Avtor: Tine Velikonja

7. oktober – teharska nedelja

Zadnja tedna pred slovesnostma na Rogu in Teharjah sta edina v vsem letu, ko zaskrbljeno spremljam celotedenske vremenske napovedi, čeprav opažam, kako so kljub pomoči vremenskih satelitov in radarjev nezanesljive. Krive naj bi bile Alpe. Za to nedeljo so teden dni prej napovedovali sonce, naslednje dni so se predvidevanja slabšala: nebo se je začelo vedno bolj oblačiti in število kapljic večati. Včeraj pa tolažilni obrat, da bo danes sicer oblačno, ravno po sredi Slovenije pa se bo vlekla meja med padavinskimi oblaki na zahodu in jasnim nebom na vzhodu.
Za Teharje se že nekaj časa dajemo, ali naj bo obletna slovesnost spomladi ali jeseni. Celjani nam razlagajo, da oktober zaradi nezanesljivega vremena ni pravi mesec. Ob prvi slovesnosti leta 1990 je bilo celo pretoplo in je sonce neusmiljeno žgalo, saj se ni dalo skriti v senco, naslednja leta pa je bilo pogosto kislo, lani celo nevihtno, ko je neslo dež od strani in ni uboga strešica na spomeniku nad oltarjem zalegla niti zase. Danes se nas je nebo usmililo. Oltar bo spet spodaj pri križu, bliže ljudem in na varnem.
Po dolgem času smo prišli na Teharje spet vsa družina. Zgodaj smo, pa je že gneča, ko se prebijamo po klancu na teharsko ploščad. Skozi ograjo na desni strani zagledamo igralce golfa, kako se sramežljivo podijo z žogicami okrog svojih barak. Kasneje jih ni več videti. Na pobočju velike pregrade grabijo pokošeno travo. Pridruži se nam dr. Griesser-Pečarjeva. Vrata skozi ograjo so zgoraj odprta in se lahko povzpnemo na jez. Jezero je mrko, saj je nebo nad njim oblačno in megleno, a Sv. Ana tolažilna, kot je bila pred pol stoletja. Voda je videti spokojna, globoka naj bi bila slab meter, pod njo pa nevarna usedlina. Skrbno pazijo, da je gladina vedno enaka, da ne niha niti za centimeter, pa naj smo sredi obilnega deževja ali v poletni suši. Kaj hitro bi se sicer pokazala resnica o uničenem kraju.
Teharje naj bi bil osrednji spominski park, posvečen umrlim na protikomunistični strani. Ni videti, da mislijo resno. Spomenik sicer stoji, vendar nedokončan in zanemarjen, okrog njega pa nič tistega, čemur rečemo varovano okolje. Tik mimo spomenika vseslovenskega pomena je še vedno speljana cesta za tovornjake s smetmi, ki jih odlagajo na njegovem pragu; s spomeniške ploščadi naj bi se ti pogled na široko odprl proti Savinjski dolini, pa se ustavi na zanemarjenih poslopjih celjske komunale. Veter prinaša smrad z odlagališča. Kdaj so že obljubili, da se bodo preselili na drugo stran. Zraven pa še ta nesrečna steza za motoriste in vežbališče za golf. Saj imajo prostora, kolikor hočejo, od Celja do Dramelj, pa so se zaleteli ravno v to. Vemo, da nam Cinkarna nagaja. Maščuje se, ker smo jih bili pred leti malo trše prijemali. Takrat so hodili na seje vsi pohlevni, danes jih ni več videti. Čeprav je bil župan Šrot izvoljen na listi SLS-SKD, je podpisal popolno predajo.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Čakajoč na mašo Tine Velikonja

