnic razdiralna indoktrinacija proti obstoječemu sistemu, devizni prekrški, uvažanje in razširjanje sovražne (beri emigrantske) literature, prekrški proti določbam o nabiranju denarja, nedovoljeno zbiranje in podobno.
V času neposredno po tako imenovani osvoboditvi, »tako imenovani« zato, ker prehoda od enega zatiralskega režima v drugega mnogi, tudi velika večina predstavnikov Cerkve, niso občutili kot osvoboditev, so bili represivni postopki proti Cerkvi precej odkriti in surovi. Sčasoma pa so postajali seveda zmeraj bolj prefinjeni, vendar pa se še v priročniku Udbe, izdanem maja 1970, Katoliška Cerkev vodi pod rubriko »notranji sovražnik«. Zaporov in obsodb je bilo seveda od srede petdesetih let vedno manj, zato pa so nastopili drugi ukrepi, kot npr. gosta mreža udbovskih informatorjev, prisluškovalne naprave v prostorih t. i. sovražnikov, delo po Udbi l. 1949 ustanovljenega duhovniškega Cirilmetodijskega društva (CMD), pomanjkanje gmotnih sredstev, deloma pa tudi že samocenzurna zadržanost samih predstavnikov Cerkve. Cerkev v javnem življenju na videz ni imela nobene vloge več, prisiljena je bila, da se popolnoma umakne v zasebno sfero svojih vernikov. Položaj se je sicer polagoma spreminjal, predvsem odkar je 1979 prevzel vodstvo slovenske Cerkve v tujini zelo cenjeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ker je bil iz zahodne tujine navajen na spoštljivo obravnavanje, je proti komunistični oblastnikom nastopal bolj samozavestno, kot so bili ti dotlej navajeni.
Malo pred preobratom je bil božič spet uveden kot dela prost dan, duhovniki so dobili vstop v domove za onemogle, lahko so obiskovali bolnike v bolnicah in dajali umirajočim zakrament sv. maziljenja, obiskovali zapore itd. Proces normalizacije tudi deset let po preobratu še dolgo ni končan, kajti pravni položaj Cerkve, njeno financiranje, vračanje cerkvenega premoženja, verski pouk v šolah, državna podpora cerkvenim šolam itd. v novi državi nikakor še niso zagotovljeni. Cerkev ni v stanju, da bi spet prevzela mnogotere naloge, ki jih je pred drugo svetovno vojno na socialnem in vzgojnem področju izpolnjevala v dobro občanov. In tu se še posebej pokaže med drugim problematika ženskih redov in kongregacij, ki so se tem nalogam še posebej posvečali.
Ženski redovi in kongregacije so bili še posebno močno preganjani in redovne skupnosti pod strahotnim pritiskom oblasti močno razredčene, deloma popolnoma uničene. O tem je malo znanega, tudi maloštevilna objavljena poročila o preganjanju Katoliške Cerkve v Sloveniji po vojni se tega poglavja dotikajo samo mimogrede. Vendar pa je že v pastirskem pismu 20. septembra 1945 jugoslovanska škofovska konferenca obžalovala položaj redovnic: »Katoliški ženski redovi, njihove vzgojne in karitativne ustanove imajo skoraj vsak dan neugodnosti in težave z novim duhom, ki jih obdaja. Koliko šikaniranja morajo potrpeti redovnice bolničarke ne samo v državnih, temveč tudi v lastnih bolnišnicah. Postopek nekaterih imenovanih upraviteljev v sestrskih bolnišnicah kaže očitno namero, da se sestram redovnicam onemogoči njihovo karitativno delovanje v korist bolnikov in odvzemajo bolnice, ki so jih s svojim trudom, s svojimi rokami in s svojimi neprecenljivimi žrtvami zgradile in vzdrževale.«
Usode redovnic so še vedno v veliki meri neznane in neraziskane. Po maju 1945 so redovnice polagoma popolnoma izginile iz javnosti. Že samo njihova redovna obleka je v prvih letih po vojni izzivala hude represalije. Sicer redovna obleka zakonsko ni bila prepovedana, javno se je rado postavljalo z v ustavi zagotovljeno versko svobodo, v resnici pa sta se proticerkveno razpoloženje in propaganda partijskih organizacij kazala na vsakem koraku. Neredko so v javnosti redovnice psovali, nanje pljuvali oz. jih celo dejansko napadali. V Mariboru npr. so morale redovno obleko celo odložiti, ker so bili policijski psi dresirani, da so napadali nune. Javna prevozna sredstva jim pogosto niso dovolila vstopa, včasih so tudi kasneje zahtevali, da izstopijo in napravijo prostor drugim potnikom. »Kdor skupnosti ni ničesar dal, od nje tudi ne more ničesar zahtevati!«
