Avtor: Janko Maček

V zadnjih tednih nas mediji pogosto seznanjajo s kraji, ki jim rečemo grobišča. V tem času smo praznovali 1. november, ko se vsako leto zberemo na lepo urejenih pokopališčih. Zdi se, da smo letos ta dan opravili skoraj mimogrede, naša pozornost pa je slejkoprej obrnjena na problem, ki ga baje do nedavnega še ni bilo.
Morda so za ta problem vedeli le miličniki, ki so več desetletij prav okrog praznika vseh svetih budno pazili, da se na določenih krajih - in ti kraji so bili v Sloveniji kar številni – ne bi pokazale sveče in cvetje. Najbrž so za ta problem vedeli miličniki, ki so v gozdu nekje na robu Bele krajine pričakali skupino fantov, ko so utrujeni prilezli iz globoke kraške jame. Ko so slišali, da fantje niti niso prišli do dna jame, jih niso več nadlegovali. Seveda jim fantje niso povedali resnice. Bili so na prostranem dnu jame, kjer so vse vprek ležali okostnjaki. V zadregi, kje naj se usedejo, da bi použili skromno malico, so na drugi strani jame naleteli na malo jezerce in na okostnjaka, ki je bil z glavo na pol v vodi. Očitno je bil v jami še živ in se je v zadnjem boju splazil do jezerca. Jamarji so po srečanju z možmi postave brez posebnega opozorila začutili, da bi bilo o odkritju nevarno govoriti. O nujnosti molka so bili še bolj prepričani, ko ob drugi priliki niso več našli vhoda v jamo; že prej je bil precej skrit, sedaj pa ga kratko in malo ni bilo več. O tisti jami so potem govorili in pisali le še v Argentini – v zvezi z rodomorom prebivalcev Kanižarice.
Z najvišjega političnega vrha naše mlade države je pred kratkim prišla beseda, ki velja več kot navadna beseda, da so povojni poboji zločin, toda to dolgo pričakovano besedo je takoj zameglila trditev, da je do tega zločina prišlo zaradi medvojne kolaboracije. Torej je bil med vojno na eni strani kristalno čisti narodnoosvobodilni boj, na drugi pa zločinska kolaboracija, ki je temu boju nasprotovala, ga ovirala, skratka pomagala okupatorju? Ali ni tako napisana cela naša polpretekla zgodovina! Kdo more sedaj zaradi nekaj povojnih pobojev, ki so sicer bili zločin in jih obsojamo, spremeniti in prevrednotiti celo zgodovino?
Koga in zakaj so »likvidirali« vosovci v Ljubljani in prvi partizanski oddelki na podeželju že konec leta 1941, zlasti pa spomladi in poleti 1942? O tem smo v rubriki Kako se je začelo že marsikaj povedali. Ko smo razmišljali o ljudeh in dogodkih tistega časa, nam je postalo popolnoma jasno, da nekaterih »podvigov« ne moremo imeti za osvobodilni boj, ampak, da je to bila komunistična revolucija, ki je vsa sredstva uporabila za uvedbo komunistične totalitarne oblasti. To pa seveda bistveno spremeni gornje trditve o kolaboraciji.
V sledečem sestavku bomo skušali podati sliko poboja velikega števila Ciganov na raznih krajih Ljubljanske pokrajine spomladi in poleti 1942. Ne bo lahko pojasniti, zakaj je do tega prišlo in kako kruto je to »delo« potekalo. Ali je bilo zaradi zaščite osvobodilnega boja treba pobiti celo naselje, narediti rodomor? Če je morda v naselju res bil kak posameznik, ki so ga ali pa ga šele bi Italijani vpregli v svoj voz, ali je bilo zaradi tega potrebno moriti tudi noseče matere in dojenčke? Že Protiimperialistična fronta je z vsemi svojimi trobili udarila po »kapitalistični gospodi« in tako napovedala boj za odpravo socialnih krivic. Toda, kaj je še hujšega, kot da otrokom zaradi političnih nasprotij pobijejo starše? Kakšna strašna krivica se je zgodila, ko so pobili celo nebogljene otroke?

Cigani v Sloveniji v začetku druge svetovne vojne

Preden se lotimo zgodbe o »ukrepih proti Ciganom zaradi zaščite osvobodilnega gibanja«, preletimo vsaj površno nekaj podatkov iz zgodovine Ciganov v naših krajih. Vemo, da je bila njihova prvotna domovina Indija. Imenovali jih bomo Cigani. Mislimo, da to ne more biti za nikogar žaljivo, saj so jim tedaj tako rekli pri nas in drugod po svetu, kamor so se posamezni njihovi rodovi razkropili in stoletja obdržali del svoje samobitnosti, na primer jezik, ki ga je med drugimi raziskoval tudi naš Miklošič. Ime Romi se je začelo uveljavljati šele v zadnjih desetletjih, zlasti po letu 1979, ko so se predstavniki tega razkropljenega naroda zbrali na kongresu v Švici in uradno privzeli to ime.
Raziskovalci sklepajo, da so ti indijski nomadi iz prvotne domovine po skupinah odšli v dveh glavnih smereh: prek Afganistana do Armenije in Turčije in prek Sirije do Turčije in Egipta. Iz Egipta so nadaljevali pot po severni Afriki in prišli prek Gibraltarja v Španijo, zato so jim rekli tudi Egipčani, angleško Gypsies. V naše kraje so prišli večinoma iz Turčije prek Balkana, le manjša skupina, ki se je ustavila na Gorenjskem, je prišla iz Avstrije in je spadala k rodu Sintov, o katerem bomo še nekaj povedali kasneje v zvezi z nacističnim preganjanjem.
Prve omembe Ciganov na Slovenskem so iz 15. stoletja, pogostejše pa zlasti v 17. in 18. stoletju. Prišli so predvsem v Prekmurje in na Dolenjsko ter v Belo krajino. Opravljali so različne poklice. Skoraj povsod so bili kovači in godbeniki, v Prekmurju so bili pletarji, brusači in dežnikarji, na Dolenjskem drobilci kamenja in prekupčevalci konj, ženske so se povsod ukvarjale z vedeževanjem in nabiranjem zdravilnih zelišč. Že v času Marije Terezije in Jožefa II. je oblast s posebnimi predpisi skušala vzpostaviti kontrolo nad preseljevanjem Ciganov in jih pritegniti k stalnemu delu. Seveda so se zelo težko odrekli svojim nomadskim navadam in sprejeli drugačen način življenja. (Enciklopedija Slovenije 10, str. 285).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zapuščeni kamnolom v Lipalici pri Horjulu, kjer so do usodnega večera konec junija 1942 taborili Cigani

