Avtor: Janez Grum

Čeprav se Zaveza izogiblje polemikam, smo prispevek profesorja Gruma iz ZDA vseeno objavili. Deloma tudi zato, ker nam daje priložnost, da povemo neko misel, ki je že dolgo med nami. Če je kdo kdajkoli mislil, da bi se domobranci – v povezavi z drugimi slovenskimi in jugoslovanskimi protikomunisti – lahko zbrali za uspešno obrambo v kateri od alpskih dolin, je to bila zgolj nezrela iluzija. Kar bi Britanci, ko bi izvedeli za našo agonijo, naredili, bi bilo to, da bi komunistom poslali boljše orožje. Toda Ivan Korošec je nemara mislil na nekaj drugega in tu ga v celoti podpiramo. Domobransko vodstvo v Vetrinju morda res ni moglo odločilno spremeniti položaja, gotovo pa je res, da ni storilo vsega, kar je bilo v njegovi moči. Ko je general Krener v Celovcu izvedel, kaj se pripravlja, bi moral ne glede na karkoli dvigniti splošen alarm. Saj je vendar vedel, za kaj gre. Pa že prej! Kako to, da za spremstvo vlakov z ranjenci ni bil poslan najelitnejši domobranski bataljon? Kako to, da domobranska bojna skupina v Novem mestu ni bila ažurno seznanjena s položajem? In tako dalje. Kako to, da je bila domobranska obveščevalna služba v Vetrinju tako neučinkovita? A ko postavljamo ta vprašanja – sedaj po šestdesetih letih – pomislimo tudi, da je bilo naravno, da je domobransko politično in vojaško vodstvo zaupalo Britancem. Kako pa naj bi vedelo, da so tako pokvarjeni? A so bili in ne bomo tega pozabili!
Vprašanja pa je treba postavljati, tudi zato, ker se danes – mutatis mutandis – dogaja nekaj podobnega. Kar poglejte okoli sebe in boste videli, koliko je neprisebnosti. V katerem duhovnem, moralnem in političnem okolju pa se je rodil puckizem? Pa ne samo puckizem! Ali ne bomo nikoli dorasli!

V reviji Demokracija (12. sept. 2001) je v uvodniku glavni urednik Dejan Steinbuch primerjal politično stranko SLS z domobranskim umikom v maju 1945 z besedami: »Butova stranka se je začela obnašati kot domobranci spomladi 1945, namesto da bi se bojevali, so se strahopetno umaknili, se vdali v usodo in potem leto za letom jokali nad svojo nesrečo … «
Zoper to primerjavo je uredništvo dobilo več protestov, zato se je v naslednji številki revije Steinbuch opravičil. Toda pri takih javnih opravičilih je skoraj vedno tako, da »semper aliquid haeret« (kljub temu nekaj vedno obvisi, namreč v spominu bralcev). Tako je med drugimi občutil tudi dr. Branko Rozman, ki je na to opravičilo poslal Družini dopis z naslovom Opravičilo, ki pa to ni (7. okt. 2001).
Steinbuchov očitek je skušal zavrniti – kar je samo po sebi hvalevredno – tudi Ivan Korošec s člankom Pomlad leta 1945 (Tabor, 10–12, 2001, str. 186–189). Svoje gledanje na domobranski umik pa je Korošec napisal že pol leta prej (Tabor 4–6, 2001) v članku Maj, 1945, ki se glasi:
»Vrhovni poveljnik domobranstva in domobranci na fronti so bili odločni nadaljevati borbo proti partizanom, skupno z vsemi enotami protikomunistov na slovenski zemlji. Politiki v Ljubljani pa so odločili drugače: 1. Prevzeti oblast in vojsko z novim poveljnikom. 2. Pozvati partizane, da prenehajo sovražnosti in povabiti kralja Jugoslavije, Petra II., da pristane na svobodnem slovenskem ozemlju. Prvo se je na nesrečo – zgodilo. Drugo se – na nesrečo – ni zgodilo. Zato je vlada 3. maja – na nesrečo – zapovedala umik … Zakaj umik … «
To je kategorična trditev brez sleherne utemeljitve. Ker članek ni podpisan, pomeni, da je to prepričanje uredniškega odbora.
