Avtor: Janko Maček

V lepem zgodnjefebruarskem jutru hitimo po glavni cesti od Novega mesta proti Metliki. Pokrajina okrog nas je oblita s sončno lučjo, mogočna gmota Gorjancev pred nami pa je odeta v vijoličastosiv plašč, značilen za bukov gozd v tem letnem času. Nikjer, niti na najvišjem vrhu Gorjancev ni videti snega. Svečnica, ki so jo prebivalci teh krajev nekoč imeli za praznik in vremenski mejnik, je naredila svoje. Tu in tam že delajo v vinogradu. Treba je pač izkoristiti ugodne zimske dneve. Kdo ve, kako muhasto bo vreme kasneje!
Ko se naša cesta pri Črmošnjicah začne vzpenjati, se spomnimo, da smo že blizu cilja današnje poti. V Podgradu bi od neposrednih prič radi slišali vsaj del resnice o tem, kako se je tu pred šestdesetimi leti razplamtela komunistična revolucija, kdo in kako jo je zanetil in kakšne so bile njene posledice. Tabla ob cesti nas opozori, da so na naši levi Stopiče in Šentjošt. Podgrajska fara s približno 700 prebivalci je ob začetku druge svetovne vojne spadala pod občino Šmihel-Stopiče. Ko v Podgradu med vojno ni bilo duhovnika, so farani hodili k maši v Stopiče. Šentjošt pri Stopičah je znan po slovenski nacionalni ilegali in Štajerskem bataljonu. Že poleti 1942 so se vanj vključili tudi nekateri fantje iz podgrajskih vasi, zato je Podgrajčanom ta del polpretekle zgodovine dokaj blizu.
In že smo na področju podgrajske fare. Na desni strani se tik ob cesti belijo poslopja Koroške vasi, le malo naprej proti zahodu pa je Jurna vas s podružnično cerkvico sv. Marjete in pokopališčem. Le malo se še vzpnemo po glavni cesti in nato skrenemo na desno v Vinjo vas. Naenkrat smo na valoviti kraški terasi, kjer se poleg Vinje vasi stiskata še Podgrad in Konec, nekoliko vstran proti Uršnim selom na zahodu pa sta še vasici Pristava in Mihovec. Nad Podgradom se dviga Mehovski hrib, na katerem je pred petsto leti stal mogočen grad. Uporni tlačani so leta 1515 grad požgali in njegove razvaline so kasneje porabili za zidanje cerkve in župnišča v Podgradu. Zidali so okrog leta 1660. Cerkev so posvetili Mariji, Materi dobrega sveta. Župnija v Podgradu je bila ustanovljena leta 1874.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zaključek predvojnega misijona v Podgradu

Razgled po bližnji okolici nam pove, kako zelo kraški je ta svet in kako trdo je bilo tu življenje prednikov. Golo grmičevje ob vrtačah in veliki kupi kamenja ob njivicah ter vinogradih nemo pričajo o tem. Zaradi skoposti zemlje v bližini vasi so od pomladi do jeseni pasli živino po gozdnih jasah okrog prelaza na Vahti in celo na belokranjski strani. S pašniki je gospodarila vaška skupnost. Iz Podgrada do Vahte so po bližnjicah prišli v pičle pol ure. Pastirji so dobro poznali pota in so se v gozdu počutili kot doma. Starejši so svoje znanje prenašali na mlajše, ki so ga v tem in onem dopolnili, kakšnih bistvenih sprememb pa ni bilo, dokler ni prišla druga svetovna vojna in z njo graditelji novega družbenega reda, ki so krepko posegli tudi v življenje prebivalcev podgrajskih vasi.