Ali vsaj približno vemo, koliko je bilo Ciganov v Sloveniji oziroma na področju takratne Dravske banovine pred začetkom druge svetovne vojne? Iz knjige dr. Pavle Štrukelj, Romi na Slovenskem, ki je izšla leta 1980, zvemo, da je bilo v Dravski banovini med obema vojnama več uradnih popisov, v katere naj bi bili zajeti vsi Cigani. Leta 1931, ko je bil splošen popis prebivalstva, so v novomeškem okraju našteli 225 Ciganov, v Kočevju 40, podatki za Črnomelj pa niso znani. V Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ki je izšel leta 1937, je posebej omenjen ciganski zaselek Kanižarica pri Črnomlju, ki »šteje osem hiš«. Popis v Prekmurju leta 1931 je pokazal 833 Ciganov. Ponovna popisa leta 1935 in ¹⁹⁴⁰⁄₄₁ sta le delno ohranjena, zato primerjava z letom 1931 ni možna. Edini ohranjeni popis gorenjskih Ciganov, ki sodi v čas med obema vojnama, je bil opravljen leta 1941 v Begunjah, kjer so bili zaprti in kasneje odpeljani v Srbijo. Naštetih je bilo 107 ljudi. Podatki so natančni, saj so navedeni rojstni datumi in kraji, poklic in pristojnost. Prav tako so zajeta vsa rodbinska imena, ki sodijo v to skupino. Večina gorenjskih Ciganov se je pisala Rajhard (P. Štrukelj, Romi na Slovenskem, str. 61).
Za razumevanje predvojne ciganske problematike v Sloveniji je poučna razprava, ki jo je leta 1918 napisal pravnik Ogrin. Izhaja iz stališča, da so Cigani enakopravni državljani, zato morajo spoštovali zakone enako kakor vsi drugi; po prvi svetovni vojni, ko bo primanjkovalo delavcev, bi jih morali zaposliti. Vse otroke je treba vključiti v osnovnošolsko izobraževanje. Občine in orožniške postaje naj narede sezname šoloobveznih otrok, da bodo nadzirali obisk pouka. Če ciganski starši zanemarjajo vzgojo, naj otrok dobi varuha, če pa se odraščajoči otroci potepajo, beračijo, živijo nemoralno, naj jih pošljejo v poboljševalnico. Odrasle naj zaradi enakih kaznivih dejanj pošljejo v prisilno delavnico. Vsekakor je Ciganom treba urediti stalno bivališče in jim preskrbeti delo. V novomeškem in črnomaljskem okraju Cigani že nekaj časa delajo pri pripravljanju gramoza in pri gradnji cest. Po poročilih cestnih odborov to delo dobro opravljajo in tudi precej zaslužijo (P. Štrukelj, Romi na Slovenskem, str. 93).
Leta 1931 so iz Novega mesta poslali okrožnice vsem občinam, naj sporočijo, ali imajo na svojem področju kamnolom in ali bi mogli zaposliti Cigane. Občina Toplice je odgovorila, da so Cigani pripravljali gramoz v Gorenjem Polju, niso pa bili pristojni v to občino. Nekateri Cigani so delali v kamnolomu blizu Gorenje Straže. V občini Trebnje so bili pripravljeni zaposliti ciganske družine tri mesece v letu, ko bi pripravljali gramoz za posipanje cest. V Mirni Peči bi v kamnolomu sprejeli le eno cigansko družino. O možnem zaposlovanju Ciganov so pošiljale poročila tudi orožniške postaje. Tako so iz Črmošnjic sporočili, da bi ciganske družine zaposlili pri podjetju Šatej v Rogu, popravljali bi cesto do Podstenic. V Vinji vasi bi pripravljali gramoz za državno cesto Težka voda–Straža. V Kronovem so bili pripravljeni zaposliti eno družino v kamnolomu pri Otočcu (Isto str. 96).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rupe nad Žažarjem – Tu so pobili horjulske Cigane – Partizansko taborišče je bilo nekaj sto metrov desno v hrib

Leta 1935 so v Murski Soboti predlagali, naj bi jim iz Ljubljane pomagali zgraditi posebno šolo za ciganske otroke. Po končani osnovni šoli bi mladino učili nekaterih obrti in kmetovanja, dekleta pa bi še posebej vzgajali za dobre gospodinje. Seveda so tedaj bile težave zaradi gospodarske krize, zato načrt v Murski Soboti ni bil uresničen. Tako je gospodarska kriza poleg drugega preprečila tudi nekaj dobrih namer za rešitev ciganskega vprašanja. Cigani so še naprej živeli v dokaj bednih razmerah in ostali osamljeni. In tako je aprila 1941 tudi nje doletela okupacija (Isto str. 97).
Nemci so na Gorenjskem kmalu po zasedbi cigansko vprašanje temeljito rešili. Vse ciganske družine so najprej zaprli v begunjsko kaznilnico, nato pa jih preselili v Srbijo. Bogate izkušnje pri tem delu so imeli od doma, kjer so Cigane že nekaj časa preštevali in preganjali. Prekmurje so Nemci aprila 1941 zasedli le za kratek čas, zato niso mogli uresničiti pripravljenega programa za preselitev Ciganov. Madžarski žandarji so jih potem stalno kontrolirali in šikanirali, več letnikov je bilo vpoklicanih v madžarsko vojsko, mnoge so spravili na delo v notranjost države, vendar so večinoma brez hujših posledic dočakali konec vojne.
Spomladi 1941, kot je sprva kazalo, so jo še najbolje odnesli Cigani v delu Slovenije, ki so ga okupirali Italijani in je dobil ime Ljubljanska pokrajina. Italijani so jih obravnavali enako kot druge prebivalce zasedbenega področja. Toda tu se je pojavila nevarnost z druge strani, od koder je v začetku okupacije nihče ni pričakoval, še najmanj pa Cigani sami.