Ni pa se samo razširjalo splošno, po komunističnih oblasteh podpihovano negativno razpoloženje. Jasen cilj tajne policije je bil uničiti ženske redove, kot izrecno navaja Zgodovina organov za notranje zadeve npr. za leto 1948. Po njej je bil cilj referata za kler »likvidiranje ženskih in moških redov«. Kako uspešno so izvajali zastavljeni cilj, kaže notranja analiza Udbe za leto 1948. Tam je bilo namreč ugotovljeno, da je bil 1948 proti šolskim sestram v Slovenski Bistrici uveden sodni postopek. »S tem so bili likvidirani skoraj vsi ženski redovi v Sloveniji. Bistveno zmanjšano je bilo tudi število moških redov.«
Ob tem pa so bile redovnice večinoma nepolitične in so hotele samo nadaljevati svoje delo. Celo Udba je ugotovila, da je bilo od 1282 sester v letu 1947 – torej skoraj prepolovitev v primeri z letom 1939, ko je bilo po šematizmu samo v Sloveniji več kot 2100 redovnic (pri tem štetju niso upoštevane slovenske redovnice iz med vojnama k Italiji priključenega Slovenskega Primorja in tiste, ki so bile trenutno zunaj Slovenije) – 129 članic Osvobodilne fronte (OF), medtem ko so veliko večino, 1075, uvrstili kot nestrankarske. Le 96 sester so označili kot sovražno razpoložene. V poročilu Udbe za leto 1945 so poročali o sovražnem razpoloženju Cerkve in pri tem poudarili, da ljubljanska škofija enako kot med okupacijo razvija posebno reakcionarno dejavnost in da pri tem pobegli škof Rožman poskuša obdržati niti v rokah. Rožman naj bi si prizadeval skupaj s svojimi »klerikalnimi laičnimi pomagači« obdržati vodilno politično vlogo. Pri tem sovražnem delovanju naj bi bili posebno vidni salezijanci iz mladinskega doma na Kodeljevem, redovnice v Lichtenturnu, šolske sestre na Lončarski stezi in Katehetsko društvo.
Oblasti so šikanirale redovnice na najrazličnejše načine. Agrarna reforma, ki jo je prezidij SNOS-a sprejel 17. decembra 1945, je sicer samostanom in cerkvenim skupnostim že odvzela največji del zemlje. Vse, kar je presegalo 10 ha – oz. pri pomembnih in zgodovinsko dragocenih cerkvah in samostanih 30 ha – je bilo nacionalizirano, ne glede na to, za kakšno vrsto premoženja je šlo, kako je nastalo in v kakšen namen je bilo ustanovljeno. Prav premoženje redov – leta 1939 je bilo po šematzmu 41 moških in 121 ženskih samostanov oz. skupnosti – so pogosto sestavljale ustanove, ki so bile vezane na čisto določene, pogosto socialne naloge. Sedaj teh nalog ni bilo mogoče več izpolnjevati. S tem je bila pogosto tudi uničena eksistenčna podlaga verskih skupnosti. To pa komunističnim oblastem še ni zadostovalo, čeprav nekateri redovi sploh niso dosegali zakonsko dovoljenega števila hektarov. Premoženje redov so nacionalizirali tudi prek meja zakonsko dovoljenega. Tudi lastnih bivalnih prostorov, ki so bili pravzaprav zakonsko zagotovljeni, v mnogih primerih niso spoštovali.
Preveč vnete lokalne »veličine« so si izmišljale še dodatne šikane. Po pregledu s 25. junija 1962 so bile v Sloveniji nacionalizirane naslednje nepremičnine Katoliške cerkve: 281 objektov, od tega 239 v celoti in 42 deloma. Med objekti, ki so bili Cerkvi odvzeti v celoti, je bilo 24 župnišč, 26 mežnarij, 13 samostanov, 15 gospodarskih poslopij in 118 poslovnih in drugih stavb. Deloma je bilo nacionaliziranih 8 župnišč in 2 kaplaniji, 4 mežnarije, 5 samostanov, 2 gospodarski poslopji in 21 poslovnih in drugih stavb. Redovnice so bile popolnoma brezpravne in v mnogih krajih prostorsko tako utesnjene, da jim pogosto ni preostalo drugega kot resignirati. Vedno znova navajani argument je bil pri tem, da so prostori potrebni za družbeno »pomembne« ustanove oz. stanovanja za tiste, ki so zaslužni za novi sistem, in za njihove družine. Tako so morale karmeličanke zapustiti svoja bivališča. Kontemplativni red, ki je 12. junija 1889 na Selu (danes župnija Ljubljana Moste) ustanovil samostan, je po šematizmu imel leta 1945 tam 22 sester in 5 novink. 15. oktobra 1948 je bil samostan razpuščen, takrat je bilo tam še 20 sester. 12 jih je odšlo h karmeličankam v Linz in na Dunaj, nekatere pa niso dobile dovoljenja za izhod iz države in so morale od takrat delati v tovarnah. Samostanska cerkev je delovala še do leta 1951, nato so jo porušili zaradi domnevno potrebne razširitve ceste. Šele 1967 so se smele vrniti v domovino tri sestre, od 1987 je v župniji Sora na novo zgrajeni samostan. V šematizmu za leto 1993 je navedenih spet 12 karmeličank.
