Avtor: Anton Drobnič

Ob »odkritju« morišča v Slovenski Bistrici, ki ga naša oblast ni pričakovala, kaj šele vzpodbudila ali celo odredila, kot je bila po zakonu dolžna, so se vzporedno s političnimi manipulacijami začele tudi pravne igre in opletanja. Takoj na začetku se je pred kamerami v dramatičnem okolju pojavila vrhovna tožilka in poudarila, da bodo vse delali profesionalno – ali bi državni tožilci smeli delati drugače? – in najprej ugotovili, kaj so bili pobiti in kdaj so bili pobiti, med vojno ali po njej, kajti od tega naj bi bilo odvisno, ali so zločini zastarali ali pa jih je mogoče še preganjati. Če gre za poboj civilnih oseb po vojni, to ni vojni zločin proti civilnemu prebivalstvu, ki ne zastara. Morda gre za zločin genocida, ki pa ga bo težje dokazati. Možnost kazenskega pregona je bila že vnaprej prikazana kot zelo vprašljiva.
Takšnemu modrovanju na prvi pogled ni kaj ugovarjati. Naš kazenski zakonik formalno res pozna samo dve vrsti nezastarljivih zločinov proti civilnemu prebivalstvu: genocid in vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo. Pri genocidu je potrebno dokazati, da je storilec imel namen, da bi s pobijanjem ali drugimi nasilnimi dejanji popolnoma ali deloma uničil narodnostno, etično, rasno, versko, socialno ali politično skupino. Pri vojnem hudodelstvu zoper civilno prebivalstvo pa je treba dokazati, da je bilo dejanje storjeno v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo.
Mednarodno kazensko pravo pa pozna še tretjo vrsto nezastarljivih zločinov – zločine zoper človečnost (crimes against humanity), kot jih določa mednarodno običajno pravo (splošna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi) in ugotavljajo odločbe mednarodnih kazenskih sodišč, kot sta sodišči OZN v Haagu za zločine v nekdanji Jugoslaviji in za zločine v Ruandi. Gre za dejanja, ki jih prepovedujejo splošna načela mednarodnega humanitarnega prava. Ta načela so veljala že pred zadnjo svetovno vojno, med njo in po njej. Zato jih je lahko uporabiti tako za dogodke med vojno kot za dogodke po vojni, zato uporaba teh načel ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti kazenskih zakonov. Zločini zoper človečnost ne zastarajo in jih mogoče preganjati tudi sedaj, čeprav so se zgodili pred pol stoletja.
Takšna ureditev kazenske odgovornosti izhaja iz sklepov Varnostnega sveta OZN, s katerimi so bila ustanovljena mednarodna kazenska sodišča, in iz Konvencije o varstvu človekovih pravic (7. člen) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (15. člen).
Naš kazenski zakonik res ne pozna takšnega splošnega kaznivega dejanja zoper človečnost, kot ga določa običajno mednarodno kazensko pravo. To pa ni ovira, da storilcev takšnih kaznivih dejanj pri nas ne bi mogli kazensko preganjati in obsoditi. Nasprotno, po določbi 8. člena Ustave Republike Slovenije, morajo biti naši zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Iz številnih odločb ustavnega sodišča pa izhaja, da je treba neposredno uporabljati tudi splošna načela mednarodnega prava, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
Sodniki pri opravljanju svoje funkcije niso vezani samo na zakon, ampak so predvsem vezani na ustavo (125. člen Ustave RS). Sodišča zato storilcev kaznivih dejanj niso dolžna soditi samo po določbah kazenskega zakonika, ampak v skladu z ustavnimi določbami tudi po določbah mednarodnega običajnega prava, ki je po ustavi del našega pravnega reda.
Ni torej nobene pravne ovire, da zločincev, ki jih ne bi bilo mogoče preganjati za zločine genocida ali vojnega zločina po kazenskem zakoniku, ne bi mogli preganjati za zločine zoper človečnost po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Nasprotno, takšen kazenski pregon je ustavna dolžnost naših državnih tožilcev, obsodba zločinov zoper človečnost po mednarodnem običajnem pravu pa dolžnost naših sodišč.
Takšna dejanja, kot so zločinski poboji v Slovenski Bistrici, naši pravosodni organi torej pravno morejo in morajo kazensko preganjati, čeprav bi se izkazalo, da ni mogoče dokazati niti genocida niti vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. Gre namreč najmanj za zločin zoper človečnost po mednarodnem kazenskem pravu, ki tudi po našem kazenskem zakoniku ne more zastarati (116. člen KZ RS).
K govoru o zastaranju takšnih zločinov, kot so odkriti v Slovenski Bistrici, pa je treba dodati še nekaj. Splošno pravno načelo, ki ga priznavajo civilizirani narodi in ga pozna tudi naše pravo, je tudi, da zastaranje ne teče v času, ko zaradi nepremagljivih ovir ni bilo mogoče zahtevati ali voditi sodnega postopka. Zastaranje začne teči šele takrat, ko takšna ovira preneha.
Ni dvoma, da kazenskega postopka za zločine, ki jih je med vojno in revolucijo zagrešila komunistična partija, njihove organizacije in pripadniki, po vojni pa njena totalitarna država in njeni funkcionarji, ni bilo mogoče sprožiti in voditi, dokler smo živeli v totalitarni državi, v kateri je bila vsa oblast, zlasti tudi policija in pravosodje, v rokah prav te komunistične partije in njenih pripadnikov. Te nepremagljive ovire za kazenske postopke za zločine revolucije in totalitarne države je bilo vsaj formalno konec šele z osamosvojitvijo Slovenije 25. junija 1991. Šele od 25. junija 1991 lahko tečejo zastaralni roki za zločine, ki so jih storili oblastniki, funkcionarji in pripadniki komunistične partije, njenih revolucionarnih organizacij in totalitarne države pred slovensko osamosvojitvijo. Zastaranje za takšne hude zločine, kot so bili poboji v Slovenski Bistrici in na neštetih krajih v Sloveniji, torej še ni nastopilo, čeprav bi šlo za navadne umore in ne za zločine genocida, vojnega hudodelstva ali zločine zoper človečnost, saj je zastaralni rok lahko začel teči šele 26. junija 1991.
Takšno ureditev poznajo druge države, ki so izšle iz komunističnega totalitarnega sistema. Zato v teh državah preganjajo tudi storilce kaznivih dejanj, ki so jih storili pripadniki nekdanje totalitarne oblasti, čeprav bi ti zločini zaradi poteka časa bili drugače že zastarani. Samo v Sloveniji se delamo, kot da je bila nekdanja država, ki je bila rezultat tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja, pravna država, ne pa totalitarna komunistična država, v katerih komunističnih zločinov niti v sanjah ni bilo mogoče preganjati. Zato so pripravljavci novega kazenskega zakonika leta 1994 vnaprej in kar molče zavrgli predlog tedanjega vrhovnega tožilstva, da bi takšno zadržanje teka zastaralnega roka pred 26. junijem 1991 izrecno ugotovili v zakonu.
Zato se ni čuditi, da tudi danes vnaprej iščejo izgovore, da ne bi preganjali komunističnih zločinov, in da celo predsednik države zahteva usmeritev proč od kazenskega pregona. Dokler bodo zločine komunistov odkrivali, preganjali in sodili komunisti, ne bo nihče obsojen, čeprav bodo vsaj do volitev v prihodnjem letu in do sprejema v Evropsko zvezo o tem pripravili še mnogo bučnih in bleščečih predstav. Javno precejanje komarjev in napeljevanje na zastaranje odkritih zločinov to jasno kaže.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Noge Tamino Petelinšek