Genocid nad Cigani na Blokah in v Iški

Pomladi so se Cigani vedno veselili, saj so bile njihove nomadske navade v marsičem povezane z naravo. Zimo so nekako prestali v svojem »domovinskem« kraju, ko pa je sneg odlezel in drevje ozelenelo, so jih ceste spet vabile. Večkrat so jih k potovanju silili tudi praktični razlogi, saj je bilo treba kaj zaslužiti s priložnostnim delom, ki ga v kraju bolj stalnega bivališča morda niso našli, opraviti kako kupčijo in seveda pobrati darove. Že pred vojno so za premik iz ene občine v drugo morali imeti dovoljenje, zato so italijansko zahtevo glede potnih dovoljenj imeli za samoumevno. Morda so v gozdu tu in tam naleteli na partizane, vendar jih to ni vznemirjalo. Če je do njih prišla vest o kaki »likvidaciji«, so jo smatrali kot nekaj, kar se njih ne tiče. Še vedno so se znali prilagoditi in nekako uveljaviti svoje skromne zahteve. Res niso pričakovali, da bosta tista pomlad in poletje zanje tako usodna.
Prvo dejanje te tragedije se je zgodilo na robu Bloške planote. Franci Strle ga je v knjigi Tomšičeva brigada takole opisal: »Ko so se Proletarska udarna četa in dve četi bataljona Ljuba Šercerja 10. maja 1942 vračale z Lužarjev, so blizu taborišča v Gabrju pri Mačkovcu naletele na skupino ciganov z dvema paroma konj. Cigani so imeli dovolilnico za prosto gibanje po ozemlju Ljubljanske pokrajine in so bili na Mačkovec poslani, da bi vohunili za partizani v korist italijanske obveščevalne službe. To je priznal eden od pobeglih ciganov, ki je bil ujet 12. maja. Cigani so s seboj vodili in prodajali par ukradenih konj, ki ju je prepoznal Ludvik Praznik – Suljo. Uslugo, da so jim karabinjerji tatvino spregledali, so morali cigani plačati tako, da so se pustili vpreči v škripav italijanski vohunski voz, s tem pa so jo plačali z življenjem. Partizani si v tedanjih razmerah niso smeli dovoliti nobene prizanesljivosti, zato so vseh devet ciganov, polovljenih 10. maja, in tistega, ki so ga ujeli 12. maja 1942, pokončali na Mačkovcu. Prigoda z zajetimi cigani je pomembna zategadelj, ker je porodila misel na partizansko konjenico. Ciganom odvzete konje so odpeljali v taborišče Proletarske udarne čete. Ukradeni par so Dakijevi borci sicer vrnili lastniku, toda pri kmetih so nabrali več konj, ki so ostali od bivše jugoslovanske vojske. Z njimi so laže obvladovali obsežen operativni prostor in hitreje prenašali obveščevalna poročila.« (F. Strle, Tomšičeva brigada – uvodni del, str. 271).
Stane Semič-Daki se v knjigi Najboljši so padli tega dogodka takole spominja: »Na povratku proti Mačkovcu smo srečali v Rovtah oziroma v hosti Mačkovca šest ciganov: tri ženske in tri moške. Zdelo se nam je, da vohunijo za nami. Vprašali smo jih, kaj počno tukaj. Odgovorili so nam: Semkaj so nas poslali Italijani in zahtevali, da se nazaj ne smemo več vrniti. To se nam je zdelo res sumljivo. S seboj so vodili tudi par zelo lepih konj, ki so ju prodajali.« (Stane Semič-Daki, Najboljši so padli I, str. 233).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cerkev sv. Janeza Krstnika v Podkraju pri Tomišlju – Pod lipo izvira potoček Šentjanževec, kjer je taborila Hudorovičeva ciganska družina

Število prijetih se v teh dveh pripovedih razlikuje, vendar verjamemo Strletu, ki je kot kronist moral podatke vsaj do neke mere preveriti in uskladiti. V pojasnilo pa še tole: Daki je proti koncu zime 1942 vodil tako imenovano letečo patruljo, ki je na smučkah – dobili so jih iz Ljubljane – brzela od vasi do vasi in opravljala zaupne naloge. »Zatiranje narodnih izdajalcev je bilo v okviru boja proti izdajstvu sploh na tedanji stopnji osvobodilnega boja nujno in posebno pomembno opravilo,« piše Strle na str. 234 že omenjene knjige in nato našteva »likvidacije«, ki jih je ta patrulja opravila v tistih zimskih mesecih. Obvladovala je dokaj obsežno področje od Loške doline prek Blok in Rakitne do Iga, Velikih Lašč in Sodražice. Pravzaprav je bila to nekakšna notranjska VOS. Proti koncu aprila 1942 je ta partizanska skupina uradno dobila naziv Proletarska udarna patrulja. Njene naloge se v glavnem niso spremenile in kmalu je prerasla v Proletarsko udarno četo.
Manj kot teden po poboju Ciganov v Mačkovcu se je zgodil veliko večji poboj v soteski Iške onkraj Iške vasi pri Igu. Poglejmo, kaj je o tem napisal takratni ižanski župnik Janez Klemenčič v knjigi Revolucija pod Krimom, ki je leta 1973 izšla v Argentini. »Po veliki noči smo se začeli pripravljati na birmo, ki bi morala biti v nedeljo po vnebohodu, 17. maja. Starši in šola so že vse pripravili. Dne 12. maja sem šel na Zapotok, da otroke zadnjič pripravim in razdelim listke. Ta dan sem bil zadnjič v hribih. Med komunisti, posebno pa med njihovimi pristaši in zavetniki se je že dalj časa slišalo šepetanje, da birme sploh ne bo. Vidi se, da je birma vsaj nekoliko pospešila prvi komunistični napad na Ig. Slabo znamenje je bilo, da se je takrat pojavilo večje število ciganov. Trdili so, da iščejo ukradene konje. Prišli so v Iško vas. Za njimi je šla laška patrulja, za Iško vasjo pa so že čakali komunisti. Malo je manjkalo, da ni že takrat prišlo do boja. (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 58).
V petek, 15. maja, je šlo 10 karabinjerjev z Iga v patruljo proti Želimljemu. Tu so zadeli na partizane Proletarske udarne čete; ta je sedem od njih odpeljala na Mačkovec in jim namenila isto usodo kot nekaj dni pred tem zajetim Ciganom. Razbili so tudi patruljo italijanskih financarjev, ki se je z Iga odpravila na pomoč karabinjerjem. Naslednji dan, 16. maja, so partizani napadli karabinjersko in financarsko postajo na Igu, zavzeli ju pa niso, ker so Italijani dobili pomoč iz Ljubljane in se nato skupaj z njo umaknili. Birma je bila odpovedana in namesto sprevoda birmancev so v nedeljo dopoldne skozi Ig korakali partizani z rdečo zastavo. Župnik je zapisal, da je bil njihov prvi ukaz prepoved zvonjenja.
Še isto dopoldne so prijeli Janeza Mrkuna in Valentina Jenka in ju obsodili na smrt. Med deseto mašo so v cerkvi iskali dekleta, ki so se menda družile z Italijani, da so jih ostrigli. Spravili so se tudi nad Cigane. Klemenčič je o tem takole zapisal: »Najgrše so naredili s cigani. Pod Krimom se je zadrževala večja družba. Te so 17. maja vse prignali v Iško. Silno vpitje se je slišalo, ko so jih gnali. Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43. Smrkavci so se na njih učili streljati s strojnico. (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79). Dr. Ferdo Gestrin v svojem delu Svet pod Krimom ta dogodek omeni z dvema stavkoma: »Kot potencialne ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt družine ciganov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile okoli 70 Romov.« (Svet pod Krimom, str. 69).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Benkova gmajna v Iški, kjer so maja 1942 pobili Cigane. Na spominskem križu je vrezano sporočilo: Tu čaka vstajenja 43 Romov od maja 1942