Četniki in partizani

Pastirska opravila so bila samo manjši del prizadevanja in skrbi podgrajskih ljudi za vsakdanje življenje. Koliko dela je bilo treba opraviti od zgodnje pomladi do pozne jeseni na njivah, travnikih, vinogradih in v gozdu. Kljub temu nikomur ni prišlo na misel, da bi opustil njivico na kamenitem bregu, da ne bi pokosil skromne trave v pusti vrtači. Ko je sin dobil domačijo od očeta, je brez velikih besed prevzel tudi odgovornost, da jo bo ohranil in, če le mogoče, tudi izboljšal za svoje potomce. Iz roda v rod se je prenašala ta odgovornost in bila hkrati opora za obstanek vaške in farne skupnosti, v tem duhu so vzgajali že otroke, ko so jih navajali k vestnemu in marljivemu delu. Kako hudo je bilo, ko je ujma uničila pridelek ali je v hišo prišla bolezen. Navezanost na zemljo in sosedska pomoč sta ljudem pomagali vzdržati tudi v takih situacijah.
Pa ne samo to, verjeli so tudi v božjo pomoč. Nedelje in prazniki zato niso bili samo dnevi, ko so pospravili hišo in dvorišče, poskrbeli za osebno higieno in se oddahnili od garanja, ampak so se tudi zbrali v farni cerkvi, da so obnovili zavezo z Bogom. To je bil tudi čas, ko so vsaj po nekaterih domovih vzeli v roke časopis ali knjigo, ko so šli na obisk ali sprejeli obiskovalce, ko se je na vasi oglasila fantovska pesem. Otroci so obiskovali šolo v Podgradu. Nikomur tedaj niti na kraj pameti ni prišlo, da verouk ne bi spadal v šolo, hkrati pa niso nasprotovali učitelju, ki je bil zaradi liberalne usmerjenosti malo pred začetkom druge svetovne vojne prestavljen iz Novega mesta v Podgrad. Prosvetnega društva – niti katoliškega niti liberalnega – v Podgradu ni bilo, morda tudi zato, ker niso imeli svoje občine, so pa nekateri fantje in dekleta bili člani prosvetnega društva v Stopičah.
Začetek okupacije ni prinesel posebnih sprememb; v cerkvi in v šoli je ostalo vse po starem, pastirji so kot vsako leto gonili živino na gorjanske pašnike, dela v vinogradih in na polju ni zmanjkalo. Italijani so le poredko zašli v vasi podgrajske fare, imeli pa so karabinjersko postajo v Stopičah in postojanko obmejne straže v opuščeni šoli pri Zajcu ob glavni cesti blizu Vinje vasi.
Nesreča, ki je v začetku novembra 1941 doletela belokranjsko partizansko skupino, je Podgrajčane prizadela. Na Pristavi so Belokranjci eno noč celo prespali in se okrepčali s hrano, v Jurni vasi in v Koroški vasi pa so jih le videli, ko so v hudem snežnem metežu šli mimo. V knjigi Radka Poliča Belokranjski odred je ta pohod obširno popisan: Četa 30 oboroženih mož je 31. oktobra odšla z Gornjih Laz. Po najkrajši poti naj bi prišli do Otočca, se prepeljali preko Krke in pohiteli v Zasavje, kjer bi pomagali pri splošni vstaji, ki naj bi preprečila preseljevanje tamkajšnjega prebivalstva. Ukaz za to je prišel od najvišjega vrha partije iz Ljubljane, priprave pa sta v Beli krajini vodila Tone Šušteršič, takratni delegat cekaja in domači komunist Matija Bahor. Snega je bilo že do kolen in še vedno je snežilo, zato so se pohodniki s težavo prebijali po gozdnih poteh in do večera prišli do Pristave pri Podgradu. Naslednji dan, na praznik vseh svetih, so nadaljevali pot in pozno popoldne prišli do bližine Otočca. Bili so mokri, lačni in utrujeni, za prevoz preko narasle reke ni bilo preskrbljeno, zato so se odločili za povratek. Opazili so, da Italijani že oprezujejo za njimi, pri Črmošnjicah je italijanska patrulja celo streljala nanje, vendar ni bil nihče ranjen in v nedeljo, 2. novembra zvečer, so popolnoma izčrpani spet prišli na Gornje Laze. Italijani, ki so jim sledili, so nameravali prenočiti na Radohi in nadaljevati zasledovanje drugi dan zjutraj, ko pa so dobili obvestilo, da so se partizani ustavili na Lazah, so takoj šli v akcijo in jih presenetili pri počitku.
Podgrajčani se še spominjajo tega pohoda Belokranjcev skozi njihove vasi in pri tem govorijo o četnikih. Prepričani so, da so se pohodniki tedaj tudi sami tako imenovali. Bili so jim pripravljeni pomagati in so obsojali italijanski napad in kruto ravnanje z ujetniki. Sicer so pa nekateri Podgorci še več kot pol leta kasneje imeli partizane za četnike. Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci opisuje, kako je skupina partizanov 24. maja 1942, na binkoštni dan popoldne, prišla v Lurd pri Šentjerneju prav ob uri, ko je bilo precej ljudi zbranih pri šmarnični pobožnosti. Počakali so, da je bilo slovesnosti konec, nato pa začeli svoj propagandni nastop. Neki možakar je tedaj zaklical iz množice: Živeli četniki. Nimamo podatka, kdaj in katera partizanska enota je imela »nastop« pri Šurletu v Vinji vasi. Vsekakor je bilo to spomladi ali zgodaj poleti 1942. Ljudje jih niso več imeli za četnike. Tedaj so že grozili, da bo kaznovan s smrtjo, kdor bo pred njimi skrival orožje ali jim kako drugače nasprotoval. Oni da so edini pravi borci za osvoboditev, v kratkem bodo pregnali okupatorje in potem obračunali tudi z domačimi kapitalisti. Da bi vaščane prepričali o resnosti svojih besed, so pri Šurletu opravili temeljito »rekvizicijo«. Prav tedaj ali morda nekoliko kasneje so gospodarja Staniša, po domače Šurleta, odpeljali s seboj. Mnogi so se tedaj bali, da ga ne bo več nazaj, pa se je vendarle vrnil. Večini sovaščanov tako ravnanje »osvoboditeljev« ni bilo všeč, saj so vedeli, da Šurletovi, ki so bili res nekoliko bolj premožni, niso nikomur naredili krivice. Če je namen OF boj proti okupatorju, kot govorijo, zakaj potem grozijo Slovencem. V dobronamernost nove osvobodilne organizacije so podvomili tudi zaradi nekaterih znancev, ki so jih opazili ob voditeljih sestanka v Vinji vasi in ki niso ravno sloveli po delavnosti in poštenosti. Nekatere posameznike pa je seveda prav to pritegnilo, saj niso imeli pomislekov proti temu, da je treba hkrati z bojem proti okupatorju stopiti na prste tudi domači gospodi, h kateri so prištevali tudi večje kmete.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupina legionarjev v Vinji vasi