Posebno hudo prizadete so bile tudi šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja v mariborski provinci. Že Nemci so leta 1941 zasedli 13 hiš, med vojno je provinca izgubila nadaljnjih 9 hiš in 24 mest delovanja. Sedež celotne kongregacije je bil že junija 1941 premeščen v Rim, sedež province pa v Beograd, odkoder je bil šele 1984 uradno preseljen v Ljubljano. 390 sester iz mariborske province je med vojno izgubilo dom. Po šematizmu ¹⁹⁴⁰⁄₄₁ je bilo v provinci Maribor 568 sester, ki so živele v 57 skupnostih in 25 lastnih hišah. ¹⁹⁵⁵⁄₅₆ je imela provinca samo še 378 sester, pri čemer skoraj polovica ni živela v skupnosti. Mnoge sestre so zapustile Slovenijo – tudi že med vojno – in so delovale v Nišu ter Pančevu.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Dve poti: Spomin gre nazaj, pogled naprej Mirko Kambič

Frančiškanke Marijine misijonarke so morale v treh dneh zapustiti svoj samostan v Gorupovi ulici (župnija Ljubljana Trnovo), in ker niso imele sploh nikakih sredstev za preživljanje več, so prosile za dovoljenje, da se preselijo v Francijo. Še istega leta so zapustile Jugoslavijo. Po 26 letih so se nekatere vrnile v Slovenijo. Lastno hišo so imele od 1988 v Lescah, 1992 so dobile svojo hišo v Ljubljani nazaj.

Šolstvo in vzgoja

Ženski redovi so v kraljevini Jugoslaviji opravljali dragoceno vzgojno delo v otroških domovih, sirotišnicah, otroških vrtcih, ljudskih in meščanskih šolah, na učiteljiščih in drugje. Po vojni je bilo vse zasebno šolstvo ukinjeno, torej tudi cerkvene šole, tako da so morale redovnice, ki so delovale kot učiteljice, odpovedati službo oz. so bile odpuščene. V šolskem letu ¹⁹³⁵⁄₃₆ so šolske sestre mariborske province v svojih šolah, internatih, otroških domovih in tečajih skrbele za 3067 otrok, po vojni za nobenega več. Uršulinke, ki so se predvsem posvečale vzgoji ženske mladine, so imele leta 1939 v Sloveniji tri samostane: v Ljubljani, Mekinjah pri Kamniku in Škofji Loki. 74 redovnic je poučevalo 1261 učenk. Že 1941 so jih nemški okupatorji pregnali iz Škofje Loke in Mekinj. Po vojni so se hotele vrniti v svoja močno opustošena samostana, toda v Mekinjah so bili nastanjeni vojaki in v Škofji Loki vojni ujetniki in bolniki. Uršulinke v Ljubljani so imele do konca šolskega leta ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ štiri šole: ljudsko šolo (223 učenk), meščansko šolo (202 učenki), žensko realno gimnazijo (336 dijakinj), učiteljišče (51 dijakinj) s priključeno vadnico, tj. ljudsko šolo (183 otrok), na kateri so lahko učile učiteljske pripravnice. Skupaj torej 1331 deklic oz. mladih žensk. 38 uršulink je delovalo kot učiteljice. 1946 je 33 učiteljic ostalo brez zaposlitve. Razen tega so imele sestre lasten internat, v katerem je bilo 1939 nastanjenih 98 deklet, 665 pa ga je obiskovalo čez dan. 1946 sestre internata niso več imele in državni internat sester ni več zaposloval.
Podobno je bilo v Škofji Loki. 1939 so tam redovnice v treh šolah in v otroškem vrtcu poučevale in skrbele za 547 deklic – v otroškem vrtcu za 54 otrok, v osnovni šoli 305 učenk, v meščanski 145 in v učiteljišču 43. Leta 1946 samostan ni imel nobene šole več. Leta 1939 je 30 redovnic delovalo kot učiteljice, 1946 je postalo preostalih 22 učiteljic brezposelnih. 1939 so imele v internatu 50 deklic, 1946 so tja namestili internirance. V Mekinjah, kjer so imele uršulinke meščansko šolo, je bilo leta 1939 130 učenk, 1946 nobene več. Na tej šoli je delovalo leta 1939 5 redovnic kot učiteljice. 1946 niso imele uršulinke nobene šole več in 60 kvalificiranih učiteljic je bilo brez zaposlitve in tako tudi brez dohodkov.
Sicer je slovensko prosvetno ministrstvo ob podržavljenju uršulinskih šol v Ljubljani obljubilo, da bo prevzelo učiteljski zbor, že zato, ker ga niso imeli s čim nadomestiti. Vendar pa so v začetku šolskega leta ¹⁹⁴⁵⁄₄₆ nastavili samo 6 sester, in sicer na podržavljeni ljudski šoli Ljubljana Center. Že marca 1946 so odpustili tudi te, potem ko so že tri mesece pred odpustom poučevale brez plačila.