Redki domačini, ki se dogodka še sami spominjajo ali pa so o njem slišali od očividcev, povedo, da je med odvedenimi bil tudi Jože Hudorovič z ženo Julo in več otroki. Jože je imel, kdove zakaj, domovinsko pravico v občini Tomišelj. Pogosto je taboril pod lipami v bližini podružne cerkve sv. Janeza v Podkraju. Vsi drugi Cigani, ki so bili tedaj postreljeni v Iški, so prišli v kraje pod Krim le nekaj dni pred tem. Skupina z dvema vozovoma se je na kratko ustavila v Brestu ob napajalnem koritu in se nato premaknila v Jelše, kjer so v jelševem gozdičku ob potoku Iška imeli »rezerviran« prostor za taborjenje. Pravijo, da je Hudorovičevi ženi le še malo manjkalo do poroda, nihče pa ne ve, koliko podobnih nesrečnic je še bilo med njimi. Nihče ne ve, koliko je bilo med njimi majhnih in malo večjih otrok. Med tistimi, ki so jih pospremili na morišče in potem streljali nanje, so bili tudi mladi fantje iz podkrimskih vasi, ki so šele pred kratkim prišli k partizanom. Kako so se počutili in kakšen pečat jim je vtisnilo tisto streljanje na Benkovi pustinji? Vso tisto množico mrličev so kar tam pokopali domačini in potem skoraj pol stoletja ohranjali tih spomin na ta grob, čeprav ga za javnost ni smelo biti.
Štab Šercerjevega bataljona, ki je v imenu OF prevzel oblast v podkrimskih vaseh, je 19. maja izdal poseben razglas, ki sta ga podpisala Tone Vidmar-Luka in Fric Novak. V uvodu razglasa je bilo sporočilo, da imata edino oblast na osvobojenem ozemlju partizansko poveljstvo in OF oziroma njeni terenski odbori. Razveljavili so vse okupatorske zakone in predpise, hkrati pa razpustili občinsko upravo na Igu in v Tomišlju. 5. člen razglasa je zaradi nevarnosti špijonaže prepovedal vsak odhod z osvobojenega ozemlja, prav tako pa tudi potovanje iz kraja v kraj na osvobojenem ozemlju. V 12. členu je določilo, da je Cerkev ločena od države in da je zagotovljena svoboda veroizpovedi. 17. člen je predvidel zaplembo imovine »tujcem, narodnim izdajalcem in petokolonašem«. Na koncu razglasa je bilo še opozorilo, da bodo vsi prestopki kaznovani po odloku SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera do primera (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, II. knjiga, str. 10).
Seveda je moč tega razglasa trajala le nekaj dni, kajti Italijani so 22. maja spet zasedli Ig in okoliške vasi. Cerkev, čeprav ločena od države, in stara občinska uprava sta tedaj prišli prav, da sta posredovali pri Italijanih, ki so pozaprli vse može in fante, kolikor so jih našli doma. Dogodki so si tako hitro sledili in so tako neposredno zadevali prebivalce podkrimskih vasi, da je slika zločina nad Cigani na Benkovi pustinji kmalu izginila v ozadje.

Sodražica in Horjul

V četrtek, 28. maja 1942 zjutraj, so Italijani v naglici zapustili Sodražico. Daki pripoveduje, kako se je njegova četa v bližini Sv. Gregorja pripravljala za napad, a ni bil potreben, ker so se Italijani sami umaknili. »Sodražica je bila torej prazna, brez okupatorjevih vojakov. Niti v strelce se nam ni bilo treba razvrstiti. Zaradi varnosti smo poslali v Sodražico en vod, da bi ugotovil, če se Italijani niso samo potuhnili ter nas pričakujejo kje v zasedi. Previdnost je bila tokrat odveč, zakaj Sodražica je bila prazna. Celo prebivalci niso vedeli, da so Italijani tako naglo pobegnili.« (Najboljši so padli I., str. 270). Spomnimo se ob tem, kako se je tisto jutro iz Sodražice umaknil Franc Novak, mož učiteljice Ivanke Škrabec, ki je nekaj dni kasneje tudi postala žrtev osvoboditeljev. Na dvorišče kmečke hiše, kjer sta mlada zakonca stanovala, je stopil sovaščan in z Novakom izmenjal nekaj besed. Domači, ki so tedaj tudi bili na dvorišču, so opazili, kako se je mladi mož prestrašil. Odhitel je v stanovanje, se takoj vrnil, vzel kolo, ki je bilo tam prislonjeno k steni, in se odpeljal proti Zamostecu. Ni še minila ena ura, ko so ga možje z zvezdo na kapi že iskali. – Daki v svojem opisu omeni, kako so takoj začeli preiskovati hiše nasprotnikov, hkrati pa poskrbeli za zavarovanje vseh cest in prehodov, po katerih bi sovražnik lahko prišel v dolino. Med drugim so tako postavili stražo tudi pod Zapotokom ob cesti, ki vodi v Sodražico od glavne ceste Ljubljana-Ribnica. Mirko Kozina opisuje, kako so se zapotoški terenci 28. maja popoldne v slovesnem sprevodu odpravili obeležit mejo med osvobojenim ozemljem in sovražnim področjem. Zapotok je namreč nenadoma postal obmejni kraj, saj je v bližini potekala meja med sodraško in ribniško občino, ki je sedaj dobila poseben pomen. Na čelu sprevoda so nosili slovensko zastavo z rdečo zvezdo in venec z napisom : živela svobodna republika Sodražica. Oboje so pod vasjo pritrdili na brzojavni drog ob cesti in tako označili »mejni blok«. Na tem »bloku« je bila potem stalna straža.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Množično grobišče Ciganov pri Mavrlenu nad Črnomljem