Svoj delež k temu, da so podgrajske vasi dokaj hladno sprejele OF in njene partizane, so prispevali tudi starejši možje, ki so v prvi svetovni vojni preživeli rusko fronto in se po več letih vrnili iz ujetništva. V Rusiji so od blizu videli revolucijo in okusili vsaj nekaj njenih trpkih sadov. Ko so leta 1942 videli rdeče zvezde na kapah oborožencev, ki so prihajali iz gozda, in slišali njihovo govorico, so takoj pomislili na boljševiško revolucijo. Svoje zaskrbljenosti niso mogli skriti pred domačimi in sovaščani, ki morda še niso opazili nič posebnega.

Z ognjem in mečem

Ob prvem svitu 28. junija 1942 so partizani napadli postojanko italijanske obmejne straže pri Zajcu. Napad ni uspel. Že okrog poldneva so iz Novega mesta na kamionih prihiteli Italijani in skupaj z njimi je potem posadka zapustila postojanko. Napadalci pač niso vedeli, da se je italijansko poveljstvo že prej odločilo za ukinitev postojanke pri Zajcu; napad je uresničitev te odločitve kvečjemu nekoliko pospešil. Ko so se Belokranjci 28. junija zjutraj umikali od Zajca skozi Vinjo vas, je padlo nanje nekaj strelov, ki so jih sicer vznemirili, niso pa jim povzročili nobene škode. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 222) Identiteta »Štajerskega bataljona« v gozdu pri Šentjoštu tedaj še ni bila znana.
Lahko sklepamo, da so vsaj posamezniki v podgrajski fari konec maja 1942 že vedeli za zbiranje slovenske nacionalne ilegale okrog Novega mesta. F. Saje v Belogardizmu piše, da je župnik Kirar 22. maja dobil mobilizacijske pozive, ki naj bi jih razdelil zanesljivim fantom in jih organiziral, da bi bili 25. maja, na binkoštni ponedeljek, pripravljeni za odhod v ilegalo. Vendar vodnik, ki je 25. maja po nalogu kapetana Stamenkoviča prišel v Podgrad, ni dobil nikogar, neuspešna pa je bila tudi patrola, ki naj bi odpeljala prostovoljce v noči na 27. maj. Stamenkovič je o tem kratko zapisal: Patrola 5 ljudi je šla na Podgrad. Fantje niso spali doma … « (Belogardizem, str.276) Torej so se bali. Koga so se bali? Ali jim je župnik sploh povedal, da je dobil pismo in pozive? Vsekakor pa je vse ostalo v strogi tajnosti.
Stamenkovičeva skupina, ki se še ni postavila na noge, je bila v stalni nevarnosti tako pred Italijani kot pred partizani. Ko je 28. maja pri Potovem vrhu prišla v navzkrižni ogenj italijanske in partizanske patrole, se je razbežala; nekatere njene člane so potem zaprli Italijani, nekaj pa so jih prestregli partizani. V nedeljo, 31. maja, so partizani na domu na Škrjančah ubili dijaka 7. razreda novomeške gimnazije Miha Turka, ki so ga Italijani prejšnji večer izpustili iz zapora. Še isti dan je poveljnik pešadijskega polka v Novem mestu obvestil nadrejene, da je umorjeni dijak Turk verjetno bil pripadnik »bele garde«. Med organizatorji te organizacije naj bi po njegovem bil tudi župan šmihelsko-stopiške občine Franc Brulc.
Nekaj dni kasneje je štab Dolenjskega odreda, ki mu je tedaj načeloval Urban Velikonja (dr. M. Dermastja), izdal razglas o obsodbi in ustrelitvi devetih »članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije«. Med deveterico na tem razglasu je bil Miha Turk, ni pa bil omenjen Alojz Hrovat, mizarski mojster in podžupan občine Šmihel-Stopiče, ki so ga menda odpeljali isto noč kot Mišjakove z Boričevega. Razglas se je skliceval na Naredbo štaba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942 o uničenju »belogardistične tolpe, ki se je bila pojavila na področju odreda«. (Belogardizem 1952, str. 290). Naredba in razglas sta očitno bila namenjena skupini novomeške nacionalne ilegale, ki se še niti ni utegnila zbrati.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Kastelic iz Vinje vasi, izginil v povojnem genocidu