Notredamske šolske sestre so imele pred vojno v ljubljanski škofiji 11 otroških vrtcev in šol z 660 učenkami, in sicer v Šmihelu pri Novem mestu en otroški vrtec (30 otrok, 2 vzgojiteljici), eno ljudsko šolo (250 učenk, 6 učiteljic), eno meščansko šolo (120 učenk, 8 učiteljic) in eno gospodinjsko šolo (20 učenk, 2 učiteljici) ; na Jesenicah en otroški vrtec (60 otrok, 2 vzgojiteljici); v Šentjerneju na Dolenjskem en vrtec (40 otrok, 2 vzgojiteljici); v Ljubljani en otroški vrtec in eno gospodinjsko šolo (20 učenk, 2 učiteljici); na Bledu en otroški vrtec (30 otrok, 2 vzgojiteljici); v Ljubljani en otroški vrtec (30 otrok, 2 vzgojiteljici) in v Žireh en otroški vrtec (40 otrok, 2 vzgojiteljici). Internata so imele v Šmihelu in v Ljubljani (po 60 deklic, po 7 redovnic), vzgojni zavod je bil v Trnovem (70 otrok, 7 redovnic). Razen tega so imele na Jesenicah otroški dnevni dom za 70 otrok, za katerega je skrbelo 6 redovnic. Sestre so poleg tega zasebno poučevale glasbo in tuje jezike, strojepisje in stenografijo ter klekljanje in inštruirale. Leta 1946 sestre niso poučevale na nobeni šoli več. Odpustili so jih tudi iz državne ljudske šole v Šmihelu. Skupnosti na Bledu in Jesenicah so razpustili že nemški okupatorji. Sicer so jih tudi v Šmihelu že Italijani in še bolj Nemci prostorsko utesnili, po koncu vojne pa jim je bilo sploh prepovedano vsakršno delovanje. V Ilirski Bistrici – po 1. svetovni vojni v Italiji, po 2. svetovni vojni v Jugoslaviji – so imele sestre podobne šole kot na Jesenicah, Bledu in v Šmihelu pri Novem mestu. Tudi tam so bile šole in dom 15. decembra zaprti.
Marijine sestre (Hčere Marije Pomočnice) so imele dnevni dom za predšolsko mladino, konvikt za učenke revnih družin, vzgojevališče za dečke. Povsod so morale prenehati z delom. In končno usmiljenke (Hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega): v zavodu Lichtenturn je bilo 624 učenk in 22 učiteljic, na gimnaziji Kočevje 200 učenk in 10 učiteljic, v otroškem vrtcu Zelena jama do 60 otrok z dvema vzgojiteljicama, v mladinskem domu Ljubljana Vič leta 1939 120 otrok in 6 sester.

Nega bolnikov in socialne ustanove

Redovnice so bile dejavne še v zasebni bolniški negi, v bolnišnicah in sanatorijih, izolirnih postajah, domovih za nego bolnikov, za stare in onemogle, v ubožnicah itd.
Iz čisto ideoloških razlogov pa so jih izrinili tudi iz socialnih ustanov, čeprav ni bilo zanje nobenega nadomestila. Iz ideoloških razlogov so se sprijaznili tudi s slabšo oskrbo prebivalstva. Tako je dr. Marjan Ahčin, prvi slovenski minister za zdravstvo in pred koncem vojne pristojen za zdravstvo pri SNOS-u, 17. decembra 1944 sicer ugotovil, da bodo bolnišnice še nekaj let navezane na redovnice, dokler ne bo mogoče izobraziti ustreznega laičnega osebja. Iz tega seveda lahko že razberemo, da je bil že od vsega začetka dolgoročni namen novih oblastnikov pregnati sestre iz bolnišnic. Vendar pa niso čakali, da bi se izobrazilo nadomestno osebje. Že 13. novembra 1945 je dr. Ahčin poslal pisno odpoved pristojnim mestom usmiljenih sester. Potem ko je minister za zdravstvo v že omenjenem pisanju 13. novembra sporočil, da pogodbe med vodstvom province in upravami zdravstvenih ustanov niso več veljavne, je sestra prednica s spremstvom 5. decembra obiskala ministra za zdravstvo, da bi mu pojasnila, da sredi zime ne more odpustiti 500 sester. Dr. Ahčin je moral priznati, da zanje nima nadomestila, vztrajal pa je, da se morajo vsa mesta na novo razpisati in da se morajo usmiljene sestre, kot tudi vsi drugi, na novo prijaviti. Da bi lahko bile sprejete v državno službo, so morale sestre vsekakor imeti volilno pravico. Na prvi pogled to morda ni bila ovira, toda mnogi duhovniki so po vojni izgubili volilno pravico, tako tudi Marijine sestre. Redovnice sprva niso vedele, kako naj ravnajo. Zdravniki so brezpogojno hoteli, da se prijavijo, ker brez njih niso mogli vzdrževati medicinske oskrbe. Bili pa so tudi nasprotni glasovi. Ker so medtem že odpustili več sester, je sestra prednica prosila za svet škofijski ordinariat. Generalni vikar Anton Vovk in prelata Aleš in France Ušeničnik so priporočili, naj se sestre potegujejo za službe. Nato so sestre za službe prosile.
