Avtor: Blaža Cedilnik

Kar naenkrat se je oblast spomnila, da je čas, da se uredi zadeve za nazaj. Katere zadeve? Jasno, vsi vemo katere. Tiste, za katere vsi vemo, da bi jih morali že zdavnaj urediti. NOB, revolucijo, komunistični teror med vojno, ki je izzval državljansko vojno, poboje med vojno in še več po njej. Bilo je že več poskusov, pa ni in ni šlo. Zdaj pa se je kar naenkrat začelo premikati. Premikati? Drveti. Kar čez noč bo vse urejeno. Če verješ.
Čas je dozorel, je rekel Pahor. Nemalo jih je nasedlo lepim besedam, iztrganim stavkom iz govorov, ki so na televiziji tako lepo božali ušesa. Pa me je vprašal prijatelj, kako gledam na to reč. Kar ni mogel verjeti svojim ušesom, ampak kaj, ko pa se je slišalo tako pošteno in dobronamerno. Pa sem mu rekla, naj kar skrbno posluša in bere, pa mu bo takoj jasno, da gre spet za potegavščino. Za prekrivanje zgodovinske resnice s celofanom, da bo navzven izgledalo silno lepo. Ampak vse skupaj bojo samo besede. Lepo zveneče besede in parole. Kdor pa bo natanko prisluhnil, bo pa hitro opazil, da gre spet za govorenje, ki ne pove in ne spremeni ničesar. Naredili bojo velik pomp, na dolgo in široko se bojo zanimali za vsako informacijo, ki bo nakazala lokacijo grobišča, spraševali po vaseh in končno označili grobišča z nekakšnim napisom v smislu »ŽRTVE VOJNE«, pa bo opravljeno. Kaj se je v resnici dogajalo, med vojno in po njej, kakšno zlo je prinesel komunizem in njegovi akterji v našo domovino, bo pa prepuščeno zgodovinarjem. Naj oni lepo počasi brskajo po arhivih, berejo pričevanja teh in onih in skušajo izluščiti resnico. Pri tem pa vsi vemo, koliko knjig je napisala ena in koliko druga stran. Da o verodostojnosti »tapravih« knjig niti ne govorimo. Če bojo vse knjige merili z istim vatlom, bo nastala kolobocija, ki je ne bo mogel nihče prebaviti, kdor vsaj malo misli z lastno glavo.
Raziskovali bojo seveda le povojne poboje, ki so »tragičen« dogodek v naši preteklosti, s katero se imajo namen soočiti. Vraga, pa soočiti. Vse skupaj bo spet en velik blef. Tak, kot je bila spravna slovesnost v Kočevskem Rogu. »Spravila« sta se predsednik Kučan in nadškof Šuštar. Slednji je daroval mašo, kar je čisto v redu, manjkali so pa tisti, ki so bili na drugi strani. Namreč, nekaj je še preživelih, ki so ali prišli iz Teharij ali pa so pobegnili med transportom ali iz jam ali pa so ostali v Vetrinju. Kaj pa tisti, ki so poboje organizirali, kajti to je bila hudičevo dobra organizacija. Tisti bojo še vedno dobivali izjemne penzije zaradi zaslug za narod. Še vedno bodo čislani državljani, vredni vsega spoštovanja. Kdor misli, da bi jih bilo treba postaviti pred sodišče, je pač revanšist. To poslušamo že ves čas kot dokaz, da se zločin izplača.
