Avtor: Justin Stanovnik, Stane Štrbenk, Tine Velikonja, Anton Drobnič

Odkritje množičnega grobišča in morišča v Slovenski Bistrici zavezuje Novo Slovensko zavezo, da opozori javnost na nekatere stvari.
Odkritje v Slovenski Bistrici je vznemirilo javnost. Videti je, da človeška domišljija potrebuje konkretne vzpodbude, da začne delovati: česar niso mogle doseči besede, so dosegle lobanje, ki so se začele kotaliti iz zemlje. Slovenska Bistrica pa je vznemirila tudi komuniste. Opozorila jih je, da svojih zločinov ne bodo mogli premolčati, kot so upali po prvotnem scenariju. Videli so, da bodo slednjič morali nekaj ukreniti. Trenutku ni manjkalo dramatičnosti: mislili smo že, da jih bodo lobanje premagale – saj jih je bilo po vseh človeških predstavah vendar preveč. Mislili smo tako in, priznamo, tudi upali.
Toda, namesto da bi se zgrozili nad tem, kar se je po Slovenski Bistrici začelo izpisovati na nebu, so dokazali, da so zmožni prenesti tudi ta pritisk. Dokazali so, da imajo neko dušo, za katero je Kolakowski rekel, da je nesmrtna. Vse, kar smo dočakali, je bilo nekaj žaljivih besedil izpod peres protagonistov, pa tudi ljudi, ki jih imajo v službi. Manipulacija se nadaljuje.
Za besedila, ki jih tu objavljamo, ne upamo, da bodo kaj ustavila ali kaj preprečila – v tem ubožnem času. Objavljamo jih zato, da bo kdo kdaj v prihodnosti, če bomo Slovenci še obstajali, lahko videl, da so bili nekoč ljudje, ki so nekoliko vedeli, za kaj gre, in jih je skrbelo.

Genocid – največje slovensko vprašanje

1. Obstaja velika možnost, da bo postkomunistična politika prek sodnih ustanov in ustanov pregona raziskavo usmerjala tako, da se široko vznemirjenje javnosti, ki ga je odkritje povzročilo, omeji in poteši na nekem delnem primeru in se tako za nekaj let ali desetletij spet potisnejo v pozabljenje medvojni in povojni komunistični množični zločini, ki vsak zase, še bolj pa v celoti dosegajo razsežnosti in značaj genocida. Obstaja torej dejanska nevarnost, da bodo postkomunisti zmanipulirali tudi Slovensko Bistrico – delo pogumnih in častivrednih mož, ki jim osnovna človeška zvestoba ni dovoljevala, da bi v njihovi zemlji izginila brez sledu in za vselej velik zločin in velika krivica.
2. Nova Slovenska zaveza čuti tudi urgentno nujnost, da opozori javnost, da medvojni in povojni genocid ni več vprašanje neke teroristične politike in njenih agentov, ampak je postal slovensko vprašanje kateksohen. Če pa je to postalo slovensko vprašanje, pomeni, da je postalo vprašanje našega obstoja. Če se trudimo, da bi prišli v Evropsko zvezo, ne delamo tega zato, da bi povečali neko politično in ekonomsko silo, ampak zato, da bi v njej živeli na višji ravni; in če želimo, da bi bili sprejeti v NATO, si to želimo, da bi tam varneje živeli, ne pa zato, da bi okrepili neko vojaško zvezo. Toda ali je domovina, ki zavestno krije množični umor svojih sinov in hčera, še domovina: ali ni to – horribile dictu, grozno je to reči – zaradi zločina, ki je v njej, zločinska domovina; in ali je država, ki v sebi zavestno ignorira tako velik zločin, kot je genocid, še država: ali ni to – horribile dictu, strašno je to reči – zaradi zločina, ki je v njej, zločinska država? Ali pa bomo mogli obstajati, če nas bo ob vsakem času in ob vsaki uri ali dneva ali noči lahko napadla misel, da smo sinovi zločinske domovine in državljani zločinske države? Ali bomo mogli hoditi pokonci?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenska domobranska vojska – Še danes ne moremo verjeti, da so vse pobili!