Podobne težave kot usmiljenke so imeli tudi drugi redovi. Delo so jim zelo oteževali. In če so redovnice smele ostati v bolnišnicah, je bilo to praviloma vezano na pogoj, da nosijo civilno obleko. Ostati so smele seveda tudi, če so popustile pod političnim pritiskom in izstopile iz reda. Ko je prišel na interno kliniko nov direktor, je zahteval dokazila o kvalifikacijah redovnic. Ko so mu pokazale diplome, tako poroča redovna kronika, naj bi razočarano rekel: »Potem pa ne moremo nič.« V drugih republikah, npr. v Srbiji in Makedoniji, so lahko redovnice v redovnih oblekah še nadalje opravljale svojo službo. Tam so izobraževali in sprejemali nove sestre. Pa tudi v Sloveniji so bila področja, kjer v začetku redovnic niso nadlegovali. Tam namreč, kjer nihče ni bil pripravljen prevzeti njihovega dela. Primer za to je bilo zavetišče za brezdomce sv. Jožefa v Ljubljani in sv. Vincencija v Mengšu.
Že od maja 1945 so se zarisovale prihajajoče spremembe. Uprava splošne bolnišnice je odstavila prednico usmiljenih sester Angelo Kunc in postavila za prednico sestro Stanislavo Koser, ki je bila do tedaj prednica Mladinskega doma v Streliški ulici. Sledil je odpust 9 usmiljenk iz ženske bolnišnice in 8 iz splošne bolnišnice, 2. junija so izgubile sanatorij Leonišče s celotnim inventarjem, v katerem je 32 sester oskrbovalo 67 pacientov. Duhovniki, ki so se tam zdravili za polovično ceno, so morali ustanovo takoj zapustiti. Provinci je bila tako odvzeta možnost, da bi sploh lahko nadaljevala s karitativnim delom.
Redovnice so bile razen tega odpuščene še iz naslednjih ustanov: iz otroške bolnišnice – 15 sester, ki so skrbele za 80–120 otrok, s klinike za živčne bolezni v Ljubljani – 19 sester za 317 bolnikov, s klinike za živčne bolezni Studenec – 26 sester za 484 bolnikov, iz hiralnice v Radečah – 3 sestre za 21 starih ljudi, iz bolnišnice za sestre v Hotemežu – 70 sester, iz Marijinega doma – 70 sester. Leta 1939 je bilo 248 usmiljenk (materna hiša v Parizu) zaposlenih v državnih bolnišnicah, 1. 4. 1946 jih je bilo samo še 145. Iz splošne bolnišnice Ljubljana, s klinike za ženske bolezni, je bilo odpuščenih 12 sester, 9 iz Krškega, s klinike za ženske bolezni novomeških sester, 5 iz splošne bolnišnice v Mariboru itd. Število se je tudi nadalje še stalno zmanjševalo. Že Nemci so odpustili sestre iz ženskih zaporov v Begunjah, razen tega so morale tudi iz ženskih zaporov v Novem mestu.
Marijine sestre Čudežne svetinje (bolniške sestre sv. Vincencija Pavelskega) – materna hiša je bila Vincentinum v Ljubljani – so imele skupaj 16 hiš oz. ustanov s 177 sestrami in 13 novinkami, 11 v Sloveniji in 4 na Hrvaškem; med temi so bili sanatorij Šlajmerjev dom, sanatorij za tuberkulozo v Vurbergu pri Ptuju z izolirno postajo v Zagorju ob Savi, bolnišnica v Trbovljah, državna ubožnica v Škofji Loki, dom za slepe v Škofji Loki itd. Kongregacija Marijinih sester je že 1. oktobra 1946 dobila dekret, s katerim je bilo odpuščenih 32 sester iz sanatorija Šlajmerjev dom. Pri tem se sploh niso ravnali po pogodbah in odpovednih rokih. Sestre so odpuščali v skupinah, kakor hitro so zanje dobili nadomestilo. Tako se je morala prva skupina posloviti 1. novembra, naslednja 1. decembra. Vse ostale so morale oditi 8. marca 1948. Skupnost sester v sanatoriju Emona je bila odpuščena 31. maja 1948, plače pa že nekaj mesecev sploh niso dobivale.