V gozdu pri Šentjoštu blizu Stopič se je v začetku junija utaboril odred nacionalne ilegale, katerega jedro je 17. maja pod poveljstvom Milana Kranjca odšlo iz Bizovika pri Ljubljani. Nadel si je ime Štajerski bataljon in bil tako sredi Velikonjevega področja več kot en mesec zaščiten pred njegovo Naredbo. V tem času so se Kranjčevemu odredu priključili tudi nekateri fantje iz podgrajskih vasi. Dokler ni bilo znano »poreklo« Štajerskega bataljona, se ni moglo vedeti, kdo je v njem, vendar so partizani po napadu pri Zajcu do Podgrajčanov postali vse bolj nezaupljivi.
8. julija so v Vinji vasi »rekvirirali« in iskali orožje. Posebej so se spravili nad Cimermančičeve, po domače Jerenčeve. Zahtevali so od njih, naj jim izročijo mitraljez. Komaj 14-letnega Jožeta Cimermančiča, rojen je bil 13. 4. 1928, so prijeli kar na paši in odpeljali na zaslišanje, ki pa se je spremenilo v kruto mučenje. Seveda fant kljub mučenju ni mogel povedati, kje je skrit mitraljez, ki ga ni bilo.

Med ljudmi se je do danes ohranilo prepričanje, da so partizani »Jerenčevega Jožka« sežgali. K temu spada tudi spomin na prizor, ko je Jerenčeva mati v rjuhi prinesla sinove ožgane ostanke iz gozda domov. Bila je zelo naglušna in težko je bilo govoriti z njo. Morda je tudi zato nihče ni nič vprašal, ko je počasi šla skozi vas, upognjena od bremena in bolečine. »Vesti« so v septembru 1942 takole poročale: Podgrad 26. 9. Moški se boje spati doma, ampak se skrivajo tu in tam. Precej fantov je v legiji. Najbolj je izpostavljena Vinja vas. Tam so neko noč vdrli partizani in v nekaterih hišah vse pobrali. Ubili so 12 letnega (v resnici štirinajstletnega, op. J.M.) Cimermančičevega fanta. Najprej so ga tepli, nato so mu ukazali stopati na žerjavici, slednjič so ga ustrelili. Dolžili so ga, da ima skrit mitraljez. Ljudje žive v silnem strahu in težko čakajo legije, da jim pride na pomoč. (AINZ 110 A-0243913)
Nehote se vprašamo, ali je bila res možna taka krutost. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bilo v poletnih mesecih dvainštiridesetega na tej in na oni strani Gorjancev še nekaj primerov, ko je tako imenovano ljudsko sodišče sodilo z ognjem. Ne bomo jih naštevali. Posebno Brezova reber in Mavrlen sta bila znana po tem. Ni dvoma, da je bilo to izredno učinkovito sredstvo za vzbujanje strahu, hkrati pa je pospeševalo nastajanje odpora. Oboje je bilo potrebno za razvoj revolucije in njeni pionirji so to dobro vedeli. Kljub temu težko razumemo mučenje in umor otroka, Jože Cimermančič je bil namreč star le malo več kot štirinajst let. Tudi tu moramo dodati, da to ni bil edini primer, ko so »borci za svobodo« na tak ali podoben način umorili otroka.
Skoraj hkrati z vestjo o umoru mladega Cimermančiča je do podgrajskih vasi prišel tudi glas o umorih, ki so jih partizani tiste dni zagrešili v stopiški fari. Posebno je ljudi pretresel uboj župana Franca Brulca in njegovega sedemnajstletnega sina Jožefa. Marsikdo je ob tem pomislil: Kdaj bodo prišli tudi k nam, v našo vas? Vsak pasji lajež bi lahko pomenil prihod morilcev, vsak nenavaden šum je pretrgal nočni počitek. Možje in fantje zato ponoči niso spali doma, ampak so se potikali po kozolcih, koruzah in v grmovju. Poleti, ko je bilo vreme lepo in toplo, je še nekako šlo, toda prišle so hladne in deževne jesenske noči in tako prenočevanje je postalo skoraj nevzdržno. Tedaj se je bilo treba odločiti in odločitev ni bila lahka, čeprav je marsikdo že nekaj časa vedel, kam bo šel, vendar je še zavlačeval usodni korak in po tihem upal, da ga ne bo treba narediti. Le redki so se odločili za partizane, nekateri so šli k legionarjem, kajti Štajerski bataljon, ki se je medtem povečal, se je preimenoval v Legijo, nekateri pa so še ostali doma in čakali, kaj bo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Alojz Kralj s Pristave, izginil v povojnem genocidu