3. Naslednja stvar, ki bi želeli, da javnost zanjo izve, pa je nekaj, kar ima vso podobo široko razpredene zarote. Falzificirana zgodovina se na primer izreka pred predsednikom akademije znanosti in umetnosti, pred rektorjem univerze, pred predsednikom vrhovnega sodišča – toda ali kdo od njih protestira? Nekaj sto ljudi je samo v demokratskem desetletju dobilo visoka in prestižna odlikovanja in nagrade – toda ali se je kdaj zgodilo, da bi jo kdo odklonil, ker da ne more biti odlikovan v državi, v kateri obstaja zločin? Ali ste že kdaj slišali, da bi kateri od mnogih umetnikov v deželi prišel in se odpovedal svojemu visokemu poklicu, češ da umetnost ne more več obstajati v senci zločina in da se raje umakne? Štirinajst knjig Enciklopedije Slovenije obsega pet tisoč strani in koliko strani obsega genocid junija 1945? Dr. Mitja Ferenc, ki je napisal članek Kočevski Rog, je uporabil za njegov geografski in geološki opis štiriindvajset vrstic, za zgodovino partizanskega Roga sto enaintrideset vrstic, za umor slovenske domobranske vojske pa osem vrstic in pol. In to je hkrati tudi vse, kar Enciklopedija Slovenije ve o množičnem ubijanju v Rogu: osem vrstic in pol! Ali ima ob tem še kdo pogum reči, da pretiravamo, ko govorimo o zaroti? Kaj pa naj bi to sicer bilo? Da zarota ni zavedna? Morda, a potem toliko slabše. Osem vrstic in pol – o nečem, kar štrli nad vso slovensko zgodovino, v znanstvenem podjetju, ki v svojih odborih in pododborih, v komisijah in podkomisijah našteva skoraj vsa imena, ki v deželi kaj pomenijo.
4. Predniki so poskrbeli, da imamo za domovino prostor, kjer mrtve pokopavajo že najmanj deset tisoč let. Z nami pa je prišlo, da smo se uprli tej pradavni normi. Ali se nima sedaj smisla vpraševati, do kam sega polis in kje se začne Perzija? Kje je prostor civilizacije in kje prostor barbarstva? Pozabite na geografijo, pomislite na to, kaj je glavah. Vaclav Havel, predsednik Republike Češke, je nekoč postavil zahtevo: Živeti v resnici! Predsednik države Slovenije ponovno in ponovno priporoča, naj zanemarimo preteklost. Ob sprejetju protiteroristične izjave v Državnem zboru je rekel, da se je treba upreti »nenadzorovanemu nasilju«. Pokol slovenske vojske junija 1945 je bilo zelo nadzorovano nasilje.
Ali se povsem lahko kdo čudi, če nam ostane le to, da se obrnemo na preproste ljudi? Na vest ljudi, kot so bili možje v Slovenski Bistrici, če je še kaj takih. Mogoče pa je vendarle še nekaj prostorov, ki jih maligna tvorba, ki se je nekoč zgostila v našem narodnem telesu, ni dosegla. Sklicujoč se na isto logiko in iste razloge, se obračamo tudi na medije. Pravijo, da so četrta veja oblasti. Prišel je čas, da to dokažejo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Lepote Slovenije – Kako pa je mogla postati dežela morišč? Simon Dan