Delavci se oddaljujejo proti zahodnemu robu pregrade. Tam še nekaj časa grabijo. Spustimo se k oltarju. Mašo vodi dr. Anton Stres, novi mariborski pomožni škof. Asistirata mu iz Ljubljane škof Kvas in iz Kopra stolni vikar Likar. Usedemo se na prag pred spomenikom. Stresova pridiga me preseneti. Ne navezuje se toliko na nedeljsko evangeljsko sporočilo, kot se posveča kraju, na katerem smo se znašli, in njegovi mračni dediščini. Govori o tem, da se je »tukaj dogajal genocid, če genocid pomeni, da nekdo množično pobija zato, ker pripadajo žrtve določeni rasi ali narodu, pa tudi veri ali prepričanju«. Tako jasne besede naša oblast ne zna izgovoriti, po njenem naj bi šlo za zmote in napake, ki so pustili madeže na sicer čisti sliki narodnega odpora. Ne gre pa mu iz ust beseda »slovenski domobranci«, tudi druge, največ je bilo deklet in žena, poimenuje z enotnim pojmom »teharske žrtve«. Zdaj se že ve, da so bili na Teharjah samo Slovenci, tako jetniki kot njihovi stražarji.
»Teharje s svojo grozoto prav nič ne zaostajajo za drugimi svetovno znanimi morišči prav tako žalostnega in ogorčenega spomina, kakor so Ošvienčim (Auschwitz), Dachau, Srebrenica in drugi. Vendar je med naštetimi kraji in Teharjem velika razlika. Drugod je z javno in pravnomočno obsodbo zločinov in zločincev že bila zopet vzpostavljena v vso svojo veljavo resnica in pravičnost ali pa kmalu bo. Čast in dostojanstvo žrtev sta bila oprana. Pred zgodovino je za vse večne čase na legitimen in občeveljaven način bilo zopet vzpostavljeno načelo, da je ubiti človeka, ki mu krivda ni dokazana ali je celo očitno nedolžen, zločin in greh, ob katerem ni dovoljeno molčati, ga ni dovoljeno tolerirati, ga ni dovoljeno dopuščati.
V državi, ki je vredna tega imena, vladajo načela pravičnosti in medsebojnega spoštovanja. Kdor ta načela potepta, mora biti obsojen, da ne bi bilo nobenega dvoma o tem, da načelo, ki naj vodi naše medčloveške odnose, ni nasilje in ni naduta moč, ampak pravičnost in medsebojno spoštovanje. Zato je dejstvo, da mlada slovenska država, da njena oblast v preteklih desetih letih ni bila sposobna vzpostaviti na tem področju pravice in resnice, tako strahotno zaskrbljujoče.«

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori škof dr. Anton Stres Tine Velikonja

Poskušam priti bliže oltarju, da bi napravil nekaj posnetkov od blizu, pa se mi ne posreči. Ljudje so se znašli, sedijo na svojih stolčkih zbrani ter resni in jih nočem motiti. Poje združeni zbor celjske dekanije, ki ga vodi Rado Pinter. Vmes vložek Marka Finka in Andreje Zakonjšek. Vrhunsko. Maša je mirna in utečena, ni hrumenja orgel, da bi se vse treslo. Ozvočenje je boljše kot lani. Darovanje, povzdigovanje, obhajilo. Kaj bi rekel? Tolažba za svojce, zadoščenje za prestano trpljenje preživelim, globok občutek zmagoslavja. Po blagoslovu spregovori teharski župnik. Moti me, da tako hitro prepusti besedo predstavniku krajevne skupnosti. Prebivalci te skupnosti žal za prostor, kjer je stalo teharsko taborišče, ne naredijo nič. Ne samo da, odkar so jim priznali rento, mižijo ob nasilju nad naravo in molčijo ob igrišču za golf nad grobovi in dirkaški progi, ampak jim ni mar niti za ožji prostor: ne zalivajo rož, ne kosijo trave v okolici, ne pobirajo ostankov sveč.
Kulturni program napoveduje nepogrešljiva Marija Zgonc. Nastopi pevski zbor s pesmijo Glejte že sonce zahaja, nadaljujeta solista. Profesionalnost in toplina. Prvi govornik je Marko Štrovs v imenu Nove Slovenije. Pove nam, zakaj smo tu in kaj pričakujemo od države. Za njim se postavi pred mikrofon ing. Vida Duler-Vrhnjak. Kot naročena je, da pove zaguljenim Štajercem, da je revolucija in državljanska vojna tudi njihova zadeva in naj se ne izgovarjajo, da je tisto, kar se je dogajalo pod okupirano Slovenijo južno od Save, zasebna zadeva. Za Vido sem se pred leti čudil, odkod se je vzela in kako upa, da bo v tistem še bolj zaguljenem Slovenj Gradcu kaj dosegla.
Kot omeni na začetku, se je namreč to mesto razglasilo za »mesto miru«. Ko pa je bilo treba postaviti znamenje z imeni tistih, ki so jih pomorili komunisti v revoluciji, ko bi s tem dejansko razglasili konec državljanske vojne in mir, so se oglasile temne sile. Slovenj Gradec je pokazal, da ne misli resno. Žal mi je njihovih kulturnih delavcev, ki so delali iskreno, pa bili izkoriščeni. To mesto je pokazalo, da je mesto miru za izvoz, ko pa bi morali domačini pospraviti po lastni hiši, so omagali. Gospa Vida se predstavi:
» … je tudi naša družina po okupaciji zbežala pred Nemci v Ljubljansko pokrajino. Na nemškem seznamu nezaželenih oseb je bil oče zapisan na 5. mestu kot klerikalni strankarski veljak, sovražnik Nemcev. Kot mnogi drugi je tudi moj oče že v avgustu 1941 prestajal fašistični zapor v Italiji nekje v okolici Benetk. Ves čas medvojnega begunstva je družino s šestimi otroki preživljala mama kot honorarna učiteljica. Kot cigani smo se selili iz kraja v kraj: Straža, Brezova Reber, Ajdovec, Sela, Vavta vas, Novo mesto, Dobrava, Dobruška vas. Kot mnogi drugi se je tudi oče oktobra 43 priključil domobrancem v Novem mestu in se 8. maja 45 poslovil od žene in otrok v Dobruški vasi in odšel z ostalimi domobranci proti Zidanemu Mostu, Celju in dalje. Očetova naivnost pa se je končala z dokončnim dotikom smrti. Na binkoštni praznik 20. maja 45 popoldne so ga od večernic odpeljali partizani – znani domačini – v slovenjegraški zapor. Čez pet dni je zopet prestopil prag zapora na poti v večnost.«
Na koncu citira stavek, ki ga izrekajo mladi: »Tragika moje generacije je v tem, da so nas oropali spomina.« O tem tožijo vsi, ne samo pri nas, kjer je bila resnica o preteklosti prepovedana, ampak tudi misleci v drugih državah, denimo Italijani. Ti so odkrili, kako starejšim ni uspelo, da bi prenesli resnico na mlajše, čeprav je bilo o njej dovoljeno govoriti. Jasno je, da mladi ne prenesejo predavanj, vbijanja v glavo, neumnih govorjenj, so pa zelo dovzetni za resnico, bolj kot starejši, če jo predstavimo v sprejemljivi obliki.
Slavnostni govornik je Tone Drobnič. Od njega pričakujemo trdih in odločnih besed, tudi takih, za katere nekaterimi menijo, da ne spadajo na sveti kraj. Žal je to edini prostor, kjer smejo privreti na dan. Kje bi jih sicer smeli izgovarjati.
»Brez spomina ni upanja. Tako je leta 1999 zapisal predsednik evropske komisije Romano Prodi v pismu sinodalnim očetom v Rimu. Razumnih ljudi o pomenu preteklosti za sedanjost in prihodnost ni treba posebej prepričevati. Vsi vemo, kako globoko je vse naše življenje zakoreninjeno v preteklosti, kako vse načrte za prihodnost in vse naše upe gradimo na znanju in izkušanjh, pridobljenih v preteklosti.
Po teh merilih naša državna oblast ne spada med razumne in odgovorne, kajti njeni navišji predstavniki nam stalno ponavljajo: Pustite preteklost! Slovenska državna oblast preteklosti ni raziskala niti tedaj in tam, ko ji to nalagajo ustava, zakoni in mednarodne konvencije, ko gre za množične umore, za odkrivanje in raziskovanje zločinov zoper mednarodno pravo in človečnost. Ugotovila ni še nobene žrtve in našla ni še nobenega zločinca. Za državo se zločin ni zgodil, zločinci še naprej uživajo vse družbene in državne časti in celo privilegije. Zato smo obsojeni na izgubo javnega spomina in na izgubo upanja.«
Tone nadaljuje, da pa na svoji strani kar naprej prirejajo spominske slovesnosti, na katerih »v senci rdečih zvezd ne manjka nekdanjih in sedanjih najvišjih politikov.« Dotakne se teze, ki jo je na novo iznašla Hribarjeva, da se je začel razdor v narodu in ločevanje duhov že z nastopom Mahniča in da je bilo tisto, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno samo vrhunec, krivda pa na protikomunistični strani.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Pod domobranskimi zastavami Tine Velikonja