Naslednji dan dopoldne, 29. maja, se je po cesti od ribniške strani pripeljala skupina Ciganov. Straža na »bloku« jih je ustavila in zahtevala dovolilnico za vstop na osvobojeno ozemlje. Zaman je vodja Ciganov pojasnjeval, da so na običajnem pomladanskem potovanju in da niso vedeli, da je za Sodražico potrebna posebna dovolilnica. Straža jih je aretirala in pospremila v Sodražico, kjer je že zasedalo »ljudsko sodišče«. Daki piše, da so s preiskavo Ciganov pričeli takoj. »Priznali so, da so povedali Italijanom, da se zbiramo pri Sv. Gregorju, in da so od ljudi zvedeli, da se nameravamo polastiti Sodražice. Še več. Cigani so bili nekaka predhodnica Italijanov. Ko smo se začeli premikati proti Sodražici, so nas opazili in obvestili Italijane, da so se pravočasno umaknili. – Za prevoz ciganov smo uporabili privatni avtobus in lastnik avtobusa jih je moral ponoči prepeljati iz hranilniških prostorov, kjer smo imeli zaprte, v Boncarhosto. Spremljali so jih motoristi z ročno strojnico. V Boncarju so jih predali našemu vodu, ki je bil na položaju proti bloškim vojašnicam, da je izvršil sodbo nad izdajalci. Tako je končala italijanska predhodnica ciganov – izdajalcev in odslej se cigani niso več pojavljali na našem osvobojenem ozemlju (Najboljši so padli, str. 271).
Pšeničev avtobus je bil tiso noč še enkrat vključen v izvršitev smrtne obsodbe, ki jo je izreklo partizansko sodišče v Sodražici. Pod Boncar so odpeljali Franceta Kozino, ki so ga vzeli doma na Zapotoku v petek popoldne, 29. maja 1942, nekaj ur kasneje, kot so prijeli Cigane. Ni čudno, da si je Francetov brat Mirko, ki je bil tedaj študent ljubljanskega bogoslovja, živo zapomnil vse dogodke tistega dne in kasneje opisal, kako »so partizanski stražarji pred Fajdigovo sodno dvorano rinili v vozilo cigane – moške, žene, dekleta in otroke, celo nekaj dojenčkov se je stiskalo na materine prsi. Pod Boncarjem so morali izstopiti in z lopatami in krampi na ramah oditi navzgor v gozd. Ko se je poveljniku zdelo, da so izkopali dovolj globoko jamo, je ukazal, naj se cela ciganska družina postavi ob njej. Streli so prekinili nočno tišino in kot snopje s kozolca so padali očetje, matere, sinovi in hčere v skupen grob. Šestnajst nedolžnih človeških življenj je tako omahnilo v grob ob zori komunistične revolucije na ozemlju »svobodne republike Sodražice.« (M. Kozina, Slovenija na poti iz brezna grozot v radost svobode, tipkopis, str. 31).
Na čelu »ljudskega sodišča« v Sodražici je tedaj bil Jernej Stante, ki je leta 1926 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in bil nato od leta 1933 do 1941 samostojni odvetnik v Celju. Od 1941 je v Ljubljani sodeloval z OF in VOS. Leta 1943 je bil imenovan za sodnika Višjega vojaškega sodišča pri glavnem štabu NOV in POS (Enciklopedija Slovenije 12, str. 270). Kako je Stante kot pravnik mogel uporabiti »zakon« o zaščiti slovenskega naroda za genocid nad Cigani? Vemo, da v tistih razmerah ni bilo odločilno pravo, ampak navodila komunistične partije. Na Igu so to pravilo celo zapisali v razglas: - po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera do primera.
Pri pobojih Ciganov, ki smo jih doslej opisali in jih je opravila ali bila vsaj blizu Dakijeva Proletarska udarna četa, so bile žrtve družine, ki jih je nomadska kri tudi v nevarnih razmerah spomladi 1942 spravila na pot. Nekoliko drugače je bilo z družino, ki je tisto pomlad dočakala v Lipalici blizu Horjula. Le redki domačini se je danes še spominjajo. Nimamo natančnega datuma, katerega leta in meseca pred drugo svetovno vojno se je pri horjulskem županu Bastiču oglasil starejši Cigan in mu izročil potrdilo banovinske uprave, da je njegova družina pristojna in ima domovinsko pravico v horjulski občini. Nekateri menijo, da se je možakar pisal Todorovič, vendar je ime Hudorovič bolj verjetno glede na to, kar vemo o Ciganih pri nas. Na prvi naslednji seji občinskega odbora je župan kot posebno točko dnevnega reda predlagal vprašanje, kaj narediti s cigansko družino glede na navodilo banovinske uprave. Večina odbornikov je bila mnenja, naj se družini dodeli Mežanova bajta, ki je stala na samotnem robu Lipalice, precej daleč od vasi. Temu pa je odločno nasprotoval gospodar, ki je malo prej kupil del propadle Mežanove kmetije in z njim tudi na pol razpadlo hišico. Ni se mogel sprijazniti s tem, da bi se Cigani naselili na njegovem posestvu. Župan je hitro sprevidel, da mora problem rešiti sam. Na svojem zemljišču, nedaleč od one bajte je pri kamnolomu postavil barako za nove občane, ki mu jih je dodelila banovina. Ljudje so bili z rešitvijo v glavnem zadovoljni, še najbolj nerodno je bilo, kadar so prebivalci barake v kamnolomu dobili obiske; tedaj je bilo pri kamnolomu »parkiranih« več voz, konji pa so se pasli po okoliških travnikih.
Leta 1941 je bila družina pri kamnolomu v velikem strahu pred Nemci. Govorilo se je namreč, da bo meja, ki je bila ob zasedbi potegnjena med Lučinami in Šentjoštom, pomaknjena v Horjulsko dolino. Cigani so bili tedaj stalno pripravljeni, da bi se hitro umaknili, če bi zvedeli za približevanje Nemcev. Toda spomladi 1942 se je pojavila nova nevarnost, na katero prej niso niti pomislili. Na Rupah, v gozdu nad Žažarjem, se je utaborila skupina partizanov, ki so kmalu dobili ime Horjulska četa in kasneje postali del Dolomitskega odreda. Prav mimo kamnoloma na robu Lipalice je vodila njihova pot proti Lesnemu Brdu in naprej na znani Ključ. Lahko domnevamo, da so se na taki poti kdaj ustavili tudi v baraki in prebivalce opozorili na dolžnost molka.
V noči na 14. junij so prebivalci kamnoloma morda slišali strel in smrtne krike, ko so partizani nekaj sto metrov od njih ubili župana Bastiča in njegovo ženo. Potem se je slišalo škripanje težko naloženega voza in topot korakov v smeri proti Lesnemu Brdu. Naslednjo soboto so nekateri domačini še videli barako in nekaj njenih prebivalcev, čez noč pa je vse izginilo. Namesto barake je bilo le še pogorišče, malo vstran je stal voz, ljudje in konji pa so izginili brez sledu. Potem je od nekod pricurljala vest, da so vse stanovalce barake odpeljali v taborišče na Rupah in jih tam pokončali. Menda je pred tem v baraki poleg »tastarega« in njegovega sina bilo še dvanajst žensk in nekaj otrok. Njihovega groba na Rupah do konca vojne niso odkrili; odkrili niso niti grobov nekaterih domačinov, ki so leta 1942 tudi izginili na Rupah. Po vojni so postavili obeležje v spomin na partizansko taborišče, grobovi žrtev pa so do danes ostali neoznačeni, čeprav ljudje iz okolice zanje vedo.