Nepričakovana smrt dveh pastirjev

V marsikateri slovenski vasi so se možje in fantje tisto poletje skrivali podobno kot v Podgradu. Ponekod se je z ustanovitvijo vaške straže skrivanje končalo že pred nastopom hladnega vremena. V Podgradu, bolje rečeno v Vinji vasi, pa je neke jesenske nedelje 1942 prišlo do dogodka, ki je močno vplival na usodne odločitve, celo bolj kot bližajoča se zima.
Obetal se je lep dan. Zvonovi v Podgradu so vabili k maši in vzdušje v vasi je bilo praznično. Pastirji tudi ob nedeljah niso bili prosti, saj je bilo treba živino nakrmiti tako kot vsak dan, vendar so dopoldne pasli bliže doma in so se šele po kosilu odpravili na bolj oddaljene pašnike. Devetnajstletni Janez Kovačič in šestnajstletni Ivan Lukšič sta tako tisto nedeljo zgodaj popoldne odgnala svojo čredo proti Vahti. Kovačičevi in Lukšičevi so večkrat pasli skupaj. Bili so sosedje in fantje so se dobro razumeli, pašniki so pa itak bili skupni. Pravzaprav je čudno, da so po vsem, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, še gonili na pašo na Gorjance. Kljub uboju Jožeta Cimermančiča, se pastirji partizanov niso posebno bali. Starše je sicer skrbelo, da bi se zgodilo kaj nepredvidenega, toda krme za živino je primanjkovalo in Vahta je bila blizu, da bi lahko hitro prignali domov, če bi se pojavila nevarnost.
Ko se Janez in Ivan tisti dan ob običajni uri nista vrnila, so njuni domači in sosedje postali pozorni. Že v mraku se je Kovačičeva čreda vrnila sama brez pastirja, pri Lukšiču pa ni bilo ne živine in ne pastirja. Zaman so iskali po vasi in bližnji okolici. Kar nekaj časa so še upali, da se bosta vsaj fanta vrnila. Po nekaj tednih so ju našli nepokopana na kolovozu blizu kamnoloma nedaleč od prelaza na Vahti. Prišli so legionarji iz Stopič in v njihovem spremstvu so ostanke obeh pastirjev prepeljali v Podgrad ter pokopali v blagoslovljeno zemljo.
V Vinji vasi se tega dogodka še spominjajo. Prepričani so, da je bilo na nedeljo v oktobru. Marija Kastelic, soseda Kovačičevih, se spominja, da se je zvečer z očetom vrnila iz vinograda, kjer se je posladkala z grozdjem. Ob prihodu v vas sta takoj opazila nemir in zvedela, da se Janez in Ivan nista vrnila s paše. Spominja se, kako je župnik ob pogrebu začel svoj nagovor z verzi Gregorčičeve pesmi Z zakrivljeno palico v roki. Ko sovaščani razmišljajo o vzroku prezgodnje smrti Janeza in Ivana, omenjajo tudi neuspeli partizanski napad na Dolž. »Bili so razdraženi, ker jim napad ni uspel, pa so se znesli nad fantoma«. Kdaj je pravzaprav nastala postojanka na Dolžu in kako je potekal napad nanjo? Odkar je okrog 10. julija postalo jasno, da Štajerski bataljon pri Stopičah ne spada k partizanom, so ga le-ti stalno zalezovali in poskušali uničiti. Namesto prvotno zamišljenega odpora proti okupatorju, je moral sprejeti vsiljeni boj z domačimi nasprotniki. Kljub temu pa je število njegovih članov do začetka septembra naraslo na blizu 500 mož. V sredini septembra so se razdelili na dve enoti; eno je vodil Milan Kranjc, drugo pa kapetan Vasiljevič - Iztok. Kranjc se je s svojo enoto odpravil proti Šentjerneju, toda pri Gracarjevem turnu ga je napadla večja skupina partizanov – poleg domačega Gorjanskega odreda sta bila tu še Žumberški odred in Kordunaška brigada, torej hrvaški partizani. Napad ni uspel, saj so napadeni dokaj hitro dobili pomoč z Dolža, kjer se je bil ustavil Vasiljevič s svojo enoto. 20. septembra so slovenski in hrvaški partizani napadli tudi Dolž, po neuspeli akciji pa so se preko Gorjancev odpravili v Belo krajino.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kože Kralj s Pristave, izginil v povojnem genocidu

O tem napadu piše tudi Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala. Pravi, da se je napad začel v nedeljo, 20. septembra, ponoči in da je trajal do jutra. »Nekako ob 5. uri zjutraj so se hrvaške brigade umaknile do vinogradov pod vasjo. Fantje so udarili za njimi in jih pognali v Gorjance.« V Vesteh najdemo zelo kratek zapis, ki ga povežemo z napadom na Dolž: »Vinja vas 21. 9. Hrvaški partizani so z Gorjancev pridrli v Vinjo vas in jo izropali. Enake usode je bil deležen tudi Podgrad.« O dveh pastirjih ni tu niti besedice. Morda so domači tedaj še upali, da se bosta vrnila. V knjigi Status animarum (Družinska knjiga) župnije Podgrad je pri Janezu Kovačiču in Ivanu Lukšiču kot datum smrti vpisan 20. 9. 1942. Namesto nedelje v oktobru, ki jo imajo v spominu domačini, naj bi torej bila nedelja 20. septembra, ko so partizani že bili pripravljeni za napad na Dolž. Gotovo niso želeli, da bi jih tedaj kdo srečal. Morda sta fanta naletela na hrvaške partizane. Lahko bi še ugibali, toda ostane dejstvo, da svojcem obeh pastirjev in sovaščanom, ki jih je njuna smrt v Gorjancih hudo pretresla, ni nikoli nihče pojasnil, kako in zakaj se je to zgodilo. Niso se mogli sprijazniti s tem, da so mlada fanta, ki nista bila nič kriva, kar tako umorili. Še posebno so bili prizadeti njuni vrstniki in malo starejši. Pri marsikom je tedaj dozorela odločitev za vstop v Legijo. Ker v Podgradu ni bilo postojanke, so bili nekateri dodeljeni k posadki v Stopičah, večina pa je odšla drugam v bolj oddaljene postojanke. Še ne osemnajstletni Alojz Vindišman iz Jurne vasi, ki je sredi junija vstopil v Štajerski bataljon pri Šentjoštu, je že 30. septembra padel v bližini Škocjana, kjer je jeseni 1942 le malo časa bila legionarska postojanka.