Istega dne je bil nacionaliziran tudi v Zagrebu sanatorij Srebrnjak. Mnoge sestre so odšle ali v druge republike ali pa so prijele za drugo manjvredno delo, postale so gospodinjske pomočnice, servirke v menzah, tovarniške delavke, čistilke itd. Nekatere sestre so se še nekaj časa lahko reševale v zasebni negi bolnikov. Leta 1948 so jih iz vseh javnih socialnih ustanov množično odpustili, od tedaj dalje so smele biti zaposlene samo še kot privatne osebe, ne več kot redovnice. Vsesplošno so zagotavljali, da pomoč redovnic ni več potrebna in da je za bolnike ter nege potrebne osebe poskrbljeno. Leta 1949, ko je preganjanje doseglo vrhunec, sestre tudi zasebno niso smele več negovati bolnikov in starih. Vse prošnje bolnikov, da bi jih zasebno negovale redovnice, so takrat kategorično odbijali. In če se sestre te prepovedi niso držale, so jih zaprli. Leta 1949 je bilo zaradi tega aretiranih 16 Marijinih sester. To pa nekaj let kasneje ni oviralo nekaterih znanih komunistov, da ne bi najemali redovnic za lastno nego ali za nego svojih sorodnikov. Tako je Marijina sestra l. ¹⁹⁵³⁄₅₄ negovala očeta predsednika verske komisije Borisa Kocijančiča. Lidija Šentjurc, ki je podpisala razlastitveni dekret kongregacije, je za nego svoje matere nastavila Marijino sestro, ki je stanovala pri njej in stalno nosila redovno obleko. Tudi Josipa Vidmarja in ženo Janeza Stanovnika sta negovali Marijini sestri.
Leta 1945 so bile odpuščene tudi sestre Svetega križa iz otroškega doma za vojne sirote, 1946 je bilo podržavljeno Jožefišče. Del hiše je bil sanatorij, pa tudi različni zdravniki so imeli v hiši ordinacije. Drugi del hiše je bil dom za revna samska dekleta, ki so služila pri raznih družinah. Tudi priključeno učilišče za krojače je bilo podržavljeno, postalo je državno podjetje Kroj. Večina sester je morala hišo takoj zapustiti, 5 sester je bilo nastavljenih kot bolniške negovalke. Pa tudi te so bile potem 3. maja odpuščene.

Noviciat

Komunistične oblasti so poskušale ovirati vstopanje mladih deklet v redove. Kakor hitro so izrazile to namero, so lahko računale že v domačem kraju z vsakovrstnimi težavami, npr. pri pridobivanju potrebnih dokumentov. »Povabljene« so bile na policijsko postajo, zasliševane in nujno so jim svetovali, naj si izberejo kak drug, družbeno koristen poklic. Tudi njihovim družinskim članom so grozili in jih zapostavljali. Pogosto so morale v 24 urah zapustiti svoje stanovanje, ker naj ne bi imele nobenega opravičenega razloga zasedati nujno potrebna stanovanja.
Redovi so pogosto svoje novinke »ilegalno« izobraževali, tudi ne zmeraj v Sloveniji, kajti položaj cerkve je bil na Hrvaškem ali v Bosni bistveno boljši. Pogosto so jih uradno prijavili oblastem šele potem, ko je bilo njihovo izobraževanje končano. Za ilustracijo primer iz kongregacije sester svetega Križa. Ko so tri kandidatke pred vstopom v noviciat februarja prišle iz Djakova v Slovenijo, da bi obiskale starše, sta nje in redovnico, ki jih je spremljala, v Murski Soboti pričakala dva policista, jih naprej zasliševala na policijski postaji, nato odvedla na Ozno in nazadnje vrgla v zapor za tri noči in dva dneva. Niso imele niti možnosti, da bi obvestile svoje sorodnike. Ob takem ravnanju so se mnoge mlade ženske obotavljale, da bi sledile svoji želji postati redovnice. V ilustracijo nekaj številk: Marijine sestre v Ljubljani so leta 1946 imele še 7 novink – 1939 jih je bilo 12. Notranje ministrstvo po decembru 1945 redu ni dovolilo sprejeti prijavljenih deklet v noviciat, 3 postulantke in ena novinka so bile poslane domov. Kot razlog so navedli: nepotrebno zaposlitev in pomanjkanje stanovanj v Ljubljani. Uršulinke so imele v svojem noviciatu v Mekinjah 1939 17 novink, 1946 samo še 2, usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega v Marijinem domu pri Radečah 1939 60 novink, 1946 samo še 5, najprej v Ljubljani, nato pa na deželi, šolske sestre (materna hiša Ilirska Bistrica) so imele v noviciatu v Ilirski Bistrici 1939 20 mladih žensk, 1946 v Ljubljani v Šiški le še 4, notredamke 1939 v noviciatu v Šmihelu pri Novem mestu 7, 1946 nobene.
Pogosto so živele ženske navidez slučajno skupaj v stanovanju in opravljale svoje civilne poklice, v resnici pa je šlo za redovno skupnost, ki je živela skrito. Sestram kot tudi drugim predstavnikom Cerkve je bila pogosto odvzeta volilna pravica, nekatere so bile celo zaprte. Gospodarska stiska redovnic je bila zelo velika. Mnoge so bile gospodinje v župniščih, pa tudi tam so bila sredstva pogosto zelo omejena, ker je državna politika Cerkvi sistematično odvzela skoraj vse finančne vire.

