Avtor: Vladimir Kos

Ugasnila je bela luč z oltarja,

umrle svete pesmi so orglarja,

svetišča stene zdrknile so v tla.

Srce je kakor mirno, mirno morje,

oblakov sence šle so za obzorje,

odkar je vanj pogreznjen Bog neba.

Gospod, Ti veš! Ljubezni si želimo,

neskončne, da se vanjo potopimo,

ustvaril si nas zase, sreče Bog!