Uničenje naselja v Kanižarici

Poglejmo še v Belo krajino, kjer se je zgodil največji množični poboj Ciganov pri nas. Kaj o tem piše v knjigi Radka Poliča Belokranjski odred? »V nedeljo, 19. julija 1942, ob pol šestih je prišla skupina partizanov v cigansko vasico v Kanižarici pri Črnomlju, zbudila prebivalce in jim velela, naj se zberejo na cesti, nakar so jih odpeljali. Devetnajstletni Hudorovac Matija, ki je zaslutil, da se jim najbrž ne piše nič dobrega, je zbežal. Partizan, ki se je pognal za njim, je streljal nanj in ga zadel v levo roko in desno lice. Fant je vseeno pribežal v Črnomelj; spravili so ga brž v italijansko vojaško bolnišnico, hkrati pa je izpovedal, kaj se je zgodilo v Kanižarici. Okoli poldneva se je tja odpravila močnejša vojaška patrulja s karabinjerji – z njimi je bil tudi »ciganski poglavar« Jure, ki se je že nekaj čas udinjal Italijanom v Črnomlju kot špicelj in ovaduh najslabše vrste in se pri tem prav gotovo okoriščal z nekaterimi svojimi sovaščani iz Kanižarice, pa je prav to spodbujalo naraščajoči gnev krajevnih partizanov in aktivistov ter tamkajšnjih štabov, odborov in komitejev do vse »ciganske zalege« – in ugotovila, da so partizani odpeljali po cesti proti Kanižarici 61 oseb obeh spolov.« (R. Polič, Belokranjski odred, str. 238).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročilo italijanskih karabinjerjev v Črnomlju o nasilju nad Cigani v Kanižarici (AINZ 161/IV)