Matere domobrancev skrbijo za partizane

Od novega leta do septembra 1943 je bilo v Podgradu dokaj mirno. Tu in tam so se oglasili legionarji iz Stopič, ljudje so jim rekli legisti, med katerimi je skoraj vedno bil tudi kak domačin. Partizanov skoraj ni bilo več videti. Že oktobra 1942 so partizani požgali poslopje Hrenove žage v Gorjancih. O njej je veliko imel povedati Šentjernejčan Ivo Pirkovič. V knjigi Svobodna republika pod Gorjanci je namenil celo poglavje temi, kako so partizani leta dvainštiridesetega preprečili ropanje gozdov in odvažanje lesa v Italijo. Med ukrepi v zvezi s tem je bila tudi prepoved dela na žagi v Gorjancih. O požigu žage pa ni nič povedal. Ali je bilo res nevarno, da bi se tedaj sredi gorjanskih gozdov naselili legionarji? Ali ni bila tudi žaga narodno bogastvo, čeprav je bila v lasti takratnega vrhniškega župana Hrena. Sicer pa so partizani skoraj hkrati s požigom žage v Gorjancih, v krajih pod njimi požgali več gradov, menda zato, ker so bili strateškega pomena in so s tem preprečili ustanovitev sovražnih postojank. O tem se Pirkovič ni razpisal, saj je v tem videl del osvobodilnega boja ne pa ropanje in uničevanje narodnega bogastva.
Po kapitulaciji Italije so partizani zasedli Novo mesto. Vaške straže ali legisti, kot so jim večinoma rekli domačini, so se pod vodstvom Vuka Rupnika umaknili proti Zameškem. Med njimi so bili seveda tudi fantje iz podgrajskih vasi in vsi skupaj so se potem vključili v Slovensko domobranstvo. Nekaj fantov, ki so še vztrajali doma, je tedaj odšlo k partizanom; nekateri zaradi mobilizacije, drugi pa iz strahu pred nemško ofenzivo, ki je prihajala preko Gorjancev iz Bele Krajine. Nekateri od teh fantov so, nepripravljeni za ravnanje z orožjem in za bojevanje, izgubili življenje že v prvih spopadih z dobro izvežbanim nasprotnikom, na primer, Franc Sekula iz Jurne vasi je že 24. septembra 1943 padel v bližini Ljubljane, drugi so imeli srečo, da so preživeli nemško ofenzivo in kasneje pobegnili k domobrancem, na primer Jože Kastelic iz Vinje vasi, tretji so ostali pri partizanih in večinoma dočakali konec vojne. Za Nemci, ki so prodirali po cesti od Metlike proti Novemu mestu, je tu in tam ostalo kako truplo. Skoraj sedemdesetletni Franc Kralj iz Konca je bil zato upravičeno v skrbeh za sina Janeza, ki je nenadoma izginil od doma. Ko mu je nekdo omenil, da so njegovega sina videli ležati mrtvega nekje pri Koroški vasi, se je takoj odpravil tja. Med iskanjem so ga prijeli Nemci in ker se jim je zdel sumljiv, so ga ustrelili. Vest, zaradi katere je oče Kralj šel na pot, ni bila resnična. Njegov sin Janez je kmalu po očetovi smrti vstopil v Slovensko domobranstvo in bil umorjen po maju 1945.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Božič iz Jurne Vasi