Vojna grobišča po sloveniji

Osnutek zakona o vojnih grobiščih, pripravljen za drugo branje v državnem zboru, širi pojem vojnega grobišča. Mednje spadajo namreč tudi spominski prostori, kjer so bila grobišča, in kraji, ki so urejeni v spomin na umrle osebe iz 2. in 3. člena (sem spadajo umrli na partizanski strani) na mestu smrti. Na ta način ne bodo imela statusa vojnega grobišča samo prava grobišča, kjer so pokopani padli partizani in žrtve okupatorjevega nasilja, ampak bo za vojna grobišča skozi stranska vrata razglašenih nad štiri tisoč spomenikov NOB. Njihovo vzdrževanje bo morala plačevati država.
Popolnoma drugačna je na situacija na drugi strani. Zakon ignorira prav vsa medvojna grobišča padlih ali pomorjenih vojakov in civilistov na protikomunistični strani. Te izključuje in jim ne priznava statusa vojnih grobišč, čeprav so v njih zares pokopani, za žrtve povojnih pobojev pa se omejuje samo na grobišča pomorjenih med 15. majem in 31. decembrom 1945. Vseh grobišč je v Sloveniji med dvesto in tristo, že kraških jam, v katerih so našli človeške ostanke, je čez 80.
Zakon ne pozna revolucije in državljanske vojne, čeprav ju ni mogoče zanikati. Komunisti so že od jeseni 1941 odstranjevali potencialne politične nasprotnike in to počeli osem mesecev, ne da bi se jim kdo uprl. Po nekih ocenah je bilo v tem času ubitih do tisoč ljudi, zvečine posamezno, in so bili na kraju smrti tudi puščeni ali zakopani, po nekaj deset jih leži v grobiščih v bližini taborišč partizanskih enot, med njimi je najbolj znana Krimska jama pa Žiglovica nad Ribnico, Kremenjek na severnem robu dobrniške planote in Brezova Reber v Beli krajini pod Gorjanci. Iz časa vaških straž je najbolj znano grobišče oz. skupinski grob na Selih pri Ajdovcu.
Druga večja skupina grobišč je nastala po pobojih septembra in oktobra 1943 po kapitulaciji Italije, vaških stražarjev in vojakov kraljeve vojske, nekaj tudi civilistov: 30 ranjencev na Turjaku, najprej pokopanih na grajskem pokopališču, nato pa zvečine prekopanih v Škocjan pri Turjaku, 60 zajetih vaških stražarjev in civilistov v Velikih Laščah, 110 v Grčaricah zajetih in v Mozlju pomorjenih vojakov kraljeve vojske, 120 v Jelendolu, zvečine prekopanih in ležijo na pokopališču v Hrovači, 80 v Grčaricah, 40 na Travni gori in 40 v Mačkovcu.
Iz časa domobranstva je najbolj znano vojaško pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, kjer je bilo pokopanih okrog 150 padlih domobrancev, ki pa je bilo po vojni razdejano. Dodal bi, da to ni bilo edino dejanje, saj se v Ljubljani niso ustavili samo pri tem, ampak so po vojni uničili tudi grobove žrtev VOS-ovskih atentatov, tako Natlačena, Ehrlicha, Župca in drugih. V Grahovem je na kraju 30 pokopanih ob napadu na postojanko samo nagrobnik Balantiču, v Črnem Vrhu nad Idrijo je grob 45 pokopanih ob napadu na postojanko izginil in so tam nagrobniki drugih. Kaže, da je največje grobišče iz tistega obdobja v Podgrivski grapi v Gorenji Trebuši.
Naštetih grobišč zakon ne priznava za vojna grobišča in država ne namerava skrbeti zanje.
Seveda imajo večjo težo grobišča žrtev povojnih pobojev, tako zaradi svoje številčnosti kot zaradi števila žrtev. Govorijo in prepričujejo nas, naj popis grobišč in oceno o žrtvam prepustimo zgodovinarjem, v resnici pa želijo, da ostanejo stvari neraziskane. Beseda »strokovnost«, ki je v jeziku normalna beseda, postaja ideološka in je uporabljena v interesu zakrivanja resnice.
Za protitankovski jarek v Tezenskem gozdu so mariborski zgodovinarji pisali, da leži v njem od pet do šest tisoč ljudi, pa so jih samo na 70 metrih ob gradnji avtoceste izkopali 1176 in ker je jarek dolg dobra dva kilometra, domnevamo, da je v njem obležalo trideset do štirideset tisoč ljudi, pretežno vojakov hrvaške vojske. Za grobišče v rovih pri Slovenski Bistrici so govorili, da ni dokazov zanj, pa so že iz prvega rova izkopali ostanke čez dvesto ljudi.