Ta Poličev opis je pravzaprav povzetek in komentar brzojavnega poročila poveljnika italijanskih karabinjerjev, ki ga je še isti dan poslal svojim nadrejenim, in je ohranjeno v Arhivu Slovenije – na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Ta in ona podrobnost karabinjerskega poročila je pri Poliču izpuščena, na primer požig in uničenje Kanižarice, ali spremenjena, na primer skromni »capo zingari« postane ciganski poglavar Jure, ki se je že nekaj časa udinjal Italijanom… Nehote pomislimo, zakaj se kronist Belokranjskega odreda, ki je v svoji skoraj 700 strani obsegajoči monografiji zbral na stotine neposrednih pričevanj raznih bitk, zborovanj in podobno, pri tem dogodku opre na italijansko poročilo. Mar zato, ker se le-to konča z ugotovitvijo, da so partizani prijete prebivalce Kanižarice odpeljali proti Kvasici. Kaj pa potem?
Žalostni sprevod so v deževnem nedeljskem jutru najprej videli v Dragovanji vasi. Prebivalce Kanižarice so tu kar dobro poznali. Mimo njihovih hiš so otroci iz Kanižarice hodili na Kvasico, kjer so v zapuščeni mlekarni imeli šolo. Menda je teh otrok bilo okrog dvajset in imeli so svojega učitelja. Nekatere žene iz naselja so pogosteje zahajale v vas; prodajale so sekire, motike in drugo orodje, ki so ga izdelovali njihovi možje, in obenem tudi poprosile za kak dar. Posebno dobro so vaščani poznali prebivalce ciganskega zaselka »pri Anici«. Ta zaselek – hiša in baraka – je bil med Kanižarico in Dragovanjo vasjo. Tu je živela gluhonema Mica, zelo delavna in poštena žena. Delala je na polju ali pa sedela na kupu gramoza ob cesti in ga spretno drobila s kladivom. Vsi so jo spoštovali. S svojim delom je preživljala dve nekoliko mlajši sestri in skrbela tudi za sinovo družino. Sin Ruda je namreč aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo in je čas vojne preživel v taborišču. Mati Mica je torej pomagala snahi Angeli pri vzdrževanju otrok. Pravijo, da jih je bilo pet, najstarejšemu pa je bilo ime Gvido.
Nekateri prizori te nedeljske procesije so se ljudem Dragovanje vasi še posebno vtisnili v spomin. Starejša Ciganka, vaščani so jo poznali kot Andrejčko, je verjetno omagala in blizu križišča med gozdno potjo in cesto izstopila iz kolone. Partizan je stopil za njo in jo kar tam ustrelil. Prišel je dobliški mežnar in mrtvo Andrejčko odpeljal na dobliško pokopališče. - V sprevodu je stopala tudi mlajša ženska, ki je bila noseča in je v rokah nosila komaj eno leto starega otroka. Ko so šli skozi vas, je dobila porodne krče in ni mogla več hoditi. Stražar je nameril puško, da bi jo ustrelil, ona pa ga je na kolenih prosila, naj jo zaradi otrok pusti pri življenju. Njeni prošnji se ni mogel upreti. Rekel ji je, naj izgine, nekajkrat ustrelil v zrak in se uvrstil nazaj v kolono. Žena je zbrala moči in odtavala od tam. Nekje na poti do Črnomlja, ki je od tam oddaljen približno pet kilometrov, je rodila in z dvema otrokoma v naročju prišla v mesto. – Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo in jokali. Kako pretresljiv je šele bil prizor dva dni kasneje, ko so te mamice in otroke pobijali. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. (Glej: Zdravko Bahor, Leta preizkušnje, str. 58; Odprti grobovi II, str. 148).
Žalostni sprevod ujetnikov iz Kanižarice so tisto jutro opazovali tudi na Doblički gori. Bila je nedelja in dan je bil deževen, zato so bili vsi doma. Skozi okna so gledali, kako so partizani gnali proti Mavrlenu množico žensk, otrok in moških. Bili so mokri in na obrazih sta se jim videla utrujenost in strah. Cilj njihove poti je bil Mavrlen, prav blizu Dobličke gore. Vas je bila skoraj prazna, kajti Kočevarji so se pred nekaj meseci odselili. Jetnike so zaprli v klet velike zidanice. Neki domačinki so se zasmilili otroci, pa jim je skozi kletno okno vrgla nekaj zgodnjega sadja. Njena dobrota je zbudila jezo stražarjev. Še njo so porinili med jetnike in je bila potem deležna njihove usode.
Po dveh dneh so vse jetnike, tudi ženske in otroke, odgnali po cesti proti Koprivniku in jih tam v neki kotlini pokončali. Blizu tistega kraja so malo prej mučili in zakopali dragatuškega župnika Omahna. Nekaj moških so že prvi dan po prihodu na Mavrlen odgnali na tisti kraj, da so kopali jame. Njih menda niso več vrnili na Mavrlen, ampak so jih zmetali v neko jamo pri Bistrici. Razna pričevanja govorijo o tem, da žrtev iz Kanižarice niso streljali, ampak jih pokončevali na druge načine. Malega otroka je eksekutor, na primer, prijel za nožice in z njegovo glavo udaril ob drevo. In to naj bi bil boj za odpravo socialnih razlik?
Povrnimo se še enkrat k Poličevemu poročilu o tem dogodku. Kaj se njemu zdi najbolj pomembno? O številu 61 odvedenih, kot so ga že prvi dan ugotovili italijanski karabinjerji, meni, da je lahko točno ali pretirano, kar pa niti ni bistveno. »Predvsem je težka ugotovitev, da so vse odvedene pripadnike ciganskega naselja po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Tudi ne kaže danes niti pozneje prizadevno brskati po zaceljeni rani in ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo predvsem odgovoren, zakaj to bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi tudi pri vseh njenih poglavitnih izvajalcih neizbrisljiv madež za izpeljavo bridke stvari, ki so jo očitno opravili v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti za zaščito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev na ogroženem območju.« (R. Polič, Belokranjski odred, str. 238). Ubijanje otrok in mater ni samo »grda zadeva« in »bridka stvar«, ampak strašen zločin, ki ga nobena vera in prizadevnost za zaščito osvobodilnega boja ne more opravičiti.
Mimo pokola Ciganov na Mavrlenu ni mogel niti Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence. Ko je kot član Kontrolne komisije nekega dne v začetku avgusta 1942 z Brilejem in Strmeckim prišel v taborišče pri Mavrlenu, je takoj začutil, da se tu dogajajo grozne stvari. Ahaca – Dušana Pirjevca so ravno našli pri »delu«. Brilej in Strmecki sta ga odpeljala malo vstran za grmovje in začel se je glasen »razgovor«. Izrečeno je bilo tudi vprašanje: »Kaj pa je bilo s cigani? Slišali smo, da si dal postreliti precejšnje število ciganov.« Ahac je odgovoril, da so cigani najnevarnejša bitja v Beli krajini, da so postali poklicni vohuni. »Vsi, vsi zapored!« (Spomini na Slovence III, str. 157). Torej vsi, tudi otroci, zato jih je treba iztrebiti?
Natančno število pomorjenih prebivalcev Kanižarice v juliju 1942 najbrž ne bo nikoli ugotovljeno. Kako so karabinjerji mogli še isti dan vedeti, da je bilo odpeljanih 61? V knjigi Farne spominske plošče II. je na strani 29, kjer naj bi bile imenovane žrtve iz Kanižarice, tale zapis : »Cigani – Romi, pokol vsega naselja, 21. 7. 1942, 64 do 72 žrtev, nekateri ocenjujejo, da okrog 100«. Pravijo, da so še živi nekateri, ki so bili leta 1942 navzoči pri izvrševanju genocida nad Cigani pri Mavrlenu. Samo ti bi lahko povedali vso resnico o dogodku. Ne verjamemo, da se bo to zgodilo, zato bo v spominu ostala slika nečloveškega pobijanja, med katerim mora fant s Tanče Gore igrati na harmoniko, desetletni Gvido Perhavc pa prepevati, slika, ki je nastala iz raznih bolj ali manj verodostojnih pričevanj o tem skoraj nerazumljivem dogodku.