Janez Kralj iz Konca ni bil izjema. Še več fantov iz podgrajskih vasi je konec leta 1943 odšlo k domobrancem. Le malo jih je ostalo v Novem mestu, večinoma so bili razporejeni drugam. Jože B. je bil na Ljubljanskem gradu, v Črni vasi, v Kočevju, nekaj časa pa celo v Trstu. Medtem ko so bili fantje v domobranskih enotah po raznih krajih, so se v njihovih domačih vaseh nastanili partizani – zaščita »osvobojene« Bele krajine. V začetku aprila 1944 je na področje med Gorjanci in Novim mestom prišla 15. brigada, imenovana tudi Belokranjska. Njen štab je precej dolgo bil v Podgradu, enote pa tudi v okoliških vaseh. 3. aprila 1944 so partizani pri Lakovnicah napadli domobransko kolono, ki je prišla iz Novega mesta, in jo prisilili k umiku. Naslednje jutro, 4. 4. 1944, so nemška letala bombardirala Podgrad in okoliške vasi. V knjigi Petnajsta brigada je Mile Pavlin zapisal, da je bilo pri bombardiranju udeleženih devet letal in da je bilo ubitih sedem civilistov, med partizani pa je bil samo eden lažje ranjen. (M. P., Petnajsta brigada, str. 174) Najbolj je bila prizadeta Vinja vas. Med žrtvami bombardiranja je bilo tudi nekaj otrok, najmlajši je bil star komaj pol leta. Kljub bombardiranju so partizani ostali v Podgradu in iz Novega mesta so jih potem večkrat obstreljevali s topovi. 26. aprila je baje samo na Podgrad padlo 70 granat. Tedaj je bilo poškodovano tudi župnišče in ni bilo več varno za prebivanje. Podgrajski farani so potem hodili k maši v Stopiče, kolikor je to bilo zaradi posebnih razmer sploh mogoče. Na Jurno vas je pri enem takšnih obstreljevanj padlo nad 300 granat, med njimi tudi zažigalne, zato je večina poslopij v vasi pogorela. Pravijo, da je neposredni povod za tisto kanonado bil spopad med partizani, ki so se vkopali ob glavni cesti pri Koroški vasi, in kolono iz Novega mesta, ki se je usmerila proti Gorjancem. Tudi okrog Podgrada in Vinje vasi so se partizani utrdili, saj je bila njihova naloga držati položaje in preprečiti nasprotniku prehod proti Beli krajini.
Ko so belokranjski partizani o vseh svetih leta 1941 šli skozi podgrajske vasi, so jih ljudje imeli za četnike. Na prvih srečanjih spomladi 1942 je bilo že drugače. Partizani so sami poskrbeli, da so se jih ljudje začeli bati. Očitno so pokazali, da ne spoštujejo kmeta in njegove zemlje. Ni čudno, saj so med njimi bili taki, ki so vedno imeli nekaj proti kmetom; zavidali so jim njihovo zemljo, sami so se pa dela izogibali. Grozili so zaradi bele garde, ki je nihče ni poznal, kaj šele, da bi imel z njo kaj opraviti. In tisto zaradi orožja. Predvsem pa, zakaj so v to mešali otroke! Štirinajstletnega pobiča so porinili na žerjavico in se smejali njegovim mukam. In kaj so počeli z županom Brulcem, njegovim sinom in drugimi, ki so jih sredi julija odgnali v gozd! Za ljudi, ki so o komunizmu že prej nekaj slišali, je bilo to dovolj, da so odklonili OF in partizane. Ta strah in odpor pa so še povečevali nekateri na videz nepomembni dogodki. Poglejmo samo enega, ki se je zgodil na kmetiji v Vinji vasi. Nekega večera je mati napajala živino, dvanajstletni sin pa ji je pri tem pomagal. Vodo sta zajemala iz vodnjaka za hišo in jo nosila v hlev. Med delom je fant opazil dva partizana, ki sta po bližnji stezi prišla čez vrt in zavila v sosedov hlev. Precej glasno je opozoril mamo: »Mama, v sosedovo štalo pravkar gresta dva partizana.« Mama, ki je s polnim vedrom ravno odhajala v hlev, se je ozrla, rekla pa ni nič. Ko sta se partizana kmalu potem po isti poti vračala, je bil fant še pri vodnjaku. Eden od partizanov se je nenadoma odtrgal od steze, se približal nič hudega slutečemu fantu in ga trdo vprašal: »Kaj si ti malo prej govoril?« Še preden bi mogel dobiti odgovor, je dal fantu dve krepki klofuti in odsekano rekel: »Zapomni si, da imamo partizani hostna ušesa!« Fant se je čutil prizadetega in naenkrat mu je pred očmi vstala slika temne hoste, kjer so pred nedavnim žgali njegovega vrstnika. Kako so se ljudje počutili ob »rekvizicijah«?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Farna spominska plošča v Podgradu