Hrvaška vojska in četniki so na svojem umiku iz Zagreba, odkoder naj bi jih šlo skupaj s civilisti okrog 200 000, padali iz zasede v zasedo in se predajali v večjih ali manjših skupinah, za njimi so ostajala grobišča, ki se začenjajo v Mostecu pri Brežicah, Bistrici ob Sotli in Krakovskem gozdu, v Kamniški Bistrici, nadaljujejo na območju Celja, v Zgornjem Doliču, po Mislinjski dolini in končujejo na Pliberškem polju. Pod pritiskom Angležev sledi predaja okrog 70 000 ljudi, polovica zajetih je bila naslednje tedne umorjena v Tezenskem gozdu in na Pohorju, drugi postopno na znanem križevem potu. Del vrnjenih Hrvatov iz Vetrinja leži na Lancovem in v Crngrobu. Skratka, za njimi je na ozemlju Slovenije ostalo najmanj sto večjih ali manjših grobišč, v katerih leži čez sto tisoč žrtev. Odprti protitankovski jarek s kostmi na Golovcu na severnem predmestju Celja je že nekaj let ograjen, po splošnih ocenah skriva ostanke deset do dvajset tisoč ljudi, vendar se ga nihče ne loti.
Ustavil bi se na grobiščih, kjer ležijo Slovenci. Tudi teh je vsaj sto, vendar bi omenil samo največja. Vse kaže, da je bilo po vojni pomorjenih do 20 000 Slovencev. V Brezarjevem breznu in nato prepeljanih v Kucjo dolino je bilo kakih 800 ljudi. Iz Vetrinja naj bi bilo vrnjenih 26 000 ljudi, od tega 11 000 slovenskih domobrancev in tisoč slovenskih civilistov. Okrog 4000 domobrancev je obležalo v breznih v Kočevskem Rogu (Jama pod Krenom, Jama pod Macesnovo gorico), tam leži tudi 4000 vojakov Nediæeve vojske in 5000 hrvaške vojske. Na Teharjah so grobovi nekaj sto domobrancev, do 4000 jih je bilo prepeljanih in umorjenih na Hrastniškem hribu in njegovi okolici, pa tudi 1500 srbskih četnikov.
Ostanejo še grobišča Slovencev, potencialnih nasprotnikov komunističnega režima in žrtev zakasnele revolucije. Največ jih je na Štajerskem, ocenjuje jih na 3000. Sem spada tudi Slovenska Bistrica. Na Goricah nad Šoštanjem je grobišče šoštanjskih meščanov, v Žančanih pri Slovenj Gradcu so poleg domačinov tudi drugi, v Košnici celjski meščani, v Mariji Reki domačini iz Posavja.
Na Primorskem imamo grobišča na Ajdovskem polju, v kraških jamah v Trnovskem gozdu (Zalesnika in Cvetrež pri Trnovem, Zagomila pri Grgarju), na Angelski gori (Jama za Medvedovšem in Jama za robom) ter Andrejčkovo in Ajharjevo brezno na Črnovrški planoti. Tam leži večina tistih 1200 Slovencev in Italijanov, odpeljanih po vojni iz goriških in tržaških zaporov. Zvečine so lepo urejena in za zgled, kako si zamišljamo, da bi moralo biti tudi drugod.
Ni skrivnost, da so po podpisu pogodbe o vračanju in umiku odpeljali z ozemlja avstrijske Koroške na jugoslovansko stran nekaj sto Korošcev, pol v Begunje in pol v Prevalje; od teh se polovica ni nikdar vrnila domov.
Ostanejo še domobranski ranjenci, zajeti na vlakih ali pobrani po ljubljanskih bolnišnicah, okrog tristo, zvečine vrženi v eno od dveh brezen Pri Konfinu nad Grčaricami ali v Koščevo brezno nad Gornjim Igom.
Zaključil bi z naslednjim:
Predvsem bi bilo treba vsa grobišča raziskati, zavarovati, urediti in označiti. Želimo, da se posebej spoštljivo in avtentično uredi vsaj nekaj največjih grobišč. Na Teharjah opažamo, da se prostor, kjer je bilo taborišče, in grapa, kjer je grobišče, oboje na površini 500 x 200 metrov, ki naj bi bil Teharski spominski park, nenehoma oži. Nazadnje bo ostalo samo pol hektarja za centralni objekt in bližnjo okolico, čeprav naj bi bilo vse skupaj centralni slovenski spomenik žrtvam revolucije. V Kočevskem Rogu se ne spoštujejo osnovna pravila o ohranjanju naravne in kulturne dediščine. V najbolj dragoceni srednji del je vdrla neustrezna gradnja, ki ne služi ničemur. Na Hrastniškem hribu je samo droben križ, ki pojasnjuje, da se je tu dogajalo nekaj hudega. V Škofovih zavodih v Šentvidu zaenkrat po ničemer ne izveš, da so od tam odhajali na morišča v Kočevskem Rogu.
Ni jasno, zakaj se zdaj lotevajo grobišča na Lancovem, ko je bilo že vse zmenjeno za izkop pri Brezarjevem breznu. Za raziskavo pa bi med prvimi predlagali tudi brezni pri Konfinu in izkop vseh grobišč na ožjem področju mesta Celja.