Preganjanje Ciganov v tretjem rajhu

V začetku tega razmišljanja smo omenili, kako so Nemci na Gorenjskem že prve mesece po zasedbi »rešili« vprašanje Ciganov, podobnega načrta za Prekmurje pa niso uresničili, ker so te kraje prepustili Madžarom. Zanima nas, ali so ti ukrepi veljali le za okupirano področje ali pa so bili nadaljevanje tistega, kar so nacisti že prej in v večjem obsegu počeli doma – v Nemčiji.
Znani nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je v zadnjih mesecih prinesel več razprav o preganjanju Ciganov v nacistični Nemčiji. Glavni poudarek teh razprav je na vprašanju, ali je bilo nacistično zatiranje Ciganov genocid tako kot uničenje Židov ali pa samo veliko preganjanje brez namena popolnega uničenja. Dejstvo je, da imajo mnogi nacistični ukrepi proti Ciganom lastnosti genocida. O tem vprašanju je veliko govora v knjigi Günterja Lewyja Rückkehr nicht erwünscht (Povratek ni zaželen), ki jo je 24. julija letos predstavil omenjeni dnevnik. Podlago za množična preganjanja Ciganov v tretjem rajhu je dala Himmlerjeva okrožnica, objavljena 8. decembra 1938, po kateri so morali biti vsi Cigani registrirani pri posebej za to določenem policijskem uradu. Že pred tem je notranje ministrstvo ustanovilo raziskovalni center, ki ga je vodil psihiater dr. Robert Ritter in je imel nalogo zbirati podatke o Ciganih. Na podlagi raziskav je Ritter razdelil nemške Cigane v tri skupine : »čistokrvne, mešance in potujoče. Prvo množično preganjanje Ciganov je bilo spomladi 1940, ko so jih 2500 odpeljali v Lodz na Poljskem. Himmlerjevo navodilo, naj se »čistokrvnim« Sintom in Lalerom prizanese z deportacijo, je naletelo na hud odpor pri Martinu Bormannu in drugi nacistični eliti. Načrt, da bi stlačili v taborišča okrog 30.000 nemških in avstrijskih Ciganov, se sicer ni uresničil, kajti za prednostno nalogo so vzeli uničevanje Židov, toda kljub temu je veliko Ciganov, zlasti avstrijskih, končalo v uničevalnih taboriščih. Pa tudi Cigani, ki niso bili deportirani, so bili deležni težke diskriminacije pri šolanju otrok, zaposlovanju in sklepanju zakonskih zvez. Pri deportacijah je kriminalistična policija ravnala do skrajnosti brezobzirno, prizanesli niso niti malim otrokom niti nosečnicam. V Auschwitzu so Cigani živeli v obupnih razmerah, pogosto so bili žrtve medicinskih poizkusov in sterilizacije. Nič bolje ni bilo v Buchenwaldu, Ravensbrücku in drugih taboriščih. Eden od načinov uničevanja je bilo tudi rekrutiranje v specialne enote, iz katerih skoraj nihče ni prišel živ.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so komunisti pomorili 1942

S primerjavo nacističnega genocida nad Židi in preganjanja Ciganov se ukvarja tudi Gilad Margalit v knjigi Povojni Nemci in njihovi Cigani – Obravnavanje Sintov in Romov v luči Auschwitza, ki je pred kratkim izšla v Berlinu. Po Margalitovem mnenju je bila glavni vzrok za preganjanje Ciganov njihova asocialnost in ne rasne razlike. Na široko razpravlja tudi o povojni politiki Zahodne Nemčije in o vzrokih za razmeroma počasno priznanje odškodnin Ciganom, ki so bili prizadeti zaradi nacizma.
Kljub odmaknjenosti preganjanja Sintov, Romov in drugih v Nemčiji o tem še izdajajo knjige in razpravljajo v uglednih časopisih, kot je Frankfurter Allgemeine. Genocid je še vedno tema, o kateri se jim zdi primerno in potrebno razpravljati. Nihče ne govori, da so ta vprašanja rešili že na procesu v Nürnbergu, da je torej čas zaključiti razprave o preteklosti in usmeriti pogled v prihodnost. Nihče ne poskuša trditi, da so bili Auschwitz in druga uničevalna taborišča zgolj napake, zagrešene »v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti«, kajti dobro vedo, da uničevanje Židov, Ciganov in podobno niso bile napake, ampak načrtno delo nacističnega totalitarizma, katerega Volja ni poznala nobenih meja, nobenih zadržkov. Ne samo nacistični totalitarizem, vsak totalitarizem je zaradi svoje moči in oblasti pripravljen zatreti vse, kar mu nasprotuje, še več, vse, kar bi mu samo utegnilo nasprotovati, kar popolnoma ne ustreza njegovim zahtevam.

Zaključek

Po zelo nepopolni oceni je konec leta 1941 na področju Ljubljanske pokrajine živelo 350 do 400 Ciganov. Iz tega sestavka lahko sklepamo, da so jih partizani samo v času od 10. maja do 22. julija 1942 pokončali najmanj 160, kar je skoraj polovica skupnega števila. Množični poboj Ciganov je bil eden prvih ukrepov petdnevne ižanske republike; začela se je 17. maja, prav na dan, ko se je na drugi strani Ljubljane odpravljala na pot skupina prve nacionalne ilegale. Dober teden kasneje so partizani na enak način ukrepali v Sodražici. Pokončali so vse: moške in ženske, starce in dojenčke. Svoje nečloveško dejanje so opravičevali z »dokazi«, da je bilo to nujno za zavarovanje pred Italijani. Nič bolje se »ovaduhom« ni godilo v Črnomlju, čeprav tedaj v Beli krajini še ni bilo republike, bil pa je »naraščajoči gnev krajevnih partizanov in aktivistov ter tamkajšnjih štabov, odborov in komitejev«. Kaj naj rečemo k temu? Če je že med moškimi res bil kak potencialni ali celo resnični ovaduh, ga med dojenčki prav gotovo ni bilo. Toda »vsi, vsi zapored« so bili zaradi tega obsojeni na smrt. Kakšno zvezo je ta obsodba imela z osvobodilnim bojem? Zagotovo nobene, ali pa tisto ni bil osvobodilni boj, temveč prvi poizkusi partijskega totalitarizma.
Nekaj podobnega, le v veliko večjem obsegu in drugačnih okoliščinah, se je zgodilo natanko tri leta po teh prvih množičnih pobojih. Tudi tedaj so bili vsi nevarni, »vsi zapored«, tudi ženske, ranjenci in invalidi. O tem v zadnjem času na svoj način razpravljajo naši mediji. Celih petdeset let se o tem ni govorilo, čeprav se je vedelo. Povojni poboji zaradi kolaboracije? Kadarkoli bomo naleteli na to povezavo, se bomo morali vrniti k revolucijskemu terorju spomladi in poleti 1942 – tudi k poboju Ciganov – Romov. Podatke o tem bomo zaman iskali v Enciklopediji Slovenije pod geslom Romi, čeprav je njen deseti zvezek izšel leta 1996. Kaže, da so nekatere teme do danes ostale tabu ali pa morda ni ljudi, ki bi se jih lotili.
Brez jasne in popolne slike dogodkov v letu 1942 ne more biti razumevanja kasnejših medvojnih dogodkov in tudi ne povojnih pobojev.