Morda je Dejan Steinbuch, ki gotovo pregleda veliko revij, bral ta Koroščev članek ali pa je bil opozorjen nanj. Morda pa je zvedel tudi za Koroščeve besede, izgovorjene med mnogimi drugimi l. 1945 v Mozlju ob blagoslovitvi kapelice sv. Krvi, postavljene v spomin v tisti okolici na pobite četnike: »Ista politična slepota je v usodnih dneh ob koncu vojne gnala narod beguncev in udarne bataljone v temo ljubeljskega predora in vetrinjsko tržnico sužnjev.« (Davorin Žitnik, Zbornik pričevanj, 2001). Malo modro je bilo ob taki slovesnosti izreči to kritiko!
Preidem k članku Pomlad leta 1945. V tem daljšem članku, ki ga je podpisal Ivan Korošec, je svojo glavno misel glede »na nesrečo zapovedanega umika« izrazil v vprašalni obliki: »Zakaj umik, zakaj ne sprejeti borbo?« Njegov poudarek je seveda na sprejetju borbe in to utemelji s tem, da »domobranec ni poznal umika«.
Kritičen bralec se bo ob teh Koroščevih stavkih vprašal, kakšen je bil takrat bojni položaj v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem. Kolikšna je bila udarna moč komunistične in kolikšna protikomunistične strani? Kje so bile partizanske divizije in divizije nove jugoslovanske (Titove) armade, predvsem četrta, pa tudi druga? In kje so bile protikomunistične sile in kolikšna je bila njihova udarna moč? Za čimbolj objektivno analizo domobranskega umika je tak pregled nujen. V Korošcevem članku ga ni. – V naslednjih odstavkih skušam dati bralcu le kratek pregled.
Med umikanjem bojnih sil z Balkana, ki se je začelo v zgodnji jeseni 1944, so Nemci na več mestih postavili bojne linije, da bi zaustavili ali vsaj zadržali nasprotne partizanske sile. Za nekdanjo Ljubljansko pokrajino in za slovensko Primorje je bila takrat pomembna nemška obrambna linija Ilirska Bistrica – zahodno pobočje Snežnika-Klana na Hrvaškem – Reka, ki jo je držal nemški 97. korpus, sestavljen iz treh divizij. Tistim partizanskim divizijam, ki so prišle s Hrvaške, predvsem te so bile moderno oborožene, je končno uspelo nemški korpus obkoliti in ga držati v šahu z drugorazrednimi silami, partizanska udarna 20. divizija in 43. divizija sta bili usmerjeni proti Trstu, skoz Istro pa so pridrle tja tudi druge partizanske sile. Po tridnevnih bojih na Opčinah so 1. maja vdrle v Trst in ga zavzele. S severne strani se je tem silam pridružila tudi 30. partizanska divizija 9. korpusa. Zaradi preglednosti omenimo že tu, da je dobila 31. divizija tega korpusa nalogo zasesti kraje ob morju proti Tržiču (Monfalcone) in dalje proti Gorici. Že pred njo je tja prispel škofjeloški partizanski odred.
Preden nadaljujem z razporedom bojnih sil in s pregledom operacij, naj omenim, da so pri obrambi nemškega korpusa morale sodelovati tudi srbske oborožene enote, ki so se v jeseni 1944 nabrale v krajih severno od Ilirske Bistrice do Postojne (Mihajlovićevi četniki, nekaj Nedićevih enot, Ljotićevi prostovoljci in pred koncem leta precej oslabljena dinarska četniška divizija). Pri obrambi 97. korpusa bi bil moral sodelovati tudi Rupnikov bataljon, a temu se je Vuk Rupnik dvakrat uprl. V zadnjih dveh dneh aprila so se srbske enote po lastni odločitvi zbrale v Vipavski dolini – doživele so kratek, a hud spopad s silami 9. partizanskega korpusa, ki je hitel proti Trstu – nato pa so se v noči na 1. maj v Gorici umaknile čez Sočo v Furlanijo.