Redovnice v zaporih in delovnih taboriščih

Natančne podatke o tem, koliko sester, kako dolgo in zakaj je bilo zaprtih, je zelo težko pridobiti, ker so razpoložljivi dokumenti in poročila še zelo pomanjkljivi. Nekatere redovnice so izstopile iz redov, druge so odšle v tujino. O njih ne vemo skoraj nič. Naslednji podatki temeljijo na poročilih sester in dokumentih iz arhiva tajne policije.
Po poročilih usmiljenk je bilo leta 1949 v delovnem taborišču Ferdrenk med 700–750 ženskami iz vseh družbenih plasti in poklicev tudi 40 redovnic: Marijinih sester, šolskih sester, usmiljenk in uršulink. Do sedaj je tudi malo znanega o tem, koliko redovnic je tajna policija lahko pridobila kot neformalne sodelavke, le posamezni namigi so in nekaj imen. Do sedaj v arhivih Udbe niso bile najdene konkretne številke, tako kot npr. o neformalnih sodelavcih med duhovniki. Jasno pa je, da primer šolske sestre iz Slovenske Bistrice, ki je bila 24. novembra 1948 zaprta tri dni in noči, ko je hotela obiskati na smrt bolno teto, gotovo ni osamljen. Hoteli so jo prisiliti, da bi delala za Udbo; kot sredstvo za pritisk so uporabili dopisnico brata – bivšega domobranca, ki jo je imela pri sebi in s katero je brat po dolgih letih poslal svoji družini znamenje, da živi.
Že maja 1945 so neke noči 6 šolskih sester (Suore scholastiche della Nostra Signora) – Nemk z italijanskim potnim listom – iz samostana v Gorici odvlekli v Ljubljano in zaprli v obrtno šolo. Po intervenciji konvikta pri podpredsedniku slovenske vlade Marijanu Breclju, čigar oče je bil zdravnik pri teh redovnicah že v Gorici in nato v Ljubljani, so jih konfinirali v samostanu notredamskih sester na Mirju in šele po ponovnih prošnjah so jih poslali nazaj v Gorico.
Konec julija 1945 so odpeljali 12 frančiškank (Frančiškanke Brezmadežnega spočetja) iz bolnišnice na Golniku, češ da jih bodo prestavili nekam drugam. V resnici pa so jih kot kriminalke odpeljali z avtobusom in jih nastanili v poslopju nekdanje umobolnice, kjer so jim najprej pri preiskavi odvzeli vse, »česar niso potrebovale«. 14 dni so jih premeščali iz enega umazanega prostora v drugega, takoj ko so kak prostor kolikor toliko očistile. Prostori so bili v katastrofalnem stanju: polni umazanije, na stenah madeži po ubitih stenicah, bolhe itd. Ponoči so se vrstila zasliševanja, pri katerih sta se ponavljala predvsem dva očitka, namreč da so delale za Nemce in da so molile za škofa Rožmana.
V Slovenski Bistrici so 1948 zaprli štiri šolske sestre (Frančiškanke Brezmadežnega spočetja): provincialko, prednico in dve sestri. Šest mesecev so bile v preiskovalnem zaporu in nato obsojene na zaporne kazni od tri in pol do devet let. Sestra Avgustina, provincialka, je dobila devet let prisilnega dela in je izgubila državljanske ter politične pravice za pet let, prednica sestra Davorina pet let prisilnega dela. Vse so bile v delovnem taborišču Rajhenburg, kuharica je morala še dodatno delati na avtocesti. 16. februarja 1949, na dan obsodbe, so napravili v hiši šolskih sester v Slovenski Bistrici hišno preiskavo in na podlagi obsodbe navedenih sester zaplenili premoženje reda v vsej Sloveniji. Sestre so morale zapustiti hišo že dan za tem. Provincialko so izpustili 2. januarja 1959 in rehabilitirali 23. oktobra 1959.
16 Marijinih sester iz Maribora in Celja je bilo 1948 in 1949 aretiranih. 15. avgusta so v Mariboru po hišni preiskavi odvedli 9 sester, dve so pustili, da bi oskrbovale bolnike, dveh slučajno ni bilo doma. Po nekaj dneh so prednico in še eno sestro izpustili, druge so prišle v kazensko in poboljševalno taborišče Ferdrenk. Februarja 1950 so jih izpustili. Iz kronike redovnic in pripovedovanja drugih žensk, ki so skupaj z njimi trpele v Ferdrenku, je o tem času v taborišču nekaj znanega. Ženske so morale graditi cesto, planirati in graditi taborišče in podobno. Poročajo pa tudi, da so morale nositi kamenje sem in tja, brez smisla in cilja. Ležišča so bila do skrajnosti stisnjena, hrana več kot pičla. Poročajo tudi, da so taboriščnicam dajali arzen, da bi prikrili njihovo slabo zdravstveno stanje. Julija 1949 so v Celju zaprli 6 sester, izpustili so jih februarja 1950. Eno so zaprli avgusta in izpustili marca.