Čas je dozorel, je rekel Pahor. Za temi besedami se skriva misel: Zdaj imamo absolutno oblast. Vse bomo uredili po svoji meri. Poskrbeli bomo, da se bo tako spremenilo, da se ne bo nič spremenilo. »Prava stran« bo še vedno privilegirana. »Napačna stran« bo še vedno vse obsodbe vredna, saj je kolaborirala z okupatorjem. Prisegla okupatorju. Državljanske vojne ni bilo. Revolucija se je začela po koncu vojne. Partizani so se vendar borili proti okupatorju. To je vendar najsvetlejši trenutek naše polpretekle zgodovine. Ja, tako nas učijo. Tako pravijo. Mi pa, kakor smo zabiti, verjamemo. Verjamemo vse. Pri tem je pa vse skupaj skoraj smešno, saj je med celotno okupacijo umrlo v Sloveniji 722 Nemcev in Italijanov skupaj, v to številko so zajeti tudi tisti, ki so se ponesrečili ali kako drugače umrli. Številka je še bolj smešna, če pomislimo, da so »komunisti« samo v prvem letu vojne pobili več kot tisoč Slovencev, ki so jim bili kakor koli na poti, predvsem so bili to zavedni Slovenci in pošteni ljudje, cenjeni v svoji okolici. No ja, treba jih je bilo še kompromitirati. Širiti laži o njih. Da sodelujejo z okupatorjem. Da so njegovi ovaduhi. Ker niso nasedli »osvobodilni fronti«. Narte Velikonja je res lepo napisal o tem v knjigi »Malikovanje zločina«. Vse skupaj, med vojno in po njej, je bil en gromozanski zločin, ki je povzročil nešteto tragedij. Osvobodilna vojna. Blef, da mu ni para. Ta pobijanja v prvem letu vojne so imela seveda namen, da izzovejo odpor, se pravi belo gardo, da se bojo imeli s kom boriti, da ga bodo obtožili kolaboracije. Morali so izzvati državljansko vojno, če so se hoteli zavihteti na oblast. Kajti oni so imeli, so si vzeli ekskluzivno pravico do »boja proti okupatorju«. Kdor ni z nami, je proti nam. Česar niso počeli zares, namreč borili se proti okupatorju, so toliko bolj počeli s propagando. Moram priznati, da zelo uspešno. Blef takrat, blef danes.
Janez Stanovnik je na poslanskem večeru v Velenju govoril o povojnih pobojih. Rekel je, da med vojno ni bilo revolucije, ki bi brez vednosti vrhovnih organov dopuščala usmrtitve, likvidacije. (Kdo pa je potem pobijal med vojno?) Dodal pa je še, da povojne usmrtitve niso bile naključne. Trdil je, da je bila 18. maja 1945 slovenska partizanska vojska razpuščena (pravzaprav je bilo konec slovenske partizanske vojske po podpisu dolomitske izjave), razpuščen je bil njen vrhovni štab in postala je jugoslovanska vojska. Usmrtitev naj ne bi izvajala slovenska vojska ali slovensko politično vodstvo, temveč jugoslovanska armada. (Vrhovno poveljstvo z Brozom na čelu je vedelo za to, pravzaprav je najbrž ukaz prišel od tam, saj je Tito v svojem prvem govoru te poboje pravzaprav napovedal: … a oni neæe nikad više vidjeti naših divnih planina, našeg plavog mora, a ako æe, onda æe bit to vrlo kratak vjek. Vendar pa je bila organizacija in izvedba izključno v slovenskih rokah. Slovenci so vedno počeli umazane reči za svoje oblastnike, v Avstro-Ogrski, gnili Jugoslaviji in novi Jugoslaviji.) Obenem še pove, da oni za poboje niso vedeli. Vse, kar se je dogajalo v zvezi s tem v samostojni Sloveniji, pa so politične mahinacije. Pravi, da je to igra z lažmi, katere cilj je doseči lustracijo. Peterle naj bi govoril o dedičih komunizma, da se krivda prenaša z očetov na otroke, kar imenuje rasizem. (Jaz pa pravim temu izvirni greh. Torej so nad mano in nad drugimi dediči domobranstva izvajali rasizem. Nisem vedela. Zdaj pač vem. Vem pa tudi to, da so otroci in vnuki vedno morali plačevati za očetove grehe, čeprav se ne strinjam s tem. Sin, ki podeduje zadolženo kmetijo, mora plačati dolgove. Slovenija kot ena od naslednic Jugoslavije plačuje del njenih dolgov. Kar se pa dedičev komunizma tiče, so poverbali marsikaj, na čemer so potem gradili svoje stranke. Prav je, da podedujejo tudi kakšno grenko zadevo.)