Tu posežem dobra dva dni nazaj v predel Ilirske Bistrice. Ko je v boju za ta trg 20. partizanska divizija zašla v hud položaj, ji je bila poslana v pomoč 29. hercegovska divizija. Po prvotnem načrtu je bila tudi ta določene za osvojitev Trsta, a kot kaže, je politično vodstvo KP opomnilo partizansko poveljstvo in 4. armado, da morajo to najbolj udarno divizijo usmeriti proti Ljubljani. V noči na 2. maj je divizija zasedla Postojno, naslednji dan pridrla v dolino ponikalnice Unice ter zasedla vas Planino, nato Unec in 3. maja tudi Rakek. V boj pri Rakeku je posegel tudi Rupnikov bataljon, a rekel bi, da ne s polno udarno silo. Petega maja je divizija brez odpora zasedla Logatec in tudi že Vrhniko. Šele pri Drenovem griču so to divizijo skušali ustaviti Ljotićevi »dobrovoljci« in domobranska skupščina majorja Lehmana, a neuspešno. Divizija je nato pritiskala po Horjulski dolini proti Dobrovi in Ljubljani. Do malo večjega boja je prišlo pri Horjulu (zgodovinar Fr. Erjavec, NUK) ter pri Brezju, kjer so se omenjeni ljotićevci uspešno upirali. (Ta srbska skupina je zaradi ranjencev hotela zapustiti položaje zahodno od Dobrove že 7. maja zvečer. Toda na prošnjo narodnega odbora je tam vztrajala še 8. maja do večera. Njihova pomoč je bila dragocena. Ta podatek mi je sporočil dobrovoljec, ki je bil sredi boja pri Brezju.)
Ko je padla Postojna, je Rupnikov bataljon dobil povelje, naj zapusti Cerknico in se umakne proti Ljubljani. Umikal se je čez notranjske Begunje, ob južnem robu Menišije in čez Rakitno proti Borovnici ter se končno ustavil v Notranjih Goricah na Barju. Značilno je bilo, da na vsej poti ni bilo boja.
Na črti Kočevje-Ljubljana je na domobranske in nemške čete pritiskal 7. partizanski korpus s 15. in 18. divizijo. Hudi boji so bili za Kočevje, tudi v Ribnici in v Žlebiču ter manjši boj pri Grosupljem. Partizanski diviziji sta v noči na 7. maj dospeli do črte Lavrica-vas Selo-Orle-Sostro. Na tej črti jih je uspešno zadrževala domobranska artilerija z ljubljanskega gradu in od šole na Barju do 8. maja zvečer. (Po poveljnikovem mnenju, ne pa po izrecnem povelju, naj bi ta artilerija z gradu prenehala obstreljevati partizanske položaje opoldne 8. maja, a domobranci so čutili, da morajo nadaljevati do večera. In so!)
In kako je bilo z domobransko skupino v Novem mestu? Stika z Ljubljano zadnje dni skoraj ni bilo. Ko so domobranci tam začutili pritisk 2. jugoslovanske armade (ki ni bila tako moderno opremljena kot četrta), so v noči na 9. maj zapustili svoje postojanke ter se hoteli umakniti čez Savo pri Litiji. Toda predhodnica je ugotovila, da so most zasedli partizani. Zato se je vsa skupina zbrala pri Radečah, kamor je pod Kumom prišla tudi predhodnica. Tam je poveljnik major Stamenković dal vojakom na izbiro: ali se z njim umaknejo na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje. Za umik na Koroško se je odločilo le 160 mož, med njimi je bil tudi Janez Marn in nekaj njegovih dolenjskih četnikov. V Vetrinj so prišli 25. maja. Tak je bil konec te domobranske skupine, ki je štela skoraj 2000 mož. Preden je zapustila Novo mesto, se ji je posrečilo vkrcati na vlak ranjence, ki so dospeli na Koroško pri Dravogradu in bili nato nameščeni v Lazaretu v Wolfsbergu.