Predlog zakona o vojnih grobiščih

Problematika varstva vojnih grobišč v Sloveniji dosedaj povsem zadovoljivo in kompleksno ureja Zakon o grobiščih in grobovih borcev, to je borcev NOB.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je predložilo Državnemu zboru RS predlog novega zakona o vojnih grobiščih. Pričakovali smo, da bo ta zakon uredil predvsem povsem nerešeno problematiko grobišč in grobov tistih oseb, ki so bile do sedaj zunaj zakona, to je oseb padlih in pobitih med zadnjo vojno in po njej na drugi strani državljanske vojne, skratka, da bo mrtve obeh strani državljanske vojne vsaj izenačil tako, kot to urejajo pravni redi civiliziranih držav. Slovenska politična javnost, državni organi in tudi predsednik Republike Slovenije so namreč priznali, da je bila v Sloveniji ne le vojna, pač pa tudi revolucija.
Pričakovali smo, da bo ta zakon uredil to problematiko tako, ko so to storili denimo v Španiji po prenehanju državljanske vojne. Z vso spoštljivostjo in častmi so namreč postavili skupen veličasten spomenik vsem padlim in pobitim v državljanski vojni in tako zaključili ideološki spor med španskim narodom. Pričakovali smo, da bo ta zakon morda prvi korak tudi k ideološki pomiritvi v Sloveniji, to je k slovenski spravi.
Žal pa moramo ugotoviti, da je tudi ta predlog zakona še vedno skonstruiran na ideološki podlagi, diskimininatoren in protiustaven, saj še vedno ne priznava mrtvim slovenskim državljanom enakopravnosti pred zakonom. Slovenska ustava namreč ne pozna NOB-ja, niti domobranstva. Pozna le slovenske državljane, ki so pred zakonom vsi enakopravni.
Predlog zakona je usmerjen predvsem na maksimalno utrditev obstoječega varstva grobišč in grobov oseb, padlih v NOB. Za grobišča druge strani v državljanski vojni pa je le nadzorni in omejevalni zakon, da se ta grobišča ne bi urejala mimo interesov NOB-jevske kontinuitete. Predlog zakona je tudi v nasprotju z Ženevskimi konvencijami o zaščiti žrtev vojne.
Predlog zakona namreč:
1. ne priznava padlim in pobitim vaškim stražrjem, slovenskim domobrancem in pripadnikom kraljeve jugoslovanske vojne (četnikom) statusa vojaških oseb, čeprav so nesporno to bili, saj so za tak status izpolnjevali vse mednarodne pogoje. Posledično predlog zakona tudi ne priznava grobiščem in grobovom teh oseb statusa vojaških grobišč in grobov, pač pa le status grobišč in grobov civilnih žrtev vojne (2. in 3. člen).
2. Predlog zakona neutemeljeno izključuje grobišča in grobove oseb, ki so padle ali bile pobite med vojno in po 31. 12. 1945. Tem ne priznava niti statusa civilnih žrtev vojne. Znano je namreč, da je padlo oz. bilo pobitih med vojno več tisoč oseb tudi še po 31. 12. 1945 (4.člen). Ta omejitev pa ne velja za udeležence NOB.
3. Predlog zakona izključuje grobišča po vojni pobitih in padlih domobrancev in civilnih oseb v tujini (6.člen).