Ko so se partizani leta 1944 pogosto zadrževali v podgrajskih vaseh, ko so bili tako vaščani kot partizani v nevarnosti pred letalskimi bombami in topovskimi granatami, so se vendarle nekoliko zbližali. Vaščani so videli, da niso vsi partizani tako grozni, kot so si jih predstavljali zaradi dogodkov prejšnjih let. Zlasti »Belokranjci« so se jim zdeli čisto človeški in ko so včasih zapeli sredi vasi, so se jim nekateri celo pridružili. Neka mati, ki je imela sina pri domobrancih, je partizanom, mladim fantom, ki zlepa niso imeli dovolj hrane, prostovoljno postregla s kruhom, ki ga je ravno potegnila iz peči, in potem kot v opravičilo rekla domačim: »Ko režem kruh tem mladim fantom, mislim na našega. Kako vesel bi bil domačega kruha! Bog ve, kako se ima.« Marsikatera mati v podgrajski fari je v tistih mesecih bila v podobnem položaju, rezala je kruh partizanom, mislila pa na svoje sinove, ki so bili pri domobrancih. Nekoč so skozi vas nesli mladega ranjenega partizana, ki je glasno vzdihoval in klical mamo. Tedaj se je orosilo oko marsikateri materi v vasi, ki je slišala fantove vzdihe in pomislila: »Ta joka tukaj, naši pa drugod.«
Kadar so se od Novega mesta bližali domobranci, so bili Podgrajci v skrbeh, čeprav so vedeli, da so med njimi verjetno tudi domačini. Po svojih močeh so pomagali, da so se partizani še pred prihodom nasprotnika umaknili. Vedeli so, da se bodo partizani spet vrnili, zato so morali biti skrajno previdni. Upravičeno so slutili, da jim partizani kljub navidezni prijaznosti ne zaupajo. V zvezi s tem je zanimiva trditev, ki jo je zapisal Mile Pavlin v že omenjeni knjigi Petnajsta brigada: »V podgorskih vaseh na zahodni strani Gorjancev je bilo prebivalstvo zelo neenotno. Največ partizanov je bilo doma iz večjih krajev, kot iz Novega mesta, Kostanjevice in Šentjerneja. Edina izjema so bile Gabrje, drugače pa so bili skoraj po vseh vaseh domobranci v večini. Zato je bila sovražnikova obveščevalna dejavnost zelo uspešna in živa. Prenašalci sporočil o partizanih so bili navadno družinski člani domobrancev, ki so kljub stražam in patruljam uhajali v postojanke. (M. Pavlin, Petnajsta brigada, str. 175) No, tudi iz podgrajskih vasi je bilo več domobrancev kot partizanov. Delitev je bila v glavnem končana do konca leta 1943, ko so nekateri mobiliziranci še prebegnili od partizanov k domobrancem. Zelo težko in tvegano je bilo leta 1944 skozi partizanske straže in patrulje iti na obisk k domobrancem, poleg tega so ti večkrat bili na oddaljenih postojankah, da obisk skoraj ni bil mogoč. Predvsem pa je bilo nevarno prenašati kakršnakoli obveščevalna poročila. Sicer pa, kdo je zaradi napadov na podgrajske vasi imel največ škode? Kakšen je bil rezultat letalskega bombardiranja 4. aprila in kasnejšega topniškega obstreljevanja Podgrada in Jurne vasi? Pa še nekaj je kronist 15. brigade pri svoji ugotovitvi nehote ali hote prezrl. Ni opazil ali pa ni hotel opaziti, da je bilo v ljudeh tako imenovanih domobranskih vasi nekaj, zaradi česar je domobranska mati rezala kruh lačnim partizanom, zaradi česar je sočustvovala z njihovim ranjencem, kar ni dovoljevalo nekoga pahniti v nesrečo.
In kaj je prinesel maj 1945? Kmalu se je izvedelo, da so novomeški domobranci prišli komaj do Zidanega mosta. Nekateri od njih so se potem zatekli domov in se skrivali. Miličniki in vojaki so pogosto prihajali v vasi in iskali celo tiste, ki so bili že mrtvi. Ko so ljudje slišali težke detonacije iz kočevskih gozdov, niso vedeli, da z njimi zakrivajo jame, kamor so bili pospravili več tisoč domobrancev. Niso vedeli, da je z vlaka na poti v Kočevje pobegnil bratranec »Jerenčevega Jožka«, pastirčka, ki so mu tri leta prej uničili mlado življenje v Gorjancih. Jože Kastelic, ki tako kot mnogi drugi od jeseni 1943 ni obiskal domačih, je bil pred odhodom na Koroško v domobranski postojanki na Kopanju. Od tam je poslal domov poslovilno pismo, iz katerega je bilo čutiti veliko domotožje, skrb za domače in tudi slutnjo smrti, ki se je v kratkem času uresničila. Jože Kralj je od Zidanega mosta prišel domov in se skrival. Ko se je po nekaj mesecih šel javit, se ni vrnil.
Velik davek sta zahtevali vojna in revolucija od podgrajske fare. Med njunimi žrtvami je 18 partizanov, 28 civilistov in 76 domobrancev, ki so zvečine bili pomorjeni po koncu vojne. Konec leta 2000, ko je vse govorilo o novem tisočletju, so v Podgradu pri farni cerkvi postavili ploščo z imeni domobrancev in drugih žrtev komunističnega nasilja. S tem so jih javno priznali in jim dali simbolen grob v domačem kraju. Demokratična država Slovenija pa prav sedaj pripravlja zakon, po katerem naj bi se za take, kot je bil Jože Cimermančič, ne smelo zapisati, da so bili žrtve revolucije in komunističnega nasilja. Ali bo to morda spremenilo dejstvo, da je eno in drugo bilo in da je zato nastala Legija, kasneje pa domobranstvo? Ali bodo strokovnjaki, ki so pisali zgodovino v času totalitarizma, to dejstvo končno odkrili?