Omeniti moram še eno partizansko (titovsko) bojno skupino, ki je bila v tistih majskih dneh izredno važna, a v Ljubljani ne zaznana. To je bil motorizirani odred, ki ga je pri Bazovici nad Trstom sestavila 4. armada in ga 3. maja poslala na pot proti severu, s ciljem, da se čimprej prebije ne Koroško. Pomikal se je skozi Gorico, Tolmin, Kobarid, Žago in Bovec, kjer mu Angleži niso dovolili poti čez Predel. Zato je zavil v Trento in na prelaz Vršič, kjer ga je zelo zadrževal visok sneg in je zato šele 10. maja prišel v dolino pri Kranjski gori, kjer se mu je vdalo 600 nemških vojakov. Od tam je delno čez Trbiž in delno čez Korensko sedlo 12. maja dospel v Rož (Št. Jakob-Bistrica). Dva dni prej je bil del tega odreda poslan proti Hrušici in Jesenicam, kjer je razorožil večje število nemških vojakov, ki so se tam nabrali po nemškem premirju in niso mogli skozi železniški predor. (Po podatkih NOV, str. 960, skoraj 5000 vojakov in 237 oficirjev. Vprašanje je, če jih je res bilo toliko. – Tako bi bili zajeti v zgornjesavinjski dolini tudi slovenski civilisti, ki naj bi se po Rupnikovem načrtu začasno nastanili tam.)
Tole je le kratek pregled bojnih sil na obeh bojujočih se straneh in njihovih operacij, ki naj bralcu pomaga k razumevanju dogodkov v tistih majskih dneh.
Vendar je treba omeniti še en dogodek, ki je bil pomemben vojaško in politično, namreč stik narodnega odbora z Zagrebom. Ali pred 3. majem ali takoj po njem je NO poslal v Zagreb dekana Matija Škerbca, da bi tam poizvedel o stališčih in namerah hrvaškega politika dr. Vladka Mačka (z njim se je Škerbec seznanil v zaporih v Sremski Mitrovici v času Aleksandrove diktature), o namerah hrvaške vlade in o načrtih in namerih poveljstva hrvaških domobranov. Škerbec se je res razgovarjal z dr. Mačkom, ki je bil »z eno nogo že na poti«, vsaj z enim ministrom ustaške vlade in z nekaterimi oficirji. (Škerbec je imel nekaj vojaškega znanja, ker je bil po maturi »enoletni prostovoljec« in je uspešno končal tečaj za rezervnega oficirja.) Po vrnitvi je Škerbec poročal narodnemu odboru, da je v Zagrebu ugotovil, da je vse v pripravah za odhod in umik, kar se je dokončno zgodilo 8. maja. (Hrvaška vlada je prišla s spremstvom 400 ljudi v Celovec že 7. maja in od tam poslala svojega zastopnika v Italijo, da bi dobil stik s poveljstvom 8. armade.)
Škerbčevo poročilo o hrvaških namerah in načrtih je bilo za Narodni odbor izredno pomembno, ko je premišljeval in tehtal glede domobranskega umika. – Domobrancev v Ljubljanski pokrajini je bilo za eno divizijo, Hrvatje pa so imeli 5 (morda 4) manjših divizij in 18 ustaških bataljonov (ob koncu leta 1944). In vendar so se v maju 1945 odločili, da se umaknejo v Avstrijo in za njimi tudi 5000 črnogorskih četnikov vojvode Pavla Djurišića. (Ta je s svojim spremstvom doživel tragičen konec, ubili so ga ustaši na Lijevćem polju.)