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Lepote Slovenije – Kako to, da noče pošteno pokopati svojih mrtvih? Simon Dan

4. Predlog zakona izključuje spominske prostore in kraje, kjer so bili padli in pobiti vaški stražarji in domobranci pokopani in prekopani, iz statusa vojnih grobišč (7.člen).
5. Predlog zakona jemlje prizadetim državljanom in organizacijam civilne družbe pravico, da svobodno odločajo o spominskem besedilu na spominskih obeležjih padlih in pobitih žrtev komunističnega nasilja, za grobišča in grobove udeležencev NOB pa ni nobene omejitve. O postavitvi spominskega znamenja na grobiščih žrtev komunističnega nasilja in o spominskem besedilu na znamenjih odloča namreč izključno država oz. pristojno ministrstvo (13.člen).
6. Predlog zakona izrecno prepoveduje na spominskih znamenjih žrtev komunističnega nasilja besedilo »Padli za domovino«, za grobišča in grobove udeležencev NOB pa tako besedilo naravnost zapoveduje (13.člen).
7. Predlog zakona zapoveduje, da se morebitni dosedanji napisi na spominskih znamenjih žrtev komunističnega nasilja odstranijo (32. člen).
8. Na spominskih znamenjih vaških stražarjev in domobrancev ne sme biti napisana njihova pripadnost vojaškim formacijam. Kjer je to morebiti že napisano, se bo moralo izbrisati (32.člen) itd.
Navedene diskriminacje predlagatelji zakona utemeljujejo s podtikanjem kolaboracije vaškim stražarjem in domobrancem in jo enačijo, denimo, s francosko kolaboracijo. V Franciji vendar ni bilo državljanske vojne. Dejstva, ki jih v podporo pojmu kolaboracije navajajo, so zato sprenevedanja in laži.
Nova Slovenska zaveza ne more verjeti predsedniku Državnega zbora, da je Državni zbor pri sprejemanju Zakona o vojnih grobiščih pripravljen in sposoben ravnati zrelo in upravičiti pričakovanja prizadetih. Predsednik Državnega zbora je namreč ob novem odkritju grobišč v bližini Radovljice povabil v Državni zbor na posvet le člane Vladne komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč, ne pa tudi ali predvsem predstavnike zainteresirane civilne družbe, med njimi, denimo, tudi Nove Slovenske zaveze.
Nova Slovenska zaveza, ki po svojih pravilih zastopa interese padlih in pobitih protirevolucionarjev, predlaganega zakona ne more sprejeti, meni, da bi novi zakon moral že iz samega načela enakopravnosti in pravičnosti, predvsem pa zaradi slovenske sprave, izenačevati v vsem obe strani slovenske državljanske vojne. Če pa bo zakon sprejet tak, kot je predlagan, bo ta še naprej eden od elementov razdvajanja Slovencev, kar pa ni v interesu slovenske države.
Upoštevajoč vse navedeno, NSZ meni, da Slovenija ne potrebuje takega zakona, kot je predlagan. Potrebuje le posebni zakon o ureditvi in varstvu grobišč in grobov padlih in pobitih žrtev komunističnega nasilja oz. zakon o slovenskem holokavstu.