Kot smo že omenili, so imele komunistične oblasti posebno na piki usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega (jugoslovanske province). 38 usmiljenk je bilo med vojno in po njej v zaporu. Že Nemci so aretirali 4 sestre in Italijani eno. Sestre so po naročilu škofa Rožmana pomagale zavezniškim vojakom. Jeseni 1944 so v bolnici skrivale pilota Maurica Brasha, zdravstveno so ga oskrbovale, hranile so ga, pomagale so mu zbežati in mu tako rešile življenje. Sestro Akvino Bojc iz Leonišča so Nemci za 14 dni zaprli, ker je neki politično sumljivi pacient ušel. Ni jasno, ali je šlo pri tem za omenjenega ameriškega pilota. Neposredno po vojni je bila sestra Akvina iz neznanega razloga dvakrat po nekaj dni zaprta. Nato se je leta skrivala po različnih redovnih hišah širom po Jugoslaviji, na smrt bolno so nato pripeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je aprila 1951 v starosti 46 let umrla.
1946 so neko vzgojiteljico osumili sabotaže, obsodili na tri mesece, po pritožbi pa so ji kazen zvišali na šest mesecev. Kazen je odsedela leta 1947 v Begunjah. Poleg tega je bilo istega leta aretiranih še nadaljnjih 6 sester, ena iz Lichtenturnovega zavoda, to so imeli zaprto v zaporu na Poljanski cesti pet mesecev, ker je baje širila neki letak s sovražno vsebino. Drugih 5 sester, ki so delale v mariborski bolnišnici, je bilo decembra 1947 obsojenih na eno do treh let prisilnega dela. Obtožene so bile sodelovanja z okupatorjem.
Lichtenturnov zavod je bil oblastem že od začetka trn v peti. Ravnatelj province usmiljenih sester je bil do 29. junija 1945 vizitator lazaristov dr. Lovro Sedej, ki je bil 4. januarja 1946 aretiran in nato obsojen na štiri leta zapora. Sedeja je tajna policija označevala kot »koreniko zla v Sloveniji«. Slabo naj bi vplival na usmiljenke in jih napravil za sovražnice Osvobodilne fronte (OF) in novega reda. V osnovi, tako tajna policija, so bile sestre napolitične – saj niso smele niti brati časopisov – vendar pa so postale nasprotnice zaradi popolne pokorščine predstojnikom.
Decembra 1946 približno ob petih popoldne se je pred Lichtenturnovim zavodom zbrala množica kakih 500 ljudi. Med njimi so bile tudi nekdanje gojenke sester, dekleta, ki so nato pred zbrano množico ožigosala razmere v zavodu med vojno in po njej. Slišati je bilo parole kot: »Dol s klerofašisti!« in »Zahtevamo kazen!« Hoteli so govoriti s sestrami ali vsaj s prednico. Ker pa se te niso pokazale, je krenila večina demonstrantov skozi mesto, se nato vrnila in se razšla šele proti osmi uri. Neposredni povod za demonstracijo je bil članek, ki je tistega dne izšel v Slovenskem poročevalcu. 1947. leta so 7 sester postavili pred sodišče in obsodili, po pritožbi pa jih je vrhovno sodišče oprostilo. Vrhovno sodišče je sicer potrdilo njihovo krivdo, zastopalo pa je stališče, da je zaplemba zavoda zadostna kazen.
Sprva so seveda hoteli »razkrinkati« ves red usmiljenih sester, kot se je izrazil kapetan Martin Renko po hišni preiskavi v Marijinem domu. V zaplenjeni korespondenci naj bi bilo dovolj dokazov, tako Renko, da so celotni red in njegovi odgovorni predstavniki v Jugoslaviji »živahno protiljudsko delovali, tako kriminalno kot politično«.
Ta demonstracija ni bila osamljeno dejanje, bilo je še več protestnih akcij proti redovnicam in proti cerkvi. Za absolutni vrhunec pa lahko imamo zažig generalnega vikarja in kasnejšega nadškofa Antona Vovka.
Še nadaljnih 5 redovnic je bilo ¹⁹⁴⁷⁄₄₈ v zaporih, ena v Celju v zaporu Stari pisker in tri od 22. 4. 1948 do 2. 1. 1951 v Beogradu. Še ena je bila zaprta v Begunjah in v Rajhenburgu; aretirana je bila, ko so izgnali redovnice iz Leonišča. Med zapornicami sta bili najbrž še neka bolniška sestra in neka kuharica iz Skopja, ki je čez noč dala zatočišče človeku, ki ga je iskala Ozna. 1949 so aretirali 20 usmiljenk, deloma ker so zasebno negovale bolnike, tri so bile obsojene, ker so jih imeli za »družbeno nekoristne«. Iz Marijinega doma v Kočevju so spravili 8 sester v kočevski zapor in nato od tam v delovno taborišče Ferdrenk. Večina sester je pristala v Ferdrenku, naslednji postaji sta bili tudi Škofja Loka in Rajhenburg.