Na koncu poslušamo o nedavnih dogodkih v ZDA. »Prvi val mednarodnega terorizma je po ukazih Lenina in Stalina pred več kot pol stoletja začela prva mednarodna teroristična organizacija Komunistična internacionala – Kominterna. Slovenski komunisti so s terorjem formalno začeli 16. septembra 1941, ko so si na silo in pod grožnjo smrti prilastili vse odločanje v okupirani Sloveniji. Kdor njihove monopolne oblasti ne bi priznal, je bil razglašen za narodnega izdajalca in umorjen. Niso streljali okupatorjev, morili so Slovence brez orožja in brez krivde. Pripravljali so nasilno revolucijo in prevzem oblasti.
Nad komunističnim terorizmom, ki je prizadejal slovenski narod z neprimerno hujšimi posledicami kot sedanji terorizem Ameriko, se nihče ne zgraža, noben predsednik ga ni še obodil za barbarskega, za nesprejemljivega, za uničevalca civilizacije in slovenske kulture, za uničevalca sožitja in življenja v našem narodu. Slovenskim možem, ki so prijeli za orožje v bran svojih domov in svojih družin pred komunističnim nasiljem, naši predsedniki skladno s terorističnim odlokom iz septembra 1941 ne priznavajo pravice do obrambe. Mi pa vemo, da so Vaške straže in kasneje Slovenski domobranci imeli prav takšno pravico, da so se uprli tedanjemu komunističnemu terorizmu, kot jo ima danes Amerika, da se upre sedanjemu mednarodnemu terorizmu. Tudi današnji terorizem se sam ne predstavlja kot zlo, ampak kot boj za svobodo.«
Še Moja domovina. Od spomenika se spustim do križa. Cvetje in sveče, okrog ljudje. Poznamo se in si segamo v roke. Srečni smo, morda preveč zgovorni za kraj težkega spomina. Pa kaj hočemo. Na svidenje drugo leto!