Politični zločini v Sloveniji

Odprtje zaklonišča v Slovenski Bistrici, v katerem so doslej našli čez 230 človeških okostij, je slovensko javnost zopet spomnilo na množične umore političnih in idejnih nasprotnikov, ki so jih nad neoboroženimi slovenskimi prebivalci komunistični teroristi izvršili med revolucijo in njihova totalitarna država po drugi svetovni. V Sloveniji je iz tistega časa podobnih množičnih morišč več sto, v njih je po ocenah nekaj sto tisoč žrtev, od tega okrog 25.000 Slovencev.
Razumljivo je, da nekdanja totalitarna država ni odkrivala in raziskovala svojih lastnih zločinov. Uzakonjen zločin je pač bistvo vsakega totalitarizma. Povsem nedopustno pa je, da množične zločine in zločince že deset let prikriva in skriva tudi samostojna slovenska država, ki je po svoji ustavi pravna država. Vendar to ni nerazumljivo, saj državo v večini vodijo in upravljajo isti ljudje – nekdanji komunisti, ki so prej vodili zločinsko totalitarno državo.
Izvršna oblast, ki je po slovenskih zakonih pristojna za odkrivanje zločinov in njihovih storilcev, zato doslej pravosodju ni podala niti ene ovadbe za zločine revolucije in totalitarne države in mu ni izročila niti enega zločinca. Tudi v Slovenski Bistrici raziskave zasutega zaklonišča ni spodbudila ali začela država, ampak prisebna in človeškega dostojanstva zavedajoča se lokalna skupnost. Šele kasneje, ko odkritja ni bilo več mogoče zatajiti, so prišli državni predstavniki, ki tam niso imeli kaj početi, se postavili pred objektive fotografskih aparatov in kamer in obljubili, da bodo zadevo profesionalno raziskali. Profesionalci so seveda zopet bivši komunisti, zato je neučinkovitost obljubljene raziskave zagotovljena.
Dokazov za komunistične množične zločine med vojno in po njej je ogromno. Zato službam za odkrivanje zločinov ni treba čakati na Slovensko Bistrico. Naj omenimo samo dve zadnji publikaciji: knjigo dr. Lovra Šturma Brez milosti, ki dokumentirano opisuje pomor vojnih ujetnikov – ranjencev in bolnikov v mesecu maju 1945, in monografijo dr. Borisa Mlakarja Tragedija v Cerknem, v kateri so zbrani številni in natančni podatki o umoru 15 domačinov iz Cerknega leta 1944 na Lajšah. Znani so poboji ujetih vaških stražarjev v Ajdovcu leta 1942, umori v Krimski jami leta 1942, umori na Brezovi Rebri, v breznu Žiglovica, množični umori leta 1943 v Mozlju, Jelendolu, na Travni gori, v Velikih Laščah in težkih ranjencev na Turjaku, sodni umori v zloglasnem kočevskem procesu, genocidni umori ciganov v Sodražici, Kanižarici, pri Novem mestu itd. itd.
Znanih je na tisoče žrtev – o tem že leta pričajo javne farne spominske plošče in knjige, znani so številni izvrševalci. Predvsem pa so znani vrhovi revolucije in njene totalitarne države: partijski voditelji, politični komisarji in vojaški poveljniki partizanskih enot, funkcionarji VOS-a in OZNE, KNOJ-a in drugih enot, ki so morile, odgovorni ministri, tožilci, zločinski sodniki in lokalni funkcionarji totalitarne oblasti. Izgovor, da storilci niso znani, je res samo izgovor. Samo izgovor je prav tako trditev, da žrtve niso identificirane, kajti tudi umor nepoznane žrtve je zločin. Brez pravne vrednosti je tudi ugotovitev, da nekatere žrtve niso Slovenci in da zločinci niso v Sloveniji. Tudi umor tujca je zločin, ki ga mora odkriti in preganjati slovenska oblast, ta mora od tuje države zahtevati tudi izročitev tujega zločinca ali pa zahtevati, da takšnemu zločincu po predpisih mednarodne konvencije sodi tuja država.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lepote Slovenije – Kako to, da ne imenuje zločinov, ki so bili sredi nje storjeni? Simon Dan

Nešteta grobišča po jamah, jarkih in breznih mora torej pravna država raziskati, ugotoviti žrtve in vzrok njihove smrti, smrt uradno objaviti in jo vpisati v javne knjige, zbrati in urediti podatke o storilcih in jih z ovadbo predati organom kazenskega pregona, ti pa uvesti predpisani kazenski pregon. Za vse to je na prvem mestu odgovorna izvršna oblast s kriminalistično službo, stranke vladajoče koalicije in drugi državni vrhovi, ki morajo vzpostaviti takšne pravne in politične razmere, da bodo taki postopki možni in učinkoviti.
Po 60 letih od revolucionarnega nasilja je zadnji čas, da državna oblast izpolni svojo mednarodno, pravno in civilizacijsko in kulturno dolžnost do žrtev tega nasilja, pa tudi dolžnost do svojega, nekoč revoluciji žrtvovanega in danes zaradi revolucije razklanega naroda. Ta oblast je dolžna slovenski narod privesti v stanje evropske normalnosti.