Katere dejavnike, ki so narekovali umik, je moralo upoštevati in tehtati domobransko poveljstvo vojaško in Narodni odbor narodno-politično? Naslednje: 15.000 srbskih vojakov se je umaknilo čez Sočo, načrt, da bi ti skupaj z domobranci skušali zadržati partizanske divizije, je postal nerealen, prav tako tudi načrt za umik domobrancev čez Primorsko v Italijo. Dne 7. maja, kar je bilo že pričakovati, se je končno vdal partizanskim silam obkoljeni 97. nemški korpus (s 17.000 vojaki in vsem orožjem). Ljotićevi prostovoljci in Lehmanova skupina na zahodni strani Ljubljane so sicer zadrževali, a ne zadržali partizanski pritisk 29. hercegovske divizije. Rupnikov bataljon bi se zapletel v hude boje, če ne bi zapustil Cerknice in prišel na Barje. Domobranske in nemške čete so se v defenzivnih bojih s 7. partizanskim korpusom končno umaknile do Ljubljane. Novomeški bataljon je razpadel in hrvaške sile se bodo skušale vsak čas umakniti v Avstrijo in so najbrž že na poti. Gorenjski domobranci so bili 7. in 8. maja posamič ali v manjših skupinah že na koroški strani. Dne 7. maja je bilo že gotovo, da se bodo vsak čas umaknili tudi Nemci in z njimi ruski korpus, ki se je prebil iz Srbije do Ljubljane, ter srbski prostovoljci. Zato je pri domobranskem poveljstvu (polk. Vizjak, polk. prof. Bitenc in major Drčar – gen. Krener je bil na terenu nekje pri Škofji Loki, da bi odkril možnost umika skoz Selško dolino na Cerkno in nato dalje v Italijo, a te možnosti ni bilo več) prevladalo spoznanje, da je umik domobrancev nujen in v tem smislu v soglasju z Narodnim odborom izdalo povelje za umik. Le umik je dajal upanje, da bo končna usoda domobrancev in civilnih beguncev človeško dostojna.
Domobranski umik na Koroško je treba obravnavati in pisati o njem ne glede na kasnejšo predajo domobrancev partizanom. Ivan Korošec pa v svojem drugem članku prestavi bralca v Vetrinj in skuša zgrešenost domobranskega umika dokazati s tem, da gen. Krenerju naprti dve hudi obtožbi. Prva: »Ta general je dal povelje, da položimo orožje pred Angleži, kar smo še manj razumeli kot pa povelje za umik.« Vsi, ki smo 12. in 13. maja šli čez dravski most nad Borovljami, smo videli, da so pred domobranci položile orožje tam pod Humperškim gradom nemške in ruske čete ter ljotićevci in oboroženi angleški vojaki so zahtevali to tudi od domobrancev. Isto je doživel tudi Ivan Korošec, položiti je moral orožje, ker je hotel z razoroženimi domobranci naprej. Kljub temu pa je zapisal zgodovinsko povsem neutemeljeno in z moralnega vidika krivično obtožbo na račun Krenerja.
In druga obtožba: »In ta general je dal povelje za vstop na angleške tovornjake, kar smo obžalovali, ko smo se osupli, kot s svincem obliti, znašli neoboroženi pred oboroženimi partizani.« Tudi glede vstopa na tovornjake je zgodovinsko resnično samo to, da so se srbski prostovoljci 24. in 25. maja vkrcali nanje po angleški odločitvi in povelju, podprtem z grožnjo uporabe orožja. A to so slišali samo njihovi vodilni oficirji. In v nedeljo 27. maja sta na angleško povelje, prav tako podprto z grožnjo uporabe orožja, stopila na kamione domobranski tehnični bataljon in domobranska policija. Tudi to je znano Ivanu Korošcu in je bil verjetno priča temu. Znano pa mu je tudi, o tem ni dvoma, da so po vrnitvi »dobrovoljca« Vlada Ljotića v Vetrinj v soboto 26. maja in po vrnitvi treh drugih Srbov v noči na 28. maj – vsi so skočili z že vozečega vlaka pred predorom v Podrožci – odšli na poveljstvo angleške divizije v Celovcu predsednik Narodnega odbora dr. Basaj, gen. Krener in polk. Bitenc, da zvedo glede namere, kam bodo Angleži poslali slovenske domobrance, ki so bili ta dan na vrsti za odhod. Po nekem stotniku so dobili od generala odgovor, ki je veljal predvsem Krenerju: Pričakujem, da boste kot vojak sodelovali z nami vojaki … Cinizem brez primere, sodelovati z nekom, ki te pošilja v smrt. A preden so se omenjeni vrnili v Vetrinj, se je zaradi grožnje z uporabo orožja gorenjski polk že vkrcal na kamione. Vse to je znano Ivanu Korošcu, pa je kljub temu naprtil zgodovinsko povsem neutemeljeno, dejansko izmišljeno trditev in moralno vzeto krivično obdolžitev gen. Krenerju. Zakaj tako?