V italijanskem tisku lahko prebereš: Tudi fašisti so ljubili Italijo. Abraham Lincoln je rekel, da so se tudi vojaki konfederacije borili za domovino. V Ameriki sva z možem obiskala Fairfax. Tam imajo svoj informacijski center, zraven še malo muzeja. Pripovedovali so nama, kako je ta prostor nastradal med državljansko vojno, ker je bil nekako na meji in so bili prebivalci tega območja razdeljeni med obe strani. Zanimivo je, kako brez strasti govorijo o teh dogodkih in ne favorizirajo nobene strani. Govorijo z nekakšno žalostjo zaradi krvavih dogodkov in z zanimanjem za zgodovino svoje dežele in z veliko ljubeznijo do nje. Na hišah vidiš viseti ameriško in konfederacijsko zastavo lepo skupaj eno ob drugi. Pri nas bi bil cel hudič, če bi kdo obesil domobransko zastavo. Popljuvali bi ga po vseh medijih, pisali bi mu grozilna pisma in ga hodili zmerjat še dolgo potem, ko zastave ne bi bilo več. Daleč je še do sprave in do napredka v naši ljubi Sloveniji.
Ampak posebej sem se zabavala (no ja, ne me vzeti čisto zares), ko so nas seznanili, kdo vse je v komisiji, ki bo bdela nad »preštevanjem kosti«. Podpredsednica te komisije je Spomenka Hribar. Ja, prav tista, ki je pred časom napisala, da naj za božjo voljo že nehamo preštevati kosti, saj smo že imeli spravno slovesnost v Rogu, da je to revanšizem, … da naj raje mislimo na prihodnost. To je skoraj tako kot v partizanih. Kadar so sklenili, da bodo nekoga ustrelili (malo zato, ker je nekaj ušpičil, predvsem pa za vzdrževanje atmosfere strahu), pa je bil kdo proti temu, je prav on dobil nalogo, da izvrši smrtno kazen. Ali pa Milka Planinc, ki je v nastopnem govoru med drugim dejala, da moramo tistim, ki so nas pripeljali v tak položaj (maloro), omogočiti, da nas iz njega tudi izvlečejo. Morda pa govorim neumnosti. Morda se je pa sama uštulila v to komisijo. Ker bi bila rada zraven. Ker bo pomagala prekriti komunistične zločine s krasnim celofanom, da bomo vsi srečni, ker smo končno zaprli to neprijetno poglavje naše zgodovine. Ampak, zdaj so začeli brskati po tej zgodovini in po naši zemlji tudi Hrvati. Hrvatov je bilo po vojni pobitih v Sloveniji še več kot Slovencev. Nisem prepričana, da bojo zadovoljni z blefom. Z markacijami, pardon, označbami grobišč. Nekaj govorijo o preseljevanju kosti. To bo še cirkus. Kaj, če se pojavijo še drugi. Potem bo šlo zares. Morda bo še kdo zahteval, da se koga postavi pred sodišče. Zna biti še velika štala. Potem bomo morda še kaj izvedeli o najsvetlejšem obdobju naše zgodovine. Kaj takega, da nas bo sram. Tudi mene, čeprav moj oče ni sodeloval pri teh zločinih, saj ni bil na »pravi strani«. Sram, kot sem že večkrat rekla, da je bil moj narod izbran za to, da je pobijal in pobijal. Da je izvajal masaker, genocid. To pač ni prijetno. Ampak nekega lepega dne se bo treba soočiti s tem.